Jaz se pa kar vnaprej nekaj razburjam.

Ma ja, danes so čisto drugi časi. Mojstri pridejo, naredijo svoje, in ko prideš iz službe, je vse pici pici.

Še luknjo ti pokrijejo, da ti otroci not ne padejo. A pustijo ravno toliko luknje, da se pa maček lahko igra. Neverjetno, prav na vse mislijo.

Zakaj domov nikoli ne dobim takih mojstrov? Enkrat sem moral enega še enkrat poslat v trgovino, ker je cevi skupaj dal in jih ni mogel dat narazen, drugič pa sem šel raje spat, drugače bi sam delal... Jih nisem mogel več gledat, sem preveč živčen.

Ampak, da ne bom hvalil dneva pred nočjo, raje počakam še na to, kako bodo omarico noter seštemal. Morda pa hiša razpade, nikoli ne veš...

Se bom potem veselil. Če bajta seveda ne bo razpadla.

Noben pameten človek ne reče Mojstru, da se ne mudi. Vedno moraš zahtevati, da je narejeno že včeraj!

Ampak tokrat smo se poslužili motoviljenja: "ne, ne, saj ni treba", "saj se ne mudi", "oh, kakšen dan kasneje...", "ma, nima veze", "jutri, pojutrišnjem, kadarkoli".

Nekako nama ne bi bilo v veselje, da bi tekači na Izzivu skakali čez brvi, ne bi imeli kje parkirat in bi brodili po blatu.

Plinovod je huda reč, Krtina je že dva meseca razkopana. Čisto blizu nas so že.

Me pa zdaj seveda zanima, ali bomo v tem mesecu sploh prišli na vrsto. Ko sem tako (ne)premišljeno privlekel aduta iz rokava...

Danes je bil bolj len dan. Kar je tudi čisto prav.

Sicer bi moral narediti en regeneracijski tek, a sem si rekel, da čisto nor pa še nisem.

Še kosila ni bilo treba kuhat, ker bomo še cel teden jedli ostanke od izziva. Super.

Le pospravili smo vse in popoldne malo odbezljali v gozd, na sprehod, po kostanj, po gobe, po žir in želod. Da bo tamauček kaj v vrtec nesel. Tako, lepo počasi, brez ihte in nervoze. No, slednjega je bilo vseeno kar nekaj, ker je tamauček kar naprej težil. Ampak taki otroci so, anede?

Smo pa kar nekaj gob našli, za eno večerjo je že bilo. Tale je bila ena izmed manjših, a zato lepših.

Veliko sem razmišljal tudi o Izzivu. Gostitelj ni namreč nikoli čisto prepričan, ali je bilo vse ok in ali so se gostje počutili v redu. Vendar je bilo, po odzivih sodeč, vse ok, kar me veseli. Taka srečanja veliko dajejo in to daleč odtehta vse tegobe organizacije in priprav.

In če preštejem le blogerje, je bil Izziv tudi eno od ne tako majhnih srečanj blogerjev, bilo nas je namreč kar 6. Fjuuu, kar ne moreš verjet.

In kolikor se je tek razpasel tudi po blogih in okoli blogerjev, me skrajno veseli, da sem morda imel vsaj nekaj malega pri tem.

Po takih preizkušnjah in veselju in druženju in... moram jutri spet v službo. Madona, direktno v posmeh...

Ura je deset zvečer in jaz sem malo zmatran...

Začelo se je davno nazaj, enkrat zjutraj sva bila gostitelja še vsa nasmejana, a tudi presneto živčna.

Po pravici povedano, je Hana že včeraj do enih ponoči pripravljala zadeve. Jaz sem pa sladko spal in se "pripravljal".

Prva je prišla Karmen. Tudi ona je že dolgo nazaj nekaj pripravljala.

Hudič je bil le v tem, da pred tekom ne moreš jest dobrot... Grrrr.

Potem sta prišla še dr.Wega in Vreme in zadeva je postala resna! Potrebno se je bilo odpraviti na pot.

Vsak je dobil svojo številko, če se slučajno izgubi. Kakšen traktor bi ga sigurno znal dostavit nazaj. Eni so rekli, da so to letnice rojstva, drugi, da so to leta. Kakor komu paše, anede?

No, začetek smo zastavili zelo resno! Kakor se spodobi! Karmen si je z nizkim štartom zelo prizadevala za zmago!

Pa smo jo odpujsali, novim dogodivščinam naproti. Ter proti novim rekordom.

Tu smo že na 5,5km. Jaz telefoniram ali me lahko kdo pride pobrat, ker ne morem več, Wega z zadnjimi močmi teče proti vodi, Vreme se pritožuje, da so nepridipravi daljšali kilometre, Karmen pa stoično prenaša vse tegobe treh norcev. Ana se pa dela norca iz nas, ker tako počasi tečemo...

Medtem, ko mi obvladujemo Gradiško jezero, se matramo po njegovih klancih in strminah, spremljevalna ekipa hrani labode in si lahko vsaj malo odpočije od napornega dela strežbe zahtevnih tekačev.

Vendar je veselja kmalu konec, zahtevneži že letijo proti 9,5km, kjer bodo spet zahtevali svojo vodo, izotonične pijače, hrabrenje in podobne neumnosti.

Še skupinska fotka, Gradiško nam bo ostalo v lepem spominu, vsaj jaz se ne spomnim, da bi ga kdaj tako hitro in enostavno pretekel... Mimogrede, 4,2km...

Seveda pa ni časa za počitek, odhlačati je potrebno rekordom naproti. Karmen ga je dosegla 500m naprej, s svojimi prvič pretečenimi desetimi kilometri.

Potem se je še dogajalo, moj rekord, ko sem šel čez 13km, ter Weginih 900km v letošnjem letu!!!!

Pravzaprav ne vem, kdaj je vse skupaj minilo, vendar smo bili en, dva, tri, na cilju.

Srečni, ne preveč zmatrani, skratka več kot zadovoljni, da nam je uspelo. Vsem.

Če pozorno gledate, se na desni strani vidi ročica, ki drži kozarec vode. Z njim je Wega dobil dobrodošlico.

Direkten zadetek.

Torej. Krtinski Izziv je bil uspešno izveden. Pretekli in preživeli. Vsi.

Še gasilska zmagovalcev, ki smo si jo presneto zaslužili.

Vsak je dobil priložnostno darilo, DIPLOMO za uspešno prestano preizkušnjo,

ter košček Krtine v spomin.

Na koncu pa smo fantje še eno zapeli, evo, jaz že razmišljam o pevski sekciji.

No, na koncu smo pa samo še jedli, pili in še malo jedli. Pa še malo pili in še malo jedli. In tako naprej.

Iz srca bi se zahvalil vsem tekačem, brez njih jaz danes ne bi zmogel tega, kar sem!

Iz srca bi se zahvalil tudi celotni spremljevalni ekipi, ki je skrbela za nas, da smo celoten Izziv sploh preživeli. Bili so na tesnem s časom, saj smo leteli ko hudir, a jim je vseeno uspelo.

In iz srca bi se zahvalil tudi vsem ostalim, ki so kakorkoli pomagali pri organizaciji dogodka.

Meni je bilo luštno. Pravzaprav še mnogo več. Bilo je enkratno, tako, ko je vedno. Optimizem in dobra volja podirata rekorde. Ne bi rad rekel, da smo bili zmagovalci, a sem prepričan, da smo danes naredili zase veliko. S takšno podporo, kot smo jo imeli, med seboj in od vseh ostalih, to sploh ni bilo težko.

Resnično upam, da to ni bilo zadnjič, in da se bodo taki in podobni dogodki še vrstili. Sicer pa svojega navdušenja ne morem skriti, a ga tudi nočem. Imel sem se resnično fajn in sploh in oh. Meni BO ostalo v spominu.

Ej, 15km!

15.000m, 1:53:00, 164/87%, 1706kCal, 7:30/km. Super!

Hvala Vsem!

Spet sem padel na šajbo. Ali pa tudi ne.

V smislu priprav na jutrišnji tek, sem namreč pojedel cel lonec makaronov. Nekdo je pač rekel, da je to treba narest na predvečer napornih tekov. Da ogljikovi hidrati dajejo energijo.

Jebela cesta, samo še vlačim se gor pa dol po bajti, še dihat ne morem, toliko sem se nažrl...

Če bom še jutri tak, bo tek bolj ubog.

Saj komentar ni potreben, kajne?

Malo sem pa moral iti pogledat našo traso...

Hm, nekaj blata je, Radomlja je nekaj malega poplavila. Upam, da se posuši do sobote. Sicer pa sem jaz prišel čez, tako, da ni hudega.

Tudi klanci niso prav nič grozni. So šli mimogrede. Prehojeni, seveda.

Sem pa seveda šel samo do Gradiškega pa nazaj, dodaten krog okoli jezera bom delal pa v soboto, kaj bi se danes matral. Že tako je hudir, ker take dolžine kar nekaj časa vzamejo. Kot, da nimam še milijon stvari za počet, kje naj tečem še uro, dve...

11.300m, 1:21:33, 167/90%, 1247kCal, 7:12/km. Evo, lepo počasi, brez matranja, čisto enostavno in lepo.

Hm, čeprav bi bilo bolje, da bi tekli v škornjih.

Pa tisti klanci so od hudiča.

Grozni!

Neverjetni!

Dolgiiiiii in strmiiiiii!

Kdo od nas štirih bo čoln s sabo vlekel?

Be Afraid, Be Very Afraid!

Malo pa moram moralo zbijat, anede?

Me pa res zanima, kaj počne traktorist na sredini slike?

Bo pospravil pridelek? Bo pokosil travo? Pregleduje stanje kolovoza? Išče prehod?

Glede na to, da so tole naši kraji, je možakar najverjetneje moj sosed. Malo me ima, da bi ga našel in povprašal...

 (C) TheAnswer, Zevs forum

Vedno me impresionira, kaj vse si ljudje ne izmislijo, da morajo nekatere stvari početi ravno takrat, ko pač mislijo, da jih morajo. Pa če gre cel svet v maloro.

Čemu, hudirja, se je treba vozit sredi poplavljenega polja? Kakšne prav velike koristi od tega jaz res ne vidim. Prej celo kopico težav.

Ali pa samo nisem dovolj pameten.

Na Sončni Strani Alp my ass.

Kar naprej dež. Neurja. Vsake par let povodnji.

Edini narod na katerikoli strani alp, ki je moral pogruntat kozol'c, da mu vsaj trava suha ostane, si je šel zmislit tak slogan.

Ironija pa taka.

Kmalu bomo vsi dobili nove plačilne/kreditne kartice. Razni eurocardi, vise, bančne in podobne kartice, bodo vse - ali vsaj večina - po novem po EMV standardu.

Kar pomeni, da bodo kartice imele čip. Kar tudi pomeni, da jih bo treba v POS vtaknit, ne samo podrgnit po njem.

No, pri nas je vedno nekaj "early birdov", ki take novotarije že imajo in z njimi veselo plačujejo tam, kjer je to mogoče. Na nov način, seveda, z vtikanjem v POS. Prav takega imamo namreč v našem bifeju.

Skrbi me le to, ker so dosedaj še vsi - po plačilu - kartico preprosto pozabili v napravi. In niti osebje ni tega opazilo...

Tole bo še zanimivo. Upam, da je še ne dobim tako kmalu...