Za tole je kriv Chef in njegov prispevek o Daljincih.

Najprej sem se mu smejal, potem sem pa par dni doma malo bolj opazoval naše daljince. Mater, se jih je kar nabralo, vmes pa sem našel kar nekaj cvetk. In, ker jih je toliko, si čisto zaslužijo lastno objavo.

Samo za to, da sem jih zbral na kup, sem potreboval cel vikend. Res, da sem počasen in da sem jih vlekel skupaj zeeeelo počasi, pa vseeno.

Nekako sem jih celo uspel zložiti po velikosti. Ha!

Spodnji trije so brezveze, a so vseeno daljinci. Espace-ov ima samo en gumb, torej je enostaven za uporabo, Vitarin ima pa že dva. Kar pomeni, da avto tuli včasih tudi takrat, ko ne bi smel. Ker pač velikokrat pritisneš napačnega. Ta prvi z leve pa je daljinec za radio v Vitari, ki je bil celo v uporabi kakšno leto. Po tistem je lim popustil in nič drugega ga ni več pripopalo gor. Enkrat sem ga celo zašraufal v volan, a je bila posledica le v popraskanih rokah. Zato zdaj sameva varno shranjen v nekem predalu. Že tako sem ga iskal dva dni...

No, v zgornji vrsti pa so tisti, pravi, daljinci.

Najprej Marmitekov. Super naprava, ki ima celo RF za X.10 naprave, a hudič leži v podrobnostih. Ima namreč celo zbirko naučenih kod, da se ga programirat in vsega boga, a nekaj tistih - obveznih - tipk manjka. In se jih ne da naučit. Zato tudi ta sameva v predalu. Bolj je uporabljan le v času božično novoletnih praznikov, ko z njim prižigamo/ugašamo lučke ko nori.

Sonyjev daljinec. Pojma nimam zakaj in kako se ga uporablja. Prav nihče ga ne pogreša. Najbrž pa je kul, saj ima dvestotriinštirideset tipk. Tukaj nekje.

Evelux. Oh, milina. Tisto, kar potrebuješ in nič več. Špartansko, a učinkovito. ZELO podobno Grundigu. Je nekdo kopiral? Seveda pa Gorenje ne bi bilo Gorenje, če ne bi tipk in IR signalov uredilo malce po svoje. In tako vedno, pri vseh daljincih, ki se znajo učit, kakšna tipka "ven" pade. Ker je malce "drugače". Grrrr.

SIOL TV, Amino. Zapleten, s preveč tipkami, ki pomenijo skoraj isto, a te odpeljejo čisto nekam drugam. Se ga pa prej ali slej naučiš. Če uporabljaš le določen nabor tipk, seveda.

Yamada. Poskus daljinca. Prav neverjetno, rdeča tipka pomeni res on/off!

Renault/Pioneer. Hm, le zakaj? Da lahko otroci z zadnjih sedežev avtomobila delajo kaos?

Grundig TV. Glej Evelux. Drugače je le to, da je narejen po standardih in da je vpisan v vse tablice z IR kodami. So se pa vsi napisi zbrisali, pri Eveluxu pa še kar držijo! Pa taka nemška tehnologija...

Silva Schneider. Tale si pa zasluži čisto svojo sliko. Ker to pa je prava mala mojstrovina!

In ravno tega morava imeti v spalnici! Še po petih letih raje zjutraj takoj vstaneva, kot, da bi se matrala ugasnit radio z daljincem. Ker ponavadi narediš več škode, kot koristi. Za razporejenost tipk bi oblikovalcu dal prav posebno nagrado, naprimer: Prva nagrada za smiselno urejenost tipk na daljinskem upravljalniku! Zgleda, da so pri Silvi upoštevali neke druge metode, kako ljudje uporabljajo daljince. Me prav zanima ali so čisto vsi njihovi daljinci taki, ali je samo naš... Jah, morda pa le avstrijci čisto drugače razmišljajo... Kdo bi vedel?

Nekam veliko jih je, vseh skupaj, anede?

Resnici na ljubo je treba priznat, da je večina skrita lepo po predalih. Ker nima kake večje uporabne vrednosti. Z ostalimi pa se trudimo (pre)živeti.

Danes sem se hotel izogniti svojim tekaškim dolžnostim. Pa mi ni uspelo.

Zunaj je tak lep dan, a le, če ga gledaš od znotraj. Zato se mi nič ni dalo tja v mraz, veter in druge neprijetnosti.

Pa me je Helena kar popokala, vzeli smo še oba tamaučka in smo šli. Nisem mogel nič cincat ali si kaj premislit.

Oni en, jaz dva kroga.

Ker vedno kaj pozabim, sem danes pozabil uro in merilec. Super. Še sreča, da je na telefonu ostal še natanko 1-day trial za štoparico. Vsaj to. Sem pač telefon moral trogat s seboj.

Sem pa ugotovil, zakaj prvi krog trpim. Ker se takrat šele ogrejem! Danes sem šel tudi prvega počasi, pa ni bilo nič bolje, kot prejšnjič. Šele v drugem krogu dobim ritem, se sprostim in tečem neobremenjen. Lepa reč.

Zagodel mi jo je tudi mraz, moja tekaška kariera je navajena le sonca in toplote, pojma nimam, kako se je treba obleč, predvsem pa kaj obleč od tistega, kar imaš na razpolago. No ja, nekako je šlo, s trenirko mi pravzaprav ni bilo nič mraz, čeprav je pasje pihalo. Na eni strani jezera, na drugi je bilo pa vroče, ker ni bilo vetra. Ja, potem pa ti naj bo prav...

8.400m, 57:05, 6:48/km. V mojem tempu, torej.

Seveda sem bil jezen na Heleno, ker me je tako brezkompromisno spravila ven, a zdaj - ko je teka konec - sem ji hvaležen. Ker bi mi drugače ostalo še štirikrat, zdaj imam pa

še trikrat!

Danes smo imeli delovno soboto.

Namesto izleta...

No, ja, vreme je bilo res malo zoprno, je bilo res čisto prav, da sva začela z vsem tistim, kar sva se namenila.

Pa smo podirali in žagali kot zmešani.

Ampak nam je vse ratalo, čeprav nismo ravno pričakovali. Je bilo veliko dela, a smo bili pridni. Še odpeljat nam je uspelo vse vejevje. Hura!

Naslednjič kopljemo. Če bo vreme.

Danes je vreme bilo in ni bilo. Vmes smo imeli celo snežno ploho. Zanimivo, celih 7 minut je sneg padal in to kar fino. Potem pa kar naenkrat konec in spet sonček. Se ne more odločit, kaj?

Jah, toliko sem ga uspel slikat, več pa ne...

Čisto nobenega ni bilo več. Ob pol sedmih so vsi šli, tema se je spustila, gozd je pa oživel.

Kar malo strašljivo je postalo.

Ampak je bil tak lep mir, noč jasna, prvi krajec pa je prav lepo svetil. Res je bilo zanimivo slišat, kako je gozd takoj oživel. Saj ne vem, ali je to posledica teme, ali pa so s svetlobo šli ostali zvoki stran. Skratka, prelepo.

Sem pa zato prvi krog spet pretrpel, na sredi se skoraj zjokal od muke, potem je pa naredilo cak! in je bilo vse v redu. Drugi krog je bila pa prava milina. Pojma nimam zakaj, težko rečem, da zaradi fizičnih zadev. Po mojem sem le po vsem trpljenju končno odvrgel ves balast celega tedna in neobremenjen tekel dalje.

In potem je bil tek tak, kakor bi moral biti cel.

No, ja, bolje polovica, kot pa nič, anede?

8.400m, 57:10, 166/89%, 867kCal, 6:48/km.

Prvi krog 27:14, 168/91%, drugi krog 29:56, 165/88%.

Mater, sem počasen. Pravzaprav sem vedno bolj počasen. Od začetka sem bil kar za par minut hitrejši. Neverjetno: več ko tečem, bolj počasen sem. Po mojem sem edini tak primerek.

LEN tekač.

Še štirikrat.

Včeraj mi je šele kapnilo...

Jaz pa Wega sva letos pretekla 1.300 kilometrov!

.

.

.

.

.

Tole je predvsem za moralo. Mnogo bolje se sliši, kot: jaz sem letos pretekel 300 km. A ni bedno?

Morda bi bilo še bolje: Jaz, Wega in Vreme smo letos pretekli 2.200 kilometrov!

Ah, kaj?! Včasih moraš tudi druge mal ponucat...

Jep, tudi pri nas rastejo limone.

Take, ta prave, malo krtinske, ampak še vedno prave.

Danes smo jih dali noter, počasi prihaja slana in zmzral. Nočem, da mi jih pobere, ko se že leto in pol matram, da bi kaj zraslo.

Zgleda pa, da se limonca čisto dobro počuti. Le tega ne vem, kdaj jo moram obrat? Takrat, ko dol padejo? Me prav zanima ali bodo tile trije sadeži imeli kaj okusa... 

No, bomo videli.

Malo je še zelena, anede? Bom še malo počakal, res je...

Zadnjič so imeli pri Flori v šoli razstavo.

Tako, zunanjo, kjer so šolarji poslikali cel pločnik okoli šole. Prav super je zgledalo.

Zanimive pa so bile same slike. Čisto na vseh so bili namreč motivi poletja. Nekje ladjice, nekje plaža, nekje sladoled, sončna očala in podobno. Niti ene same slike ni bilo iz kakšnega drugega letnega časa.

Vsem se malo kolca po poletju, kajne?

Pa sem zbral dovolj poguma in sem šel na K-Rožnik. Pa še kremšnite so me malo zavedle. Pa Weginih milijon metrov letos. Pa še kaj bi se našlo.

Pravzaprav sem brez besed. Tako lepo, kot sem danes odtekel, pa že dolgo nisem. Res: v družbi je tek nekaj čisto drugega. Namesto, da bi se ukvarjal sam s seboj, več ali manj čebljaš. In potem je kar naenkrat konec.

Šel sem tudi zelo počasi, sem se držal zadnjih, kar seveda tudi vpliva na dober občutek. Če bi se zaletel, bi tam na enem klancu, ko smo progo falili, najbrž dušo spustil. Saj sem jo skoraj že tudi brez tega...

Pa še muffini, pa kremšnite, pa vsega boga, pa še na pivo potem. Jah, dogodek, kot, da mi je pisan na kožo. Na žalost je le malce predaleč zame. Sem in tja morda še, kaj več pa najbrž ne bo šlo.

Tekaški forum je super, zdaj sem v to čisto prepričan!

Hvala.

9.500m, 1:13:57, 166/89%, 1111kCal, 7:48/km. Uff, res počasi, ampak tako je, če v skupini tečeš... No, pa tudi klanci so kar fini, pa tema, pa ustavljanja, pa Wego krstit za tisočko in podobno. Za prvič je bilo zame enkratno.

Končno sem zbral moje pretečene kilometre. Kar nekaj časa se jih nisem upal, ker se mi zdi, da jih je mnogo premalo. In me je kar malo sram. Naproti drugim, seveda, sam nase sem vseeno ponosen.

Za računanje me je malo spodbudil Wega, ko bo ravno danes pretekel svojih 1.000 km letos. Ufffa, kje sem še jaz... V ene treh letih, morda.

Kakšen ZEN tekač, LEN tekač, LEN!

Moja kariera LENega tekača pa gre nekako takole:

• April07 - 49.620 m
• Maj07 - 56.543 m
• Junij07 - 0 m - poškodba
• Julij07 - 60.133 m
• Avgust07 - 46.979 m
• September07 - 52.998 m
• Oktober07 - 23.449 m (do 15.10.)

Skupaj do 15.10.2007 pretečenih 289.722 m. Ma ja, ponosen sem, skoraj tristo je pa skoraj tristo. Kar nekaj. Ha!

Pa sva šla zadnjič gledat še tretji del. D:HN-03, kakor je pravi naslov. V Šentjakobsko gledališče, na premiero. Sicer je že Hana vse opisala, ker pa sem tudi sam stisnil eno slikico...

Priznam, da mi je bila predstava všeč, čeprav mi sama Cinti ni najbolj blizu. Nekako je preveč zmedena, ne uspe in ne uspe ji vzeti življenja v svoje roke in zato kar naprej jamra in vse ji gre narobe. Čudno, ne?

Kar nekaj avtobiografskih zadev sem opazil, pravzaprav žalostnih zadev, saj na koncu zgodba postane precej resna, začinjena s humorjem, a vseeno presneto resna. Življenjske situacije nikogar ne šparajo, tudi Cinti ne.

Ne vem zakaj, ampak drugi del sva spustila, prvega sva videla, drugi pa se je izgubil neznano kam. Pojma nimam kako. Bo treba enkrat nadoknadit.