Vedno, ko pridem prej domov kot Helena, se takoj spravim kuhat.

Sicer je to bore malokrat, saj večinoma hodiva skupaj v službo. Ampak sem in tja pa se zgodi.

Skoraj v večini primerov so potem makaroni na sporedu. Res, skoraj vedno. A pri nas se nihče ne pritožuje, vedno jih z veseljem pomlaskajo, pa kolikor jih že skuham.

Makarone je seveda najhitreje in najlažje naredit. Pa še veliko jih je, se lahko najemo tudi kot pujsi. In edino, kar potrebujemo doma, so makaroni. Omako pa znam narediti iz česarkoli. Magari samo iz začimb. Se ne sekiram ali je kaj doma ali ne, preprosto uporabim vse, kar imamo.

Je pa nekaj res. Karkoli uporabim, vedno, ampak res vedno, imajo makaroni isti okus.

Hm.

Pa lahko uporabim ribe, meso, nič, whatever: okus je vedno enak.

Hja, dokler bodo lačna usta zadovoljna, svoje taktike ne bom spreminjal.

Pa da ne bi kdo mislil, da ne znam kaj drugega skuhat, ha! Ko sem bil na porodniški, sem vsem lačnim ustom vsak dan kuhal. In to vedno nekaj drugega. No, ja. Malo sem vrtel pet, šest jedi, saj niso opazili...

Pa še eno lepo lastnost ima moje kuhanje: vedno pomijem vse za sabo.

Ja, ja, res je... zdajle sem lačen kot zverina... Huaaa.

Ker je prvi november že mimo. Ker sem že konec oktobra na dveh mestih opazil novoletne lučke. Ker sem bil lansko leto - vsaj zgleda tako - prepozen.

Dragi Miklavži, Božički in Dedki Mrazi!

Meni je čisto vseeno, kdo mi tole prinese. Zmenite se med seboj sami.

Letos nimam liste želja, ki vas je - po mojem skromnem prepričanju - lansko leto malce zmotila in se niste mogli odločiti. Letos je želja ena sama.

Velika.

Veeeeeeelika.

Največja.

Je pa tudi draga, to je res.

Ampak glede na to, da sem bil letos priden in da bom priden še v prihodnje, bi mi morda lahko pogledali skozi prste.

Sicer pa je to mučilna naprava, z njo bom namreč moral še mnogo bolj tekati naokoli. Kar pomeni, da mi namenjena užitkom, temveč napornemu in dolgotrajnemu delu. To sigurno odtehta nekaj denarja...

Ker bi brez GPSja živeti ni, je Garmin Forerunner 305 najbolj primerna izbira.

Sam sem preveč škrt, da bi si jo privoščil, sem pa videl, da je ponavadi v http://www.hartlauer.si/ za dvajset evrov cenejša. Poglejte še na http://www.bolha.com, včasih se morda kaj najde.

V upanju, da nisem bil spet prepozen in da se ne bodo stvari zakomplicirale,

vaš piskec.

Zadnjič sem šel mimo nje in si nisem mogel pomagati. Fotoaparat se je sam usmeril proti njej in že je škljocnilo.

Tudi, ko se peljem po cestah in avtocesti, vedno maham kameram. Ker pač vem, kje stojijo. "Čao mama!", tulim.

Malce taka, napol profesionalna deformacija, kaj?

Takole sliko pa tale kamera sporoča svetu:

Zelo rad jo gledam, čakam, kdaj bo sneg. Tam bo sigurno prej!

Upam, da na Drscju ne bodo jezni in da tole ni kaka skrivnost...

Včeraj sem se spet udeležil torkovega K-rožnika. In spet je bilo super.

Škoda je le, ker je zame tale Rožnik malo daleč.

Sem pa danes uspel teči cel čas, cel prvi klanec, od Čada pa do vrha! Sem kar malo ponosen. Sicer je šlo pooočasi, a je šlo. Ostali so me morali kar dolgo čakati, najbrž bi me morali manj, če bi hodil...

Sem pa Wego prosil, da ne greva spet čez tisti hudi klanec... Wega pa, ker je prijazen fant, me je popeljal čisto do vznožja, da sva potem lahko vzela tisti presneti klanec čisto od spodaj, od začetka do konca. Madonca... Tistega pa ne zmorem, še hodit je težko, kaj šele tečt.

Zato sem štel, da smo naredili 10km. Če jih je bilo zadnjič 9,5, potem jih je bilo sigurno 10.

Je pa res, da danes malo čutim noge. Zanimivo.

10.000m, 1:09:57, 168/91%, 1071kCal, 7:00/km. Za klance zelo v redu. Dol ne gre nič kaj hitreje, ponoči sploh pazim na svoje sklepe. Še dobro, da je imel Wega s sabo dobro in veliko luč.

Analiza je pa potem sploh fina. Ha!

Ja, ja, po vsakem dežju in to... Saj vemo, anede?

Zadnjič je bila neka svetovno-sistemska napaka. VSI so imeli težave. Ali pa je bilo samo preveč rujnega čez praznike, s sestrico sva namreč enkrat ponočevala do 2h, dokler se pač ni teranček ves popil... Hja.

Tako je bila pa danes s tekom čisto druga pesem. Še dobro, če ne bi pa šlo res vse v maloro.

Torej bo vse v redu, čez zimo bom počasi nabiral kilometre. Za bazo, bi rekli poznavalci. Jaz bom pa tekel tako... po svoje. Kolikor in kjer se mi bo pač dalo.

Začnemo tudi z vadbo v telovadnici, to bo še dodatno. Malo košarke mi ne bo škodilo.

Naredil pa sem si tudi razpredelnico, kamor bom tole vse vpisoval, počasi moram nehat s temi "pr'norcih". Se že ponavljam.

Tukile.

5.208m, 32:12, 171/93%, 508kCal, 6:11/km. No, danes sem se malo zaletel, sem hotel čimhitreje priti čimdlje. Če me začnejo noge bolet, da ne bom mogel tako hitro odnehat... Pa še ponoči nimam ravno kakih primernih tras.

Opoldan se je tudi pri nas naredil prav lep, sončen dan. Zato me je zvabil ven, na lahkotni tek, ki bi me malo sprostil, da bi še zadnji dan počitnic lahko užival.

Japajade!

Res je, da rad jamram, ampak tole je pa preveč... Zdržal sem namreč natanko dva kilometrčka, potem so mi odpadle noge in sem se moral, hočeš nočeš, ustaviti.

Nato je šlo samo še slabše, uspeval sem tečt po 300-400m, ostalo sem pa hodil.

Le na koncu mi je uspelo skup spacat zadnji kilometer.

Upam, da na poljih ni bilo nobenega, ker sem tulil in seveda govoril precej grde besede.

Na koncu je čisto malo manjkalo, da bi zadegal vse tekaške stvari v kanto za smeti. Čisto malo.

Ne vem, res ne vem, zakaj moram toliko trpet ob tem teku? Čemu? Kar naprej imam težave, le konci so kolikor toliko ok. Ampak zakaj moram toliko vlagat v to? Ma, še ene parkrat se mi to zgodi, pa ne vem, če bom še zdržal. Je*emti tek u tri krasne. Saj sem le tri dni počival, čemu zdaj take bolečine, tak presnet muskelfiber? Tudi zadnje dni se nisem kaj dosti matral, nekaj malega smo hodili, a nič pretresljivega... ČEMU???

Sem mislil v torek na k-rožnik malo pogledat. In kako naj grem? Hodit, madona? Nekaj je bit v zen skupini, nekaj drugega pa se ne privleči do cilja.

Mah, kl*nc, nič mi ni jasno in to me JEZI kot strela.

7.049m, 53:44, 159/83%, 759kCal, 7:37/km. Skupaj s hojo. Grrrrrrrrrrrr.

Jutri in pojutrišnjem še probam in če bo spet cela štala, naj gre vse u pm. Tako. Dost mam.

Vsako leto oktobra si privoščimo en mali izlet.

Letos pa se je vse malce zamaknilo v november. S čimer ni nič narobe, smo vsaj dobro izkoristili počitnice.

Vreme je bilo lepše od lepega, takega tudi naročiti ne bi mogli. Zato smo nadvse zadovoljni!

Nas pa pozna jesen vedno vleče na primorske konce, malo zaradi toplote, veliko zaradi neverjetnih barv. Vsega smo imeli letos spet v izobilju. Zadnji dan pa še malo dela na prijetnem sončku.

Začeli smo v četrtek dopoldan in se odpeljali proti gorenjski, malo pa se moramo ozreti tudi za hribi. Že v okolici Radovljice so nas pričakali, čisto na sveže zasneženi.

Pot nas je peljala naprej, v Italijo, mimo Trbiža do Rajbeljskega jezera. Če ne bi tam naredili postanka za malico, bi bil že greh...

Otroka sta sicer zmetala pol plaže v jezero, a sekirali se nismo kaj preveč.

V hribih je bilo malce hladneje, a vseeno prav prijetno.

Skok čez Predel nas je nagradil s prekrasnim razgledom na Mangrt in Jalovec, oba odeta v snežno belo odejo. Kontrasti teh dni so bili res prav neverjetni. Fotografije še zdaleč ne morejo pričarat vseh različic polnih jesenskih barv.

Ustavili smo se še v Logu pod Mangrtom in v dan spomina na mrtve prižgali še našo svečko.

Naslednja postojanka je bilo raziskovanje trdnjave Kluže in njene okolice. Slikanje z mojim znanjem pretežko, kontrasti so preveliki.

Predor je otroka navdušil, v vsak kot smo morali pomoliti nos, obrniti vsak kamen.

Ko pa sta hotela splezat direkt na vrh po temle:

je bilo pa dovolj šale. Slika za spomin in marš v avto!

Kamor leze Flori, hoče seveda tudi Leander... Potem pa prepričaj enega ali drugega, ha!

V Bovcu se nismo kaj veliko ustavljali, žičnica tudi ne obratuje, razgledi pa seveda spet fantastični.

Smo jo kar hitro mahnili proti Boki, nekje je treba kaj energije porabit, se malo sprehodit, drugače nam bodo v avtu še noge odpadle.

Vode ni prav veliko, a šumenje se vseeno sliši kar daleč. In smo jo mahnili kar po strugi, sigurno veliko bolj zanimivo plezanje čez balvane, kot karkoli drugega.

Čeprav kar malo nevarno, tamauček je pač še majhen, kakšne skale so presneto velike zanj. Flori pa navdušena do skrajnosti, smo jo komaj spravili iz soteske nazaj.

Jasno je, da sem moral poslikat prav vsak hrib, ki se je kazal tam naokoli. Vsi obsijani v kontrastih, neverjetno. Slik na kupe, le kaj bom z njimi? Najprej Rombon:

potem pa še Krn izza vogala:

Hitro se je večerilo, v Kanalu je bila že poštena tema. Smo hoteli tam nekje spat, a nam ni bilo usojeno, hotel je bil namreč poln do zadnjega kotička. Tako nam je spet ostala le Nova Gorica oz. Solkan, kjer smo odšli kar v Hotel Sabotin, ki je bil pa zadnjič poln. No, zdaj nam je uspelo tam spat. Smo pa uspeli nabrati še toliko energije, da smo šli zvečer malo gledat svečke na Solkansko pokopališče. Ki ima mimogrede prekrasno lego, pogled na osvetljeni želežniški most je enkraten!

Zjutraj pa seveda čimprej naprej. Spet v Italijo. V Gorici sva se spomnila na najboljše bombone na svetu, ki jih prodajajo tam nekje v industrijski coni. Sva jih iskala že dve leti, a nikoli našla. Pa sva rekla, hajd, gremo pogledat, mogoče nam pa tokrat uspe!

In glej, začuda! Seveda smo trgovino našli! Po dveh letih iskanja je naš trud poplačan!

Japajade... FERIE... Jebela cesta. Zaprto za dopust, bi napisali naši na oni strani meje...

No, pa vsaj vemo, kje to je! Pa drugič.

Ker je bilo morje blizu, smo morali tudi preverit, ali je še slano. Tamaučka sta se prepričala, prepričala sta pa se tudi, da je že kar precej mrzlo. Tako so odšle nekatere ideje o kopanju in podobno. Hvala bogu.

Potem smo jo pa mahnili čez, na cesto proti Sočergi, v tri doline, ki smo si jih podrobno ogledali. V Hrastovljah je prekrasna cerkev in tabor:

nad samo Sočergo pa kraški rob, poln zanimivosti!

Le na koncu nas je malo z(a)motilo tole:

Pa pridi zdaj s štiriletnikom tukaj čez... Cincali in mencali smo kar nekaj časa, a umik ne bi bil prav nič lažji. Zato se je tamauček spremenil v opico, se mi obesil spredaj okrog vratu in sva šla.

En kup adrenalina sva porabila oba s Heleno, to moramo priznat. Ni bila najbolj pametna ideja... Tudi hoja po robu kraškega roba je zanimiva s stališča starša. Kar naprej se namreč dereš... Huh.

Do teme smo potem še raziskovali prelepo pokrajino, se sprehajali in uživali. Na koncu pa se spravili spat k mojim staršem v okolico Sežane.

Ker naslednji dan je bil bolj deloven, skrajni čas, da se oberejo kakiji.

Končno pa je v celi družini toliko pridnih rok, in meni ni več potrebno plezat po vseh teh drevesih. Jih imam že iz mladosti kar dovolj... Pa še ene dvajset kil sem težji, kako naj plezam... Saj bi vse polomil.

Na koncu pa le še skok do doma.

Najlepše pri vsem tem pa je tale trenutek, da je jutri NEDELJA... Juhu, juhu, juhu... Si kar ne morem predstavljat, da bi moral že jutri v službo... Malo pa se moram odpočit od vseh teh lepot! Še dolgo jih bomo premlevali v glavi...

Počasi se mi začenjajo kazati osnutki nove teorije.

Stvari glede mojega teka so namreč vsaj majčeno nenavadne, če ne celo čudne.

Danes sem šel spet tečt in spet sem se preveč namatral. Skušal sem pospeševati, a je bilo vse le bleda senca LM. Preprosto ni šlo pa da iz kože skočim. Kako in zakaj je torej šlo na LM?

Imam neko obskurno idejo, da mi tek zapaše šele po osmem km, zdaj jo moram le še razvit in jo tudi dokazat. To pa bo naporno opravilo, saj se mi toliko teči sploh ne da. LEN tekač pač ne teče na dolge proge, anede?

Ampak bom vseeno poskusil.

Zima bo torej dolga in naporna! Dokazovanje teorije je namreč naporno opravilo.

7.049m, 46:18, 172/94%, 739kCal, 6:34/km.

In počasi bo res potrebno tele rezultate dajati nekam drugam, sprehajanje in seštevanje z bloga ni ravno najbolj funkcionalna zadeva.

Oktobra pretekel skupno 78.553m. Super!

Veseli smo, da je praznik.

Še pri nas doma ne vedo vsi, čemu in zakaj ta praznik. Sicer pa tudi ni tak praznik, da bi ga človek lahko kako posebno praznoval, kajne?

Ker pa smo nagnjeni k praznovanju, seveda moramo nekaj praznovat. Je treba it po nakupih, kuhat, se pripravljat, kaj delat in potem smo vsi zadovoljni.

Zato Noč čarovnic pride čisto prav. Imajo otroci vsaj nekaj dela. Pa čeprav s štajersko bučo.

Takale je naša pred hišo. (C) Tadeja, Flori, Leander.

Že tri dni smo jo prižigali zvečer, ker je pač tako tamauček želel. Le včeraj smo jo nekako pozabili. Pa ravno včeraj!

No, bo pa še tri dni potem gorela, nič hudega.

Krtinci smo zelo fleksibilni glede teh stvari...

Počasi bo potrebno končat s tem tekom. Saj samo še o tem pišem... Zdaj pa, ko je končno vse mimo, se lahko posvetim drugim rečem.

Ampak eno malo analizico pa je še potrebno naredit.

Na teku sem se namreč mučil s tem, da sem si na uri shranjeval vmesne čase na pretečenih kilometrih. Ene par sem jih sicer zgrešil (2,4,9,10), ker iz gneče nisem videl označbe za kilometre, a vseeno sem jih kar nekaj ujel.

In potem sem se zvečer spravil te podatke malo uredit.

Pa gledam, jih obračam, iščem napake, predvidevam, se skušam spominjat, kje sem pritiskal na Lap, vsega boga počnem, da bi našel, zakaj so podatki takšni, kakršni so. Brez uspeha.

Torej jim lahko le verjamem, čeprav se mi zdijo - zame seveda - neverjetni. Takile so, pa da vidimo:

• 1km - 6:24:48 / 6:24/km / 167 obratov
• 3km - 19:48:17 / 6:42/km / 168 obratov
• 5km - 33:56:79 / 7:04/km / 166 obratov
• 6km - 40:27:43 / 6:30/km / 167 obratov
• 7km - 47:41:03 / 7:13/km / 168 obratov
• 8km - 54:55:85 / 7:14/km / 174 obratov
• 10,5km - 1:06:53:57 / 4:47/km / 178 obratov

Anede, da so čudni?

Tempa nimam nikakršnega. Malo gor, malo dol, levo, desno, kakor pride. Ok, od začetka je šlo malo hitreje, v gneči. Ampak kaj počnejo tiste 7:15 tam na sredi? Tam sem mislil, da že malo pospešujem, ampak zgleda, da se mi je to samo zdelo. Pa to bi še nekako pogoltnil, pač sem bil vedno bolj utrujen, ponavadi gre čas navzdol, a ne?

Pravzaprav mi je tempo delal težave. Kako ga zadeti? Kako zadeti zadanih 70minut? Naj gledam le obrate? Čas? Pa sem gledal oboje in nekaj kombiniral.

Res je, da sem se na 8km (ko smo prišli nazaj na Dunajsko) odločil, da pospešim in da mi je šlo presneto dobro. Malo me je vzpodbudilo tudi to, da sem na uri videl 55minut, počasi naračunal 8x7 in videl, da imam samo eno minuto prednosti. Pa še na dodatnih 500m (tehle 10km je bilo namreč dolgih 10.500m) sem se spomnil. Ja, kam bom pa to vtaknil?

In ker je bil prisoten pravi občutek... Občutek, da gre vse ok, nič te ne boli, nobene utrujenosti, niti zadihanosti, zato počasi korak malce podaljšuješ. Srce gre sicer proti 180, počasi začenjaš čutiti razbijanje, a še zelo nežno. Cilj pa je itak za vogalom, toliko pa že še zdržim...

Ampak 4:47??????

Pa sem čist zmešan?

Škoda, škoda, da nisem videl oznak za 9 in 10. Bi vsaj vedel, kje sem tako strašno letel. Saj nisem mogel teči 2,5km z 4:47! Se pravi, da sem na koncu (ali pa nekje vmes) res letel. Ojejejejejejej.

4:47/km je zame letenje. Še nikoli si namreč nisem nameril niti 6:00/km.

Zdaj ne vem, ali bi bil s tem zadovoljen, ali ne. V osnovi sem namreč lenoba in čeprav včasih zgleda drugače, je potrebno priznati, da je to preprosto res. In tako mi gre seveda po možganih misel, da se nisem prav dosti trudil. Zastavil sem si cilj, ki sem ga dosegel, ampak, ali je bil ta cilj realno postavljen? Je bil postavljen na 70 minut le zato, da bi ga enostavno dosegel in se pri tem ne preveč namatral?

Po drugi strani pa je tudi čisto res, da ne smem pretiravat. Letos sem začel, saj ni treba, da takoj štartam s prevelikimi zahtevami. Počasi, telesno kondicijo moram še precej izboljšati, znižati utrip in podobno. Še dosti dela me čaka, če si bom že zdaj postavil čas, ki ga bom s težavo ujel, kako bo pa vnaprej?

Rekreativni tekač si, zapomni si že to!

Ah, saj je prav, človek mora malo razmišljat in si delat težave. Saj drugače bi bil pa dolgčas.

Vseeno sem ponosen. Na 4:47 pa sploh. Vidim pa, da mi naslednjič ne uide vsaj osem kilometrov ogrevanja! Šele takrat se zbudim...