Ni kaj, res smo enkratni vozniki. Vsi znamo, vsi smo najboljši, najbolj spretni, najhitrejši, vse obvladamo in vsi vozimo enkratno!

Le, da je skoraj vsak dan takole:

Tole je okrog 17-18. ure. Skoraj vsak bloody dan...

Štiri nesreče in pet zastojev. Super vozniki smo.

Aja, seveda: tisti drugi so čisti kreteni!

Pobrano s HeliUma. Jasno.

Kako naj gre človek v takem tečt? Ko je zunaj minus? Ko je vse temno, črno?

In sem se obotavljal in obotavljal in še malo obotavljal.

Pri nas, na vasi, je ob 21h že skoraj popoln mir. Ni ga čudaka, ki bi hodil naokrog, ljudje se ne sprehajajo v takih večernih urah. Je preveč tema in preveč mraz. Edinole v krogu 100m okrog gostilne je kaj živega, drugje nič. Še psov ne vodijo na sprehod. Avti so edino sprejemljivi.

Nič. Tema. Ajde spat.

Ne pa da greš v takem tečt. Sopihat v tak mraz, se matrat in zbujat pse naokoli.

Ampak ni bilo druge, sem moral it. Sem si obljubil in čeprav sem se dolgo upiral in se že skoraj izmuznil, me je vseeno kar malo držalo. Pa sem sam s sabo zdilal le za okroglih pet kilometrčkov, bo čisto dovolj.

In sem navlekel nase vse, kar imam. No, skoraj. Res pa je, da toliko oblečen nisem še nikoli tekel. Pa kapa, pa rokavice, pa trenirka, pa jakna, pa lampa, pa... Saj se bom komaj premikal!, se mi je zdelo.

Pa sem le pomolil nos ven, se zmuznil skozi vrata in bil hitro navdušen, saj me ni nič zeblo! Juhej!

Ampak potem, čez deset minut, je pa nekdo pečko prižgal...

In sem se spet soočil s problemom, tokrat drugačnim: kako se slečt in kako pospraviti v dva mala žepka vse stvari, ki ti gredo v napoto? Med tekom. Ko imaš v eni roki veliko lampo?

Saj je na koncu kar šlo. V napoto mi stvari konec koncev niso bile, sem jim bil hvaležen, da so me od začetka grele. So me pa malo noge bolele, je pač težko začeti, če takole kampanjsko tečeš.

5.208m, 34:13, 170/92%, 537kCal, 6:33/km.

Noben se me ni ustrašil.

Ker nisem nobenega srečal.

Google Maps je dodal nov gumb - terrain.

Mater, nikjer pa ne najdem, kako se to sprogramira. Tudi jaz bi to gledal!

Malo jim je že težko sledit, moram priznat. Kar naprej neke novosti, potem moraš pa lepo sam odkrivat, kakšni so APIji, če so sploh že. Hackati mapse se mi pa nekako ne da, oziroma nimam prav veliko časa za take štose.

Saj jih čisto razumem. Najprej lastna rit. Potem šele api-ji...

In kakor sem nekje drugje videl, se da iz mapsov pridobiti tudi že višino. In ko narišeš pot, ti zna lepo pokazat relief. Hm, če dobro pomislim, zna to tudi kakšen drug sajt - naprimer mapmyrun, a se mi zdi, da dela to nekako po svoje. Če bi pa to bilo v samih mapsih...

Ali pa samo jaz ne znam, hja. Še ne znam, da se popravim.

Najlepše je, ko se zbudiš, vstaneš in ugotoviš:

da ti je zmanjkalo kurilnega olja.

Super.

/&%#%#*)#(

Zdajle mi že voda malo teče v grlo. Direkt noter, s pritiskom.

Izgovorov je bil en mali milijon. Še zdaj jih imam na zalogi. Od bolečega grla, prehlajenosti... pa do tistega, najbolj zoprnega: MRAAAAAAZ.

Kakorkoli že, štirinajst dni (14) nisem tekel. Sram me bodi. In me tudi je. Malo.

Ampak Barbara se bliža, jaz pa takole? Rajko že sprašuje, jaz se pa odkašljujem. Vsi nekaj tečejo, jaz pa meditiram.

O, ne!

Pa sem danes šel. Kaj sem pa hotel drugega...

A kdo ve, kaj se je zgodilo s Kremnom - nvatlasom? Upam, da ga ne bodo čisto pokvarili. Same spake še dobivam, nikakor si ne morem zračunat poti, zato je tole mali približek. Upam, da bo na koncu naneslo več! Hehe.

Jasno je, da sem šel počasi, anede?

8.494m, 1:02:38, 168/91%, 961kCal, 7:24/km. Opa, zelo počasi... Ampak je za pričakovat, takole po dolgem času.

Hja, tekel sem pa le! Juhej!

Jutri pa malo krajše, a malo hitreje! Moram vadit kratke proge.

Ne, jaz pa v soboto nisem bil ne na osnovnošolskem, ne na maturantskem srečanju. Ne vem, kaj je vse prijelo, a tele obletnice se vrstijo povsod... Ali pa imajo to samo ženske.

Jaz sem se udeležil V. Srečanja vremenskega društva ZEVS in vremenskih navdušencev.

Sredi gričkov nekje nad Trebnjem se nas je dobilo nekje šestnajst. Za naše malo društvo kar super!

Gostitelja Irena in Tomaž sta nas razvajala na vseh koncih. Že prostor je bil preprosto enkraten, Hram, na novo krit s slamo, notri pa urejen ravno prav za kakšen žur. Če bi jaz imel kaj takega, bi bilo presneto nevarno. Ne bi me spravili več ven...

Še cviček je bil enkraten, pa ga ravno ne cenim ne vem kako! Da o drugih pojedinah ne govorim! Perutnine bi pojedel še več, pa mi je bilo že malo slabo... (Perutnina so bili princes krofi v obliki nekih ptičev... - ne vem, sem prehitro jedel!) Res, gostitelja sta tako lepo skrbela za nas, da mi je bilo presneto žal, da moram še odpeljat domov. Najraje bi kar tam ostal in žural dolgo v noč, kdo pa bi se branil vsega tistega cvička. Tako pa sem moral biti mona in gledat cviček le od daleč.

Napletli smo nekaj novih vezi, utrdili stare. Malo sem jih moril z uradnim delom, a ne preveč. Saj se tudi ne pustijo. Kar je čisto prav!

Problem je, ker nas je malo. Ko je baza majhna, ne moreš ravno pričakovat, da bodo vsi vse znali. Sicer pa imam raje mojstre za vreme, kot za računalništvo. A upam, da smo spletli nekaj novih vezi, ki znajo rodit kaj presneto zanimivega. Elektroniki so zelo dobrodošli v tem fohu.

Skratka, cel dan smo preklepetali, se menili in razpravljali o nekdanjih in o bodočih dogodkih. In se na koncu zmenili, da nam mogoče uspe prirediti prvo mednarodno srečanje nekje spomladi. Kar bi bilo nadvse zanimivo in dobrodošlo.

Dela nam ne bo nikakor zmanjkalo! Toliko odprtih stvari, da jih v parih letih ne poštimamo!

Kar ne morem razumeti.

Ljudem pišeš po elektronski pošti, a ti preprosto ne odgovorijo. Ne pa ne.

Kako? Zakaj? Čemu?

Zadnje čase sem napisal kar nekaj emailov, različnim ljudem, tudi državnim uslužbencem, podjetjem in tako naprej. Od enega samega podjetja sem dobil odgovor. Drugi so modro(?) tiho. Pa nič takega nisem napisal, nekaj vprašanj, to je pa tudi vse.

Preprosto ne zmorem razumet, kako ni nobenega odgovora. Ljudje zbrišejo moj email? Kaj si rečejo? Jim stoji moj email nekje zgoraj, a se ne upajo odgovorit? Ne znajo odgovorit?

Ni čudno, da gre vse tako počasi in se nikamor nič ne premakne, če se še na en email odgovarja več stoletij...

Kaj pa vem, mogoče sem pa jaz čuden???

Vsaj to. Ker tečem nič.

Malce preveč je zadnje čase mraz. Pa še časa ni, vsak dan imamo kaj tja do osmih zvečer. Potem me pa ne spraviš več ven. Nisem nor.

Upam, da bo drug teden bolj prijazen, čeprav dvomim. Čim bo bolj toplo, bo pa dež. Eh. Potem pa tekaj naokoli.

Pa še tema.

Tako košarka pride prav, se potrudim, da se kar fino namatram, naskačem in natečem. Drugače bo brez veze, ne? Malo pa moram za Barbaro vadit, mater. Ene parkrat bo pa treba še pot pod noge vzet okoli Krtine...

Sem pa opazil, da se kondicija pozna. Končnoooooooo! Mnogo lažje in mnogo bolje igram zdaj, kot sem prejšnje leto. No, še vedno sem počasen in štorast, a mnogo manj, kot je bilo to vidno lansko leto.

Saj mogoče pa iz tega fanta še kaj bo!

Še vedno se upiram.

Vsi smo že malo pomrznjeni, a jaz se ne dam. Kurilne sezone še ne bomo uvedli tako kmalu! Zjutraj in zvečer peč sicer zalaufa, predvsem zaradi tople vode, takrat se tudi spusti toploto po hiši, a to je vsega skupaj dve uri na dan.

Zaenkrat laufa kamin, ki itak ogreje dnevno sobo mnogo bolj, kot bi jo centralna. Ampak drugod je pa res kar mrzlo.

Počasi bo pa vseeno treba razmišljat o tem, anede? Če ne mi bo res kdo pomrznil...

Morda čez kak teden, za ta teden je napoved malo otoplitve! Morda pa zdržimo do božiča, do trinajste plače/božičnice, ko bo spet vse šlo za blesavo nafto...

Pa imamo že lepo plin napeljan do hiše... ampak, da bi ga začel uporabljat... bo treba prvo peč zamenjat, pa dimnik, pa radiatorje, pa napeljavo... pa še ceneje ne bo nič.

Ah, kl*nc, naj bo poletje!

Pa smo dali skozi še en izlet s Krti.

Tokrat je bil to najbolj burjasti izlet. Prepihalo nas je podolgem in počez, vseeno pa smo se imeli enkratno. Tako, kot vedno.

Štiri ure in pol smo se podili preko treh dolin, od Sočerge, do Hrastovelj. Od čisto majhnih, do starejših.

Meni se malo pozna vsa pridobljena kondicija, tudi tek se - končno! - pozna. Vsaj tako se mi zdi. Hoja mi ni delala nobenih težav, nekaj časa sem celo tekel s tamaučkom štuparamo. Še posebej pa sva tekla navzdol. To mi celo zelo paše, kolena mi mnogo manj trpijo. Zanimivo.

Pihalo je pa sto na uro. Jaz sem sicer burje malo navajen (če se jo sploh da navadit), sem pa tudi nase navlekel vse, kar se je dalo navleči. Ko te enkrat začne zebst, se moraš presneto potrudit, da te neha. Se je zaradi tega mnogo bolje dobro pripravit. Tako me na koncu ni prav nič motila. Kar nekaj časa smo sicer hodili v zavetju, a gor na Kuku je pihalo, da je tamaučke kar prestavljalo. Pa starejše tudi.

So pa nekatere gostilne zanimive. Če naročiš 37 kosil, jih moraš 37 plačat. Pa čeprav jih prinesejo samo 34... Sami smo si krivi, če otroci nočejo jest... Eh, ampak kregati se je brez veze, samo slab okus ti ostane. Poleg tega pa plastični prt, ki prekriva "pravi" prt, kaže na usmerjenost gostinskega obrata. Poceni množični turizem.

S Krti mnogo bolj cenimo prijaznost in domačnost. Večinoma se odločamo le za kakšne čorbe, tokrat smo si naročili mnogo več. Saj hrana je bila prav ok, refošk je prekrasen, a vseeno si upam trditi, da mene pri Škrgat ne bodo več videli. Pa če jo italijani še tako cenijo...

Človeku mora ugajati več stvari hkrati, da je zadovoljen. Čeprav mu burja prepiha kosti, se namatra pri hoji, ga zebe in vse boli, je lahko še vedno na koncu presneto zadovoljen. Po drugi strani pa je lahko hrana odlična, vino super, cena ugodna, pa ne bo zadovoljen. Le celoten vtis šteje, anede?

Evo naših dveh še enkrat pod kamnitim mostom istrskih ušes.

Plezanje pod balvani je seveda obvezno. Zvoki se razlegajo prav nenavadno, tudi cesta, ki je daleč spodaj, se sliši nekje zgoraj...

Pa še ena gasilska na vrh Kuka, kjer nas je skoraj odpihnilo.

Se mi pa je včeraj prvič zgodilo, da sem si rekel dan prej: ah, saj so baterije polne na fotoaparatu! Saj imam še rezervno s sabo!

Japajade.

Obe sta bili prazni! Porabljeni od bogve kdaj prej. In ker nisem preveril, sem naredil le okoli 20 slik. In sem tovoril fotoaparat večinoma v nahrbtniku. BUČA! So bili pa vsaj drugi bolj pridni in vestni... Saj ni bilo časa slikat, kar naprej se moraš ukvarjat s tamaučkoma, vedno nekje zadaj se trudiš, da bi ujel skupino. Pa tega nosit, pa drugega nosit, pa... Ah, kje bom še slikal! Že tako sem bil oprtan kot ta zadnja gorska mula...