Malo sem se ustrašil, čisto lepo povem. Kdo se pa ne bi, če bi dobil takole pismo?

Takoj pomisliš na to, kje, kaj in kdaj si ga kaj pihnil. Slaba vest ali samo strah pred državnimi organi?

Samo, da vidiš na kuverti napisano Policija, si že fertik. Tudi, če se potem izkaže, da sploh ni nate naslovljeno.

Pa sem že mlel, kje me je radar ujel, čeprav načeloma zanikam, da vozim prehitro!, mlel, kje sem prevozil kakšno rdečo (to tudi načeloma zanikam), mlel, kje sem ga biksnil.

Potem sem pa raje še naslov prebral in en majhen kamen se mi je odvalil od srca. Na Zevsa je bilo naslovljeno. In mi je takoj kapnilo.

Saj sem sam Policiji pisal. Za odslužene varnostne kamere, če bi jih lahko donirali.

Pa se tako lepo in suhoparno opravičujejo, da jih nimajo... Hja.

Morda kdaj drugič. Samo ne me več strašit.

Ah, sem moral kar popravit... tole.

Kar potem pomeni: 3.290m, 20:02, 6:05/km.

Ma, vsa veselja mi vzamejo ali kaj???

Kakor je bila nedelja namenjena teku, tako je bila sobota namenjena reševanju fizikalnih problemov. Težkih problemov.

Našo garažo moramo namreč spraznit. Da jo bomo lahko premaknili.

Ampak to ni tako enostavno, notri je en milijon potrebnih in nepotrebnih stvari. Ok, nepotrebne odpeljemo na smetišče, ostanejo le še potrebne. Super. Ampak teh je približno pol milijona. Kam pa te dat?

I, v klet, seveda!

A če pogledamo, je naša klet mnogo manjša, kot garaža. Pa še polna je. Klet. No, in tu nastane težak fizikalni problem. Ki ga je vsekakor potrebno rešit, drugače garaže ne moremo spraznit in... in... ne moremo naprej, anede?!

No, tole sem slikal samo bicikle. Pa še pri tem naj omenim, da manjka še en tricikel in še en bicikelček od tamaučka.

Deset biciklov torej. Pa dva skiroja. Pa... pa... pa... Ojej. Ko sem tole videl na dvorišču, se mi je kar milo storilo. Kam naj vse to vtaknem? Kako naj vse to spravim v ubogo klet?

Včasih se potem zadeve same rešijo. In tudi ta se je. Klet sem lepo pospravil, zložil vse skupaj in počasi začel seliti stvari iz garaže vanjo.

Pa je šlo. Tja do konca. In še zdaj ni prav nič bolj zafilana, kot je bila prej, ko vse te robe sploh notri ni bilo. Zanimivo.

Dva avta robe pa sta šla na smetišče, to je pa tudi res! Ampak pospravljanje in zlaganje dela čudeže! Preverjeno v živo!

Lepo smo praznovali, tole zaščitnico rudarjev, Sv. Barbaro.

Štirje blogerji, štirje tekači, štirje najboljši.

Že to, da smo se opogumili in smo šli, je veliko, je mnogo več, kot sem kdajkoli pričakoval. Še ne eno leto nazaj sem tulil, da ne bom nikoli tekel.

Hja.

Pa smo šli. Nismo bili najhitrejši, bili pa smo srčni. Srčni.

E-kipa, ki si je zaslužila torto. Zaslužila, ker smo poskusili, ker smo zdržali, ker smo - preprosto - bili tam.

Stokrat hvala Karmen, Wegi in Vremenu. Brez vas to ne bi bilo mogoče. Svoje hvaležnosti najbrž ne bom nikoli znal izraziti na primeren način, a vedite, da sem vam hvaležen. Zato, ker smo. Pravzaprav preprosto, a tudi mnogo bolj zapleteno, kot bi si lahko predstavljal!

Odtekli smo. Bili smo sicer 43., zadnji, a to v nobeni meri ne zmanjša našega uspeha. Jaz sem nase ponosen in ponosen sem na svoje sotekače!

Le upam lahko, da bomo še kdaj takole skupaj tekli, prav želel bi si! Občutki, ki plešejo okoli mene v takih primerih, so namreč nekaj čisto posebnega, čisto nekaj novega. In temu se ne bi rad odpovedal, tega ne bi rad izgubil. 

In zato bom še, sem in tja, v mraku in mrazu in temi in hladu, šel ven in tekel. Iz takega preprostega razloga.

3.600m, 20:02, 181/>100%, 328kCal, 5:34/km. Uauuuu. In to s klanci! S preklemanimi klanci! In ja, dal sem vse od sebe, kakor sem si zadal, 181 povprečnih obratov na to kaže! Če priznam, sem jih imel 193, ko sem pritekel skozi cilj. Malce pretiravanja, a za tole se je splačalo. Na 3,6km si še upam.

Pa še klanci so me malo presenetili in zje*ali. Hm.

Čeprav... tale rezultat, 5:34... mater, nekdo se je moral zmotit, saj sem letel!!!!

E-kipa Srčnih Bravo!

Vsaj enkrat na stopničkah!

Seveda pa sami ne bi bili nič brez podporne ekipe! Ne pozabite, da ena še slika - ta najbolj obremenjena. Včasih mi je kar fino, da tečem in si mi ni treba ubadat z denarnicami, fotoaparati, ključi, iskanjem izgubljenih otrok, čakanjem na tekmovalce, slikanjem tekmovalcev... Saj ne veš, kaj je bolj naporno...

In ker opažam, da je naša torta povsod malo spacana, takšnale je odšla od doma:

To, da se je malo spacala med vožnjo, pa ni naša krivda!

Pa še Krti, ki smo jih uspeli napalit za eno ekipo in ki so bili daleč boljši! Super! Tekanje se širi tudi po Krtini! Čestitam!

P.S. 4.12.2007:

"Krog je uradno dolg 3.290Km". Če to ni svinjarija...

Torej sledi 3.290m, 20:02, 181/>100%, 328kCal, 6:05/km. Saj sem vedel, da se bo nekdo zmotil. Grrrr, ne pridem pod šest pa ne pridem... Ampak roko na srce, pri tistih klancih je tole zame super rezultat, nimam kaj jamrat!

Evo, pa smo v veselem decembru. Najbolj napornem delu leta.

Kot, da ni bilo leto že tako ali tako naporno... bo zdaj še višek sezone!

Pa bomo že nekako. Namenila sva se, da bo letos skromno. Skromna darila, skromna praznovanja. Ne sme jih biti preveč. Pravzaprav sva se trem zabavam že odpovedala. Začetek je obetajoč.

Družinsko bomo praznovali dedka mraza za božička, za novo leto pa se nam otroci potepejo. Letos sva vse spustila, naj gredo, saj so že dovolj stari.

Midva pa mir. Bova končno lahko knjige brala. Saj praznikov bo tudi kar nekaj.

Pa tako ali tako imava polno dela, prazniki nama bodo predvsem koristili. Drugo leto se bodo odvijale pomembne spremembe!

Hm, no glede skromnosti morda malce nakladam, vseeno upam, da bo moja želja uslišana!

Odkar pomnim, delam torte za rojstne dneve na isti način.

Bogve zakaj, ampak tako je. Vsi so vedno zadovoljni, še vse torte zmažemo kar se da hitro. Zakaj bi torej nekaj spreminjal, delal drugače? Saj jih je le pet na leto - zase je pač ne delam jaz -, to pa ni toliko, da bi se jih lahko preveč naveličali.

Včeraj pa sem naredil eno majceno napakico.

Heleni sem naročil, kaj naj kupi za torto, ker je ravno šla v trgovino.

Uuuu, napaka, napaka, napakica...

"A veš... sem mislila... a bi ti... kako bi povedala... saj veš...", takole nekako je začela, ko je prišla iz trgovine. In potem iz vrečke potegne neko čisto drugo kremo za torte in zaigra na meni ljubo vižo:

"A veš, da je tale krema mnogo bolj poceni? Jih dobiš pet za ceno ene tiste, tvoje!"

Opala, sem si mislil. Seveda sem takoj videl, kam pes taco moli, toliko jo pa že poznam! Panika, panika, panika!!!!!

"Ja... pa sej... a nismo že mal naveličani vedno iste?... Pa tole tako fino zgleda... Oooo, lej TOLE čokolado!" in potegne ven spet nekaj čisto drugega...

"Arrrgghhhhh...."

No, potem sem se le še malo razburjal, omenjal njena peciva, v katera se JAZ ne vtikam, a vse to bolj zaradi lepšega, ne morem se kar tako vdat! A je bilo takoj jasno, da sem se že vdal. Saj ne morem drugega, ko vidim iskrice v njenih očeh!

Ker punca ima na koncu koncev čisto prav.

Od -3,2 do -3,7.

Pa se danes res ne morem pritoževat, da je bil mraz. No, mogoče je bil, ampak ga nisem čutil. Oblečen za rusko zimo, mi ne pride več blizu.

In ker ne morem jamrat zaradi mraza, lahko zaradi česa drugega. Ali pa bom danes malo prizanesljiv in ne bom jamral.

Sploh nič jamral.

Čeprav bi najrajši. Vsaj malo.

Eno majčkeno?

Čist, čist malo?

Ne?

Ah. Pa nič.

5.208m, 34:32, 170/92%, 541kCal, 6:37/km.

Sem pa delal prvi krog (do tja) počasi, za ogrevanje: 18:07 (6:57/km pri 166/89%), drugi krog (nazaj grede) pa sem pospešil, kolikor sem mogel, ampak... ne, ne, sem obljubil, da ne bom jamral: 16:25 (6:18/km pri 175/97%).

Ja, nič, pod 6/km nikakor ne bo šlo, to že vidim. Tudi na 3,6km ne... Šmrc. Kolikor lahko iz teh rezultatov razberem, bom tekel  nekje 6:30/km. Pa bom dal vse od sebe. Če bom prišel pod 22 minutami okrog, sem faca!

Mater, kakšen tekač! Prav rojen za tek, še posebno hiter!

Japajade.

(Tole ni bilo jamranje!)

Danas je Dan Republike
I stari je popio malo
Na televiziji Lepa Brena
I stari se sjeća ratnih vremena...

Zabranjeno Pušenje, Dan Republike

Še ne v sto letih se je na mestu, kjer stojim, zamenjalo najmanj pet držav.

Za vsako od njih so se ljudje borili, jo častili in zanjo umirali.

Domovina. Z velikim D.

Enkrat največja, drugič osovražena, enkrat pozabljena, drugič ljubljena.

Država.

Zgrešeni pojmi. Popolnoma.

Sem otrok sveta in svet je moj dom. Upam, da bo človek zmogel toliko volje, da bo prerasel okvire svoje zaplankanosti. Čeprav se ni za bat, da bi bilo to kmalu...

Ni kaj, res smo enkratni vozniki. Vsi znamo, vsi smo najboljši, najbolj spretni, najhitrejši, vse obvladamo in vsi vozimo enkratno!

Le, da je skoraj vsak dan takole:

Tole je okrog 17-18. ure. Skoraj vsak bloody dan...

Štiri nesreče in pet zastojev. Super vozniki smo.

Aja, seveda: tisti drugi so čisti kreteni!

Pobrano s HeliUma. Jasno.

Kako naj gre človek v takem tečt? Ko je zunaj minus? Ko je vse temno, črno?

In sem se obotavljal in obotavljal in še malo obotavljal.

Pri nas, na vasi, je ob 21h že skoraj popoln mir. Ni ga čudaka, ki bi hodil naokrog, ljudje se ne sprehajajo v takih večernih urah. Je preveč tema in preveč mraz. Edinole v krogu 100m okrog gostilne je kaj živega, drugje nič. Še psov ne vodijo na sprehod. Avti so edino sprejemljivi.

Nič. Tema. Ajde spat.

Ne pa da greš v takem tečt. Sopihat v tak mraz, se matrat in zbujat pse naokoli.

Ampak ni bilo druge, sem moral it. Sem si obljubil in čeprav sem se dolgo upiral in se že skoraj izmuznil, me je vseeno kar malo držalo. Pa sem sam s sabo zdilal le za okroglih pet kilometrčkov, bo čisto dovolj.

In sem navlekel nase vse, kar imam. No, skoraj. Res pa je, da toliko oblečen nisem še nikoli tekel. Pa kapa, pa rokavice, pa trenirka, pa jakna, pa lampa, pa... Saj se bom komaj premikal!, se mi je zdelo.

Pa sem le pomolil nos ven, se zmuznil skozi vrata in bil hitro navdušen, saj me ni nič zeblo! Juhej!

Ampak potem, čez deset minut, je pa nekdo pečko prižgal...

In sem se spet soočil s problemom, tokrat drugačnim: kako se slečt in kako pospraviti v dva mala žepka vse stvari, ki ti gredo v napoto? Med tekom. Ko imaš v eni roki veliko lampo?

Saj je na koncu kar šlo. V napoto mi stvari konec koncev niso bile, sem jim bil hvaležen, da so me od začetka grele. So me pa malo noge bolele, je pač težko začeti, če takole kampanjsko tečeš.

5.208m, 34:13, 170/92%, 537kCal, 6:33/km.

Noben se me ni ustrašil.

Ker nisem nobenega srečal.