Miklavž je totalen Car! Zakon! D'Best! Super! Špica!

Ma, cela štala...

Ampak car je pa čisto zares!

Upošteval je namreč mojo željo, slišal me je iz daljave, moj krik, in se nanj odzval! Zato sem mu neizmerno hvaležen.

Ampak sem moral pa takoj stvar preizkusit, kar pomeni, da sem se spet podal v mraz, pod ničlo... Pa nisem niti opazil, je bilo veselje preveliko!

No, malo sem odtekel, tako za pokušino, potem sem pa dve uri čepel za računalnikom in se čudil in probaval in delal čuda in ne-čuda. Moram enkrat malo več napisat...

Prišlo pa je ven tole:

In tole:

Pa še malo:

Ne, ne, ni še konec:

Podatkov torej za premleti kolikor hočeš! Morda jih bo pa to tudi zame dovolj, kaj? Vsaj nekaj časa bo držalo!

Se pravi:

• v programu imam lepo vse spravljeno in prikazano, vse važne in nevažne podatke,
• pot lahko napopam na karto Slovenije,
• pot lahko napopam na Google Maps.

Juhej, pa smo - končno -uspeli! Seveda vse ne gre najbolj lahko, a o tem drugič. Edino, kar še ostane, je, da se ure navadim, da bom znal gledat nanjo tudi med tekom... To mi namreč še ni uspelo, preveč podatkov se pretaka povsod naokrog. Poleg tega se dajo vsi ekrani naštimat... Ufff, to bo še dela!

Če pa kdo ve, kako se znebim zamika v Google Maps (glej zadnjo sliko!), pa kar na plano z besedo! To je edino, kar še ne dela čisto prav.

In da ne bo kdo mislil, da je to samo za tek - takole se mi cjazimo v predrago službico:

Po tejle poti:

Oh, še veliko se bo pisalo o temle...

Juhu, huhu, upam, da ne bom preveč zanemarjal otrok, žene, službe in vsega ostalega. Včeraj sem jo še v posteljo vzel, hm. Pod blazino, da je kdo ne sune!

Sedemnajst, sedemnajst,
mlad, perspektiven kader,
sedemnajst, sedemnajst,
namesto glave radar!

Pankrti, Sedemnajst

Včasih smo bili res perspektiven kader. Upam, da je temu tako tudi danes. Mi svoje perspektivnosti nismo ravno najbolje izkoristili, upam, da jo bodo današnje generacije bolje.

Torej, Tady... sedemnajst je pa že kar nekaj. Nekaj naredi iz teh sedemnajstih in naprej, ne kot jaz, ki se jih pravzaprav ne spomnim in so mi ušle med prsti.

Začetek je in bo težak, a verjemi, da bo šlo le na bolje!

Pri sedemnajstih moraš trpet nove recepte za torte:

Pri sedemnajstih dobivaš ultra pomembna in uporabna darila:

Pri sedemnajstih ti stari težijo in delajo govore, za katere itak ne veš, kaj hočejo povedat:

In pri sedemnajstih moraš še vedno pihat svečke, kot takrat, ko si jih imela tri:

Jah, nekatere stvari ljudje vlečemo daleč naprej. Naj ostane preteklost tudi del tebe, kljub temu, da si zazrta v prihodnost.

Tole sicer ni čisto navaden avtomat, ker ima svoje ime: Petromat. Čeprav bi mu - vsaj po mojem - bolj pristajalo Petrolmat.

Kaj vem, kateremu Petru sem zdaj dal denar.

Res je, hitreje je bilo in čisto brez zapletov. Na koncu sem še prišparal, ker nisem nič dodatnega - kakor to vedno naredim - kupil v petrolovi trgovini.

Sem imel pa strašansko slab občutek, ker nisem šel nič v trgovino in ko sem odpeljal, sem kar naprej gledal v vzvratno ogledalo, kdaj bo kdo za mano tekel. Potem sem pa še doma čakal, ali bo kakšen policaj prišel na vrata, češ: "pobegnili ste s pumpe, brez da bi plačali!".

Po mojem bom imel račun spravljen še kako leto... Tako, za vsak slučaj.

Malo sem se ustrašil, čisto lepo povem. Kdo se pa ne bi, če bi dobil takole pismo?

Takoj pomisliš na to, kje, kaj in kdaj si ga kaj pihnil. Slaba vest ali samo strah pred državnimi organi?

Samo, da vidiš na kuverti napisano Policija, si že fertik. Tudi, če se potem izkaže, da sploh ni nate naslovljeno.

Pa sem že mlel, kje me je radar ujel, čeprav načeloma zanikam, da vozim prehitro!, mlel, kje sem prevozil kakšno rdečo (to tudi načeloma zanikam), mlel, kje sem ga biksnil.

Potem sem pa raje še naslov prebral in en majhen kamen se mi je odvalil od srca. Na Zevsa je bilo naslovljeno. In mi je takoj kapnilo.

Saj sem sam Policiji pisal. Za odslužene varnostne kamere, če bi jih lahko donirali.

Pa se tako lepo in suhoparno opravičujejo, da jih nimajo... Hja.

Morda kdaj drugič. Samo ne me več strašit.

Ah, sem moral kar popravit... tole.

Kar potem pomeni: 3.290m, 20:02, 6:05/km.

Ma, vsa veselja mi vzamejo ali kaj???

Kakor je bila nedelja namenjena teku, tako je bila sobota namenjena reševanju fizikalnih problemov. Težkih problemov.

Našo garažo moramo namreč spraznit. Da jo bomo lahko premaknili.

Ampak to ni tako enostavno, notri je en milijon potrebnih in nepotrebnih stvari. Ok, nepotrebne odpeljemo na smetišče, ostanejo le še potrebne. Super. Ampak teh je približno pol milijona. Kam pa te dat?

I, v klet, seveda!

A če pogledamo, je naša klet mnogo manjša, kot garaža. Pa še polna je. Klet. No, in tu nastane težak fizikalni problem. Ki ga je vsekakor potrebno rešit, drugače garaže ne moremo spraznit in... in... ne moremo naprej, anede?!

No, tole sem slikal samo bicikle. Pa še pri tem naj omenim, da manjka še en tricikel in še en bicikelček od tamaučka.

Deset biciklov torej. Pa dva skiroja. Pa... pa... pa... Ojej. Ko sem tole videl na dvorišču, se mi je kar milo storilo. Kam naj vse to vtaknem? Kako naj vse to spravim v ubogo klet?

Včasih se potem zadeve same rešijo. In tudi ta se je. Klet sem lepo pospravil, zložil vse skupaj in počasi začel seliti stvari iz garaže vanjo.

Pa je šlo. Tja do konca. In še zdaj ni prav nič bolj zafilana, kot je bila prej, ko vse te robe sploh notri ni bilo. Zanimivo.

Dva avta robe pa sta šla na smetišče, to je pa tudi res! Ampak pospravljanje in zlaganje dela čudeže! Preverjeno v živo!

Lepo smo praznovali, tole zaščitnico rudarjev, Sv. Barbaro.

Štirje blogerji, štirje tekači, štirje najboljši.

Že to, da smo se opogumili in smo šli, je veliko, je mnogo več, kot sem kdajkoli pričakoval. Še ne eno leto nazaj sem tulil, da ne bom nikoli tekel.

Hja.

Pa smo šli. Nismo bili najhitrejši, bili pa smo srčni. Srčni.

E-kipa, ki si je zaslužila torto. Zaslužila, ker smo poskusili, ker smo zdržali, ker smo - preprosto - bili tam.

Stokrat hvala Karmen, Wegi in Vremenu. Brez vas to ne bi bilo mogoče. Svoje hvaležnosti najbrž ne bom nikoli znal izraziti na primeren način, a vedite, da sem vam hvaležen. Zato, ker smo. Pravzaprav preprosto, a tudi mnogo bolj zapleteno, kot bi si lahko predstavljal!

Odtekli smo. Bili smo sicer 43., zadnji, a to v nobeni meri ne zmanjša našega uspeha. Jaz sem nase ponosen in ponosen sem na svoje sotekače!

Le upam lahko, da bomo še kdaj takole skupaj tekli, prav želel bi si! Občutki, ki plešejo okoli mene v takih primerih, so namreč nekaj čisto posebnega, čisto nekaj novega. In temu se ne bi rad odpovedal, tega ne bi rad izgubil. 

In zato bom še, sem in tja, v mraku in mrazu in temi in hladu, šel ven in tekel. Iz takega preprostega razloga.

3.600m, 20:02, 181/>100%, 328kCal, 5:34/km. Uauuuu. In to s klanci! S preklemanimi klanci! In ja, dal sem vse od sebe, kakor sem si zadal, 181 povprečnih obratov na to kaže! Če priznam, sem jih imel 193, ko sem pritekel skozi cilj. Malce pretiravanja, a za tole se je splačalo. Na 3,6km si še upam.

Pa še klanci so me malo presenetili in zje*ali. Hm.

Čeprav... tale rezultat, 5:34... mater, nekdo se je moral zmotit, saj sem letel!!!!

E-kipa Srčnih Bravo!

Vsaj enkrat na stopničkah!

Seveda pa sami ne bi bili nič brez podporne ekipe! Ne pozabite, da ena še slika - ta najbolj obremenjena. Včasih mi je kar fino, da tečem in si mi ni treba ubadat z denarnicami, fotoaparati, ključi, iskanjem izgubljenih otrok, čakanjem na tekmovalce, slikanjem tekmovalcev... Saj ne veš, kaj je bolj naporno...

In ker opažam, da je naša torta povsod malo spacana, takšnale je odšla od doma:

To, da se je malo spacala med vožnjo, pa ni naša krivda!

Pa še Krti, ki smo jih uspeli napalit za eno ekipo in ki so bili daleč boljši! Super! Tekanje se širi tudi po Krtini! Čestitam!

P.S. 4.12.2007:

"Krog je uradno dolg 3.290Km". Če to ni svinjarija...

Torej sledi 3.290m, 20:02, 181/>100%, 328kCal, 6:05/km. Saj sem vedel, da se bo nekdo zmotil. Grrrr, ne pridem pod šest pa ne pridem... Ampak roko na srce, pri tistih klancih je tole zame super rezultat, nimam kaj jamrat!

Evo, pa smo v veselem decembru. Najbolj napornem delu leta.

Kot, da ni bilo leto že tako ali tako naporno... bo zdaj še višek sezone!

Pa bomo že nekako. Namenila sva se, da bo letos skromno. Skromna darila, skromna praznovanja. Ne sme jih biti preveč. Pravzaprav sva se trem zabavam že odpovedala. Začetek je obetajoč.

Družinsko bomo praznovali dedka mraza za božička, za novo leto pa se nam otroci potepejo. Letos sva vse spustila, naj gredo, saj so že dovolj stari.

Midva pa mir. Bova končno lahko knjige brala. Saj praznikov bo tudi kar nekaj.

Pa tako ali tako imava polno dela, prazniki nama bodo predvsem koristili. Drugo leto se bodo odvijale pomembne spremembe!

Hm, no glede skromnosti morda malce nakladam, vseeno upam, da bo moja želja uslišana!

Odkar pomnim, delam torte za rojstne dneve na isti način.

Bogve zakaj, ampak tako je. Vsi so vedno zadovoljni, še vse torte zmažemo kar se da hitro. Zakaj bi torej nekaj spreminjal, delal drugače? Saj jih je le pet na leto - zase je pač ne delam jaz -, to pa ni toliko, da bi se jih lahko preveč naveličali.

Včeraj pa sem naredil eno majceno napakico.

Heleni sem naročil, kaj naj kupi za torto, ker je ravno šla v trgovino.

Uuuu, napaka, napaka, napakica...

"A veš... sem mislila... a bi ti... kako bi povedala... saj veš...", takole nekako je začela, ko je prišla iz trgovine. In potem iz vrečke potegne neko čisto drugo kremo za torte in zaigra na meni ljubo vižo:

"A veš, da je tale krema mnogo bolj poceni? Jih dobiš pet za ceno ene tiste, tvoje!"

Opala, sem si mislil. Seveda sem takoj videl, kam pes taco moli, toliko jo pa že poznam! Panika, panika, panika!!!!!

"Ja... pa sej... a nismo že mal naveličani vedno iste?... Pa tole tako fino zgleda... Oooo, lej TOLE čokolado!" in potegne ven spet nekaj čisto drugega...

"Arrrgghhhhh...."

No, potem sem se le še malo razburjal, omenjal njena peciva, v katera se JAZ ne vtikam, a vse to bolj zaradi lepšega, ne morem se kar tako vdat! A je bilo takoj jasno, da sem se že vdal. Saj ne morem drugega, ko vidim iskrice v njenih očeh!

Ker punca ima na koncu koncev čisto prav.

Od -3,2 do -3,7.

Pa se danes res ne morem pritoževat, da je bil mraz. No, mogoče je bil, ampak ga nisem čutil. Oblečen za rusko zimo, mi ne pride več blizu.

In ker ne morem jamrat zaradi mraza, lahko zaradi česa drugega. Ali pa bom danes malo prizanesljiv in ne bom jamral.

Sploh nič jamral.

Čeprav bi najrajši. Vsaj malo.

Eno majčkeno?

Čist, čist malo?

Ne?

Ah. Pa nič.

5.208m, 34:32, 170/92%, 541kCal, 6:37/km.

Sem pa delal prvi krog (do tja) počasi, za ogrevanje: 18:07 (6:57/km pri 166/89%), drugi krog (nazaj grede) pa sem pospešil, kolikor sem mogel, ampak... ne, ne, sem obljubil, da ne bom jamral: 16:25 (6:18/km pri 175/97%).

Ja, nič, pod 6/km nikakor ne bo šlo, to že vidim. Tudi na 3,6km ne... Šmrc. Kolikor lahko iz teh rezultatov razberem, bom tekel  nekje 6:30/km. Pa bom dal vse od sebe. Če bom prišel pod 22 minutami okrog, sem faca!

Mater, kakšen tekač! Prav rojen za tek, še posebno hiter!

Japajade.

(Tole ni bilo jamranje!)