Moja želja po temle Garminu je bila res velika.

Pred časom sem celo pisal uradnemu zastopniku, če mi ga dajo na test. Da sem bloger in da jim bom malo reklame naredil. Pa so me - sicer zelo prijazno - zavrnili.

Zgleda, da so imeli čisto prav. Na koncu sem ga kupil, pa tudi reklamo bom naredil. Kaj čem, nad kakšnimi stvarmi sem pač navdušen. In svoje navdušenje moram izrazit. Pa tudi, če bi bilo obratno, ne bi bilo načeloma prav nič drugače.

S stvarmi, ki jih imam, imam nek odnos. Moj blog je osebne narave in tu se ukvarjam z zadevami, ki jih opažam, izkusim in podobno. Če povem v katero gostilno sem šel jest, je to reklama? Je reklama, če opišem svoja doživetja z Garminom? Zdi se mi, da nekateri v tej smeri močno pretiravajo in vse peljejo v smer, da je *vse* reklama. Meni se ne zdi tako. Madona, saj na radiu nočejo povedat niti imen gostiln, da ne bi bila to "reklama". Čudni časi so to.

Če je to reklama, naj presodi vsak sam. Morda je, morda ni. Pravzaprav bi lahko rekel le: "couldn't care less" oz. po domače: briga me.

Tole pa je zadevščina, ki sem si jo tako močno želel in na koncu izrazil tudi močno željo vsem trem možem, ki nas obiščejo v decembru. In se je obrestovalo.

Forerunnerja ne smemo jemati kot uro, sicer to tudi je, a njegova uporabnost ni v sami uri. Že trajanje baterije, ki je deset ur, nam to nekako onemogoči. Pa tudi za na roko je kar velika, celodnevna uporaba ne bi bila ravno najbolj prijetna.

Čas je pri njem le eden od podatkov, ki jih je pač potrebno zajeti, da imamo lahko popolno sliko o svojem treningu.

Priznam, da si ga nisem želel samo za tek. Uporabimo ga lahko na mnogo različnih načinov. Eden je sigurno šport, tukaj ga bom uporabljal za tek in za bicikel. Potem za hojo v hribe. Pa kar tako. Pa za izlete z avtom. Pa... Najbrž bom pa še kaj pogruntal.

Veliko veselje imam z risanjem poti po kartah, s podatki o poti in podobno. Tu pride naprava kot naročena. Njen gps je preklemano natančen in nezahteven. Lovi skoraj povsod in tudi skoraj povsod je natančen. Edino višina ga malo vrže iz tira, a to je narava vseh gpsjev. Problem tudi od daleč ni prav enostavno rešiti, kaj šele od blizu. Če bi bila zemlja okrogla, bi še šlo, ampak takole... geoid, karkoli že to pomeni.

Zame je torej kot naročen. Pri teku mi ne bo več treba risati, meriti in iskati kart, ampak bom kar šel tečt. Kar tako. In bom lahko potem lepo vse podatke popredalčkal in obdelal. Izrisal grafe in porisal vse karte, kar jih imam. Ko bom šel z biciklom, mi ne bo treba s sabo jemat še druge naprave in potem prenašat podatkov in jih prepisovat in podobno. Ko bom šel z avtom na izlet, bom točno vedel, kje sem se vozil, kdaj in koliko hitro. Ko bom šel v hribe, bom imel celo pot prav lepo spravljeno, skupaj z vsemi kartami.

Če to ni ravno prav zame, pa nič ne rečem...

No, zadnjič sem šel na en mali tek, ravno toliko, da ga preizkusim, da si spravi par podatkov. Pa potem sem ga v službo vzel, prižganega seveda. Da sem narisal pot, narisal hitrost na karto. In se je vse izšlo.

Danes sem se bolj ukvarjal s priključki in možnostmi samega GPSja. Kaj lahko in kaj ne morem početi z njim. Za tek bo še dovolj časa, tam se bom tudi precej še namučil, preden spoznam vse prednosti in vse možnosti, ki jih nudi. Saj je navsezadnje naprava osebni trener. Me je kar malo strah, ali ga bom sploh kdaj v celoti obvladal!

Naprava ima priključno posteljico, kar je malce nerodno, a čisto razumljivo. Težko bi imel vmesnik v sami uri, potem bi težko govorili o kakšni vodoodpornosti.

Kontakti zgledajo v redu, bomo videli kako bo, ko bodo malo utrujeni, zarostani in ko se bo material malo utrudil in ne bo več tako lepo sedel v posteljico in nežno rekel: klack. Zaenkrat kaže dobro.

Kabel, ki si ga je Garmin izbral, je ena boljših pogruntavščin. Prevečkrat sem že videl posebne izvedbe kablov, ki jih moraš potem nositi s sabo, imaš samo enega in podobne neprijetnosti. Tako pa so izbrali standarnega. Hvala bogu.

In paše v fotoaparat in še kam. Tako imamo zdaj tri take kable. En je v službi, en doma, en pa za rezervo vedno s seboj. Težko se mi bo zgodilo, da bom ostal brez podatkov, kadar jih hočem, zaradi enega kabla. Seveda bi se lahko spomnili in posteljico naredili kar s kablom. Pa se niso. Zgleda je nekdo vseeno razmišljal.

S takim kablom lahko namreč uporabiš tudi dodatne zadevščine, ki pridejo zeeeelo prav. Naprimer tole:

Za kar sem dal enkrat enega starega jurja. Saj veste, koliko stanejo takile polnilci, tisti, ki so "kao" dovoljeni? Mnogo preveč.

Kar pomeni, da ga lahko lepo polnim na elektriko - tukaj dobiš kabel zraven, na USB in v avtu. Več pa skoraj ne rabim. S takim načinom si je Garmin najbrž naredil malo škode (ker ne proda še zraven polno pritiklin), po drugi strani pa so meni potem taki proizvodi prijazni. Uporabniku prijazni. Ker se mi zdi, da je nekdo mislil tudi name, da se mi doma ne zapleta na milijone posebnih in specialnih kablov.

Merilec srčnega utripa je enostaven in pravzaprav eleganten. Dovolj velik in dobro prilegajoč. Sicer sem ga uporabil šele enkrat, bo moral svojo obstojnost še dokazat. Predvsem me zanima, na koliko časa bom menjal baterijo. Zaenkrat torej čisto kul.

Potem sem pa danes malo bolj na programsko stran pritisnil. Najbolje je, da se čimprej spraviš na Garminovo stran in si naložiš vso novo programsko opremo. Nikoli ne veš, koliko časa ura stoji v trgovini, jaz sem napredoval za dve verziji pri uri in tri verzije pri GPS čipu. In tri verzije pri programih za obdelavo podatkov. Hm. Zdaj sem torej na GPS: v3.0 in Verziji 2.80 za uro.

Garminov training center je čisto soliden, moti me le zaprtost njihovih podatkov, nobenega pametnega izvoza v kaj drugega. In si je potem potrebno pomagati še z drugimi programi, če želiš prenesti zadeve kam drugam.

Moje potrebe so namreč približno takšne:

• program za obdelavo podatkov o treningih,
• prikaz podatkov na karti Slovenije,
• prikaz podatkov v Google maps,
• uporaba GPSja pri Oziju, Netstumbler in kakšnih drugih programih.

Prva točka je ok, dobiš zraven. Druga je že malo težja, pretvorba podatkov je malo težja, odločil sem se za GpsBabel. Zanimivo je, da ne morem pretvarjat podatkov kar med samimi podatki, ampak jih z GpsBabelom direktno poberem z ure in jih pretvorim v Oziju lastne podatke. S tem pa lahko potem rišem po karti Slo in po Google Maps.

Zadnja točka pa je malo težji zalogaj. Programi namreč večinoma pričakujejo GPS na serijskem vmesniku. Forerunner pa ima USB. Sicer Ozi nekaj podpira USB, a meni ni nič uspelo. Netstumbler pa seveda ni imel pojma o kakem USBju, program je pa tudi že par let na verziji 0.4.0 in nič ne zgleda, da bo kdaj bolje.

In potem se je začelo iskanje, ki je trajalo kar nekaj časa. Načeloma bi moral dobit virtualni serijski vmesnik, ki bi pretvarjal med usb in serijskim ter pri tem pretvarjal še garmin kode. Jah, super in enostavno, ane? Na koncu sem le našel enega, problem je le v tem, da je le 14 dni free. Upam, da ta čas najdem še kakšnega bolj free, kot samo štirinajstdni free. Program se imenuje Franson GpsGate in je pravo čudo programiranja. Pravzaprav sploh nimam pojma, kaj vse podpira in kaj vse zna, saj me je zanimalo samo pretvarjanje. In zato mi ga je malo škoda kupit, kaj čem z vsem, če ne potrebujem vse ostale navlake?

Zanimivo pri tem je, da ima tudi Garmin en tak virtualni gonilnik, a le za svoj sprejemnik GPS 18. Kar bi še šlo, če le ne bi imel naprave zakodirane prav v programski opremi. Grrr. Zakaj je temu tako, morda še razumem, ni pa to čisto pošteno. Z mojega vidika, seveda.

Ampak s tem GpsGate pa potem delata in Ozi in Netstumbler. Brez problema, takoj in zelo natančno. Se pravi, da se lahko grem z njim čisto pravi wardriving. Super. In tako so moje želje glede GPSja uslišane. Zaenkrat. Dokler se ne spomnim česa novega.

In tako zdaj skačem gor in dol po hiši in prepričujem ostale, da je že skrajni čas, da gremo kam v hribe. A zgleda, da bom moral malo več tečt, vsaj čez tole zimo...

Sicer pa se zdajle spravim še na Motionbased. Da vidim, kako to zgleda!

Miklavž je totalen Car! Zakon! D'Best! Super! Špica!

Ma, cela štala...

Ampak car je pa čisto zares!

Upošteval je namreč mojo željo, slišal me je iz daljave, moj krik, in se nanj odzval! Zato sem mu neizmerno hvaležen.

Ampak sem moral pa takoj stvar preizkusit, kar pomeni, da sem se spet podal v mraz, pod ničlo... Pa nisem niti opazil, je bilo veselje preveliko!

No, malo sem odtekel, tako za pokušino, potem sem pa dve uri čepel za računalnikom in se čudil in probaval in delal čuda in ne-čuda. Moram enkrat malo več napisat...

Prišlo pa je ven tole:

In tole:

Pa še malo:

Ne, ne, ni še konec:

Podatkov torej za premleti kolikor hočeš! Morda jih bo pa to tudi zame dovolj, kaj? Vsaj nekaj časa bo držalo!

Se pravi:

• v programu imam lepo vse spravljeno in prikazano, vse važne in nevažne podatke,
• pot lahko napopam na karto Slovenije,
• pot lahko napopam na Google Maps.

Juhej, pa smo - končno -uspeli! Seveda vse ne gre najbolj lahko, a o tem drugič. Edino, kar še ostane, je, da se ure navadim, da bom znal gledat nanjo tudi med tekom... To mi namreč še ni uspelo, preveč podatkov se pretaka povsod naokrog. Poleg tega se dajo vsi ekrani naštimat... Ufff, to bo še dela!

Če pa kdo ve, kako se znebim zamika v Google Maps (glej zadnjo sliko!), pa kar na plano z besedo! To je edino, kar še ne dela čisto prav.

In da ne bo kdo mislil, da je to samo za tek - takole se mi cjazimo v predrago službico:

Po tejle poti:

Oh, še veliko se bo pisalo o temle...

Juhu, huhu, upam, da ne bom preveč zanemarjal otrok, žene, službe in vsega ostalega. Včeraj sem jo še v posteljo vzel, hm. Pod blazino, da je kdo ne sune!

Sedemnajst, sedemnajst,
mlad, perspektiven kader,
sedemnajst, sedemnajst,
namesto glave radar!

Pankrti, Sedemnajst

Včasih smo bili res perspektiven kader. Upam, da je temu tako tudi danes. Mi svoje perspektivnosti nismo ravno najbolje izkoristili, upam, da jo bodo današnje generacije bolje.

Torej, Tady... sedemnajst je pa že kar nekaj. Nekaj naredi iz teh sedemnajstih in naprej, ne kot jaz, ki se jih pravzaprav ne spomnim in so mi ušle med prsti.

Začetek je in bo težak, a verjemi, da bo šlo le na bolje!

Pri sedemnajstih moraš trpet nove recepte za torte:

Pri sedemnajstih dobivaš ultra pomembna in uporabna darila:

Pri sedemnajstih ti stari težijo in delajo govore, za katere itak ne veš, kaj hočejo povedat:

In pri sedemnajstih moraš še vedno pihat svečke, kot takrat, ko si jih imela tri:

Jah, nekatere stvari ljudje vlečemo daleč naprej. Naj ostane preteklost tudi del tebe, kljub temu, da si zazrta v prihodnost.

Tole sicer ni čisto navaden avtomat, ker ima svoje ime: Petromat. Čeprav bi mu - vsaj po mojem - bolj pristajalo Petrolmat.

Kaj vem, kateremu Petru sem zdaj dal denar.

Res je, hitreje je bilo in čisto brez zapletov. Na koncu sem še prišparal, ker nisem nič dodatnega - kakor to vedno naredim - kupil v petrolovi trgovini.

Sem imel pa strašansko slab občutek, ker nisem šel nič v trgovino in ko sem odpeljal, sem kar naprej gledal v vzvratno ogledalo, kdaj bo kdo za mano tekel. Potem sem pa še doma čakal, ali bo kakšen policaj prišel na vrata, češ: "pobegnili ste s pumpe, brez da bi plačali!".

Po mojem bom imel račun spravljen še kako leto... Tako, za vsak slučaj.

Malo sem se ustrašil, čisto lepo povem. Kdo se pa ne bi, če bi dobil takole pismo?

Takoj pomisliš na to, kje, kaj in kdaj si ga kaj pihnil. Slaba vest ali samo strah pred državnimi organi?

Samo, da vidiš na kuverti napisano Policija, si že fertik. Tudi, če se potem izkaže, da sploh ni nate naslovljeno.

Pa sem že mlel, kje me je radar ujel, čeprav načeloma zanikam, da vozim prehitro!, mlel, kje sem prevozil kakšno rdečo (to tudi načeloma zanikam), mlel, kje sem ga biksnil.

Potem sem pa raje še naslov prebral in en majhen kamen se mi je odvalil od srca. Na Zevsa je bilo naslovljeno. In mi je takoj kapnilo.

Saj sem sam Policiji pisal. Za odslužene varnostne kamere, če bi jih lahko donirali.

Pa se tako lepo in suhoparno opravičujejo, da jih nimajo... Hja.

Morda kdaj drugič. Samo ne me več strašit.

Ah, sem moral kar popravit... tole.

Kar potem pomeni: 3.290m, 20:02, 6:05/km.

Ma, vsa veselja mi vzamejo ali kaj???

Kakor je bila nedelja namenjena teku, tako je bila sobota namenjena reševanju fizikalnih problemov. Težkih problemov.

Našo garažo moramo namreč spraznit. Da jo bomo lahko premaknili.

Ampak to ni tako enostavno, notri je en milijon potrebnih in nepotrebnih stvari. Ok, nepotrebne odpeljemo na smetišče, ostanejo le še potrebne. Super. Ampak teh je približno pol milijona. Kam pa te dat?

I, v klet, seveda!

A če pogledamo, je naša klet mnogo manjša, kot garaža. Pa še polna je. Klet. No, in tu nastane težak fizikalni problem. Ki ga je vsekakor potrebno rešit, drugače garaže ne moremo spraznit in... in... ne moremo naprej, anede?!

No, tole sem slikal samo bicikle. Pa še pri tem naj omenim, da manjka še en tricikel in še en bicikelček od tamaučka.

Deset biciklov torej. Pa dva skiroja. Pa... pa... pa... Ojej. Ko sem tole videl na dvorišču, se mi je kar milo storilo. Kam naj vse to vtaknem? Kako naj vse to spravim v ubogo klet?

Včasih se potem zadeve same rešijo. In tudi ta se je. Klet sem lepo pospravil, zložil vse skupaj in počasi začel seliti stvari iz garaže vanjo.

Pa je šlo. Tja do konca. In še zdaj ni prav nič bolj zafilana, kot je bila prej, ko vse te robe sploh notri ni bilo. Zanimivo.

Dva avta robe pa sta šla na smetišče, to je pa tudi res! Ampak pospravljanje in zlaganje dela čudeže! Preverjeno v živo!

Lepo smo praznovali, tole zaščitnico rudarjev, Sv. Barbaro.

Štirje blogerji, štirje tekači, štirje najboljši.

Že to, da smo se opogumili in smo šli, je veliko, je mnogo več, kot sem kdajkoli pričakoval. Še ne eno leto nazaj sem tulil, da ne bom nikoli tekel.

Hja.

Pa smo šli. Nismo bili najhitrejši, bili pa smo srčni. Srčni.

E-kipa, ki si je zaslužila torto. Zaslužila, ker smo poskusili, ker smo zdržali, ker smo - preprosto - bili tam.

Stokrat hvala Karmen, Wegi in Vremenu. Brez vas to ne bi bilo mogoče. Svoje hvaležnosti najbrž ne bom nikoli znal izraziti na primeren način, a vedite, da sem vam hvaležen. Zato, ker smo. Pravzaprav preprosto, a tudi mnogo bolj zapleteno, kot bi si lahko predstavljal!

Odtekli smo. Bili smo sicer 43., zadnji, a to v nobeni meri ne zmanjša našega uspeha. Jaz sem nase ponosen in ponosen sem na svoje sotekače!

Le upam lahko, da bomo še kdaj takole skupaj tekli, prav želel bi si! Občutki, ki plešejo okoli mene v takih primerih, so namreč nekaj čisto posebnega, čisto nekaj novega. In temu se ne bi rad odpovedal, tega ne bi rad izgubil. 

In zato bom še, sem in tja, v mraku in mrazu in temi in hladu, šel ven in tekel. Iz takega preprostega razloga.

3.600m, 20:02, 181/>100%, 328kCal, 5:34/km. Uauuuu. In to s klanci! S preklemanimi klanci! In ja, dal sem vse od sebe, kakor sem si zadal, 181 povprečnih obratov na to kaže! Če priznam, sem jih imel 193, ko sem pritekel skozi cilj. Malce pretiravanja, a za tole se je splačalo. Na 3,6km si še upam.

Pa še klanci so me malo presenetili in zje*ali. Hm.

Čeprav... tale rezultat, 5:34... mater, nekdo se je moral zmotit, saj sem letel!!!!

E-kipa Srčnih Bravo!

Vsaj enkrat na stopničkah!

Seveda pa sami ne bi bili nič brez podporne ekipe! Ne pozabite, da ena še slika - ta najbolj obremenjena. Včasih mi je kar fino, da tečem in si mi ni treba ubadat z denarnicami, fotoaparati, ključi, iskanjem izgubljenih otrok, čakanjem na tekmovalce, slikanjem tekmovalcev... Saj ne veš, kaj je bolj naporno...

In ker opažam, da je naša torta povsod malo spacana, takšnale je odšla od doma:

To, da se je malo spacala med vožnjo, pa ni naša krivda!

Pa še Krti, ki smo jih uspeli napalit za eno ekipo in ki so bili daleč boljši! Super! Tekanje se širi tudi po Krtini! Čestitam!

P.S. 4.12.2007:

"Krog je uradno dolg 3.290Km". Če to ni svinjarija...

Torej sledi 3.290m, 20:02, 181/>100%, 328kCal, 6:05/km. Saj sem vedel, da se bo nekdo zmotil. Grrrr, ne pridem pod šest pa ne pridem... Ampak roko na srce, pri tistih klancih je tole zame super rezultat, nimam kaj jamrat!

Evo, pa smo v veselem decembru. Najbolj napornem delu leta.

Kot, da ni bilo leto že tako ali tako naporno... bo zdaj še višek sezone!

Pa bomo že nekako. Namenila sva se, da bo letos skromno. Skromna darila, skromna praznovanja. Ne sme jih biti preveč. Pravzaprav sva se trem zabavam že odpovedala. Začetek je obetajoč.

Družinsko bomo praznovali dedka mraza za božička, za novo leto pa se nam otroci potepejo. Letos sva vse spustila, naj gredo, saj so že dovolj stari.

Midva pa mir. Bova končno lahko knjige brala. Saj praznikov bo tudi kar nekaj.

Pa tako ali tako imava polno dela, prazniki nama bodo predvsem koristili. Drugo leto se bodo odvijale pomembne spremembe!

Hm, no glede skromnosti morda malce nakladam, vseeno upam, da bo moja želja uslišana!

Odkar pomnim, delam torte za rojstne dneve na isti način.

Bogve zakaj, ampak tako je. Vsi so vedno zadovoljni, še vse torte zmažemo kar se da hitro. Zakaj bi torej nekaj spreminjal, delal drugače? Saj jih je le pet na leto - zase je pač ne delam jaz -, to pa ni toliko, da bi se jih lahko preveč naveličali.

Včeraj pa sem naredil eno majceno napakico.

Heleni sem naročil, kaj naj kupi za torto, ker je ravno šla v trgovino.

Uuuu, napaka, napaka, napakica...

"A veš... sem mislila... a bi ti... kako bi povedala... saj veš...", takole nekako je začela, ko je prišla iz trgovine. In potem iz vrečke potegne neko čisto drugo kremo za torte in zaigra na meni ljubo vižo:

"A veš, da je tale krema mnogo bolj poceni? Jih dobiš pet za ceno ene tiste, tvoje!"

Opala, sem si mislil. Seveda sem takoj videl, kam pes taco moli, toliko jo pa že poznam! Panika, panika, panika!!!!!

"Ja... pa sej... a nismo že mal naveličani vedno iste?... Pa tole tako fino zgleda... Oooo, lej TOLE čokolado!" in potegne ven spet nekaj čisto drugega...

"Arrrgghhhhh...."

No, potem sem se le še malo razburjal, omenjal njena peciva, v katera se JAZ ne vtikam, a vse to bolj zaradi lepšega, ne morem se kar tako vdat! A je bilo takoj jasno, da sem se že vdal. Saj ne morem drugega, ko vidim iskrice v njenih očeh!

Ker punca ima na koncu koncev čisto prav.