Če je kdaj čas, da ste doma, je to danes. In jutri. In pojutrišnjem.

Za vse bo še čas. Naj se te par dni vse skupaj malo ustavi. Nikamor ni treba noret, nikamor ni treba hitet. Vse se bo še dalo postorit.

Sicer pa je zunaj sneg, led in mraz, samo še kaj se vam lahko zgodi.

Bodite srečni in veseli, zato vam Krtinci vsem voščimo Vesele Praznike!

Sem se že navadil. V takih časih se to rado dogaja, človek pa se tudi iz izkušenj veliko nauči. Vsako leto je isto, kot pokvarjena plošča.

Zato sem le stoično odkorakal iskat denar, ko so POSi po celem BTCju prenehali delovati.

Vendar to ni bila lahko naloga. Najprej čisto na sever, do bankomata, kjer sem se na petah obrnil takoj, ko sem videl vsaj petnajst ljudi v vrsti. Potem sem bil pameten in zvit kot lisica in sem šel do drive-in bankomata, čisto na jugu. Ha! Pa vas mam, sem si mislil! Bistre buče, kot sem jaz, ne more nič ustaviti!

Japajade.

Bankomat so popravljali... Ma, ne moreš verjet!

Potem sem se sukal okrog enega bankomata, ampak je bil že prazen, kmalu nato se je to dogodilo tudi drugim. Super. Tako sem samo počasi odšetkal čisto nekam drugam, ven iz BTCja, tam dvignil denar - hura! - in odšetkal spet nazaj.

Kaj pa čem...

Vse za tisto majčkeno prgrišče baterij. Kako bi šele bilo, če ne bi imel še vseh daril... Ojej, si sploh ne predstavljam, najbrž bi komu vrat zavil.

Mrzli smo, ko odpove tehnika, ničesar več ne moremo. Kar pa - pravzaprav - sploh ni slabo. Vsaj ne zapraviš toliko. Morda bi pa moralo to postati pravilo. A ne bi bilo fajn? Naprimer od 20.12. do 5.1. nič ne dela, noben POS, noben bankomat?

Samo še našim otrokom bi moral to nekdo razložit, pa bi bil mir.

Po eni strani se mi pa zdi, da sem samo jaz padel v ta mrk... Nihče se namreč ni pretirano jezil ali razburjal. Kar mi je bilo precej čudno. Ali pa smo že vsi navajeni predbožičnih mrkov, kaj?

Računalničar? Računalnikar? Računalničkar?

Bogve.

Za ženski spol pa še malo težje.

Na Igu ji rečejo računalnikarica:

Super. Samo nekako se ne morem navadit. Še enkrat samkrat nisem prav ponovil. Hm.

Inverzija...

Na živce mi gre.

Zakaj se eni lahko kopajo v sončku, na več kot desetih stopinjah, drugi moramo pa zmrzovat?

Jebela cesta.

Sreča, da smo danes dobili trinajsto plačo, božičnico, whatever. Bo vsaj malo omilila inverzijo v denarnici...

Sicer pa zgleda, da bom vso porabil za kurjavo zaradi te presnete inv... inv... ma, ne!

Koliko???

Dvanajst dni?

O, mater! Pa to samo zato, ker sem tam nekje stekel tista dva kilometrčka, da Garmina sprobam. Resno torej nisem tekel od Barbare.

Priden.

Danes sem se pa le zbrcal ven, v temo in na -3,8 do -4,2 stopinje Celzija. Res je tudi, da sem se brcal kar nekaj časa, me še zdaj r*t boli...

Ha, Garmin mi je progo celo malo podaljšal. Juhuhu!

Skratka, da ne bom preveč nakladal o bolečih nogah... takole je šlo:

5,22km, 38:32, 162 obratov, max 178 obratov, 494 kCal, 7:22/km. Dvignil sem se za 102m, dol sem pa šel 86m. Vmes so mi hišo prestavili na hribček, visok natanko 16m.

No, ja. Ni ravno vrhunsko, sem pa zadovoljen, da sem se sploh spokal ven. Hitreje preprosto ni šlo, danes ne zaradi dihanja, ampak zaradi nog. Niso hotele pa da jih... Sem pa vsaj obrate končno držal nekje bolj spodaj.

Še Garmin me ne spravi v to presneto temo in ta mraz.

Malo pa se moram pripravljat za zadnji letošnji tek, anede?

Ne, ne, s tole garažo še nisem končal. Še zdaleč ne...

Mater, ko bi prej vedel, da bo toliko dela... Bi bilo najlažje malo ogenjčka podkurit, potem pa novo šupo v bau-whatever kupit.

To bi bilo sicer najlažje, a človek se mora malo prepuščat izzivom, anede?

Zamujene priložnosti gor ali dol, garažo je treba prestavit in morda res zgleda, da smo se tega lotili na prav neverjetno počasen način, pa temu ni čisto tako. Saj gre kar v redu. V zakup je potrebno vzeti, da se dela večinoma le čez vikende, v tem mrazu pa tudi to ni ravno najbolj prijetno. Gre pač počasi, a premika se.

Še preden sem ji spodkopal temelje, jo je bilo - garažo namreč - treba še čisto spraznit. Kar spet ni bil ravno mačji kašelj, divja trta jo je prepredla skoz in skoz. Pa še tone materiala se je nahajalo pod streho. To ščistit pa je bil projekt enega celega dne.

Vse to bo treba skurit. No, to sploh ne bo problem, problem bo samo to vse razžagat...

Takole pa se trta razleze čez vse pore:

Sem se moral prav pošteno borit. Z mačeto in podobnimi pripomočki za v džunglo.

Nekje vmes pa je še nekaj takega padlo dol. Uff, vsaj zaradi tega sem čisto vesel, da je zima...

Za slike mi je treba oprostit, med delom se mi malo tresejo roke.

Ampak zdaj smo pa že zelo daleč. Samo še streho je treba dol vzet, salonitk se je treba znebit seveda, nabavit novo in celo garažo prestavit.

Na žalost se mi niti približno ne sanja, kako. Ampak bomo že nekako. Če je volja, je tudi pot.

Če se grem čez teden psihično naporne igre, se moram čez vikend temu primerno uravnotežiti.

S fizičnimi igricami seveda.

Tokrat je bila - spet - na vrsti garaža. Kakor že toliko vikendov nazaj, mi je požrla še tega. Hm.

Pa sem si sposodil - spet - mašino, da je šlo malo lažje, no, vsaj tako sem mislil.

Ampak osem temeljev je zahtevalo svoj davek.

Takole sem jih obdelal, dokler niso popustili!

No, na koncu so popustile tudi moje roke. Pri zadnjih dveh mašine sploh nisem mogel več držati v rokah, tako je bila težka. Pojma nimam, a nekdo ji je gor privezal še dodatnih 50kg. Na koncu sem samo še ležal na tleh in mašino porival. Za kaj več ni bilo več moči...

Moram povedat, da je prav fino delati pri -1 stopinji, ko si ves premočen. Super občutek, še posebno, če malo pihlja. Da se ne bi prehladil, sem seveda sem in tja spil kak šnopček.

Čisto mogoče je pa tudi, da sem s šnopčkom malo pretiraval - ker bil je reees mraz! - in zato nisem mogel več mašine držat? Ah, kdo bi vedel...

Delo sem opravil, kar edino šteje! To, da sem potem padel spat kot ubit, nima s tem prav nobene zveze več...

Če sem opisal že avtomat, potem tudi polavtomatom ne smem delati krivice.

Je namreč presneto lep, črno rumen, ves svetleč. Že na daleč se mu vidi, da je močan ko hudir in da ga nič ne more presenetiti. Zdi se, da bom z njim lahko počel vse! Da me ne bo pustil na cedilu, kot že toliko polavtomatov pred njim. Zdi se, da bo njegovo ogrodje dovolj tudi zame in da ne bo popustil pod mojimi nehvaležnimi rokami.

Če ne drugega, greš iz trgovine zadovoljen. Za 15€ si dobil nekaj težkega, nekaj nevarnega, nekaj kar je!

In le upam, da ga ne bom prekmalu polomil...

Pa še to: dela ko urca! Brez podmazovanja gre čisto brez zatikanj! Preizkušeno!

Sicer komaj, ampak sem.

Novega mesta imam dovolj za nekaj časa. Sploh sem sklenil, da se kar nekaj časa ne bom vozil v tisto smer. Mi gre na živac. Pa še vsi tisti kombiji...

Sicer pa ni problem v delu, problem je v meni. Jasno, ne? Problem je, ker me zadeva zanima in namesto, da bi vse skupaj vzel le kot navadno delo, odrajtal svoje in šel naprej, mene prime in me Zanima. Z veliko začetnico. In se spuščam v podrobnosti. In filozofiram. In dajem notri sebe. In domov hodim z glavo, ki jo komaj spravim skozi vrata.

Pa ne vem ali ima kak smisel.

Po drugi strani pa sem presneto zadovoljen. Spoznal sem nekaj presneto dobrih ljudi, nekaj presneto dobrih strokovnjakov in pri vsem sem se presneto veliko naučil. Pa še presneto zaslužil.

In mi je zanimivo - zdaj ko sem čisto izmučen in samo še čakam, da padem spat -, da sem nadvse zadovoljen. Da mi je uspelo in da je šlo pravzaprav brez problemov. Nisem stisnil repa med noge, suvereno sem se držal ves čas. Nihče me ni izkoristil, izrabil ali kakorkoli obrnil.

S takimi stvarmi mi potem raste zaupanje. Morda pa res nekaj stvari vem. Morda pa res...

Sem in tja je dobro primerjati svoje znanje. In videti kje je tvoje mesto. V mojih letih in mojem fohu lahko hitro zaspiš in te čas povozi.

No, se še držim. Kar v redu, fant.

Trenutki, ko sem ponosen sam nase, so redki, a zato toliko bolj slastni.

Beli kombiji so povsod.

Zjutraj se prebudijo okoli štirih in se načrtno razlijejo po cestah.

Ni jih lahko opaziti, a pozorno oko jih ujame na milijone.

Do sedmih se prevažajo gor in dol, a potem skrivnostno izginejo za par ur.

Nato pa spet odidejo na ulice, vozit in preganjat vse ostale nesrečne voznike.

Lahko jih srečate kjerkoli, na dvorišču, na cesti, pred gostilno, na avtocesti, v hribih, pred trgovino... povsod.

Le pozorni morate bit.

V tisočih oblikah so, skupno imajo le to, da so beli. In da so kombiji. Kar je zelo podobno besedi zombi. Kombi - zombi.

Je to res le naključje?

Nekateri se namreč dobro skrivajo, izogibajo očesu, kot, da jih je sram. Nočejo biti opaženi? Nočejo, da vemo, da so vsepovsod?

Nekateri se plazijo 60 po avtocesti, nekatere opaziš le kot zmazek na svoji levi, ko je že zdavnaj prepozno.

Tudi če niso beli, verjemite... Natanko taki so kot beli kombiji, le barva je drugačna. Skrivači.

In glej čudo, ko pade noč, ko ura odbije sedmo ali osmo zvečer, se vsi poskrijejo. Nikjer nobenega. Zombiji?

Obstaja pa tudi podvrsta, tista najbolj prijazna, tistih se celo jaz ne bojim, tistih me ni strah, ko se pokažejo njihove luči v obsegu mojega pogleda:

Taki beli kombiji so mi všeč.

Za vse ostale milijone belih kombijev na tem svetu, pa bi zgradil poseben svet ali pa vsaj posebne ceste...