Hm, za las je šlo danes.

5:15 Driiiing.

Grrr, mrrrr. A ste NORI? Šu, šu... Grrr...

6:15 Juhu, vstati bo treba!

Mater! Grr, javsk, joj, oj, mjau, mjau, mjau... Ah... "Ja, ja, saj grem..." Cap, cap, cap do kave...

6:45 Sredi britja me popade strašansko dobra ideja: "Danes ne greva z dvemi avti! Saj ne morem dat krvi, ker sem preveč popil včeraj!"

Ufff, evo, pa sem rešen... Kamen se odvali od srca.

10:00 Kljuc, kljuc kljuva nekje zadaj, v glavi: Pa ti res ne bi šel? Si se ustrašil, kaj?

"Ma ne, ne morem, ne smem. Ne morem dat nekomu takele krvi. Pa itak sem avto doma pustil. Ne gre. Pa pika!"

13:00 Mater, sem moral it Zlobo brat! Dopust! Kakšna fantastična ideja!? In zakaj se jaz na to nisem spomnil??? A??? Čisto lepo bi doma ostal, španciral naokrog, pil kavo štiri ure, blogiral gor in dol po netu... Ampak ne! Jaz sem moral v službo, jasno!

14:30 Najbolje, da se opravičim. Tipk, tipk email Hadu: "Sorry, ne morem, moja kri ni za druge!" Na, zdaj sem pa pohan in pečen!

15:30 Kljuc, kljuc: Ustrašil si se, kaj? Pa ne daaaaaa se ti... Ja, ti revček ubogi, no...

15:35 Kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc.

15:40 Kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc.

15:45 Na poti proti vrtcu: "Ti, kaj pa ti praviš? Mogoče... no... ja... kaj pa če bi vseeno šel?... A? Ma... ne... saj ne vem... mogoče no...

16:10 Avto samo še obrnem in letim nazaj v Lj.

Ah, načela, odločitve in vse ostalo! 

Pustim si puščat kri, pa še Saša, Zloba, Had, Pi.roman, matejMM, fish, sosed, strojnik, clovek in feniks.

Najem se, potem gremo pa še nadomestit manjkajočo tekočino.

In za las rešim dan. Ker sem zadovoljen. Hvala vsem!

Dobro mi je služila in bil sem več kot zadovoljen z njo.

Ampak brez GPSja pa pri meni ne gre. Zato zdaj sameva sama v škatli. Najraje se sploh ne bi ločil od nje, a potrebujem je tudi ne. Morda pa najde novega lastnika, ki jo bo uporabljal in s tem upravičil njen namen.

Torej: prodajam športno uro Casio CHR-100. Točno tole:

Vse tole paše zraven:

Škatla, navodila, HR monitor in vrečka(?) za HR:

Uf, sem opazil, da sem jo slikal že 9.12.! Pa šele zdaj objavil... kar nekaj odlašam, kaj? Šmrc.

Spisek lastnosti je dolg, najbolje, da si ga ogledate tule. Tukaj so pa še celotna navodila.

Kupil sem jo natanko 16. aprila 2007, torej garancija še velja.

Za 89€ je vaša.

Je tole napaka ali pravo ime radia? Ali pač samo premalo prostora?

Ker sem zadnjič sprčkal vse programe na avtoradiu, jih zmoram zdaj spet iskati nazaj. No, bolj počasi mi gre, res je, vsaj mesec dni že to počnem, pa sem prišel šele do številke 3. Hm.

No, včeraj pa sem na vožnji iz službe iskal kaj dobrega, ker mi gredo na živce reklame. In glej ga, zlomka! Kar naenkrat je bilo radijskih postaj na kupe. Na kupe! In to same take postaje, za katere sem prvič slišal... Prav presunilo me je. Od kje kar naenkrat taka poplava radijskih postaj? In kako, da jih vsaj polovice sploh nisem poznal?

Ampak tole Lubljano sem pa moral slikat. Hudič je, če ti za eno črko zmanjka prostora. Potem moraš bit pa inovativen.

P.S.
Ljubljana... pa kaj je to sploh za eno ime??? Ponovite si Ljubljana tridesetkrat, pa mi povejte, kaj pomeni...

Hvala bogu, da naši otroci bolje poznajo osnove fizike in podobnih znanosti, kot pa jaz.

Hvala bogu tudi, da se mi vsaj malo svita, za kaj gre, drugače bi jih hitro lahko obtožil čarovništva.

Nič privezani, nič prilepljeni. Kar sami stojijo.

P.S.
Najbolje uspeva puncam z dolgimi lasmi...

Želje rojstnodnevcev je pač potrebno upoštevat!

Redki so, a tudi med nami so taki, ki ne marajo prav posebej čokoladnih tort. Natanko ena je taka, če smo iskreni.

Zato sem ji lahko naredil le tisto drugo: kremšnite. Saj so zgledale kot kakšna torta, torej čisto v redu. Seveda smo bili vsi čisto zadovoljni, od celega pladnja jih je danes bore malo ostalo...

Zamolčano število svečk je naredilo precejšen ogenj:

njihovo pihanje pa cel oblak dima!

Glavno praznovanje nas še čaka, včeraj smo bili zbrani le v družinskem krogu.

Upam, da smo slavljenki pripravili en miren in zadovoljen dan.

Vse najboljše!

Mogoče ima pa tamauček kaj talenta?

Eh, jaz nikoli ne vem. Pri tej moderni umetnosti je pač tako. Čeprav je najbrž tudi tu enako: nekdo te mora znat prodat.

Bogve, koliko dobrih stvari gre v nič, zato ker "producenti" tega ne opazijo.

Drugače pa tale post nima zveze ne z včeraj, ne z jutri, ne z danes. Slika mi je pač padla v oko, ker jih vedno poslikam v vrtcu. Mlajši od mene bi rekli: kr neki.

Jah, no... Ni boljše ali slabše od česarkoli drugega.

S statistiko res že dolgo nisem težil. Ampak konec leta pride letna statistika, obračun, ki ga je potrebno spravit tudi na blog.

Saj bom čisto kratek.

Tole so raw podatki, obdelani z awstats. Sem in tja jih tudi kdaj pozabim obdelat, tako, da kaj manjka... Ni kake velike škode.

weather.krtina.com

• 4.419 Unique Visitors
• 6.052 Number of Visits
• 8.459 Pages
• 67.277 Hits
• 503,77MB Bandwidth

automation.krtina.com

• 1.393 Unique Visitors
• 2.750 Number of Visits
• 3.299 Pages
• 9.426 Hits
• 179,94MB Bandwidth

krti.krtina.com

• 4.076 Unique Visitors
• 7.467 Number of Visits
• 117.259 Pages
• 503.881 Hits
• 10,58GB Bandwidth

HeliUm.krtina.com

• 14.114 Unique Visitors
• 27.487 Number of Visits
• 90.386 Pages
• 673.586 Hits
• 10,56GB Bandwidth

www.kermauner.net

• 13.051 Unique Visitors
• 15.166 Number of Visits
• 28.662 Pages
• 187.697 Hits
• 6,41GB Bandwidth

www.krtina.com

• 1.101.329 Unique Visitors
• 3.443.659 Number of Visits
• 13.477.829 Pages
• 47.693.434 Hits
• 232,31GB Bandwidth

Čez ubogi stari strežnik na 933Mhz stočenih torej dobrih 260GB podatkov...

Jasno je, da so podatki v Google Analytics čisto drugačni, ampak za obremenitev strežnika so pa tile nedvomno pravilnejši.

Kaj bi dal za eno 10/10Mb optiko!

Včeraj sem prijel v roke knjigo Nazca ali nekaj podobnega, ki jo je Mitja dobil za novo leto.

Zanimiva zadeva, me je kar pritegnila, v hipu sem prebral kakih štirideset strani. Notri so tudi fotografije, a v žepni izdaji so fotke pač takšne, kakršne so lahko. Črno bele, skoraj nič se ne vidi. Sploh jaz, čez štirideset, ne vidim nič na njih.

Pa sem pomislil, da grem lahko gledat na google maps, čez Helium. Super ideja! Prostor so tako lepo opisali, da jih bom sigurno našel, ker pa so tako velike, se jih bo sigurno tudi videlo. Pravzaprav čisto "v živo"!

Japajade.

Tole se vidi:

Ja, ja, podobe so že tam, a glej ga zlomka... Nekdo se je igral in - kot zgleda - čez narisal jebene^{(C) Chef} krožce...

Tisoče krožcev. Ja, ti hudič, no... Pa prav pridno se je igral, čisto vsako podobo je šel pokvarit. Od prve do zadnje. Ni pokvaril celotnih podob, le razmerja je hotel uničit.

In mu je čisto uspelo.

Za denar se da vse naredit, kaj?

Zdaj razmišljam, da bi čez našo hišo narisal kak pohujšljiv simbol ali vsaj kako čebelico. Samo še pametnega dopisa googlu se spomnim...

Ma, človeška neumnost in še kaj drugega, ne pozna meja.

P.S.
Skoraj sigurno je, da je to že kdo prej opazil, a ker sem še po celem dnevu tako razkačen, ne grem tega preverjat, pa če me tepeš!

2008 se je zame začelo čisto drugače, kot se je končalo 2007. Od celodnevne vročine starega leta, v novem letu ni ostalo prav nič!

Čeprav z vročino, sem zdržal do 4h, preden sem padel spat. Malo me je matralo, kako bo v 2008, ali se bom prebudil spet ves zmahan in pretepen.

Pa ni bilo nič od tega. V sredino prvega dneva novega leta sem se zbudil kot prerojen.

Ni kaj, dobro sem začel! Že iz tega razloga je popolnoma razumljivo verjeti, da bo 2008 zelo dobro leto!

Seveda upanja in želje so in so zelo pomembne, vendar si z njimi noben od nas ne more prav nič pomagati. Lepo je, da ljudje mislijo na nas, a šibanje SMSov v novem letu vidim le kot vodo na mlin mobilnim operaterjem. Voščilnice so voda na mlin pošti in podobnim. Veliko raje se z ljudmi, ki mi kaj pomenijo, dobim, pomenim, kakšno rečemo, si pogledamo v oči... saj človek ve.

Kaj čem z voščilnico, ki mi vošči vse vse vse vse najboljše, če človeka nikoli ne vidim, ne slišim, nimam z njim stika? Tako ali tako je vsako leto samo čas, ki teče, 1.1. je le meja, ki si jo je zadal človek sam.

Čisto vsak navaden dan je dober za dobre želje in voščila. Zakaj ravno novo leto? Zakaj je takrat *treba* to počet?

Ker gre meni to počasi res na živce, smo letos večino voščil opustili.

Leto 2008... Polno planov, a nič zaobljub. Čemu zaobljube?

Doma imamo en kup planov. Velikih planov, ki se počasi že uresničujejo. Te bo treba speljat, tako ali drugače, le od nas samih bo odvisno. Prav nobena zaobljuba, želja ali voščilo ne bo pomagalo. Pomagalo bo le trdo delo, dobra organizacija in nič drugega. Zato gremo počasi, korak za korakom. Vem, da je pred nami polno preprek in težav, a te so ravno in samo zato, da se premagajo, da se rešijo. Niso tam zato, da obupaš in da vržeš puško v koruzo. So le izzivi, ki jih moraš prebroditi, se z njimi spopasti. In tega me pravzaprav prav nič ni strah.

Navdušen sem celo. Tako, kot sem navdušen nad samim življenjem. Ker ga rad živim, brez tega, da bi vedel vnaprej, kaj se bo zgodilo. Pot mi je presneto važna, pot. In zato se podajamo na novo pot polni zanosa, idej in veselja. Nihče ne reče, da ne bo naporno, naporno bo kot hudir, a, hej, brez vložka ni nagrade! Bolj kot se matraš, večja je nagrada, ko uspeš nekaj narediti.

Zato sem prepričan, da bo 2008 uspešno! Ker se ne bomo dali!

V zadnji dan leta 2007 sem se zbudil, kot, da bi me nekdo celo noč pretepal.

Prav super za kakšne novoletne aktivnosti in ponočevanja!

Vročina le še raste, pri 38.1 se je zdajle ustavila. Počasi bom začel govorit nesmisle in to bo moje praznovanje. Prav enkratno.

Se pa vlečem že cel dan kot megla, jasno, z vročino, slabostjo in glavoboli ne morem prav veliko počet. Še za v klet se oblečem, kot, da bi šel ven, ker me kar naprej zebe.

Še dobro, da nisem moral česa velikega danes počet. Pa sva s tamaučkom pazila en na drugega. Oziroma on bolj name, kaj čmo.

Kakorkoli mi je tole leto zdaj zagodlo, sem vseeno z njim zadovoljen. Zelo zadovoljen. Čisto lahko, da je nekako prelomno, kar nekaj idej se je rodilo v tem času. Sicer bodo izpeljane v naslednjih letih, a pripišemo jih lahko dvatisočsedmemu.

Veliko dela je bilo opravljenega, veliko. Nič kaj dosti nismo zabušavali, zelo malo časa je šlo v nič. Zato pa je minilo, kot bi mignil. In tako je tudi prav.

Veliko raje gledam naprej, kot nazaj. Zato lahko 2007 rečem le: adijo!