Če sem prej pisal o bremenih, lahko v protiutež napišem tudi kaj lepšega. Vse je namreč nekako izravnano.

In ta vikend je bil totalni odklop. Tridnevni.

Že dolgo nisem bil tako odklopljen, brez skrbi, sproščen in sploh in oh... V družbi samih prijateljev se da presneto uživati.

Recept je pa takle: vzameš dvajset do trideset ljudi. Pelješ jih daleč v hribe, vsaj nad 800m, namatrati se morajo, da pridejo do tja. Najbolje nekam čisto na samo. Nekam, kjer stoji kakšna lovska koča. Poskrbiš za tone hrane in hektolitre pijače, seveda pa si morajo vsaj večerjo skuhati sami! Kakšen program ni obvezen, malo pa pomaga, da ne zaspijo prehitro... Ko enkrat prebrodijo krizo, so pa že v stanju prepevanja...

S tem je poskrbljeno, da ti jih bolj malo pobegne pred jutrom.

Trije smo šli že v petek zvečer malo zakurit. Da ne bo preveč mraz. Seveda smo lepo kurili do ene dveh, skurili pa celo ga... ah... pustimo to. Posledica kurjenja je bila, da smo bili malo skurjeni.

Ampak to nas ni odvrnilo, da ne bi vstali že ob pol šestih. Do enajstih sem šel še domov, odspal eno kitico, naložil vse potrebno v avto, miril slavljenko in bil še enkrat pri koči. Je bilo treba še veliko stvari pripravit preden pridejo gostje. Da ne govorim o tem, da sem moral še enkrat dol in gor. Po meso. In vse tiste dišave slastnih krvavic so me dodobra pozdravile kurjenja prejšnje noči... Pa svež gorski zrak, seveda!

Imel sem celo malo programa za našo žrtev, malo se pa je morala dokazat! Še zdaj ne vem dobro, kako je ta moj program izpadel. Ko bereš vprašanja in kviz pred publiko, se namreč čisto drugače sliši, kot se je slišalo, ko sem pisal v samoti kleti. Bogve, če se je kdo sploh kaj smejal...

Ampak sekiral se nisem preveč.

Sekiral se tudi nisem, ko sem prijel za kitaro. Ker me ni noben ven šuknil, sem seveda postal pogumen in na koncu sem znal zaigrati že skoraj vse. Kar je pri meni zeeeeeelo redko... Ponavadi namreč ne znam nič. Ampak malo je jeger pomagal, malo pa borovničke.

Zunaj se je kuhal golaž, ki je bil na koncu slasten kot že dolgo ne! Seveda smo ga polizali do konca.

Peli smo kar daleč v noč, že dolgo ne toliko. Vsaj meni je bilo super, prav rabil sem nekaj takega, sproščujočega. Žal mi je bilo edino za ruskimi žalostinkami, pri čemer pa smo se naslednji dan strinjali, da se potem ne bi dobro končalo... Ruske so namreč zadnji stadij. Za njimi je samo še postelja...

Sekiral pa sem se, ko sem moral pokazat Aproksimacijo. To sem se pa res sekiral. Sploh, ker sem nekaj zafrknil in najprej deset minut kazal Abstrakcijo. Ampak mi je uspelo. Hm. So pogruntali.

Ja, na koncu smo zdržali do petih s pomočjo pantomime. Družinska igra, kaj čmo. Spet sem bil mali fantiček, ki ni in ni hotel nehati.

Ampak ob petih je bilo pa že vse nekako takole:

in treba je bilo spat. Vsaj do osmih, ko nas je prekrasen dan zvabil ven, na Črnivec. Težka je bila, čeprav je bilo samo pol ure do tja, matral sem se ko hudir. Ampak sonček je bil prekrasen, družba enkratna in potem je bilo vse ok. Nazaj sem prišel spet čisto v redu.

Edino, ko se ne bi spet tako presneto najedel... Ah.

Pa še potem smo se kar obirali, pot v dolino megle ni nobenemu prav dišala. A treba je bilo pospravit, se poslovit.

Sicer pa... spomine in prijatelje sem vzel kar s sabo. In jih imam kar pri sebi. Vedno.

Tale čas mi ni najbolj naklonjen. Preveč skrbi, preveč organiziranja, preveč odločitev, ki jih je potrebno sprejeti.

Vse ostale stvari potem stojijo in čakajo na boljše čase. Zdi se, kot, da prihajajo v valovih, ta teden to, drug teden tisto. Na žalost pa se ne morem posvetiti vsem naenkrat, to je zame pretežko.

Nekatere zadeve so zapletene. Preveč zapletene. Ljudje znamo vse zakomplicirati do konca. In še malo čez.

Breme odločitev je lahko presneto težko. Nekateri položaji ti ne dopuščajo, da bi se odločil enostavno, osebno. Misliti moraš na vse, na tisoč stvari, na ljudi, na višje cilje. Posebno meni to predstavlja zelo zapleteno osebno zagato. Sem namreč oseben človek, rad se odločam in s tem nimam nikakršnih težav, seveda le v primeru, da te odločitve veljajo le zame. Ko pa začne moja odločitev vplivati na druge ljudi, vse skupaj postane preveč naporno.

Ko si stisnjen v kot, ko z leve in desne letijo očitki, ko nikomur ni nič več prav... Karkoli narediš, res - karkoli, izgubiš eno stran. V malih skupnostih je to lahko nepopravljiva škoda za samo skupnost. Kako se torej odločiti? Imeti svoj prav? Gledati na lastne koristi, na tisto, kar čutiš, kar bi rad? Ali gledati na interese skupnosti? Se poskusiti izviti iz primeža prisile, izsiljevanj?

Ne gre. Na žalost. Nekoga je vedno potrebno razočarat. V takih primerih ni zmage, ni zmagovalca. S(m)o samo poraženci, nesrečniki. Če lahko izbiraš le med slabim, pač izbereš tisto manj slabše, pa čeprav lahko osebno veliko bolj boli.

Nisem za te štose. Sem človek sodelovanj, neizpuščenih priložnosti, predanosti. Lahko se le razrešim odgovornosti, lahko jo le predam na višji nivo. V roke vsem.

Čisto na koncu me bo bolelo, ker sem vrgel puško v koruzo, ker se nisem boril, ker mi pravzaprav ni uspelo. Vendar je za človeka pomembno, da ve, kje so njegove meje, do kam lahko gre. Važna izkušnja za vnaprej, dragocen napotek, kje naj se tvoje vpletanje konča in od kje naprej moraš prepustiti zadeve iz svojih rok.

Kot vedno, iz vsake, še tako slabe stvari se lahko naučiš kaj dobrega. Vse je v barvah, v drobnih delcih, le znati jih moraš poiskati. In zaradi tega nisem prav nič žalosten. Konec koncev je bilo prav fino, bilo je zanimivo obdobje. Verjamem tudi, da so temelji postavljeni, na njih se lahko gradi naprej. Če že ne šteje kako drugače, šteje meni, v osebno zadovoljstvo. Kar je pravzaprav dovolj.

Za dobro sosedskega društva:

Moto klub ROKOVNJAČI, v soboto, 09.02.2008 ob 16h, na smučišču Kandrše, organizira 4. Zimski moto tabor. Gre za srečanje družabne narave, namenjeno predvsem članom moto klubov, lokalni družbi in ostalim navdušencem nad tovrstnim športnim dogajanjem.
 
Rdeča nit dogodka bo tekmovanje s pležuhi oziroma spust s poki. Tekmovalci se bodo najprej pomerili v kvalifikacijah, najboljših 32 pa naprej v paralelnem tekmovanju. Uradni trening bo v petek 8.2.2008 ob 18h na smučišču Kandrše.
 
več pa na --> http://www.mkrokovnjaci.com 
  
ANZE KOCAR, gsm: 041/60 20 36
 
e-posta: predsednik@mkrokovnjaci.com 

Zna biti presneto zanimivo. Kolikor vem, so Rokovnjači prav dobra družba!

Če ti kurilnega olja zmanjka v nedeljo, ti ga lahko pripeljejo šele v torek.

To ste vedeli, kajne?

Pa to nima samo slabih posledic. Fino je, ker je danes torek. Se je pocenilo.

En dan smo pa že zdržali... Smo kurili kamin, je bilo prav fino. Do zjutraj je zdržalo...

Seveda, pri nas smo ekološko ozaveščeni in zato odpadke ločujemo.

Na vasi imamo tri otoke, kamor potem lahko nosimo papir, plastenke, steklo in pločevinke. Niso pa ti otoki čisto zraven, se pravi, da se moramo do tja odpeljat. Naložit zadeve v avto in jih odpeljat.

Kar načeloma delamo kar pogosto. Vendar ne tako pogosto, kot bi želeli. Ponavadi takrat, ko v špajzo ne moreš več stopit. Takrat se kdo razjezi in odpelje večino škatel.

Zato pa doma potem potrebuješ en prostor, kamor vse to odlagaš. Ta prostor je pri nas špajza. Zraven kuhinje je v tistem trenutku za odlaganje vedno najbolj primerna. Seveda se s časom v njej nabere boga in pol. Toliko, da niti noter ne moreš več stopit. No, takrat je dovolj vsega in se večino odpelje. Vendar ne vse. Po kotih, škatlah, pod škatlami in tako naprej, vedno ostane še kar nekaj robe. Ker se vedno mudi, odpeljemo le tisto, kar je najbolj na očeh in najbolj pod nogami.

Vsake toliko časa pa je treba tudi špajzo pospravit. V celoti.

No, takrat pa je zanimivo. Zanimivo zato, ker najdemo stvari, za katere sploh ne vemo, zakaj jih imamo, oz. najdemo takšne, ki smo jih iskali že dooolgo časa.

V tokratnem pospravljanju smo našli:

• steklenico whiskyja, ki sem jo dva meseca nazaj besno iskal in iskal pa ne našel,
• šteko mleka na katero smo čisto pozabili,
• 150€ v petdesetakih, kar pomeni, da so bili tam vsaj dve leti,
• par deset malenkosti ob katerih zavzdihneš: aaaa, glej, tukaj si!

Vse je še kolikor toliko za razumet, človek pozabi, ampak mleko mi pa nikakor ne gre v račun... Hm.

Zato pa ne smemo prevečkrat pospravljat, je potem veliko bolj zanimivo!

Včeraj sem tako hitel z objavljanjem (ali pa sem samo zvečer preveč tekočine nadomestil), da sem svojo krvno sliko preprosto pozabil pripopat.

Moj krvna slika je namreč takšnale:

Hitro teče, brez problema, ena taka, lepa 0. Za vse potrebe.

Hm, za las je šlo danes.

5:15 Driiiing.

Grrr, mrrrr. A ste NORI? Šu, šu... Grrr...

6:15 Juhu, vstati bo treba!

Mater! Grr, javsk, joj, oj, mjau, mjau, mjau... Ah... "Ja, ja, saj grem..." Cap, cap, cap do kave...

6:45 Sredi britja me popade strašansko dobra ideja: "Danes ne greva z dvemi avti! Saj ne morem dat krvi, ker sem preveč popil včeraj!"

Ufff, evo, pa sem rešen... Kamen se odvali od srca.

10:00 Kljuc, kljuc kljuva nekje zadaj, v glavi: Pa ti res ne bi šel? Si se ustrašil, kaj?

"Ma ne, ne morem, ne smem. Ne morem dat nekomu takele krvi. Pa itak sem avto doma pustil. Ne gre. Pa pika!"

13:00 Mater, sem moral it Zlobo brat! Dopust! Kakšna fantastična ideja!? In zakaj se jaz na to nisem spomnil??? A??? Čisto lepo bi doma ostal, španciral naokrog, pil kavo štiri ure, blogiral gor in dol po netu... Ampak ne! Jaz sem moral v službo, jasno!

14:30 Najbolje, da se opravičim. Tipk, tipk email Hadu: "Sorry, ne morem, moja kri ni za druge!" Na, zdaj sem pa pohan in pečen!

15:30 Kljuc, kljuc: Ustrašil si se, kaj? Pa ne daaaaaa se ti... Ja, ti revček ubogi, no...

15:35 Kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc.

15:40 Kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc.

15:45 Na poti proti vrtcu: "Ti, kaj pa ti praviš? Mogoče... no... ja... kaj pa če bi vseeno šel?... A? Ma... ne... saj ne vem... mogoče no...

16:10 Avto samo še obrnem in letim nazaj v Lj.

Ah, načela, odločitve in vse ostalo! 

Pustim si puščat kri, pa še Saša, Zloba, Had, Pi.roman, matejMM, fish, sosed, strojnik, clovek in feniks.

Najem se, potem gremo pa še nadomestit manjkajočo tekočino.

In za las rešim dan. Ker sem zadovoljen. Hvala vsem!

Dobro mi je služila in bil sem več kot zadovoljen z njo.

Ampak brez GPSja pa pri meni ne gre. Zato zdaj sameva sama v škatli. Najraje se sploh ne bi ločil od nje, a potrebujem je tudi ne. Morda pa najde novega lastnika, ki jo bo uporabljal in s tem upravičil njen namen.

Torej: prodajam športno uro Casio CHR-100. Točno tole:

Vse tole paše zraven:

Škatla, navodila, HR monitor in vrečka(?) za HR:

Uf, sem opazil, da sem jo slikal že 9.12.! Pa šele zdaj objavil... kar nekaj odlašam, kaj? Šmrc.

Spisek lastnosti je dolg, najbolje, da si ga ogledate tule. Tukaj so pa še celotna navodila.

Kupil sem jo natanko 16. aprila 2007, torej garancija še velja.

Za 89€ je vaša.

Je tole napaka ali pravo ime radia? Ali pač samo premalo prostora?

Ker sem zadnjič sprčkal vse programe na avtoradiu, jih zmoram zdaj spet iskati nazaj. No, bolj počasi mi gre, res je, vsaj mesec dni že to počnem, pa sem prišel šele do številke 3. Hm.

No, včeraj pa sem na vožnji iz službe iskal kaj dobrega, ker mi gredo na živce reklame. In glej ga, zlomka! Kar naenkrat je bilo radijskih postaj na kupe. Na kupe! In to same take postaje, za katere sem prvič slišal... Prav presunilo me je. Od kje kar naenkrat taka poplava radijskih postaj? In kako, da jih vsaj polovice sploh nisem poznal?

Ampak tole Lubljano sem pa moral slikat. Hudič je, če ti za eno črko zmanjka prostora. Potem moraš bit pa inovativen.

P.S.
Ljubljana... pa kaj je to sploh za eno ime??? Ponovite si Ljubljana tridesetkrat, pa mi povejte, kaj pomeni...

Hvala bogu, da naši otroci bolje poznajo osnove fizike in podobnih znanosti, kot pa jaz.

Hvala bogu tudi, da se mi vsaj malo svita, za kaj gre, drugače bi jih hitro lahko obtožil čarovništva.

Nič privezani, nič prilepljeni. Kar sami stojijo.

P.S.
Najbolje uspeva puncam z dolgimi lasmi...