Enkrat sem se že o tem razburjal. Ampak ni čisto nič pomagalo. Še vedno se namreč razburjam.

Kar naprej, pravzaprav.

Evo, zadnje čase sem spet napisal kar nekaj emailov, kjer sem ljudi nekaj spraševal. Nič kaj težkega, nič zapletenega. Vprašanja, na katera bi dal lahko vsak odgovor.

Ampak ne. Ne. Odgovarja se pač ne. Sploh ne po elektronski pošti. Koga briga. Saj se vedno lahko izmažeš, da pošte sploh nisi dobil.

Ma ja, čisto se razkurim. Čakam teden, dva, pa pošljem še enkrat. In eto, pošiljal bom celo življenje, če bo treba, hudirja! Razmišljam, da bi jih pošiljal na vsake pet minut, mogoče se me bo kdo potem naveličal in tudi kaj odgovoril.

Pa, jebela cesta, saj tale email ni tukaj od včeraj, da ne bi vedeli, kako se z njim ravna! Da ne bi vedeli, da bi bilo pa mogoče lepo kaj odgovorit.

Ma res, že pri pisanju tega sem se spet razkuril... in najbolje, da kar končam in grem spet prepošiljat vsa tista pisma. Grrrrrrrr.

Ko Limbarsko pogledaš iz Krtine, se ti zdi, da je sto kilometrov stran.

Saj se je na sliki skoraj ne vidi, ni res?

Ampak, če si vztrajen in če imaš s seboj dobro družbo, prideš lahko do tja direktno od domačih vrat.

Do vrha smo potrebovali slabe tri ure, potem pa še urico do Moravč, tam pa smo imeli dovolj in nas je pobral avtobus in nas odpeljal nazaj v Krtino. Celotna pot je torej nanesla:

3:49:10, 15.79km, povprečni obrati 130, max pa 163, 14:30/km v povprečju. 1134kCal, 796m višinske gor in 726m dol.

Sploh ni slabo za otvoritev sezone. Se pa pozna, da nič ne tečem, še danes sem polomljen in vse mi nekaj zateguje. Še posebno dol je bila muka, me je kar hitro matralo koleno. Se bo treba aktivirat, kaj? Skrajni čas!

Pa smo bili hitrejši, kakor piše na smerokazih! In to celo v nasprotno smer - v hrib.

Na vrhu pa krofi, kot se pač za januarski pohod s Krti spodobi!

Če fino pomislim, bi moral takole pot preteči v najmanj dveh urah, da bi lahko razmišljal o kakem teku trojk... Arghhh.

Jaz pa takole, počasi in razbolelo naslednji dan. Ojejej. So pa vsaj obrati bili čisto normalni in nič kaj visoki.

Ni kaj, izlet je bil super! Več slik pa v galeriji!

Čeprav še sam ne vem. Morda je bila sobota prekrasno zafrustriran dan ali pa zafrustrirano prekrasen dan? Kdo bi vedel?

Jasno mi je le to, da je bil dan tako lep, da sem ga večino prespal. Ostali del pa prečepel v kleti s knjigo v rokah. Kadar me tamaučki niso morili.

Lahko je drugim soliti pamet, pri sebi pa si ponavadi bos. In medtem, ko se njim obzorja že jasnijo, si ti v globokem sra*ju.

Pa so me vabili ven, na sončka. Pa se nisem dal. Nekaj je bil omenjen je bil celo tek, ampak jaz sem imel toliko težav sam s seboj, da sem kar pihal. In je šel en lep dan po gobe, tek pa tudi.

Ja, lenoba je gonilo napredka. Se strinjam. Edino lenoba me lahko požene v službo v ponedeljek ob 00:45. Druge sile, kateri bi se uklonil, še ni bilo... Tako pa je lenoba kriva, da vse odlašam do zadnjega, celo malo čez, da dobim odlog, a tudi v drugo ne gre čisto nič bolje. Dokler voda v grlu ni že previsoko. Dokler ne grgram.

Sicer pa sploh ne vem, zakaj jamram. Ura je 6:15 in jaz tole pišem. Kar pomeni, da sem naredil tisto, kar bi moral že davno. Kar pomeni, da je bila nočna čisto uspešna. In če bodo še ostali zadovoljni, se bodo morda tudi meni razjasnila obzorja.

Ostala bo le še zaspanost. Kake tri dni, potem bo pa vse ok.

Če bi dal našo staro hišo za avto, najbrž ne bi bilo dovolj. Še kakšnega otroka bi moral primakniti, potem bi si pa lahko privoščil, tistega, največjega!

Ja, veliki so! Nekateri ogromni. Ampak jaz imam raje malo manjše, luštkane. Pa tudi takih je bilo kar nekaj. Za vse okuse. Tisti veliki so preglomazni, Evropa pa premajhna. Si kar predstavljam, kako priletiš s tisto kišto v kakšno italijansko mestece. Se ne izvlečeš ven cel mesec...

Ker sva kar naprej iskala tamaučka v katerem avtu se skriva, sem bolj malo slikal. Pa še to slabo. Hm, vedno isti izgovori, kaj? Kot vedno, ima boljše slike Helena. Ona slika, jaz dokumentiram.

Tamauček je bil nekaj časa čisto navdušen. Potem je bil čisto navdušen, ko je odkril cevi iz katerih piha. Potem je bil pa navdušen, da bomo kmalu šli. Za njega bi pa res lahko rekel: prišel, videl, odšel. En, dva, tri.

Jaz priznam, da so mi bili kombiji še najbolj všeč. Vendar pa lahko stanejo še malo več kot kakšen avtodom. Na vseh domovih je bil lep napis na debelo osnovna cena. Ta se ti ponavadi niti ni zdela tako visoka. Ampak, ko si videl ceno razstavljenega modela (napisano na manjše), me je pa ponavadi vrglo malo v depresijo. Čisto enostavno je namreč še enkrat višja. In če potem kombi stane 60k...

Na koncu sva se odločila, da še nisva dovolj velika. Da morda bi bil še najbolj primeren Caddy Max. Ah.

Iz prve roke lahko tudi potrdiva, da je bil Chef res priden in deloven. Ne poseda samo ob lanternah in razmišlja o svojem obstoju.

Ah, potem smo se pa odpravili proti domu in se tako zatopili v pogovor, da smo... sva...

... pozabila ta drug avto pred službo...

Mojstra in pol!

Kar je povzročilo enmljon težav, ampak to je pa že druga zgodba.

Ma, Nergač me je napalil. Kaj čem.

No, oba je napalil. In se greva kar danes naslajat in firbce past.

Enkrat sem že preživel en mesec v avtodomu in priznam, da mi je bilo všeč. Huh, kje so tisti časi... Ko smo najeli avtodom kar v Borovljah, Avstrija, drugje jih še niso dajali v najem. Sicer je bil majhen, nas pa pet, ampak vseeno je bilo kul. En stari, majhni Peugeot, ki se je na koncu še pokvaril.

Jej, jej, edina stvar je šla, ki je v Britaniji niso mogli takoj zamenjat. Volanska letev oz. nekaj takega. Saj so imeli vse rezervne dele, le, da so bili za na drugo stran... Potem smo morali pet dni čakati v Gretna Green-u, da je šlo naročilo v Francijo in nazaj. Jasno so bili vsi pub-i naši, saj drugega skoraj nisi mogel počet. Celo Kilkenny sem se naučil pravilno izgovarjat.

In, ker je v vsakem slabem tudi nekaj dobrega, smo tam spoznali enkratno škotsko družino, ki sem jo poštopal, ko se je avtodom s prosto vrtečim volanom ustavil sredi ceste. Potem sem bil še ene trikrat gor, na Škotskem, oni pa trikrat dol. Na žalost smo potem, po dolgih letih, izgubili stike. No, za njimi mi je pa resnično žal. Ena od redkih stvari, za katere mi je žal. In za katero se kar naprej prepričujem, da bo treba nekaj naredit glede tega... Pa še do danes nisem. Lenoba lena.

Ja, z avtodomom se vedno kaj dogaja, ne? Ko smo potovali z drugimi avtodomi, ki so bili vsi še enkrat večji od našega, a sta ven stopila le dva. Mi pa smo kapljali en za drugim. So vsi samo buljili, kam neki so se balkanci stlačili...

Čeprav mi še danes ni jasno, kako sem zmutil, da nam ni bilo treba prav nič plačati. Saj toliko denarja itak nismo imeli. Vse, kar še vem, je, da sem kar naprej visel na telefonu. Od centrale lastnika avtodomov v Nemčiji, prek izposojevalca v Avstriji, do mehanika na Škotskem. Na koncu mi jih je uspelo tako skupaj spravit, da so se med sabo vse zmenili.

In takrat je bilo tudi prvič in zadnjič (upam!), ko sem pozabil denar doma. Še danes si ne predstavljam, kako nisem skočil iz kože. Po avtodom je bilo treba it čez Ljubelj v Borovlje. Ok. Pa ga pripeljat v Lj. Naložit. Super. Potem pa smo krenili, jasno čez Ljubelj - je treba šparat. In - kako posrečeno - natanko pri Borovoljah pogrešim denar. Ojejejejej. Nazaj! Seveda smo potem stali najmanj eno uro na Ljubelju, ker smo bili sumljivi, se kar naprej fijakamo čez mejo... Mi pa na minuto natančno naštiman trajekt čez Rokavski preliv. Kaj smo potem leteli! Celih 100km/h!

Danes bi se mi utrgalo, toliko stvari je šlo takrat narobe. V mladih letih to nekako bolj stoično prenašaš. Po domače: briga te. Na koncu se ti pa še fino zdi...

Ja, gledat gremo, kište velike!

Mater, še danes sem ves zmatran...

Kar naprej me grabi zaspanost in ves sem nekaj zarjavel... Včeraj sem igral košarko... ma, bolje, ko je sploh ne bi. Sicer pa sem imel namen, da je sploh ne bi igral, a potem nisem mogel le gledat. In sem se šel štulit zraven. Zadel sem itak katastrofalno, le zmatral sem se.

En vikend ga žuram in kaj... bom imel še tri tedne posledice?

Nič kaj pametnega ne morem narediti, če sem zaspan. Večinoma potem samo o tem razmišljam. Kje, kdaj in kako bom položil glavo na blazino. Čimprej.

Pa sem vedno mislil, da bo z leti prišla tudi potreba po manj spanja.

Japajade. Še več ga mora bit, se mi zdi...

A samo jaz to opazim, ali pa se mi samo dozdeva?

Prometno leto je razdeljeno na par obdobij. Eno obdobje se začne septembra, drugo nastopi po novem letu, tretje pa je poletno.

Prvo obdobje je popoln kaos. Ki se stopnjuje vse do novega leta. Vse je zabasano, povsod neznanska gneča. Sploh za vožnjo v službo, neverjetno, da sploh kdaj pridemo... Potem pa se kar naenkrat, takoj po novoletnih praznikih, vse spremeni. Kar tako, CAK! In gneče ni več. No, vsaj takrat, ko mi hodimo v službo, je ni več. Čisto po pravici povedano: gneča je še vedno, a jo je mnoooogo manj, kot jo je bilo pred novim letom.

Zakaj in kako?

Celo jesen sem vozil po stari cesti do Ljubljane, ker se je bilo čez Vir skoraj nemogoče prebiti do AC. Čakal si in čakal. Zdaj pa, kar naenkrat, spet vse frej. Čaka se največ en semafor, kar je toliko kot nič.

Kolikor vem, se bo zdaj spet počasi gostilo, nekam tja do srede junija, ko bo gneča spet velika. Potem so pa tu dopusti in bo vse - spet - spremenjeno.

Tole spreminjanje prometa opažam že vrsto let, a še nikoli nisem pogruntal, v čem je stvar. Še posebno me mori novoletni preskok. Se ljudem po novem letu ne da več? Hodijo kasneje v službo? Prej? Priznam, da nimam pojma, kaj več pa tudi ne raziskujem, konec koncev *toliko* me pa spet ne zanima.

Mi pač hodimo celo leto v službo približno ob istem času. Vedno enako, pol ure gor ali dol, kakor se pač uspemo porihtat. Še najbolj verjetna mi je razlaga, da se ljudje malo razvadijo po praznikih in poležijo malo dlje. Tako se tista gneča premakne na kasnejši čas.

Ah, kaj pa jaz vem! Sicer me pa res ne briga. Le želel bi si lahko, da takole - če že ne more biti še bolje - ostane čimdlje časa. Se človek vsaj pelje, ne pa da kar naprej stoji v koloni.

Čeprav, takole, na koncu, me pa vseeno malo gloda... tale veliki misterij.

Če sem prej pisal o bremenih, lahko v protiutež napišem tudi kaj lepšega. Vse je namreč nekako izravnano.

In ta vikend je bil totalni odklop. Tridnevni.

Že dolgo nisem bil tako odklopljen, brez skrbi, sproščen in sploh in oh... V družbi samih prijateljev se da presneto uživati.

Recept je pa takle: vzameš dvajset do trideset ljudi. Pelješ jih daleč v hribe, vsaj nad 800m, namatrati se morajo, da pridejo do tja. Najbolje nekam čisto na samo. Nekam, kjer stoji kakšna lovska koča. Poskrbiš za tone hrane in hektolitre pijače, seveda pa si morajo vsaj večerjo skuhati sami! Kakšen program ni obvezen, malo pa pomaga, da ne zaspijo prehitro... Ko enkrat prebrodijo krizo, so pa že v stanju prepevanja...

S tem je poskrbljeno, da ti jih bolj malo pobegne pred jutrom.

Trije smo šli že v petek zvečer malo zakurit. Da ne bo preveč mraz. Seveda smo lepo kurili do ene dveh, skurili pa celo ga... ah... pustimo to. Posledica kurjenja je bila, da smo bili malo skurjeni.

Ampak to nas ni odvrnilo, da ne bi vstali že ob pol šestih. Do enajstih sem šel še domov, odspal eno kitico, naložil vse potrebno v avto, miril slavljenko in bil še enkrat pri koči. Je bilo treba še veliko stvari pripravit preden pridejo gostje. Da ne govorim o tem, da sem moral še enkrat dol in gor. Po meso. In vse tiste dišave slastnih krvavic so me dodobra pozdravile kurjenja prejšnje noči... Pa svež gorski zrak, seveda!

Imel sem celo malo programa za našo žrtev, malo se pa je morala dokazat! Še zdaj ne vem dobro, kako je ta moj program izpadel. Ko bereš vprašanja in kviz pred publiko, se namreč čisto drugače sliši, kot se je slišalo, ko sem pisal v samoti kleti. Bogve, če se je kdo sploh kaj smejal...

Ampak sekiral se nisem preveč.

Sekiral se tudi nisem, ko sem prijel za kitaro. Ker me ni noben ven šuknil, sem seveda postal pogumen in na koncu sem znal zaigrati že skoraj vse. Kar je pri meni zeeeeeelo redko... Ponavadi namreč ne znam nič. Ampak malo je jeger pomagal, malo pa borovničke.

Zunaj se je kuhal golaž, ki je bil na koncu slasten kot že dolgo ne! Seveda smo ga polizali do konca.

Peli smo kar daleč v noč, že dolgo ne toliko. Vsaj meni je bilo super, prav rabil sem nekaj takega, sproščujočega. Žal mi je bilo edino za ruskimi žalostinkami, pri čemer pa smo se naslednji dan strinjali, da se potem ne bi dobro končalo... Ruske so namreč zadnji stadij. Za njimi je samo še postelja...

Sekiral pa sem se, ko sem moral pokazat Aproksimacijo. To sem se pa res sekiral. Sploh, ker sem nekaj zafrknil in najprej deset minut kazal Abstrakcijo. Ampak mi je uspelo. Hm. So pogruntali.

Ja, na koncu smo zdržali do petih s pomočjo pantomime. Družinska igra, kaj čmo. Spet sem bil mali fantiček, ki ni in ni hotel nehati.

Ampak ob petih je bilo pa že vse nekako takole:

in treba je bilo spat. Vsaj do osmih, ko nas je prekrasen dan zvabil ven, na Črnivec. Težka je bila, čeprav je bilo samo pol ure do tja, matral sem se ko hudir. Ampak sonček je bil prekrasen, družba enkratna in potem je bilo vse ok. Nazaj sem prišel spet čisto v redu.

Edino, ko se ne bi spet tako presneto najedel... Ah.

Pa še potem smo se kar obirali, pot v dolino megle ni nobenemu prav dišala. A treba je bilo pospravit, se poslovit.

Sicer pa... spomine in prijatelje sem vzel kar s sabo. In jih imam kar pri sebi. Vedno.

Tale čas mi ni najbolj naklonjen. Preveč skrbi, preveč organiziranja, preveč odločitev, ki jih je potrebno sprejeti.

Vse ostale stvari potem stojijo in čakajo na boljše čase. Zdi se, kot, da prihajajo v valovih, ta teden to, drug teden tisto. Na žalost pa se ne morem posvetiti vsem naenkrat, to je zame pretežko.

Nekatere zadeve so zapletene. Preveč zapletene. Ljudje znamo vse zakomplicirati do konca. In še malo čez.

Breme odločitev je lahko presneto težko. Nekateri položaji ti ne dopuščajo, da bi se odločil enostavno, osebno. Misliti moraš na vse, na tisoč stvari, na ljudi, na višje cilje. Posebno meni to predstavlja zelo zapleteno osebno zagato. Sem namreč oseben človek, rad se odločam in s tem nimam nikakršnih težav, seveda le v primeru, da te odločitve veljajo le zame. Ko pa začne moja odločitev vplivati na druge ljudi, vse skupaj postane preveč naporno.

Ko si stisnjen v kot, ko z leve in desne letijo očitki, ko nikomur ni nič več prav... Karkoli narediš, res - karkoli, izgubiš eno stran. V malih skupnostih je to lahko nepopravljiva škoda za samo skupnost. Kako se torej odločiti? Imeti svoj prav? Gledati na lastne koristi, na tisto, kar čutiš, kar bi rad? Ali gledati na interese skupnosti? Se poskusiti izviti iz primeža prisile, izsiljevanj?

Ne gre. Na žalost. Nekoga je vedno potrebno razočarat. V takih primerih ni zmage, ni zmagovalca. S(m)o samo poraženci, nesrečniki. Če lahko izbiraš le med slabim, pač izbereš tisto manj slabše, pa čeprav lahko osebno veliko bolj boli.

Nisem za te štose. Sem človek sodelovanj, neizpuščenih priložnosti, predanosti. Lahko se le razrešim odgovornosti, lahko jo le predam na višji nivo. V roke vsem.

Čisto na koncu me bo bolelo, ker sem vrgel puško v koruzo, ker se nisem boril, ker mi pravzaprav ni uspelo. Vendar je za človeka pomembno, da ve, kje so njegove meje, do kam lahko gre. Važna izkušnja za vnaprej, dragocen napotek, kje naj se tvoje vpletanje konča in od kje naprej moraš prepustiti zadeve iz svojih rok.

Kot vedno, iz vsake, še tako slabe stvari se lahko naučiš kaj dobrega. Vse je v barvah, v drobnih delcih, le znati jih moraš poiskati. In zaradi tega nisem prav nič žalosten. Konec koncev je bilo prav fino, bilo je zanimivo obdobje. Verjamem tudi, da so temelji postavljeni, na njih se lahko gradi naprej. Če že ne šteje kako drugače, šteje meni, v osebno zadovoljstvo. Kar je pravzaprav dovolj.

Za dobro sosedskega društva:

Moto klub ROKOVNJAČI, v soboto, 09.02.2008 ob 16h, na smučišču Kandrše, organizira 4. Zimski moto tabor. Gre za srečanje družabne narave, namenjeno predvsem članom moto klubov, lokalni družbi in ostalim navdušencem nad tovrstnim športnim dogajanjem.
 
Rdeča nit dogodka bo tekmovanje s pležuhi oziroma spust s poki. Tekmovalci se bodo najprej pomerili v kvalifikacijah, najboljših 32 pa naprej v paralelnem tekmovanju. Uradni trening bo v petek 8.2.2008 ob 18h na smučišču Kandrše.
 
več pa na --> http://www.mkrokovnjaci.com 
  
ANZE KOCAR, gsm: 041/60 20 36
 
e-posta: predsednik@mkrokovnjaci.com 

Zna biti presneto zanimivo. Kolikor vem, so Rokovnjači prav dobra družba!