Smo kot na kakšni konferenci iz leta 1956.

Družba super, hrana odlična! Pri Bevcu v Lukovici imajo enkratne koline!

Zmenili smo se kar nekaj, čeprav nas je bilo premalo. Je pa lepo videt, da nekaterim ni vseeno.

3.23km, 26:42, 8:16/km, 293kCal, 154 obratov, max 173 obratov.

Zdržal sem najprej 1.48km, potem sem hodil 136m, potem tekel 560m, potem spet hodil 86m, potem tekel 480m, pa hodil 85m, pa tekel 403m.

PATETIKA.

Noge odpadle, še zadihat se nisem mogel dobro.

Za pozabit.

Ampak začel sem pa le. He, he, he.

Z bankovci imam kar nekaj težav.

Večjih od 50€ namreč še nisem imel. No, v rokah sem jih že držal, ampak moji niso pa še nikoli bili. Še celo z bankovci za 50€ bi bilo isto, če jih ne bi zadnjič našli pri pospravljanju.

Kar naprej sem omejen na tiste desetake in dvajsetake, ki jih pljuvajo bankomati. Vse tako zgleda, da odkar imamo evro, nisem niti enkrat še dvignil denarja kje drugje, kot na bankomatu.

Še nafto plačam z dvajsetaki.

Sicer pa mi je načeloma vseeno, moja denarnica je večino časa takšnale:

Računov se kar tare, o kakšnih bankovcih pa ni ne duha ne sluha.

Denarnica je pri meni nekako spremenila svoj namen oz. pomen. Prej je le shranjevalka računov, ne pa denarja. Račun-nica? Računčica? Oziroma, še najbolj primerno bi bilo: dokumentnica.

Po denarju tudi diši ne. Šmrk...

Saj ne da bi hotel kakšno verigo delat, ampak ne morem si pomagat... čisto tako... iz firbca...: kakšna je pa tvoja?

Pa mu je le uspelo!

Ko sva prišla ponj v vrtec, je bil oblečen. Sam je povedal, da ga ni bilo prav dolgo strah in da se je hitro pokazal kot maškara.

No, še dobro!

Sta pa bila samo v njegovi skupini dva spidermana, po ostalih skupinah pa še ene par. Opazil sem tudi vsaj dva supermana in batmana. Skratka, herojev se je tokrat kar trlo.

Se je pa potem doma oblačil in slačil in hotel it naokrog, ampak na to bo moral še malo počakat. Saj ne more z mamo/očetom hodit in žicat naokrog: "a mate kej za pusta hrusta?".

Ena sovrtičkarka mu je rekla, da ma joške. Se mi zdi, da je bil kar užaljen, s takimi mišicami obdarjen superjunak, tamala mu gre pa nekaj takega rečt! Ojej!

Samo prehrana mu je delala malo težav, drugače je pa z masko na glavi kar dolgo zdržal.

Čeprav meni še vedno ni jasno, kje je pobral tega spidermana... Doma nimamo nič o njem, filma ni gledal, risank ni, stripov tudi nimamo... Samo iz vrtca?

Geni so hudir. Včasih pridejo prav, včasih pa niti ne.

Naš tamauček se je že dva tedna veselil pusta. V vrtcu se je s prijatelji že vse dogovoril, kaj bo, kako bo in zakaj bo.

Spiderman, seveda.

Toliko je o tem govoril in bil navdušen, da smo mu na koncu res nabavili spidermansko obleko. Cel dan jo je stiskal k sebi in jo kazal vsem, ki so ravno prišli mimo. Pa tudi tistim, ki niso prišli mimo.

Navdušenju ne konca ne kraja. Še včeraj zvečer je bil čisto navdušen, kako se bo prebudil kot spidermanski mulec.

Ampak, danes... Danes pa čisto drugače.

"Ne grem v vrtec!" je bilo prvo, kar je izustil. Potem je še veliko izustil, ampak se nismo dali. Na koncu je vzel oblekico s sabo v vrečki. Se ni hotel napravit. In ko je videl vse tiste maškare v vrtcu... Joj, toliko nesrečne facke pa že dolgo ne!

S pomočjo vzgojiteljice, prigovarjanja in še česa smo ga komaj spravili noter.

Ojej, cela svinjarija, toliko pričakovanja ti na koncu uniči presneta trema. Res, tile očitovi geni niso čisto nič vredni.

Tamauček, a nisi mogel kaj drugega pobrat?

Samo upam lahko, da je čez čas malo popustilo in da se je na koncu vsaj kaj zabaval! Hja, bomo videli...

Zadnje čase opažam nekaj novega. Kar se kaže tudi drugje, ne samo pri meni.

Jaz sem seveda len in vse skupaj pustim na miru, dokler pač ne bo bolje. Pojma nimam, kdaj bo to, ampak enkrat sigurno bo. Sem optimist.

V večini primerov je tako, da človeku po psihičnih naporih prav paše kakšen večji ali manjši fizični napor. S tem se sprostiš, malce umakneš, malo pospraviš v glavi. Vsak je že do tega prišel, komaj se je spravil ven, nekaj potem naredil, tekel, gonil kolo ali pa nabijal žogo. Komaj, komaj si se spravil ven, a na koncu si bil, sicer res zmatran, a kakor ves prerojen. Je tako?

Opažam pa, da gre to le do neke mere. Pa ne fizične, temveč psihične. Ko so enkrat psihične obremenitve prevelike, tudi vsaka fizična aktivnost pomeni le dodatno obremenitev. Ko je enkrat glava prepolna, je pač prepolna. Nič več ne gre noter, nič. Vse ostane zunaj, tako tudi prednosti fizične aktivnosti. In čeprav na prvi pogled zadeve ne zgledajo povezane, pa po vsej verjetnosti so.

Moj tek je porazen. Moja košarka je porazna. Moja hoja v hribe je porazna. In ne morem in ne morem se spraviti k sebi. Nikakor ne morem napredovati, ali pa vsaj priti na nivo, ki sem ga imel. Preprosto ne gre.

Res je, vse je v glavi. In če v betico ne gre nič več, če vedno samo tuhtaš in tuhtaš o tekočih problemih, ni nobene sprostitve več. Tudi fizično zadovoljstvo izostane. Na koncu vsake aktivnosti si samo še bolj zmatran, utrujen, nobenega užitka več, nobene lepote.

Malo bo treba počakat, omejit število psihično obremenilnih aktivnosti, še malo počakat, pospravit po glavi, potem pa, hop! Še dobro, da je zima in da dežuje in da je vse sivo in da ni sezone za tek.

Upam, da me tole vse čimprej mine, da bom spet lahko uporabljal moje naprave, zgubljal kile in morda, majčkeno morda, se pripravil na tistih xx km v začetku maja... Počasi bo zmanjkalo časa, jebela cesta, saj je že februar!

Poli je meni najboljša salama. Res. Dobra je ko hudir. Ampak to je problem.

Ker jo lahko pomlaskam v treh minutah.

Punce pri nas pa imajo raje, če je še kaj drugega notri, naprimer zelenjava. Zato sem in tja, ko se omehča moje škrto srce, kupimo tako "z vrtninami". Kot je tale na sliki:

Ok, saj mene nič ne moti, ampak vseeno me zanima, kje so zdaj te "vrtnine"?

Se mi zdi, da je nekdo oblekel salame v napačne oblekice... Najbrž celo serijo.

Mi se nič ne pritožujemo, vendar pa bo to voda na moj mlin, ko bo kdo spet hotel Poli: "ma ne... daj... kaj veš, kaj bo potem notri...".

Ja, všeč mi je Poli, samo, ko ne bi bila tako presneto draga. In potem se raje mučim s kako noname klobaso brez okusa, ki pa je trikrat cenejša.

Kaj češ, v veliki družini moraš sklepat veliko kompromisov...

Mogoče bi moral dati v naslovu v oklepaj črko r. Kaj pa vem.

Kakor že Hana piše, so tile časi res ena sama zabrisana sled. Glave so polne, mnogo prepolne. Dogaja se nam in prav malo manjka, da bi spet jamral.

Čeprav sem v teh časih jaz nekako v prednosti. Sem ravno na meji, ko me ne preplavi jamranje, ampak vse počnem z velikim zadovoljstvom in energijo, za katero ne vem, kje jo črpam. Ampak ponavadi je tako, s Heleno sva pač usklajena, ne moreva biti oba na tleh, to preprosto ne bi šlo. En drugega vlečeva naprej, danes jaz njo, jutri ona mene. Dokler se tele stvari ne umirijo vsaj malo.

Po drugi strani pa priznam, da sem nad takim stanjem navdušen. No, navdušen je morda malce neprimerna beseda, a nekaj takega. Zdi se mi, da živim, da nekaj naredim in zdi se mi, da moje življenje ni čisto za preč. Projektov je v glavi kolikor hočeš, dela preveč, časa premalo, ampak počasi gre vse naprej. Škoda le, da nisem multitasking za vse te stvari.

Moja razmišljanja so namreč prav posebna. Kar naprej se nekaj pretaka po glavi, a kakšnega konca ponavadi ne doseže. Večinoma ni nikoli časa, da bi se usedel, stvar premislil, jo zastavil in jo kot tako sploh definiral. Tako je vse sestavljeno iz nepreglednega števila posameznih koščkov, ki lebdijo v moji glavi in čakajo, da se usedejo na pravo mesto. Zato vse to le povečuje mojo zmedo, polni glavo, hkrati pa ne prinaša nikakršnih zaključkov.

Stvari si hočem seveda olajšati, delam si elektronske dokumente, imam beležnice, uporabljam listke, a vse je bolj klavrno. Že dolgo razmišljam, da bi uporabljal telefon kot diktafon in bi vanj govoril. A se mi ideje in razlage idej porajajo na vseh mogočih - in nemogočih - mestih. Ko nimam s sabo listka. Ko ni pri roki računalnika. Ko sedim na stranišču, tam pa res ne morem govorit v telefon. Ko... Ah, povsod. In včasih je zadeva mimo, še preden bi lahko potegnil telefon iz žepa. Hop, pa že pozabim, kaj sem si zamislil.

Možganski zapisovalnik bi potreboval, to je to!

Ampak vem, da to ni čisto to. To bi le prestavilo problem v druge sfere. Potem bi potreboval še dodatni čas, da bi vse to pregledal, preposlušal, prebral. In kdaj naj bi bilo to?

Zato ostaja pač tako, kot je. Zmedeno in razpršeno.

S čimer konec koncev ni prav nič narobe. Dokler se lahko borim z zmedenostjo in dokler ne vpliva na čisto funkcionalne stvari, je vse še čisto v redu.

Opažam, da mi pri tem najbolj pomaga dovolj spanja. Zvečer se raje odtrgam eno uro prej iz kleti, pa sem zjutraj kot nov. Koščki v sanjah padajo skupaj, se združujejo, nepotrebni pa odletijo proč.

In na koncu je točno to način, na katerega razmišljam: spanje. Saj veš: zvečer se uležeš v posteljo in si rečeš: "no, tole bom zdajle razmislil... no, da vidimo, tole bomo naredi... ". Cak, pa že spiš. Ampak najlepše je zjutraj, ker ti je vse jasno. Vse! Sicer ne vedno, včasih moraš zadevo večkrat prespat, ampak na koncu se vse vsede na pravo mesto! Ha!

Upam, da nas zasneži čez vikend. Bomo *morali* ostat doma.

Včeraj sem dobil poračun za elektriko. Super, spet bo vse malo dražje.

Naša povprečna poraba je v letu 2007 narasla za 7% v primerjavi z letom 2006. 10% smo povečali nižjo tarifo, za 4% pa višjo. Tako zdaj porabimo že 584kWh na mesec.

Kljub temu, da kar naprej hodim po bajti gor in dol in ugašam luči za vsemi našimi nemarnimi porabniki energije. Kar naprej! Še posebno kopalnica je na udaru. Po mojem se tam luč sploh nikoli ne bi ugasnila, če je ne bi jaz kar naprej - kar naprej! - ugašal.

Sicer pa tudi jaz nisem ne vem kako priden in šparoven... Pa mašino tja, pa mašino sem, pa novo zraven, pa testirat to, pa testirat drugo. Ah.

Naokrog pa govorimo, da smo ekološko ozaveščeni. Da ločujemo smeti. Da pospravljamo za sabo. Da recikliramo. Da... Pri tem pa porabimo daleč preveč energije in s tem vse skupaj izničimo.

Ko bom velik, bom imel sončne celice. A prav?

Vem, da tegale bloga ne berejo ravno programerji, a mogoče mi pa rata, pa bo kdo slučajno vedel kakšno pametno povedat.

Jaz sebe nimam ravno za programerja, čeprav nekaj malega znam. A delam - kakor vse stvari - bolj po svoje, najbrž bi se kak pravi programer za glavo držal, a meni to ne seže ravno do srca. Lahko bi rekel, da je to en tak hobi, veselje, ko nekaj narediš s svojimi rokami. Ja, lahko bi še naprej delal omare, ampak... Kucanje na tipkovnico mi je pač bližje. Po naravi sem len, najlepše je sedeti v komot stolu z ekranom pred sabo. Če pa potem tisto, kar naredim, še dela, je pa mera sploh polna.

Gre seveda za Helium. Nekaj pa me matrajo kamere in to take, dinamične. S samimi slikami kamer večinoma ni problemov, ponavadi so zadeve take, da imajo organizacije to lepo narejeno. Zadnja slika je naprimer webcam.jpg in to je to. S tako sliko ni nobenih težav in jo lahko čisto lepo prikažem v okencu.

Potem pa so tu tisti, ki zadeve naredijo čisto po svoje. Dinamično, zapleteno, neučinkovito. Ne vem zakaj, a sigurno imajo svoje razloge za to. Včasih se sprašujem, da mogoče ravno zaradi mene in meni podobnih sajtov. Kdo bi vedel?

Eden od takih problematičnih je naprimer tale. Slikice so. Vse zgleda ok, vendar samo na prvi pogled. Posamezne slikice se namreč ne da prikazati v oknu pod img tagom. Zakaj ne, mi je čista uganka, ampak se je preprosto ne da.

Zato se moram zateči k iframe tagu, ampak to mi ni preveč všeč. Še posebej ne, ker ima sajt povsod naštimano nekakšno živo sliko in vedno šiba pol minute slikice gor in dol. V strani je javascript, ki to dela in se ga ne morem znebit. In tako vedno, ko prikažeš slikico, vse skupaj traja pol minute. Čeprav slikica že izgine, ko se odmakneš od nje, se zadeva še vedno izvaja. Zanimivo.

Sem raziskoval, kako bi se tega rešil, ampak mi ni kapnilo nič pametnega na misel. So pa kamere z avstrijskih avtocest, ki se mi zdijo zanimive.

Ideja? Kdorkoli?