Čez vikend je v Bohinju potekalo skupno Srečanje vremenskih društev Crometeo in ZEVS.

Crometeovcev se je kar nabralo, čeprav so morali še dalmatinci skozi sneg in vsega boga nevšečnosti, preden so prispeli do nas. Nas, Zevsovcev, pa je bilo na žalost bolj malo. Res škoda.

Vse tako zgleda, da pri nas vseeno nismo še tako zagreti za te zadeve in da bo še kar trajalo preden pridejo take stvari v zavest članov. Težko je namreč verjeti, da si ni nobeden ni mogel vzeti vsaj dneva časa za takole skupno Srečanje, ki ga najbrž še dolgo ne bo.

Ampak, pustimo zdrahe ob strani. Bilo je namreč veselo, nekaj pa smo se tudi naučili. Vsaj jaz.

Več pa naj povedo slike.

Prvopristopniki: tisti, ki so bili prvi na sceni!

Pa potem večerja, jasno: Pri Hrvatu, v Srednji vasi. Dalmatinci prišli šele, ko so kuhinjo že zaprli...

Igre natančnosti nam niso šle najbolje od rok. Fotoaparatov pa je mrgolelo... Če ni narejenih milijon fotk...

Še sreča, da sem bil zjutraj malo bolj zgoden in da me nista tale dva zbudila... Glasno za znoret!

Naslednji dan pa smo se stlačili v gondolo:

in juhej na Vogel. Skozi meglo, meglo, meglo.

A se je vsake toliko časa jezero le prikazalo.

Vremenska hišica na Voglu. Čisto po predpisih, anede?

Potem pa marš na sneg. Kepanja in metanja v sneg je bilo veliko... Nekaj pa smo se tudi naučili, hvala predavateljema, ki sta nas poučila do potankosti o snegu, o reševanju izpod plazov in podobne stvari.

Jaz pa ne bi bil jaz, če ne bi še vsega kartiral.

Kako do Bohinja:

In kako z Vogla:

Gondole me je bilo malo strah, priznam... Sem pač zajec.

Popoldan pa še nogometna tekma - ZEVS : Crometeo, na žalost se je nisem mogel udeležit, za kar mi bo še dolgo žal. Smo pa zmagali, neverjetno: 9:5! Bravo, fantje!

En lep in dolg vikend, torej. Se bo še treba udeležit kakšnih takih Srečanj, ni hudir!

Končno malo boljše slike iz Krtine. Dolgo časa sem čakal na to.

Njun namen bo predvsem varnost, zato se bodo lokacije še spreminjale, jaz pa se bom še nekaj časa igral s postavitvijo.

Zdaj vsaj normalno vidim, kakšno je vreme v Krtini. Res je, da se ponoči čudno vidi in to prav zato, ker sta obe kameri dnevno/nočni. Ampak, če diode svetijo *pred* oknom, ne moreš prav veliko naredit... Na to pa nisem pomislil, priznam!

Seveda tudi na HeliUm-u.

Hm, lepa škarpa, anede??? Huh, čakajte, da jo pobarvamo!

In to krompirjev Bonsai!

Kaj si ne spomnijo... Cela umetnost.

Najbolj mi je všeč napis: This Kit contains everything you need except the potato!

Res, samo še krompir potrebuješ, pa si na konju!

Za vse, ki ne morejo čakat. Piše, da je ZEN varianta...

Kaj smo ga danes čakali! Že zjutraj sploh nisem hotel v službo: "me bo zasnežilo!", sem govoril.

No, zdaj pa vidite kaj imamo.

NIČ.

Še tamauček je doma ostal, da bo delal snežake, se kepal in podobno. Pa bi lahko le čofotal po lužah, če bi mu mati pustili. Pa mu niso. Pametno.

Ej, ej, ej, tale Krtina. Brez vetra, brez snega.

Sicer mi pa čisto paše. Naj bo v hribih, tukaj doli samo zmedo dela.

Ma ja... Eni se trudijo z dnevno rekreacijo.

Drugi jo imamo pa pred nosom.

Mater sem en pisarniški molj. Pri temle sem se namatral, kot da bi moral skopat celo jamo za bazen...

Ampak rekreacija pa je bila. Za nedeljo čist dovolj.

Končno nova železnina! Čas za slavje!

Po tolikih letih trpljenja z mašinami, ki jih nihče noče, končno nekaj dobrega! Ni mi več potrebno čakati po pol ure na vsako akcijo, ki jo hočem izvest...

Po pravici povedano, je bil pravi čudež, da je dozdaj sploh kaj delalo. In to ni malo delalo, obiska je kar veliko, ubogo železje pa se je krivilo pod vso težo obiskovalcev.

Ne vem, če še kdo uporablja kaj takega: PIII, 933Mhz, 256Mb Ram, 18+80GB Hdd. No, zdaj ga tudi jaz ne bom več.

Od danes naprej laufamo na:

Asus P5K, Duo 2,66GHz, 4G Ram, 2x250GB Hdd. Življenje bo malce lažje.

Za naših 9 spletnih mest nekaj takega prav potrebujemo.

Če je morda kdo danes opazil, smo bili nekaj minut dol. Pa še to prej zaradi sesanja in pucanja. Vse ostalo sem prenesel, pa sploh ni bilo tako malo. Pravzaprav sem cel dan prčkal, da zdaj teče z vsem, kar mora.

Lahko bi se kaj zakompliciralo, pa se niti ni. Manjše težave, še posebej pri muzikalnih željah bodo pa še ostale. Še sanja se mi ne, kaj je narobe. No, sanja se mi, ampak pojma nimam, kako bi jih rešil... Pa drugič, anede?

Danes je najbolj primeren dan za obisk banke.

Zadnjega smo.

Čisto jasno je, da sem vse opravil le na pol. Vrsta je bila čisto do vrat. Mi je kar slabo postalo...

Nekatere stvari se nikoli ne spreminjajo. Vrste v bankah so konec meseca popolnoma enake, kot so bile dvajset, trideset let nazaj.

Blazno napredujemo.

Pa kje - madona - sem pomislil na penzije... Zdaj bo pa striček google še nekaj časa obračal svoj - že porabljeni - denar, jaz bom pa bogve koliko časa po žepu vlačil ček, dokler ne bo razpadel. In potem ne bo več razloga za it v banko.

Mater je to dobra ideja, anede?

Dva kroga okrog Gradiškega. Wega, Stane in jest.

Super.

Tri kroge potem v gostilni.

Še bolj super.

Zdajle se mi pa nič več ne da. Pa ne vem, ali je to zaradi teka ali zaradi gostilne... Je*at ga.

8.080m, 57:07, 7:04/km, 782kCal, 169 obratov povprečja, 186 max, 250m gor pa še dol.

Drugi krog je bil celo malo boljši, za malenkost. Smo ga vsi trije skupaj tekli, pri prvem krogu se je Stane izgubil v daljavi.

So pa zanimivi grafi. Nikakor mi ne gredo skupaj. Morda zaradi treh krogov pr' Furman?

Prvi krog:

Drugi krog:

Skupno:

Pri vseh teh različnih skalah ne vidim prav veliko povezav. Morda je še zadnji - skupni, še najbolj razumljiv. Obrati so šli gor. Kaj pa 'čjo drugega...

Samo 8.080m... tole se na tekmovanju šteje za 8.400m! Kje so me oropali?

No, ja, kar ok. Evo, sem že pri osmih km. Še dvajset???

Da ne bom samo o luknjah, betonu in škarpah govoril... Tudi kaj drugega se nam dogaja, ne armiramo samo betona, čeprav na prvi pogled tako zgleda. Tisto, kar imaš direkt pred nosom/hišo, je le najlažje slikat. Pa še vsak dan nekaj drugega...

V nedeljo smo šli prvič letos na sneg. Na Soriško planino. Ufffa, super! Kakšen dan! Sonce, sonce, sonce. Napolnil baterije končno do konca. Le kako je lahko Helena zbolela, če pa je bil tak leeeeep sonček???

Smučarji in sankači so se seveda pritoževali, ker opoldne že nikamor ni šlo več, sneg je postal čisto voden in mehak. Mene pa ni nič motilo, samo, da je bil sonček.

Drugače pa vsi mokri. Kot zajci. Še posebej otroci. Do konca mokri, pa še malo naprej. Pa sitni zaradi tega tudi. Dokler se nisem razjezil, potem je bilo malo bolje, malo manj sitnobe.

No, ja, nasankali se nismo bogve kaj, nekaj pa je le bilo! Če je za letos konec snega, bomo lahko rekli, da smo bili vsaj enkrat!

Dve sta popolnoma uživali.

Se mi pa zdi, da smo uživali prav vsi Krti! Kar je čisto prav!

Če bi bil zidar, bi tole sam delal. Ampak nisem in nimam tudi nikakršnega namena to postat. Zdi se mi mnogo preveč zapleteno.

Ko pa gledaš mojstre, kako to lepo delajo, brez vsakršnih težav, se ti pa kar milo stori. Vse jim gre kot po maslu. Zašolajo mimogrede. Žico krivijo in režejo brez vsakršnega problema. In stvari so potem čisto naravnost. Kako jim to rata, bo meni še dolgo skrivnost. Še navadne dile ne znam postavit naravnost, pa se lahko trudim cel dan. Z vaservago ali brez...

Je pa res, da če bi poslušal zidarja, bi prej ali slej imel vse v škarpah. Škarpica tule, škarpica tamle, škarpice gor in doli. Včasih se mi zdi, da zidarji, kamorkoli pogledajo, vidijo le škarpe, takšne ali drugačne. Pred očmi jih imajo kar naprej. In vsi njihovi predlogi se sestojijo iz raznoraznih škarpic.

Hja, ko se znaš enkrat igrat z betonom, je to tako, kot z lego kockami. Vse bi iz tega zgradil...

Kakorkoli že, naša luknja se polni. S hruškami.

Plata bo super. Vsaj zdaj tako zgleda.

Eni mali - ampak dolgi - škarpici se pa nismo mogli odpovedat. Nas je nagovoril. In mi smo podlegli. Kaj čmo, Miki je prepričljiv.

Ta nas čaka danes, ker so fantje pridni ko strela.

Maček včeraj cel dan ni smel ven. Še tega bi se manjkalo, da bi se šapice poznale...