Ravno toliko, za veselje.

Da je bil tamauček v Avstriji. Brez potnega lista tokrat.

Skočil na kopno in nazaj.

Z daljnogledom smo pa opazovali oddaljene bregove.

Je pa bilo meni zanimivo, kako se sam brod fino premika. Samo s krmilom dosežeš, da gre sem in tja. V ravni črti... Vedno sem mislil, da ga mora kabel kar fino držati, da ga ne odplavi navzdol po reki, a temu sploh ni tako. Kar gre. Sam. In to lepo počez.

Saj najbrž je za to čisto pametna fizikalna razlaga, ampak sem bil vseeno fasciniran. Hja.

Hvala pa sladkogorcem za par prijetnih uric in kosilo. Ko sva se že tako - čisto po krtinsko - mimogrede pojavila na obisku.

Malo smo pa le bili lažji kot 7 komadov težke živine!

A sem sploh kdaj tekel v nedeljo? Mislim, da še nisem. Če pa sem, pa zeeeelo redko.

Nedelja ni ravno tekaški dan, vsaj zame ne.

Ampak danes je tako prišlo, sladkogorci so me navdušili, ko so že zjutraj vse opravili...

Pravzaprav sem čisto preč, ker sem - po celem dnevu ko sem kolovratil naokoli -, šel kar tečt, ko pa bi se najraje zavalil na kavč ali posteljo in odremal tisto nedeljsko popoldne.

Res pa je, da sem si že zjutraj pripravil vzvod: Heleni sem rekel, naj me kar ven brcne, če ne bom hotel. In je pomagalo! Jasno, da sem motovilil in prosil in rotil in se zmišljeval... ampak ni popustila! Tečt, al pa boš zuni spal!

No, tole je malo dramatično napisano, zelo daleč od resnice pa tudi ni.

Čez vikend se nikakor ne gre na Gradiško (a ne Karmen?), razen, če nisi za 4000 z ovirami, zato sem si izbral spet svojo staro traso. Ki sem jo zdaj kar lep čas zanemarjal. Bogve kdaj sem nazadnje tam tekel. S Forerunnerjem sigurno še ne. Pa sem šel trasirat.

Končno ena ravninska. Ej!

7.320m, 49:23, 6:45/km, 752kCal, 171/181, 280m gor in dol.

Ma, ja, lahko bi bilo bolje, ampak danes ne bom jamral. Je bil poln dan. Pa še tečt sem šel. Bom jamral kdaj drugič. Pa še blata ni bilo nič. Skoraj nič. Ni omembe vredno. Kolikor ga je lahko...

Samo še tega se mi je manjkalo. Da bom ujel eno uro...

8.050m, 59:16, 7:21/km, 770kCal, 167/185 obratov, 674m gor in dol.

Dva krogca, počasi. Le en km sem uspel teči pod 7min/km. Pa še ta je bil 6:59. Eh, super, anede?

Jejžeš, počasnež. Ampak sem danes užival. Res.

Najprej sva bila dva, pa potem trije, potem pa spet dva. Mogoče sem preveč nakladal, kar naprej sem nekaj govoril, najbrž sem bil zato bolj počasen.

Ampak mi je čisto pasalo. Pravzaprav je bilo čisto luštno.

Čeprav, na koncu, ko sem ostal sam... mrak se je že dodobra spustil, jaz pa s cigaretom in pivom v roki... ah, najbrž preveč kriminalk berem...

To je že drugič ta teden, ej! Morda pa iz tega fanta kaj bo!

Zdaj je pa že res nekaj časa preteklo, odkar so začele tele naše - moje! - limone rasti pri nas doma.

Skoraj že preveč. Se mi zdi, da jih čakam že kakšno leto, dve.

Pa sva eno s tamaučkom zadnjič obrala, ko je bil ravno bolan.

Toliko sem mu govoril, da čaj z limono pomaga, da mu je na koncu še res pomagal. Najboljše pa je bilo, da je to povedal še zdravnici, ko je bil pri njej: da je pomagal čaj z očitovo limono.

Zdravnica je malo čukasto gledala, rekla pa ni nič.

Kaj pa če rečt, ni jih čez domače limone, anede?

Sicer je bila res malo manj polna, kot kupljene limone, tudi tako kisla ni bila. Ampak bila je čisto naša in zato slastna. 100% limona. Ne samo 30% limona, kot vse tiste s tržnice v BTCju.

Takole sem pred približno letom dni, ko sem začel tečt, zapisal:

------------------------------------------------

Rajkooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo!

Wegaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Kdo, hudiča, je rekel, da je tek užitek? Sprostitev? Navdušenje? Veselje?

&%4"$%)#/"/&#&=)!)#(/!#/&#==!??!*?*)#?)! (huda cenzura)

Seveda. Naturlich. Certamente. My a** certamente.

------------------------------------------------

No, danes, po celem letu, ni popolnoma nič drugače!

Sam ne vem več, a zdi se mi, da sem največji še živeči mazohist. Ki se kar naprej matra in matra, da bi nekam prišel, a brez vsakršnega haska. Kar naprej sami začetki, pričakovanja, da bo bolje, želje, da bi bilo bolje, a na koncu nič od tega.

Pa kar neka siljenja s kakšnimi teki, pa Lj maraton, pa Barbara, pa MKM, pa Boršti, Mure in Krtine. Resno se sprašujem zakaj sploh to počnem? Čemu?

Da se lahko potem jezim? - To je edini odgovor, ki mi pade na pamet in ki je mogoče še najbolj pravilen. Ker me daje jeza, da nikamor ne gre(m), da nikamor ne pride(m). In sem žilav in trmast in se ne dam.

Kl*nc. Najbrž samo premalo treniram, nič drugega. Če greš tečt na vsaka dva tedna, potem je res vedno nov začetek. Tega bi se moral nekako odvadit.

Ampak kdaj naj tečem? Zjutraj???

Kakorkoli že, Krtinci pa smo vedno številčnejši! Včeraj sem jih nabral kar lepo število, devet! To je pa kar zgledalo, ko smo zavzeli Gradiško v velikem stilu. Sicer meni ni število nič pomagalo, fantje bi si lahko privošili kosilo, preden se jaz primajem do konca...

Ampak priznam, da mi je v veselje, da jih toliko teče in da jih uspem spraviti skupaj. Nekje globoko v sebi gojim upanje, da sem vsaj malo zaslužen za vse to. In ta občutek je super in mi je v veselje. Pa naj mi gre tek še tako slabo. Imajo tekači vsaj nekoga, ki jim brani zaledje...

8.040m, 58:19, 7:15/km, 766kCal, 173/186 obratov, 650m gor in dol.

Po celem tednu doma, je današnji dan v službi...

...

...

...

prava MORA.

Upam, da si Tam, kjer je veliko stopnic in polno malih igračk.

Upam, da si Tam, kjer boš imela veliko ljubezni.

Upam, da si Tam, kjer ni cest in brezvestnih voznikov.

Pa kjerkoli že Tam je.

Radi te imamo!

In to že cel teden!

Zdaj sem bil jaz na vrsti za bolniško. Najprej je zakuhal tamauček, v torek zjutraj pa še Mitja. Oba obležala z angino.

No, obležala... dokler nista dobila antibiotikov. Takoj nato je bilo vse po starem, se pravi v redu.

Je biti zanimivo doma takole, pri angini. So otroci samo prvi dan bolni, potem so pa čisto ok. Le da v vrtec ne smeš in tako ostajamo doma. Tamauček pa energije za izvažat! Pa ga zadrži doma, še posebej če imaš sam ogromno dela.

Saj se še kar dobro rihtamo, nič nam ne manjka. Priznam pa, da malo popuščam, vse ostalo me vleče sem in tja. In potem sem jima pozabil dati zdravilo včeraj popoldan. Ojej. Pa niti ni problem v tem, da sem jima pozabil, ker tega preprosto ne vem. Glavo imam tako polno, da se preprosto zvečer nisem mogel spomniti, ali sem tamaučku dal zdravilo ali ne. Groza. Kaj torej storiti, če ne veš? Dati raje dvojno dozo ali eno spustiti, kaj? Pojma nimam. Še bolj nesrečno pri vsem tem pa je, da se zdajle ne morem spomnit, kaj smo pravzaprav nato naredili...

Jaz upam, da je to samo (pre)polna glava in da niso (že) leta. Da me že ne obiskuje kakšen gospod A ali gospa S. To bi bilo pa res malce prezgodaj.

In to na bolniški! Ko bi morala biti glava prazna, nič službe, nič skrbi, le poležavanje in lenarjenje.

Japajade.

Še tale blog sameva, še toliko časa nimam. Res pa je, da me zdaj bolj prevzemajo tehnične zadeve, ki jih opisujem na drugem blogu. In tisto tudi vzame nekaj časa. Tako ali tako pa sem bil tale čas čisto v kablih, kablih, kablih. Žičke gor, žičke dol, levo, desno, gor in dol. Še sanjal sem jih.

Ampak saj gre. Presneto hitro in naporno, ampak takle mamo, pravijo v naših krajih. Pa v kakšnih drugih tudi najbrž.

Vsi tile so na vodik.

Iz tretjega nadstropja niti niso tako veliki zgledali, a ko si prišel bližje, si videl, da so same zverine.

Vsem našim bmwjevcem so se orosile oči, vsi so zamaknjeno stali in občudovali pločevino.

Na, jaz sem jih pa slikal. Clean Energy.

Vedno se mi je zdelo, da ga je preveč. Da ga imamo preveč in moramo delat kupe.

Kup tukaj, kup tam. Kup tam zadaj, kup tam spredaj.

Pesek, pesek, pesek.

Potem pa nekaj začneš delat in hop, glej ga... ga je kar naenkrat premalo. Še malo prej se ti je zdelo, da ga ne bo nikoli zmanjkalo in da boš večno gledal kupe, potem pa...

Tole so že misli v prihodnost. Srčno namreč upam, da ga ne bo zmanjkalo, ampak, da ga bo ravno prav.

Otroci ga bodo pa pogrešali, to je res.

Jaz pa prav nič.