Bogve, od kje se je znašel na avtocesti. Čisto zmeden je bil.

Še sreča, da ga je najprej opazil policaj. Da je vozil za njim s prižganimi lučmi. Nihče od voznikov za njim ne bi bil tako prijazen, skoraj sigurno bi ga povozili.

Tako pa ga je Policija varovala in mu sem in tja spustila tudi malo sirene, ko je bil prepočasen.

Si je pa izbral dolgo pot. Najprej je moral iti čez cel viadukt. Potem skozi cel dolg predor, na koncu se je pa že tako navadil, da se mu ni čisto nič mudilo dol s ceste. Policaj pa ni vedel, kaj naj naredi. Se je enkrat ustavil in izstopil, a mu je seveda takoj pobegnil naprej. Potem je le za njim vozil, saj ni mogel drugega.

Pes pa tudi. Kam pa je lahko zavil... najprej viadukt, sam beton, nato pa še predor, še več betona.

Jaz samo upam, da ni potem več na cesto zavil, revež. In kako bo prišel domov??? Po viaduktih in predorih je bil precej daleč od doma... Samo upam, da ni šel po isti cesti nazaj!

Je bil tako hiter, da ga je bilo težko slikat...

V začetku je bolje kazalo Prejšnjemu, ampak samo 10-20m. Potem se je Zdajšnji začel prebijati v ospredje. Nekako na sredini mu je začelo zmanjkovati moči, dokler ni v glavni klanec skoraj čisto pogorel.

Nekaj je bilo potrebno narediti. Zadnji atomi moči so bili porabljeni, da je Zdajšnji sto metrov pred zaključkom le ujel Prejšnjega. In uspel je zadržati prednost skoraj vse do cilja. Vendar je bil zadnji klanček preveč za vso matranje, tako sta skupaj pritekla v cilj.

Cilj prvega kroga. Šele.

Nato je Zdajšnji začel pospeševati, oziroma Prejšnji je zadnjič malo nazadoval, ker se mu ni dalo več in je bil malo len. Tako je Zdajšnji suvereno obdržal prednost in jo malenkostno celo povečeval. Tudi skozi klance se mu ni bilo potrebno preveč matrati, saj je bil Prejšnji poražen že v svojih koreninah.

In tako je Zdajšnji pritekel prvi skozi cilj z naskokom 188-ih metrov.

Sucker!

8.070m, 55:37, 6:53/km, 812kCal, 174/186, 820m gor in dol.

Tale višinska je neverjetna. Vedno več jo je. Še malo pa bom delal desetine kilometrov višinske. Super.

Virtualni partner je lahko tudi zabava. Kadar te ne izmuči do konca.

Pa še danes sem vzel tistega Gradiško-2kroga-normal. Ne Gradiško-2kroga-hitro... Ampak kaj... nažgal sem pa ga!

Tokrat drugič. Prvič v jeseni, na predhodnico, zdaj pa s Krti.

Slap Ubijavnik:

Koča na Bohorju, kjer se ne morejo zmenit, koliko je visoka. Tole je samo ena od treh napisanih višin. Po GPSju še najbolj blizu.

Pa še - jasno - ena gasilska na bližnjem vrhu, Špic hribu:

Le do zadnjega slapa - Bojavnika, smo se zapeljali z avtobusom. Je le preveč umaknjen stran, da bi si ga ogledali med potjo. Je pa s ceste le tri minute spusta. Videli smo torej štiri slapove, eno bolnico in Ajdovske pečine. Tiskarno si je pa ogledal le en naš gams, ki se mu je dalo rinit direktno navzgor v hrib.

Tokrat sem se s Forerunnerjem skušal potruditi in ga pripraviti tudi na malo bolj resno kartiranje. Pa ne vem, če mi je ravno uspelo...

Med prvim in drugim slapom, sem namreč štoparico ugasnil. Skušal sem vzeti ven vse naše postanke, vendar sem hitro opazil, da to ne bo šlo. Ker uro že ugasnem, ampak prižgem je pa nato ne več. Grrr. Sem si pa shranil točke poti (waypoints), to pa mi je šlo kar v redu. Pravzaprav se FR čisto lepo obnaša, kot kakšen prenosen GPS, le da nima podrobne karte.

Tako imam zdaj lepo spravljene vse waypointe slapov, koče in pečin. Če kdo potrebuje... Lahko pa seveda dobiš še celoten track.

Željo sem imel, da bi se šel tudi malo geocachinga, celo spravil sem si en cache, ki je na vrhu Bohorja, ampak potem nekako ni bilo časa, da bi ga šel iskat. Ali pa sem bil samo len... Saj sem bil le 500m oddaljen od njega. Ah.

Kakorkoli že, za prvič kar v redu. Začeli na parkirišču v Jablancah.

Profil prehojene poti - kar veliko gre gor in dol:

Namatral sem se pa takole:

5:04 ur za 12,6km. Počasi smo šli, počasi. Se mi zdi, da smo se kar naprej ustavljali in malicali.

Ampak to ni bilo nič proti vsemu tistemu potem! Ko se kar nismo hoteli spokat. Pa še sem pa tja pa sem pa tja. Domov prišli šele ob pol osmih.

Sicer pa ni čudno, ko pa je bil dan tako presneto lep! Nobenemu se ni mudilo domov.

Petek, kakor pač vsak petek, je dan za tabornike.

Tokrat je bil spet cel živžav in rodova liga, kjer je nastopala ena naša punca, pod taktirko druge naše punce.

In so osvojile prvo mesto! Torej bo treba še na državno taborniško tekmovanje. Super!

Letos se je Flori odločila celo za tabor! Ufff, končno ji je postalo všeč, smo že skoraj malce obupali.

Uradni fotografi slikajo od spredaj, neuradni pa od zadaj. Hja.

Na koncu so bile pa še palačinke. In en milijon otrok, ki so jih seveda vsi hoteli! Prav tako naš tamauček. In smo čakali in čakali in čakali. In še malo čakali. Pa še eno majčkeno. Čisto na koncu jo je pa le dobil. Namazano z nutelo, kakor si je želel.

Ampak pojedel pa ni niti cele. Tam nekje pri tričetrt je rekel dost mam.

Hm, vsi smo se sekiral, samo on ne...

Vikend, ja...

je bil malo naporen.

In samo še tole malo napišem in padem spat. Dost mam.

V petek smo se preganjali s taborniki. Čakali na palačinke, ki je potem itak ni mogel cele pojesti. Joj, tamauček!!!

V soboto moji starši na obisku. To je kar precej naporna zadeva, ki - vsaj mene - izpije do konca. Tega, da zraven spijem še kar količino, niti ne štejem.

Nedelja, vstajanje ob 5h in Pohod na Bohor. Smo se privlekli domov šele ob pol osmih zvečer. Čisto nikomur se ni mudilo, v tem prelepem dnevu. Ampak jaz sem bil pa že malo živčen, preveč smo se vlekli.

Jah, naporen, ampak pravzaprav lep!

Ni čudno, da tale čas leti kot sneta s'kira. Saj nimaš časa, da bi ti bilo dolgčas.

Slike za vse še sledijo. Se mi preprosto ne da. Ne. Konec. Šlus. Fertik.

Včeraj sem prvič uporabil virtualnega partnerja na FR 305. Sem se že pripravljal na to, ampak do zdaj preprosto nisem uspel.

Mater mu, virtualno! Sicer sem ga našibal za skoraj petsto metrov, ampak me je pa namatral ko zajca!

Ne moreš verjet, kako me je tekmovanje s tem virtualcem potegnilo noter. Sem si že prej rekel, da ga moram našibat, potem sem se pa resnično trudil, da bi tudi ga. Pa sem bil potem nekje 100m pred njim, se mi je takoj utrnila ideja, da bi ga pa lahko nažgal za 200m... In tako naprej.

Dokler nisem precej na škrge dihal.

Če tečeš sam, kot sem včeraj, potem mi je kar fino delal družbo, moram priznat! Ampak je pa naporen, kar naprej te priganja! In če si pred njim, ima še tak fini zamik, kar je jasno. Zdaj naprimer že tečem v klanec in upočasnjujem, virtualec pa teče še odzadaj - pred klancem. In kar naenkrat se začne razlika zmanjševat, jasno, ne? Jaz pa: panika! Ujel me bo! Ojej, kaj pa zdaj???

Preden mi je kapnilo, sem parkrat rintal v klanec ko budala.

Si pa lahko lepo narediš poti, ki bi jih rad primerjalno odtekel. In te poti si lahko uporabniki FRjev lepo delijo. Moram malo pogledati na spletu, če je kje kaj takega in če se da kakšne zanimive poti dol potegnit. Za Gradiško lahko dobite pri meni kakšen počasen tek, najhitrejši je 6:45/min.

Pravzaprav bi lahko tako čisto lepo tudi tekmovali. Odtečeš in pošlješ kolegu, pa naj tekmuje s tabo.

Je pa res, da sem pol poti buljil v ekran in se zraven še igral s tipkami. In čeprav ima velik ekran, imam tam nekje po štirih kmjih malo težav videt nanj. Pogled se mi od hitrosti počasi zamegljuje... Pa se še bolj igram, stegujem roke, da bi kaj videl in podobno.

In tako je virtualec poskrbel, da sem naredil svoj NOČ (najboljši osebni čas) na dva kroga okrog Gradiškega. Jah... hvala, no.

Čisto na koncu pa se še počutiš kot Ion Tihi, ko ti Četrtek tekmuješ s ti Torkom.

In tako pridem spet od Sebe Nazaj: sinergija narave, človeka in tehnike! V enem samem teku!

Aleš K., 41,95 let, sistemski programer:

odkar se strižem v "Frizerstvo Hitri", se je moje življenje korenito spremenilo. Z novo frizuro, posebej prirejeno in imenovano "Za Hitre", se mi je odprlo nešteto novih možnosti.

Pred "Frizerstvom Hitri" sem se vedno zbujal utrujen, čas do službe se je vlekel, med službo pa še bolj. Med delom so mi lasje padali na oči in kmalu nisem več videl monitorja. Zaradi tega sem začel obiskovati tudi zdravnike. Z rekreacijo sem se sicer redno ukvarjal, a rezultatov nikoli ni bilo nobenih. Počutil sem se osamljeno, saj so bili vsi hitrejši od mene in tako sem vedno ostajal sam. Za ženskami nisem mogel tekati, saj so me vedno pustile daleč za seboj.

Moje življenje je bilo resnično obžalovanja vredno in vsak večer sem se počutil grozno slabo. Razmišljal sem o drugem,  boljšem svetu na oni strani.

Vendar pa me je usoda uslišala in mi prinesla na pot "Frizerstvo Hitri"! Od tistega trenutka naprej sem postal čisto drug človek.

Kar verjeti ne morem, da je lahko tako majhna sprememba tako učinkovita! Vendar je vse to popolnoma resnično! Zdaj se zjutraj prebudim ves vesel in poskočen, službe skorajda ne opazim več, rekreacija pa... ah, rekreacija! Nihče mi ne more več slediti! Puščam jih daleč za seboj in to z užitkom! Še pred mesecem dni so se delali norca, a glejte zdaj! Ne morejo me več ujeti! Ni načina!

Kaj šele moje družabno življenje! Tako hiter sem postal, da mi nobena več ne ubeži!

Resnično, to morate poizkusiti! Samo v "Frizerstvu Hitri"! Popolnoma vam bo spremenilo življenje!

In če pridete v času veselih uric - od 5h do 6h - vam za nagrado podarijo še ličen in majhen glavnik, s katerim se lahko počešete prav pred vsakim hitrim nastopom! Ob svoji majhnosti paše v vsak, še tako majhen, žep! In če vam še to ni dovolj, vam prišepnem še skrbno varovano skrivnost: če pokličete med 13h in 14h uro in se naročite, dobite v zahvalo še prav posebno darilo!

"Frizerstvo Hitri"! Pravilna odločitev za vse, ki vam je življenje prehitro in ga ne zmorete več ujeti! S "Frizerstvom Hitri" boste prej kakor v mesecu dni kot prerojeni in življenje boste puščali daleč za seboj!

                       PREJ                                         POTEM

              zavaljeno zamaščenih                        srečno podkrepljenih
                    59:14 / 8.000m                                      23:47 / 8.000m

Samo v "FRIZERSTVO HITRI"!!!! Naročite se ZDAJ! Prvih pet naročnikov čakajo bogate nagrade!

Japajade.

Nič ni pomagalo. Tudi striženje pri najhitrejšem frizerju v mestu ne.

8.080m, 54:27, 6:44/km, 808kCal, 175/184, 750m gor in dol.

Saj ne vem ali bi se jokal ali smejal...

Kt bloody princ Valiant... Ene 27 let nazaj.

Tega tipa sploh ne poznam. Več.

P.S.

Rajko, preden padeš s stola od smeha, pa pokaži še ti tisto tvojo sliko, če upaš!

Res, če lepo tečem v pravilnih razmakih, je pa tek mnogo lažji. Ne pa, da vedno znova začenjam.

Danes sta šla dva krogca mimo kot bi mignil. Končno!

Zdaj moram samo še tempo treningov obdržat na vsake dva, ali vsaj tri dni. In to bo najtežje... Ah.

8.070m, 57:36, 7:08/km, 782kCal, 172/186, 604m gor in dol.

Prvi krog sem odtekel s približno 6:50/km, drugega sem pa bolj počival, da ne bi bilo preveč. Če se preveč namatram, nimam prav velikega veselja... Čudno, anede?

Po pravici povedano, sem pa še vedno počasen. Kot polž.

Saj se ne sekiram, eden pač mora biti zadnji!

Danes sem bil po dolgem času spet malo v Trstu.

Sicer od Trsta nisem nič videl, več ali manj le pisarno, kjer sem imel sestanek, ampak dol sem pa bil.

Ja, vreme imajo lepše, kot pri nas, toplejše tudi. In od pomladi do jeseni vsem primorcem malo zavidam. Da imajo fino toplo. Edinole zime jim ne zavidam, zimske burje sem imel dovolj.

Sem mislil, da bom imel kaj sentimentalnega občutka, ampak ga ni bilo čisto nič. Tako, kot ga nimam, ko pridem v stari del Ljubljane. Preprosto nič.

Življenjska obdobja, ki so za menoj, so definitivno in za vedno za menoj. In preteklost me nikoli ni odvračala od sedanjosti, kaj šele od prihodnosti.

Je pa zanimiv občutek, da greš na sestanek v Trst in si nazaj lepo ob 11h. Kot, da ne bi bilo to včasih pravo veliko potovanje...