Nekaj se definitivno dogaja z mano.

Pa sam ne vem čisto natančno kaj.

Ok, vedno sem govoril (kako izrabljena fraza, še posebej pri meni, anede?), da v nedeljo zjutraj pa ne bom tekel.

Ne, ne, tudi nisem. Saj nisem nor.

Sem pa toliko nor, da sem šel tečt v ponedeljek zjutraj. PONEDELJEK ZJUTRAJ!!! Kar je še mnogo bolj noro, pravzaprav se mi zdi celo malo perverzno. Zato ne okol govort.

Ne, nimam pojma kdo sem in kaj počnem. Sigurno je to kriza srednjih let in me meče. Ampak namesto, da bi za mladimi kiklami letal, jaz letam ob petih zjutraj po polju. Ajejejjjj.

Ja, vstal sem deset čez pet (deset minut sem rabil, da sem sploh uro slišal), dvajset čez pet sem bil že na laufu. Brez kave, brez cigaret (no, eno samo, majčkeno, da sem se ogrel...).

6.310m, 41:25, 6:33/km, 641kCal, 162/177, 217m gor in dol.

Malo sem moral skrajšat, ker sem deset minut kasneje vstal. Še v službo je bilo treba prit. So me pa cel dopoldan vse mišice v nogah bolele, pa zdaj ne vem zakaj. Zaradi jutra ali zaradi tega, ker od četrtka nisem tekel?

In potem v službo, nato pa domov, direkt delat. Danes je bil balkon na vrsti. Jutri bo pa dež. Ampak smo naredili! Juhu!

Najhuje od vsega je pa to, da mi je bilo čisto všeč. V sredo ponovim??? Grrrrr.

Pravijo, da je bil vikend.

Super.

Ne vem čisto zagotovo, če pa je že bil, je moral biti precej kratek. Mimo-greden. Tak, ki zbeži, čim se ga zaveš. Ki ti spuhti, ko ga primeš. Ki se spremeni v nič, ko pomisliš nanj.

No, no, sploh ni bilo tako hudo. Samo dela je bilo veliko. Ne bi ravno rekel, da preveč, ampak veliko ga je pa res bilo. In ga je še ostalo, kakor je pač navada s tem delom. Nikoli ga ne zmanjka.

Ampak tokrat je šlo z veseljem. Urejevanje okolice prinaša določene prednosti in česarkoli se lotiš, se vsaj na koncu nekaj pozna. Pozna se, da izgine kup lesa, pozna se, da so klopi - končno! - pobarvane, pozna se, da so zadeve popravljene, pozna se da garaža napreduje, pozna se...

Tako imaš na koncu koncev kar dober občutek in ti porabljenega časa ter energije nikakor ni žal.

Včasih pomislim, kako bi bilo fino stanovati v enem stanovanju, kjer se ne bi zafrkaval z vsemi temi neumnostmi, ki pridejo skupaj s hišo... Koliko več časa bi imel, ejej! Kam vse bi lahko usmeril energijo, ojejej!

Japajade! Saj nisem nor!

So pa trije dnevi zunaj, lepo vreme in lušte zaradi Soseda, bili glavni krivci, da smo končno odprli sezono.

Čevapčiči in pir. Končno. V soboto sicer pod marelo z malo dežja, zato pa v nedeljo toliko bolj sončno. Me tisti dež ni čisto nič motil. Čudno, anede?

Končno spet malo prekajen...

Pravzaprav je puščanje krvi le izgovor.

Tisto pivo potem, tisto je pomembno.

Torej Had naslednjič oglašuj pivo in čisto na koncu v malem tekstu dodaj, da gremo prej še malo krvi dajat! Najbrž bo prišlo več ljudi.

Saj bi kaj povedal o drugih udeležencih, a ne bom. Nikakor ne bi bilo fer in tudi ne vem, zakaj bi vam delal veselje, osnovano na naši krvi. Če nas hočete spoznati, je najbolje, da pridete tja kar sami. Če vas ni, vas bomo pač z veseljem opravljali in podobne reči, ki jih blogerji radi počnejo. In teh ni tako malo.

Všeč mi je, da pri blogerjih vedno prevladuje pozitiven odnos. Do vsega. Tudi takrat, ko se nad čim pritožujejo. In tudi včerajšnji dan ni bil nobena izjema. Spet sem se narežal za tri mesece vnaprej. Kri pa nadomestil izdatno. Pa še bi jo, če bi bil kje bližje doma in da mi ne bi bilo treba z avtom še do doma.

Hvala Zlobi, Salonitki, Katarini, Sosedu in SiR-u za res prijetno družbo.

P.S.
Ampak drugič se moram res pripravit na vprašanja: "kakšen blog pa ti pišeš?". Ker sam nimam pojma in ker sem vedno zatečen nepripravljen, potem vedno zelo taktno, prijazno in kaj jaz vem kako še, odgovorim: "Pejt brat".

Hm?!

No, težko je reči jutranji, če je bilo ob pol desetih dopoldan.

Ampak zame je bilo. Ker sem bolj pozno vstal. Danes dajem kri in sem bil končno tako pameten, da sem ostal doma. Ha!

Pa še premislit si ne morem, če bi si slučajno premislil in mi ne bi bilo it na puščanje...

Ja, prav luštno je bilo na tekcu. Morda bi bilo še bolj luštno, če bi šel ob 6-7h. Ampak, kaj čmo, tudi spat je treba. Sicer je spanje čista izguba časa, ampak eni ga potrebujemo več kot drugi. Še vedno čakam, kdaj pridejo leta, ko mi ne bo treba več toliko spat. Pa jih kar ni in ni...

Sem raje enega ravninskega potegnil, klancev imam vrh glave. Prav na živce mi že gredo.

7.350m, 47:09, 6:25/km, 746kCal, 163/177, 297m gor in dol.

A vidte? A vidte? 163 obratov! V povprečju! Madona, samo zjutraj bi moral tečt, samo zjutraj!

Vse skupaj je prav čudno. Zvečer samo da malo bolj stopim, sem že na 170. Zjutraj pa takole, okrog 150 se je vleklo, ko sem rekel, da tako počasi pa tudi ne gre. Pa sem šel malo hitreje. In na koncu: 6:25/km je zame enkratno, niti namatral se nisem. Hja, tale utrip je zanimiv, ne vem, zakaj sploh zvečer tečem, se bo treba res prisilit za jutranje teke. Takrat je tudi največ časa, saj ga drugače zabijem v svoji kleti, med cigareti, kavo in računalnikom. Čist brez veze.

Ker pa je tole obdobje naukov, imam danes še jaz enega - bolj zase, kot za druge:

če ostaneš doma, ne bit toliko nor, da prespiš jutro. Dan bo preveč kratek. Ob 7h da si mi najkasneje iz postelje!

Bogve, od kje se je znašel na avtocesti. Čisto zmeden je bil.

Še sreča, da ga je najprej opazil policaj. Da je vozil za njim s prižganimi lučmi. Nihče od voznikov za njim ne bi bil tako prijazen, skoraj sigurno bi ga povozili.

Tako pa ga je Policija varovala in mu sem in tja spustila tudi malo sirene, ko je bil prepočasen.

Si je pa izbral dolgo pot. Najprej je moral iti čez cel viadukt. Potem skozi cel dolg predor, na koncu se je pa že tako navadil, da se mu ni čisto nič mudilo dol s ceste. Policaj pa ni vedel, kaj naj naredi. Se je enkrat ustavil in izstopil, a mu je seveda takoj pobegnil naprej. Potem je le za njim vozil, saj ni mogel drugega.

Pes pa tudi. Kam pa je lahko zavil... najprej viadukt, sam beton, nato pa še predor, še več betona.

Jaz samo upam, da ni potem več na cesto zavil, revež. In kako bo prišel domov??? Po viaduktih in predorih je bil precej daleč od doma... Samo upam, da ni šel po isti cesti nazaj!

Je bil tako hiter, da ga je bilo težko slikat...

V začetku je bolje kazalo Prejšnjemu, ampak samo 10-20m. Potem se je Zdajšnji začel prebijati v ospredje. Nekako na sredini mu je začelo zmanjkovati moči, dokler ni v glavni klanec skoraj čisto pogorel.

Nekaj je bilo potrebno narediti. Zadnji atomi moči so bili porabljeni, da je Zdajšnji sto metrov pred zaključkom le ujel Prejšnjega. In uspel je zadržati prednost skoraj vse do cilja. Vendar je bil zadnji klanček preveč za vso matranje, tako sta skupaj pritekla v cilj.

Cilj prvega kroga. Šele.

Nato je Zdajšnji začel pospeševati, oziroma Prejšnji je zadnjič malo nazadoval, ker se mu ni dalo več in je bil malo len. Tako je Zdajšnji suvereno obdržal prednost in jo malenkostno celo povečeval. Tudi skozi klance se mu ni bilo potrebno preveč matrati, saj je bil Prejšnji poražen že v svojih koreninah.

In tako je Zdajšnji pritekel prvi skozi cilj z naskokom 188-ih metrov.

Sucker!

8.070m, 55:37, 6:53/km, 812kCal, 174/186, 820m gor in dol.

Tale višinska je neverjetna. Vedno več jo je. Še malo pa bom delal desetine kilometrov višinske. Super.

Virtualni partner je lahko tudi zabava. Kadar te ne izmuči do konca.

Pa še danes sem vzel tistega Gradiško-2kroga-normal. Ne Gradiško-2kroga-hitro... Ampak kaj... nažgal sem pa ga!

Tokrat drugič. Prvič v jeseni, na predhodnico, zdaj pa s Krti.

Slap Ubijavnik:

Koča na Bohorju, kjer se ne morejo zmenit, koliko je visoka. Tole je samo ena od treh napisanih višin. Po GPSju še najbolj blizu.

Pa še - jasno - ena gasilska na bližnjem vrhu, Špic hribu:

Le do zadnjega slapa - Bojavnika, smo se zapeljali z avtobusom. Je le preveč umaknjen stran, da bi si ga ogledali med potjo. Je pa s ceste le tri minute spusta. Videli smo torej štiri slapove, eno bolnico in Ajdovske pečine. Tiskarno si je pa ogledal le en naš gams, ki se mu je dalo rinit direktno navzgor v hrib.

Tokrat sem se s Forerunnerjem skušal potruditi in ga pripraviti tudi na malo bolj resno kartiranje. Pa ne vem, če mi je ravno uspelo...

Med prvim in drugim slapom, sem namreč štoparico ugasnil. Skušal sem vzeti ven vse naše postanke, vendar sem hitro opazil, da to ne bo šlo. Ker uro že ugasnem, ampak prižgem je pa nato ne več. Grrr. Sem si pa shranil točke poti (waypoints), to pa mi je šlo kar v redu. Pravzaprav se FR čisto lepo obnaša, kot kakšen prenosen GPS, le da nima podrobne karte.

Tako imam zdaj lepo spravljene vse waypointe slapov, koče in pečin. Če kdo potrebuje... Lahko pa seveda dobiš še celoten track.

Željo sem imel, da bi se šel tudi malo geocachinga, celo spravil sem si en cache, ki je na vrhu Bohorja, ampak potem nekako ni bilo časa, da bi ga šel iskat. Ali pa sem bil samo len... Saj sem bil le 500m oddaljen od njega. Ah.

Kakorkoli že, za prvič kar v redu. Začeli na parkirišču v Jablancah.

Profil prehojene poti - kar veliko gre gor in dol:

Namatral sem se pa takole:

5:04 ur za 12,6km. Počasi smo šli, počasi. Se mi zdi, da smo se kar naprej ustavljali in malicali.

Ampak to ni bilo nič proti vsemu tistemu potem! Ko se kar nismo hoteli spokat. Pa še sem pa tja pa sem pa tja. Domov prišli šele ob pol osmih.

Sicer pa ni čudno, ko pa je bil dan tako presneto lep! Nobenemu se ni mudilo domov.

Petek, kakor pač vsak petek, je dan za tabornike.

Tokrat je bil spet cel živžav in rodova liga, kjer je nastopala ena naša punca, pod taktirko druge naše punce.

In so osvojile prvo mesto! Torej bo treba še na državno taborniško tekmovanje. Super!

Letos se je Flori odločila celo za tabor! Ufff, končno ji je postalo všeč, smo že skoraj malce obupali.

Uradni fotografi slikajo od spredaj, neuradni pa od zadaj. Hja.

Na koncu so bile pa še palačinke. In en milijon otrok, ki so jih seveda vsi hoteli! Prav tako naš tamauček. In smo čakali in čakali in čakali. In še malo čakali. Pa še eno majčkeno. Čisto na koncu jo je pa le dobil. Namazano z nutelo, kakor si je želel.

Ampak pojedel pa ni niti cele. Tam nekje pri tričetrt je rekel dost mam.

Hm, vsi smo se sekiral, samo on ne...

Vikend, ja...

je bil malo naporen.

In samo še tole malo napišem in padem spat. Dost mam.

V petek smo se preganjali s taborniki. Čakali na palačinke, ki je potem itak ni mogel cele pojesti. Joj, tamauček!!!

V soboto moji starši na obisku. To je kar precej naporna zadeva, ki - vsaj mene - izpije do konca. Tega, da zraven spijem še kar količino, niti ne štejem.

Nedelja, vstajanje ob 5h in Pohod na Bohor. Smo se privlekli domov šele ob pol osmih zvečer. Čisto nikomur se ni mudilo, v tem prelepem dnevu. Ampak jaz sem bil pa že malo živčen, preveč smo se vlekli.

Jah, naporen, ampak pravzaprav lep!

Ni čudno, da tale čas leti kot sneta s'kira. Saj nimaš časa, da bi ti bilo dolgčas.

Slike za vse še sledijo. Se mi preprosto ne da. Ne. Konec. Šlus. Fertik.

Včeraj sem prvič uporabil virtualnega partnerja na FR 305. Sem se že pripravljal na to, ampak do zdaj preprosto nisem uspel.

Mater mu, virtualno! Sicer sem ga našibal za skoraj petsto metrov, ampak me je pa namatral ko zajca!

Ne moreš verjet, kako me je tekmovanje s tem virtualcem potegnilo noter. Sem si že prej rekel, da ga moram našibat, potem sem se pa resnično trudil, da bi tudi ga. Pa sem bil potem nekje 100m pred njim, se mi je takoj utrnila ideja, da bi ga pa lahko nažgal za 200m... In tako naprej.

Dokler nisem precej na škrge dihal.

Če tečeš sam, kot sem včeraj, potem mi je kar fino delal družbo, moram priznat! Ampak je pa naporen, kar naprej te priganja! In če si pred njim, ima še tak fini zamik, kar je jasno. Zdaj naprimer že tečem v klanec in upočasnjujem, virtualec pa teče še odzadaj - pred klancem. In kar naenkrat se začne razlika zmanjševat, jasno, ne? Jaz pa: panika! Ujel me bo! Ojej, kaj pa zdaj???

Preden mi je kapnilo, sem parkrat rintal v klanec ko budala.

Si pa lahko lepo narediš poti, ki bi jih rad primerjalno odtekel. In te poti si lahko uporabniki FRjev lepo delijo. Moram malo pogledati na spletu, če je kje kaj takega in če se da kakšne zanimive poti dol potegnit. Za Gradiško lahko dobite pri meni kakšen počasen tek, najhitrejši je 6:45/min.

Pravzaprav bi lahko tako čisto lepo tudi tekmovali. Odtečeš in pošlješ kolegu, pa naj tekmuje s tabo.

Je pa res, da sem pol poti buljil v ekran in se zraven še igral s tipkami. In čeprav ima velik ekran, imam tam nekje po štirih kmjih malo težav videt nanj. Pogled se mi od hitrosti počasi zamegljuje... Pa se še bolj igram, stegujem roke, da bi kaj videl in podobno.

In tako je virtualec poskrbel, da sem naredil svoj NOČ (najboljši osebni čas) na dva kroga okrog Gradiškega. Jah... hvala, no.

Čisto na koncu pa se še počutiš kot Ion Tihi, ko ti Četrtek tekmuješ s ti Torkom.

In tako pridem spet od Sebe Nazaj: sinergija narave, človeka in tehnike! V enem samem teku!