Tile današnji otroci so čisto nekaj drugega, kot smo bili mi.

Zase vem, da so me mati komaj pripravili do tega, da bi bil doma. Kar naprej sem visel zunaj in izkoristil vse priložnosti, da me ni doma. Še celo takrat, ko sem imel izrecno prepoved. Hja, balkon je bil le v prvem nadstropju, jaz pa trmast.

Dandanašnji pa nič. Kar naprej bi viseli doma, sploh se jih ne moreš znebit. TV, računalnik, ležanje na kavču... Vse tisto, kar bi sam rad počel, pa si nikoli ne vzamem dovolj časa...

Sicer pa, če sem čisto odkrit, sem vesel za risanke in televizijo. Včasih odnese presneto veliko težav, ko otroka posadiš pred njo in da potem vsaj pol ure mir. Kaj čmo, nisem popoln in tudi nikoli ne bom. S pridom izkoriščam dosežke tehnologije, kjerkoli se le da.

Ampak včasih jih pa le nakurimo ven.

Ah, potem je šele zgaga, ko se spomnita kakšne "pametne" igre.

Tole je bila bitka vseh bitk, le da je slikano še na začetku. Čez pol ure so bili okopi že pol metra veliki, kartona pa se je nabralo za cel kup.

In kako je letelo kamenje... Ojej. Raje sploh nisem gledal, ker to je moralo tudi bolet. Začuda ni noben prijokal k meni, k sreči sta oba uporabljala le pesek. Ampak na koncu sta bila vseeno oba potolčena, od skokov v zaklonišče najbrž.

In čisto na koncu jih potem ne moreš spravit noter, dokler ni tema in si že fejst razkurjen.

Iz ene skrajnosti v drugo, kaj?

Končno se je skrivnost razkrila.

Dokončno.

Kakšen mesec nazaj, sem vsakič, ko sem prišel v službo, na oknu zasledil vsaj par muh. In to je trajalo kar kakšen teden ali še dlje. Vsako jutro muhe. Potem sem vedno pol ure porabil, da sem jih spuščal ven, da mi ne brenčijo okoli glave.

Od kje neki so se vzele?

Še slikal sem jih enkrat, ker je to kmalu postala Velika Skrivnost v naši sobi. Označil sem samo dve, čeprav so tri. Ampak to ni toliko važno.

No... danes pa...

Po dolgem času sem se nekaj igral z roletami. Že dolgo, vsaj leto ali celo dve, se jih ni nihče dotaknil. Pof! Čof! Klank! In pade izza rolet...

...eno malo okostje goloba.

Ja, madona, no.

Smo ga hoteli shranit za maskoto, pa je padel še dva štuka nižje in bi ga bilo potrebno najmanj zlepit. Pa mislim, da nima nihče te želje.

Zdaj vsaj vemo, od kje vse te mesojede muhe.

Tudi kurilno olje se bo jutri podražilo.

Še dobro, da ga imamo 20l na zalogi.

Tako vsaj vem, da ga ne bo jutri zmanjkalo. HA, pa sem enkrat dobro skoz prišel!

Tistim, katerim se pa da čakat na pumpah, pa vsaka čast.

Hm.

Rezultati - za vse, ki to iščete, ker vem, da vas je veliko...

Sobota ni bil ravno dan za vrhunske rezultate. Vročina niti ne, sopare pa kar precej. Cel čas se je pripravljalo na dež, ene dvakrat je celo padlo par kapljic, vendar pa moje molitve, da bi se ulilo, niso bile uslišane.

Bi kar rabil malo dežja nekje na sredi.

Jasno je, da sem pretiraval. Čisto jasno. Ampak konec koncev je tekma in se je treba malo namatrat. Ni, da bi šel na tekmo kar tako, enako kot na trening, anede?

Ampak vseeno mi ni nič pomagalo. Lahko se matram še kolikor hočem, še vedno sem samo ena počasnela. Sicer pa sem se že navadil, nisem ravno tip tekača, sploh športnika ne. Bom pa še kar tekel, kaj pa čem, saj je luštno. Pa še drugim sem lahko v vzpodbudo: "kaj boš šel samo en krog??? Še Aleš gre dva!". "Ja, no... pol grem pa dva, noooo."

Evo, taka je moja vloga, pa me čisto nič ne moti. Dokler premagujem samega sebe, mi je to bolj pomembno. Kaj bi se boril z drugimi, s sabo se moram, s sabo! To je mnogo težje...

Hana, vse čestitke! Predvsem za pogum in voljo!

Karmen, s poškodovanim gležnjem je tvoj rezultat super! Nekateri nimamo poškodovanih okončin, pa vseeno naš rezultat ni kaj prida boljši...

Krti, malce si lastim zasluge, da ste letos takole množično tekli. In priznam, da sem kar malo ponosen. 29 tekačic in tekačev je pobralo devet medalj. Super.

Čestitke tudi meni samemu. Sem naredil vsaj svoj rekord okoli jezera. Sicer sem se res namatral kot zverina, prehitro začel in hitro gorel, vendar le prisopihal do konca. Po prvem krogu sem se hotel kar ustavit, sem imel čisto dovolj. Pa nisem imel dovolj poguma. Predzadnji kilometer, v tisti bloody klanec sploh nisem mogel, me je kar ustavljalo in prvič sem dihal 1-1, pa še to je bilo premalo. Moram si omislit kakšen kisik na pritisk...

8.100m, 51:32, 6:25/km, 818kCal, 180/188, 650m gor in dol. Rezultat je torej super, obrati pa niso. 180 povprečje kaže, da sem šel res vseskozi na polno, čeprav se meni samemu ni zdelo. Tokrat so noge držale, problem je bil pri zadihanosti. Preprosto hitreje ne gre v vse te klance, ne gre dihat. Ampak 6:25/km je zame že super. To je skoraj kot LJM, vendar je tam vse ravno.

Morda pa le napredujem? Ali pa se znam samo bolj pomatrat? Kdo bi vedel...

Še nikoli dozdaj mi ni bilo potrebno doplačat dohodnine.

Otroci, pa krediti, pa vse to je naredilo svoje. Olajšave sem seveda vedno izkoristil. Včasih je prišlo nazaj kar nekaj, včasih sem zlezel skozi za mišji rep.

Vse do danes.

Pri celo manjših dohodkih, kot sem jih imel predlanskim, sem plačal kar nekaj več dohodnine. Pa še doplačat bom moral, ker mi ob vseh medletnih spremembah služba seveda ni mogla pravilno odvajati akontacije.

In je šlo morje pa-pa.

Če se ne bomo česa pametnega spomnili...

Včasih se počutim kot molzna krava. Kar najbrž tudi sem. Kot tipični predstavnik srednjega sloja, na katerem vse te pregrešno drage države stojijo. Ampak se ne bom sekiral, ker bi bilo čisto brez veze. Kdo pa je še slišal, da bi se davki zmanjšali? Še v pravljicah tega ni. Mislim celo, da se tega tudi sanjati ne da.

Ni pa vse samo slabo. Končno je mene enkrat država kreditirala, ne pa jaz nje.

Bomo že preživel.

Zadnje čase najbolj slišim stavek: "nimam časa".

Kar naprej, ob vsaki priložnosti, za vsako stvar, povsod ga uporabljamo. Saj sem ga že neštetokrat slišal, ampak zadnjič sem se ga ponovno zavedel, ko sem ga sam izrekel. Sicer mi je bilo potem takoj žal in želja po zaobljubi je v trenutku zrasla.

Stavek mi gre namreč precej na živce in se ga poskušam odvaditi.

Ker preprosto ni resničen. Nima niti malo stika z realnostjo in je samo odganjanje tistega, kar te ne zanima ali pa ti gre na živce.

Res je, ljudje imajo veliko dela in obveznosti in kaj jaz vem vsega, ampak čas je pa res tak relativen pojem. V gostilni nikoli ne slišim: "ne, ne, ne bom še enega, nimam časa!". Nikoli. Tam je kar naenkrat čas... In kolikor se je prej mudilo in brzelo, se kar naenkrat vse ustavi. V tem imamo pri nas malo prednosti. Ko mi kdo teži, da nima časa, samo večkrat na dan pogledam na gostilniško dvorišče. Kavica, malica, kosilo, spet kavica, pivo... saj niti ni čudno, da ni časa.

In imam kar nekaj ljudi, ki me kar naprej prepričuje, da nima časa. Ok, saj razumem, ampak, a jaz sem pa... kaj? Za vse, kar bi bilo potrebno narest: "nimam časa". Drugi ga pa imamo? Celo pometamo z njim ali kaj? Pa morda kakšnega še razumem, družina, otroci, služba, hobiji, obveznosti... ampak, ko ti to mladi fantje govorijo, brez družin, le s službo in brez tisočerih obveznosti? Priznam, takrat pa dobim malo pikic. Kako ljudje vidijo le sebe, na druge pa niti ne pomislijo? Briga jih, vseeno jim je.

Ja, tudi sam bi lahko kar naprej jamral. Sploh mi ne bi bilo treba nehat, ker imam res kar nekaj stvari na grbi. Ampak brez veze, tudi pošteno ne bi bilo do drugih. Še prevečkrat se zalotim v mrtvem teku, še prevečkrat se odločim za kakšno stvar, ki mi jemlje čas, z njo imam pa le jaz veselje. Torej mi časa še vedno kar nekaj ostaja, kljub vsemu.

Zaradi vsega naštetega sem že dolgo nazaj prišel do zame edino sprejemljive ugotovitve: Čas je le stvar Interesa.

Zdaj moram le še pazit, da mi "nimamčasa" spet kje ne uide.

Same ideje so me.

Polno glavo jih imam kar naprej. 

Problem je le v tem, da imam z vsemi temi idejami večinoma težave. Spadajo namreč natanko v dva razreda:

• Razred A: ideje, ki povzročijo še večje količine dela, od katerega ni kakšne večje ugodnosti,
• Razred B: ideje, ki povzročijo lastno trpljenje.

Naprimer: moj tek je tipična ideja Razreda B. Trpim.

TRPIM.

Že celo leto trpim in nič ne kaže, da bom kmalu nehal. Sem se pač sprijaznil, da sem mazohist ali nekaj temu podobnega. Morda pa le še vedno upam, da bo enkrat skočilo na plano tisto "zadovoljstvo", o katerem vsi govorijo. Zaenkrat še čakam.

Tako me je danes, med vožnjo domov spet spreletela ena od idej Razreda B. In sem se, namesto, da bi šel lepo domov, kavico pit in na kavč ležat, odpeljal eno cestninsko postajo naprej.

Kjer leži - sicer umetno -, a zaradi tega nič manj lepo jezerce, obdano s širnimi gozdovi in lepimi sprehajalnimi potkami.

Kjer pa je bilo tudi HUDIČEVO vroče.

Ma, je*emti, a mi je tega res treba bilo???

Po prvem kilometru sem mislil, da mi bodo noge odpadle, pri drugem sem... hm, kaj?... ah, najbrž sem odbluzil, pri tretjem pa so mi resnično silile solze na oči. SOLZE! Zato sem četrtega odtekel, kolikor sem mogel hitro, z očmi pa sem fiksiral avto kot absolutno odrešitev vsega...

Drugi krog sem odmislil že po prvih šestnajstih metrih in mu p&$%#&""%# vse bližnje in daljne sorodnike. Še dobro, da labodov nisem srečal, ker bi jim kaj naredil.

Pojma nimam, kaj bom delal v soboto na Gradiškem teku... Hodil? Če bo šlo takole, bo to največja blamaža v življenju nekega tekača. Le upam lahko, da me bodo organizatorji čakali, dokler ne prisopiham v cilj. Če mi bo sploh uspelo. Mogoče je res najbolje, da se izgubim kje v širnih moravških gozdovih in postanem gobar ali kaj podobno nenapornega.

Tale Primož me je čist uničil. Dotolkel. Pokončal. Danes me bolijo še kolki. Ampak samo med hojo. Čudno. Med tekom imam pa z mečami toliko težav, da mi je čisto vseeno: pa naj bodo še kolki. Briga me.

3.980m, 27:26, 6:53/km, 389kCal, 165/182, 240m gor in dol.

Prvič me je zbudilo ob petih.

Pa sem uro preštimal na petnajst minut kasneje.

Drugič... ma ja, kaj bom nakladal, vstal sem šele ob šestih.

Sicer je pa to tudi nekaj. Na morju, ko ti sploh ni treba, ko te nihče ne sili, ko te nihče ne gleda, ko ti nihče nič ne more.

Sem šel tečt. Ah.

Malo z mačkom, malo ves nabasan od vse te hotelske hrane, malo bogi, skratka.

Do Fiese sem pretekel potem pa ni šlo več. Počutje je bilo slabo, ampak to ni bil glavni vzrok. Glavni vzrok so še vedno noge. Mater, nič ne zgleda, da se bodo unesle tja do sobote, za na Gradiško... Še vedno stopam kot kak upokojenec, pred vsako stopnico se mi še vedno izvije vzdih in grimasa na obrazu.

A bo sploh kdaj boljše?

Že vidim, da bo Gradiško cela polomija. Če bom sploh zdržal dva kroga. Mogoče pa zbežim nekje na sredi v gozd, ves osramočen...

Nikol več ne pijem, nkol več ne jem! Pa pika.

5.570m, 40:17, 7:13/km, 550kCal, 160/180, klanec gor v Piranu je hudičev, še dobro, da je kolikor toliko kratek. Do Fiese potem nisem mogel normalno zadihat.

Na, ja. Šel sem pa le. Priden.

Ja, malo sem šel v Portorož. Si lizat rane po težkih preizkušnjah in se malo nastavljati soncu.

No, pa še kaj bi se našlo, čeprav najraje sedim na Fornačah. Kaj čmo.

Me je pa pričakalo prelepo presenečenje včeraj, ko sem se le privlekel do Portoroža:

a me kdo mal heca????

Pojma nimam, kaj mi je bilo, da sem se tega udeležil. Moja pripravljenost in moje dosedanje športno udejstvovanje ni ravno na ravni takih preizkušenj. Ampak nekaj me je vleklo, najbrž norost, ker se nič bolj pametnega ne spomnim.

Začeli smo v petek, 9.5. spodaj, pri vratarnici Calcit-a. Okrog štirideset nas je bilo na začetku, vendar se jih je še skozi čas nabralo še nekaj, končna cifra vpisanih je bila 53.

Ja...

Pa prvič, pa drugič, pa tretjič, pa četrtič, pa petič... potem pa ni šlo več. Počutje sicer enkratno, nič zmatran, samo noge, noge... Te pa so odkazale poslušnost. Na vsej črti.

Prvi tri kroge sem začel mnogo preveč optimistično. Jasno, pri prvi taki preizkušnji, si nisem niti mislil, kako bo vse skupaj šlo. No, trikrat je šlo kar v redu, celo preveč v redu. Predvsem dol sem šel mnogo preveč hitro.

Drugi krog je šel celo najbolj v redu, 45min gor in 29min dol. Potem je šlo vse bolj počasi. V tretjem spustu me je tudi začelo boleti koleno. Super.

Četrti krog je bil že 53/42. V spustu pa je začela boleti še desna noga, nekje zadaj za kolenom, takšne in drugačne vezi.

V petem krogu pa je bilo že precej matranja, ponoči gre tudi malo težje - 1:01/55. Počasi...

In potem sem odnehal. Noge preprosto niso več držale in če bi že prišel gor, bi najbrž ne prišel več dol. Tako sem klical Heleno, jo zbudil sredi noči, ura je bila nekje pol treh in je prišla po svojega polomljenca.

Spanje ni čisto nič pomagalo, zbudil sem se še bolj polomljen. Preden sem se kolikor toliko ogrel, da sem sploh pomislil, da bi šel naprej hodit, je bila že debela ura mimo.

Ampak potem mi žilica ni dala miru, kar nervozen se postajal, vsaj enkrat, dvakrat mi mora še uspeti. 

In sem šel v šesti krog nekje ob pol poldne. Upal sem na osem, vzel sem si ravno dovolj časa, da mi uspejo še trije vzponi in dva spusta, tudi, če grem silno počasi. Vendar nisem bil čisto nič prepričan ali mi bo uspelo, ali ne.

Šesti krog torej 47/50 - dobra taktika zame - dol bolj počasi, kot gor! Gor sem spet srečal Staneta, s katerim sva vseh pet krogov prehodila prejšnji dan. In sva šla naprej, kaj pa čva.

Glavna skrivnost je bila, koliko časa bom rabil za dol in kako bodo noge zdržale. Od tega je bilo za naprej vse odvisno. Pa so kar v redu zdržale, 50 minut za dol se je izkazalo za ravno prav - noge ne trpijo preveč.

Sedmi krog je bil potem super, 52/57, počutje enkratno, polomljenost sicer malo večja, a še nič hujšega, se je dalo še hodit.

Osmi vzpon je bila le še formalnost, za zadnjega smo si vzeli dovolj časa, kar uro in pol in ni hudir, da ne bi prilezel gor! 1:04 za gor kaže, da sem šel res počasi, a tokrat se ni nikamor mudilo!

Ej, osemkrat, OSEMKRAT!

Nase sem ponosen, kot že dolgo ne. Pa ne zaradi številke, ampak predvsem zato, ker sem se moral presneto potrudit in ker mi je uspelo zdržat kljub bolečinam, naveličanosti, utrujenosti, vsemu navkljub!

Seveda pa mi ni niti približno jasno, kako je lahko zmagovalec naredil 20, zmagovalka pa 18 ponovitev! In to oba s precejšnjo suverenostjo od začetka do konca! Vse čestitke obema!!! In jasno vse čestitke tudi vsem ostalim udeležencem! Prav vsak se je presneto trudil po svojih močeh in edino to šteje!

Je bilo prav luštno se kar naprej srečevati, tolikokrat, kolikor sem izrekel živijo v tem dnevu, najbrž še dolgo ne bom več! Ponoči si videl le lučke in si moral kar po glasu spoznavat, kdo je kdo. Kar nas je vse pohodnike, ki smo uživali in trpeli v pohodu, kar nekako povezalo.

Ja, enkratno je bilo! Naučil sem se - iz lastnih napak seveda - ogromno! Morda, če si jih bom le zapomnil, mi bodo v pomoč drugo leto. A kakorkoli že, za take preizkušnje je tek, vsaj tak, kot ga izvajam sam, mnogo premalo. Premalo kilometrov, premalo moči, premalo klancev. Tek in taka preizkušnja nikakor ne gresta prav nič skupaj. Sicer nekaj kondicije je, a po tridesetem kilometru se začnejo z nogami dogajat čisto druge stvari. Višinski metri, še posebno navzdol prinašajo svoje tegobe. V hribe bi bilo potrebno it, v hribe! Hodit pet, šest, sedem ur, to bi bilo že nekaj!

11ur, 55minut čiste hoje. 51,23km, 13:57/km, 3848kCal, 142/178 obratov, 6067m gor in 5640m dol.

Izmerjena pot je bila približno 3,5km, od 3 pa do 3,8, odvisno po kateri poti greš in koliko bližnjic usekaš. Lahko torej rečemo 3.5km v eno smer, kar da 7km na krog. Spodaj je približno 450m, Primož pa je na 850m, torej 400m višinske. Zame enkratno!!!

Danes podiram druge rekorde: za 15 stopnic potrebujem natanko 4:27... Jebela cesta bom še trpel par dni...

- iz grafa se lepo vidi, kako je zelena (elevation) vedno bolj razmaknjena. Temu se reče: bolečina!