Zakaj na bolniški človek nima nikoli časa???

To je cela svinjarija.

Pa sem se v bistvu kar veselil, ko sem se enkrat sprijaznil, da bom ostal doma kar nekaj časa. No, bolniško imam do konca naslednjega tedna, ugotovil sem pa tudi, da moram do konca junija porabit še pet dni dopusta. Kar mi nikakor ne gre v glavo, ampak če tako pravijo, jim ne bom oporekal. Kdo pa sem jaz, da ne bi hotel dopusta, anede?

Skratka...

Iz knjižnice sem si nabavil šest (6!) knjig, da jih bom zdaj, ko imam predpisan led in počitek, prebral.

Japajade. Do zdajle, pa je že sreda, sem prišel le do 72 strani prve knjige. Hm, težka bo.

Kaj pa vem, kaj počnem?! Nič. Zgleda že vsaj tako.

Se bo treba organizirat, drugače bo tale bolniška čist brezveze!

Tole je slovo od teka, slovo od hoje, slovo od planin, slovo od kamniškega in slovo od e-kipe Srčnih.

Pa ravno dobro sem začel. Šmrk, šmrk.

Ampak tri do šest tednov ne bo nič. Nič več.

Kakor je v navadi, se bo še kaj zakompliciralo, potem še zavleklo in podobne neumnosti. Potem bo treba počasi začet in spet od začetka. Se že veselim. Je*emti, če bom v jeseni dober, bo še ok.

Zgleda, da sem rojen za nove začetke. Kar naprej in naprej se mi dogajajo. A bom že preživel. Še bolj žilav, kot prej!

To je pa tako, ko stari jarci špilajo fuzbal. Problem nastane, ker NISO debeli in zamaščeni. Tam se nima kaj strgat. Če pa nekaj mišic imaš, pa včasih naredi:

PAAAAAK...

In si na berglah.

Prokleto sranje.

Natrgana leva mečna mišica. Do zdravnikov, fizioterapevtov in podobnih, grem jutri. Upam, da mi kdo kaj drugega reče, kot samo: "počitek in led".

Pa sploh nisem nič kaj takega počel. Samo za žogo sem zalaufal in to niti ne tako močno. Uff, kako me je usekalo...

Sicer se pa že počasi prebijam iz stadija samopomilovanja, počasi se prebijam v stanje še večje zagrizenosti in trme. Saj mi drugega tudi ne preostane. Edino, če postanem lep in debel. O tem bom pa še razmislil...

Verjamem pa, da je vsaka stvar za nekaj dobra. In čeprav temu morda ni tako, je pa res, da mora človek znat iz vsake situacije potegniti najboljše, kar se pač da. S tem situacijo obrneš sebi v prid in vse je natanko tako, kakor mora bit.

Zato lahko le ponovim arnijev stavek:

I'LL BE BACK.

Čeprav sva vstala ob 4h in začela hodit ob 5:15, sva bila še mnogo prepozna. Ni bilo tistega bujenja novega dneva.

Zato je treba drugič vstat ob 3h. Ni druge.

Ah, kako je lepo tam gori. Ko si ob osmih že na vrhu, zadnji čas, preden se pritepejo oblaki. Vsaj nekaj razgleda v teh dneh.

Pot je ravno pravšnja za trening. Kar dolga, ne preveč strma, razen v začetku, vseskozi pa prijetna. Zato zadnji teden tudi nisem nič tekel, je bilo tole čisto dovolj. Tokrat sem prišel gor in dol mnogo lažje, kot takrat, ko smo šli s Krti. Navzdol je sicer hotelo nekaj koleno bolet, a mu nisem pustil in se je kar hitro umirilo.

Marko naju je dohitel na Pastiricah, midva nisva nič hitela. Lepo, s svojim ritmom sva šla. Ki je sicer počasen, a za naju in za prvič v "malo bolj" hribe, čisto v redu. Kondicija torej je, treba je le še delati na njej.

Tukaj sva naredila prvo pavzico, ob stanu skoraj ne moreš, da se ne bi ustavil. Seveda sem ga jaz tukaj pa prav fino ukakil. Uro sem lepo ugasnil, češ: ko stojiva pa že ne bom meril... A ko bi jo potem nazaj prižgal! Japajade.

Nekje tik pod kočo sem se spomnil, ko sem gledal cifre, da nekaj ni čisto v redu. Ahhh, grrrrrr.

Ampak to mi ni vzelo veselja. Gori je bilo enkratno! Kar malce hladno, a sonček je prav lepo svetil. In skale, ej, skale... Srce mi začne igrati, ko vidim skale. In najraje bi se zapodil med njih in cel dan španciral med njimi.

A bo treba na kaj takega še malo kondicije dobit in malo počakat. Vse ob svojem času.

Logarska se je kopala v soncu, Rinka je bila polna, kot je že dolgo nisem videl, na Okrešlju pa še kar nekaj snega. Bo treba še počakat, da ga povsem pobere.

Potem pa kar veselo dol, seveda po melišču. Upam, da mi bodo gojzarji razpadli, ker mi gredo presneto na živce. Saj niso slabi, a tiščijo me prav povsod. In če bom hodil malo več v hribe, bo to prava muka.

Ker ure nisem imel prižgane, težko dam natančne podatke. Sem moral potem iz programov malo ven izluščit, kaj se je dogajalo in koliko mi manjka.

2:30 za gor, 1:40 za dol. Čisto ok za naju.

Heleno sem sicer prepričeval, ej, do desetih bova že doma, ampak to se je malo sfižilo... Nisem ravno računal še poti, pa postankov, pa piva na koncu, pa skoka v lekarno, pa občudovanja narave, pa... In tako sva bila nazaj doma "šele" ob 12h. Ampak tudi to je čisto ok. Če vstaneva še uro prej, pa res samo lepo hodiva in ne počivava preveč in brez piva na koncu, bi sigurno skrajšala do, ajde, 10:30. Mah, ja, čas je samo stvar interesa.

Upam le, da bova še takole hodila. Tole je pa najboljše polnjenje baterij, kar se ga lahko spomniš. Še posebej zato, ker greš tako zgodaj!

Porkaduš, enkratno je bilo! Še bo treba gret.

En majhen nasvet samemu sebi:

ne pusti si brade rast več kot tri dni.

Četrti dan boš namreč trpel muke. In trajalo bo več kot pol ure, kar pomeni, da se ti bo v kopalnici zmešalo.

Če nisi navajen in če ne znaš, pusti raje vse skupaj...

To je pa tako, če si doma in ti ni treba ven hodit, ja... Pa se zapustiš in misliš, da bo vse bolj fino in fejst in da si dobro skoz prišel.

Japajade.

Mašinerija ima eno svojo logiko.

Tako, čudno.

Ali pa samo jaz vedno nabašem na take primere, kdo bi vedel?

Zakaj vezava:

PS3 100Mb LAN - stikalo - strežnik, dela mnogo slabše, kot

PS3 54Mb WLAN - bridge - stikalo (isto, kot zgoraj) - strežnik (isti, kot zgoraj)???

Zakaj pri prvi video cuka in se kar naprej ustavlja, da bi najraje vse skupaj zalučal skozi okno, pri drugi pa vse dela lepo in prav?

Še dobro, da sem sploh poskusil, še to bolj iz obupa... Ampak, če ne bi, ne bi nikoli vedel! In kako naj bi si sploh mislil, da lahko nekaj, kar je dosti počasnejše, dela bolje? Če so vse ostale stvari pri obeh načinih enake?

Hm, ostane le še ena možnost, kajne?

Da me kabli je*ejo. To bo pa malo težje odkrit... sploh zato, ker PCji pa lepo delajo in nimajo težav. Hm, hm, hm.

Ja, no, logika je čisto zmešana. In potem sem tudi jaz. Čisto zmešan.

Zadeva je vsaj malce nepravična, če ne že zelo veliko nepravična.

Temle Challenge-om, Izzivom in Borškim desetkam delam namreč krivico. In to je najmanj nepravično.

V vseh teh naših Izzivih je namreč mnogo več, kot potem vsi skupaj napišemo.

Na koncu ostane le še čas, da se spiše statistika, zahvale in nekaj malega vzdušja, a tistega pravega, tistega bistva samih Izzivov, ne znamo in ne (z)moremo zadeti. Kako bi tudi lahko? Vse skupaj ni prav nič lahko, vezi in vzdušje se dogaja na neki drugi ravni, ki je neoprijemljiva, nedoumljiva in - konec koncev - nerazumljiva. Težko jo je izluščiti iz realnosti, težko jo je sploh zadeti in še težje opisati.

Enkrat sta šla dva stavit...

V letu dni smo prišli... kam? V enem samem letu. Kar vemo, da ni nič, pih vetra okrog vogala, pa je leto naokoli. Po drugi strani pa leto matrarije, leto znoja, leto takšnih in drugačnih težav, poškodb, uspehov in neuspehov, a vseeno samo eno samcato leto.

MC 1 je prinesla za trojico pretečenih 4,4km, potem se je zgodilo Borških 10.450, nato Krtinski Izziv, s 15-imi km, kjer smo bili že štirje tekači, jeseni 12. LM, pri Teku Sv. Barbare se je že rodila E-kipa Srčnih, nato pa še Borških 10.000l, z desetimi kmji in temperaturami fino pod ničlo. Pa še MKM v letošnjem letu in za konec prvega leta še MC 2 s slabimi šestnajstimi kilometri. Pa še vmes kup enih in drugih tekov, kakor je komu uspelo - Blaguško, Sladkih 6, Radenci, Blejska 10ka, Gradiško...

Ne vem... meni se zdi veliko. Ogromno.

E-kipa se počasi veča, tudi to nekaj šteje. Od treh, štirih, smo zdaj že na sedmih članih. Navdušujejo se tudi tisti, ki so dolgo ostajali neprepričani. Kar pomeni še več.

Jaz sem lahko samo hvaležen. Vem, da capljam za fantoma daleč zadaj. Nimam kakšne velike volje za tek, niti kakšnega pretiranega veselja, a - še vedno - tečem. Morda le zato, da bi jima lahko sledil, morda le zato, da bi lahko sodeloval pri takih dogodkih. Težko bi jima kdaj tekel ob boku, a se na takih - naših - dogodkih ravno to dogaja. Tečem z njima, pravzaprav - tečemo skupaj.

In v tem je tisto "nekaj", kar drugje ne moreš izkusiti, kar drugje ne dobiš. Ko se čutiš povezanega, ko se navdušenost, polet, pa tudi utrujenost, krize preprosto porazdelijo med vse. Ko si - kljub svojemu individualizmu - "le" del celote.

Kaj pa vem... saj tudi sam ne znam opisat. To je treba probat in izkusit, šele potem veš.

Zato je vsaka zahvala mnogo premalo. Le trudim in potrudim se lahko, da bom tudi jaz dajal kaj nazaj, za vse tisto, kar sprejemam.

Le s tem se sam lahko izkažem.

Pa je padel moj rekord! In to na najboljši možni način.

Brez težav.

Z novo majčko to seveda ni bil nikakršen problem.

Takole smo se odpeljali čez in potem začeli. Jaz kar z malo treme, kar pa se je izkazalo za čisto nepotrebno. Fanta znata krasno odpravit vsakršno tremo, res pa je, da pojma nimaš, kaj te vse čaka po poti vnaprej, ker ti preprosto ne povesta.

Ampak ob toliko režanja, vsak tek, pa čeprav 16km, hitro mine.

Pa smo bili že od začetka zmatrani. Še dobro nismo začeli...

Proti koncu smo pa že leteli, punce nas niti v objektiv niso mogle več ulovit.

Skratka, leteli smo. In to resnično. No, vsaj zame je bil to eden boljših tekov. Niti nisem bil preveč zmatran in skozi celo progo nisem imel ene krize. Enkratno, ne morem drugega reči!

Sem imel pa krizo potem na pikniku. Ufff, še danes ne vem, ali ni bil piknik celo težji del celotnega dneva! Seveda sem se takoj najedel in hitro spil dva pira in hop... sem bil nabutan kot zverina. Tudi dihat nisem mogel več normalno. In potem sem se celo popoldne selil s stola na stol in iskal najboljši položaj. Mislim pa tudi, da drugi niso bili nič boljši kot jaz...

Tokrat so sodelovale tudi punce, vse čestitke! Prav dobre so bile! Smo se morali kar potrudit, da smo jih ujeli...

Tekli smo večinoma po Avstriji, kjer imajo res vse zeeeelo zrihtano, zame je vse celo preveč sterilno. Jim pa dam plus, da na oni strani ni bilo nobenih klancev, na naši pa kolikor češ. In tako sem proti zadnjim kilometrom že malce hitreje dihal.

Smo pa vsi skupaj postavili tudi svojevrsten rekord, ko smo zadnjih 900m odtekli s tempom 5:35/km, zadnjih tristo metrov pa kar z 4:09! Kar pomeni, da je še ostalo nekaj zaloge, anede? Ni čudno, da sem na koncu nabil pulz na 191...

15.910m, 1:47:56, 6:47/km, 1619kCal, 168/191, 800m gor in dol.

Vsem sotrpinom bi se najlepše zahvalil za spodbudo, sladkogorcem pa še posebej za enkratno organizacijo in skrbenje za naše riti! Hvala!

Uff, pa ko bi videli, kaj smo še vse dobili! Sponzorji, pa to... Ufffa!

Naslednji je torej Krtinski Izziv!

Ura je 4:12. Zjutraj.

Jaz sem pa zombie.

Saj se ne da nič počet. Najbolje, da grem nazaj spat.

Takle mamo, če sem se pa "samo malo ulegel" ob 18h.

V nedeljo bo moj rekord.

Če mi bo uspelo, ker nisem tekel že od nedelje. Pa do nedelje tudi ne bom.

Ahhhhhh.

Me bo e-kipa srčnih nosila, če omagam?

En majčkeno me je strah...

Tile današnji otroci so čisto nekaj drugega, kot smo bili mi.

Zase vem, da so me mati komaj pripravili do tega, da bi bil doma. Kar naprej sem visel zunaj in izkoristil vse priložnosti, da me ni doma. Še celo takrat, ko sem imel izrecno prepoved. Hja, balkon je bil le v prvem nadstropju, jaz pa trmast.

Dandanašnji pa nič. Kar naprej bi viseli doma, sploh se jih ne moreš znebit. TV, računalnik, ležanje na kavču... Vse tisto, kar bi sam rad počel, pa si nikoli ne vzamem dovolj časa...

Sicer pa, če sem čisto odkrit, sem vesel za risanke in televizijo. Včasih odnese presneto veliko težav, ko otroka posadiš pred njo in da potem vsaj pol ure mir. Kaj čmo, nisem popoln in tudi nikoli ne bom. S pridom izkoriščam dosežke tehnologije, kjerkoli se le da.

Ampak včasih jih pa le nakurimo ven.

Ah, potem je šele zgaga, ko se spomnita kakšne "pametne" igre.

Tole je bila bitka vseh bitk, le da je slikano še na začetku. Čez pol ure so bili okopi že pol metra veliki, kartona pa se je nabralo za cel kup.

In kako je letelo kamenje... Ojej. Raje sploh nisem gledal, ker to je moralo tudi bolet. Začuda ni noben prijokal k meni, k sreči sta oba uporabljala le pesek. Ampak na koncu sta bila vseeno oba potolčena, od skokov v zaklonišče najbrž.

In čisto na koncu jih potem ne moreš spravit noter, dokler ni tema in si že fejst razkurjen.

Iz ene skrajnosti v drugo, kaj?