Pravzaprav sploh ni tako težko. Junija sploh ne.

Še posebej ne, če malo dežuje in če vreme ni najboljše.

Naprimer semle:

No, mi smo se tokrat semle. Čisto lahko pa bi šli tudi kam drugam. Skoraj sigurno bomo šli drugič kam drugam. Pa ne zato, ker ne bi bilo v redu, ampak zato, ker ne moreš biti večkrat na istem mestu. To nikakor ne gre, začne rit srbet. Morda po petih letih, ko vse pozabiš, pa je spet nekaj novega.

Hrvaška je pač blizu in kolikor je bolj grozen/socialističen/neurejen kamp, bolj nam je všeč. Tam namreč ni ljudi. Tako ali tako nimamo nobenih zahtev, samo po prostoru čimbolj na samem. Vsa iterakcija z ostalimi je naročanje sladoleda.

Pa še cena je, kakorkoli obrneš, še vedno manjša od Francije. Čeprav jih kar hitro lovijo in jih bodo prav kmalu ulovili.

Letos so nas v kampu, bogu za hrbtom, presenetili žetoni! Žetoni za toplo vodo! To pa je višek obiranja. In se mora potem človek založit z žetoni ter se - čisto po domače - jebat z njimi, ko mu med tuširanjem kar naenkrat zmanjka tople vode. Do kam gre še človeška neumnost?

Pa podražite kamp za pet evrov, pa se noben ne bo sekiral, to, da je drago, se itak že kar naprej pritožujemo. Ne pa žetone za vodo, pa kdo je to še videl!

Ah, sem kar noter padel... Oziroma ven.

Malce več časa smo iskali prostor za naš mega šotor, a smo ga na koncu vseeno - jasno, ne? - našli. Seveda na samem, nekje med parimi praznimi prikolicami. O, junij je presneto lep!

Je pa zanimivo, da smo edini, kolikor toliko lep dan, porabili za pohajkovanje po Rovinju, da nam je bilo res kar vroče. Sem pa vsaj sina kaj naučil. Najbrž spet kakšno neumnost...

Mi jo je pa zato ta veliki zagodel, tako, kot on to zna. In ker zna to kar v redu, in ker pojma nimam, kako me ujame v takih pozah, moram fotko kar poknit gor:

Da se linija izravna, je vsaj naslednik bolj fotogeničen:

Vsi skupaj smo pa vedno isti. Ko se naštimamo.

Škoda le, ker Flori ni mogla z nami, kdo si pa spomni šolo v naravi konec junija?

No, ostale dni, ki niso bili tako sončni, smo se pa kopali. Oziroma: so se kopali. Jaz sem samo noge namočil, saj nisem nor. Dokler ne bo morje imelo 26 stopinj, ne grem noter!

So mi kar naprej govorili, da je v vodi topleje, kot zunaj! Kot, da mi to kaj pomaga? Enkrat je treba prilest ven, kaj pa takrat? Brrr.... Še zdaj me zazebe, samo, da pomislim, kako so čofotali.

Za tegale pa ne vem, kaj je počel, zgleda, kot da se je levil. In ni hotel nikamor, še šotora nisem mogel pospravit. Sem ga moral na koncu prav odnesti, gospoda! Ker nimam pojma, kaj je ta žuža, se mi še najbolj zdi, da bi bil lahko škržat. Ne me pa za besedo držat.

No, tako. Pobegnili smo in se tudi vrnili. Nekateri srečni, ker so spet doma, nekateri malo manj. Zame je vsekakor par dni mnogo premalo. Si bo treba še časa vzet.

Včasih bi se mi čudno zdelo, ampak prav nič ni treba, da je vroče!

Takole si jaz predstavljam življenje na Veneri.

Ščije od jutra do jutra.

Še malo, pa dobimo plavalno kožico...

Čisto tako, eno majčkeno, smo bili na morju.

Samo za pokušino.

In da boste vedeli: tam mnogo manj dežuje kakor tu. Čeprav tudi tam. Dežuje.

Ampak na morju je to čisto nekaj drugega.

Ko se sestavim (po najprej lepi pol-avtocesti, kjer ni žive duše in sončku, priletimo v nalive, v 15 stopinj in v kolonnnnnne tovornjakov) pa kaj več.

Zdajle grem gledat fuzbal. Ne moreš/m verjet. Ampak bolje ne morem vegetirat.

Spet me rešuje kolo.

Včeraj sem bil pri zdravniku, povedal, da poškodba ni več tako huda, da samo še malo šepam, da me motijo le klanci, a da lahko lepo vozim kolo, ker me tam čisto nič ne boli.

Pa me zdravnica gleda, gleda in še malo gleda. Na koncu pa reče: "Se vidiva konec meseca. Led in počitek!"

Nekaj sem začel jecljati, a sem bil na koncu raje lepo tiho. Bo že zdravnica vedela, ne pa jaz! Izustil sem le še "OK!" in se pobral, no, odšepal, kolikor so me nesle noge.

Sem upal, da bom dobil bolniško vsaj še za en dan, da mi ne bo treba kar sredi tedna v službo. Na kaj takega pa nikakor nisem bil pripravljen.

Pravzaprav se na bolniško prav lepo navadiš. In kupa knjig še vedno nisem prebral. Torej?

Sem pa zato potem skočil na kolo. Tokrat prvič z Garminom! Neverjetno, toliko časa je že preteklo, jaz pa ga še nisem sprobal na biciklu. Ojej.

Seveda sem bil mega počasen, ampak za trening bo super. Le malo večkrat se ga bom moral lotit, ne samo takole, sem in tja.

41:26, 13.180m, avg 19,1km/h, max 49,8km/h, 561kCal, 167/183, 306m gor in dol. Vse skupaj nič, a za začetek bo že.

Garmin se je super izkazal, če pa bom večkrat to počel, si bom kmalu omislil nosilec. Ker na roko gledat mi ne gre najbolje.

Se je pa malo manj izkazala moja rit. Hja.

Morda pa mi vseeno rata tečt na Blejski desetki... Upanje še imam!

Očetu!

Veš, takega Očeta ni bilo prav lahko imeti. A sem ti za to presneto hvaležen.

Dolgo, dolgo sem potreboval, da sem se sprijaznil, dolgo, da sem spoznal in dolgo, da sem se osamosvojil in se nehal boriti proti tebi. Da sem lahko postal sin, ki ne izključuje Očeta, temveč ga vključuje in ga ima preprosto rad. Zaradi njega - Očeta - samega.

Tudi Ti bi rekel, da je to čisto naravna pot in da je pravzaprav dobro, da mi je sploh uspelo.

Nekaj lepih, mirnih in plodnih let sva imela v zadnjem času. Kar nekaj stvari sva naredila skupaj, še posebej sem ponosen - saj sem lahko, kajne? - na Naša Pisma. Ponosen sem na Veliko družino, ki sta jo ustvarila z Materjo, ponosen na to, da si bil zadnje čase zadovoljen z menoj in da sem te - celo! - presenečal. Saj veš, sinovi, vedno se trudimo ugajati Očetom, pa čeprav niti približno ne zgleda tako...

Tvoja zapuščina je velika, ogromna, tudi če se omejim samo na osebno, kaj šele na tvojo delovno zapuščino. Helena namreč ob pogledu na Leandra velikokrat vzklikne: lej ga, Fotrček! In tudi sam se velikokrat ustavim, ko me zapustijo besede, ki veliko bolj spominjajo nate, kot name. Vendar sem v zadnjih letih na to sila ponosen in tega prav nič ne skrivam, zatiram.

Tvoje plodnosti ne bom nikoli dosegel, pa tudi če bi jo lahko, sem mnogo prepozno začel. A obljubim, da se bom trudil, v svoji smeri seveda, a s podobno gorečnostjo. S svojim zgledom sta bila z Materjo najboljša vzgoja, kar jih je bilo lahko. To danes dobro vem in sem Vama obema hvaležen, kljub temu, da sem se prvih petindvajset let upiral na vse pretege.

Preveva me občutek, da si še veliko nisva povedala, da je ostalo še toliko neizrečenega, da bi bilo potrebno doreči še toliko stvari in težko se je strinjati z dejstvom, da je zmanjkalo časa. Pa vendar:

naučil si me, da verjamem in jaz Verjamem, da se bova še sreč(av)ala.

Dokler je živ Spomin.

Tole nima nič opraviti s tekom. Sem še vedno na bolniški in še vedno šantam...

Ne vem pa, kam se tem otrokom tako mudi. Kar naenkrat smo že pri desetki. Pa ravnokar je... Ah, pustimo to...

Res se po otrocih najbolj pozna, da gre tale čas precej hitreje, kot bi bilo lepo, da gre.

Še malo nazaj je bila taka mala žaba, zdaj ji pa kaj takega človek ne more več reči, anede?

Počasi bo potrebno popuščat prijem, še dobro, da me je Tadeja dobro preparirala.

Vse najboljše, Flori!

K mehaniku greš, da najde napako, potem jo greš pa domov sam popravit.

No, skoraj tako.

Malce drugače je, ampak na koncu tako zgleda. Ker...

Saj vsi vemo, kako je, ko prideš k mehaniku, kajne? Vsaj zame je to vedno stres. Tak majhen človeček, ki milo prosi, da se mu odpravijo težave, na milost in nemilost prepuščen malim bogovom.

Saj ne vem, morda bi se moral bolj postaviti zase, ampak na koncu - v vsakem primeru - potegneš ta kratko. Jaz pa še posebej, ker se mi ne da nikoli kregat. Kaj se bom kregal z mehanikom... kot, da bi kaj zaleglo. Za samo zadoščenje mi pa ni.

Zato jih pa menjavam kot gate. Skoraj.

In zadnjič pridem ves poklapan, šipa ne gre več gor, otroci so se igrali, zunaj pa kaže na dež... Vijem roke in točim solze: kaj mi je storiti?

Mehanik pogleda... odpre vrata, iztakne konektor, ga sleče, in hopla... dve strgani žici... "Hmmm..." reče. (Tak dolg, pomenljiv Hmmm je to.) Meni seveda v trenutku pade kamen s srca. Ufff, ne bo petsto evrov! Juhej!

"Za tole morte pa k električarju!"

"OK, super, hvala! Sem že na poti!" in jo odkurim, koliko me nesejo noge. Malo sem bil sicer razočaran, ker sam ni tistih dveh bebastih žic skupaj staknil, ampak bo že... S tem se pač ukvarja električar, ne pa mehanik, kaj sem pa mislil???

In sem šel domov in sam zvezal tisti dve bebasti žici. In je vse skupaj delalo kot pesmica. Še tisti gumb za okna pri Tamaučku, ki ni delal že celo leto in za katerega okvaro smo ga že davno proglasili za krivca. Pa je bila razrešena še ena skrivnost.

Pa smo bili na koncu vsi zadovoljni. Mehanik - ki je dokazal svojo superiornost, električar - ki ni imel nikakršnega dela in jaz - ki sem se počutil koristnega in sposobnega.

Eh, ko bi bilo vedno tako.

Zakaj na bolniški človek nima nikoli časa???

To je cela svinjarija.

Pa sem se v bistvu kar veselil, ko sem se enkrat sprijaznil, da bom ostal doma kar nekaj časa. No, bolniško imam do konca naslednjega tedna, ugotovil sem pa tudi, da moram do konca junija porabit še pet dni dopusta. Kar mi nikakor ne gre v glavo, ampak če tako pravijo, jim ne bom oporekal. Kdo pa sem jaz, da ne bi hotel dopusta, anede?

Skratka...

Iz knjižnice sem si nabavil šest (6!) knjig, da jih bom zdaj, ko imam predpisan led in počitek, prebral.

Japajade. Do zdajle, pa je že sreda, sem prišel le do 72 strani prve knjige. Hm, težka bo.

Kaj pa vem, kaj počnem?! Nič. Zgleda že vsaj tako.

Se bo treba organizirat, drugače bo tale bolniška čist brezveze!

Tole je slovo od teka, slovo od hoje, slovo od planin, slovo od kamniškega in slovo od e-kipe Srčnih.

Pa ravno dobro sem začel. Šmrk, šmrk.

Ampak tri do šest tednov ne bo nič. Nič več.

Kakor je v navadi, se bo še kaj zakompliciralo, potem še zavleklo in podobne neumnosti. Potem bo treba počasi začet in spet od začetka. Se že veselim. Je*emti, če bom v jeseni dober, bo še ok.

Zgleda, da sem rojen za nove začetke. Kar naprej in naprej se mi dogajajo. A bom že preživel. Še bolj žilav, kot prej!

To je pa tako, ko stari jarci špilajo fuzbal. Problem nastane, ker NISO debeli in zamaščeni. Tam se nima kaj strgat. Če pa nekaj mišic imaš, pa včasih naredi:

PAAAAAK...

In si na berglah.

Prokleto sranje.

Natrgana leva mečna mišica. Do zdravnikov, fizioterapevtov in podobnih, grem jutri. Upam, da mi kdo kaj drugega reče, kot samo: "počitek in led".

Pa sploh nisem nič kaj takega počel. Samo za žogo sem zalaufal in to niti ne tako močno. Uff, kako me je usekalo...

Sicer se pa že počasi prebijam iz stadija samopomilovanja, počasi se prebijam v stanje še večje zagrizenosti in trme. Saj mi drugega tudi ne preostane. Edino, če postanem lep in debel. O tem bom pa še razmislil...

Verjamem pa, da je vsaka stvar za nekaj dobra. In čeprav temu morda ni tako, je pa res, da mora človek znat iz vsake situacije potegniti najboljše, kar se pač da. S tem situacijo obrneš sebi v prid in vse je natanko tako, kakor mora bit.

Zato lahko le ponovim arnijev stavek:

I'LL BE BACK.

Čeprav sva vstala ob 4h in začela hodit ob 5:15, sva bila še mnogo prepozna. Ni bilo tistega bujenja novega dneva.

Zato je treba drugič vstat ob 3h. Ni druge.

Ah, kako je lepo tam gori. Ko si ob osmih že na vrhu, zadnji čas, preden se pritepejo oblaki. Vsaj nekaj razgleda v teh dneh.

Pot je ravno pravšnja za trening. Kar dolga, ne preveč strma, razen v začetku, vseskozi pa prijetna. Zato zadnji teden tudi nisem nič tekel, je bilo tole čisto dovolj. Tokrat sem prišel gor in dol mnogo lažje, kot takrat, ko smo šli s Krti. Navzdol je sicer hotelo nekaj koleno bolet, a mu nisem pustil in se je kar hitro umirilo.

Marko naju je dohitel na Pastiricah, midva nisva nič hitela. Lepo, s svojim ritmom sva šla. Ki je sicer počasen, a za naju in za prvič v "malo bolj" hribe, čisto v redu. Kondicija torej je, treba je le še delati na njej.

Tukaj sva naredila prvo pavzico, ob stanu skoraj ne moreš, da se ne bi ustavil. Seveda sem ga jaz tukaj pa prav fino ukakil. Uro sem lepo ugasnil, češ: ko stojiva pa že ne bom meril... A ko bi jo potem nazaj prižgal! Japajade.

Nekje tik pod kočo sem se spomnil, ko sem gledal cifre, da nekaj ni čisto v redu. Ahhh, grrrrrr.

Ampak to mi ni vzelo veselja. Gori je bilo enkratno! Kar malce hladno, a sonček je prav lepo svetil. In skale, ej, skale... Srce mi začne igrati, ko vidim skale. In najraje bi se zapodil med njih in cel dan španciral med njimi.

A bo treba na kaj takega še malo kondicije dobit in malo počakat. Vse ob svojem času.

Logarska se je kopala v soncu, Rinka je bila polna, kot je že dolgo nisem videl, na Okrešlju pa še kar nekaj snega. Bo treba še počakat, da ga povsem pobere.

Potem pa kar veselo dol, seveda po melišču. Upam, da mi bodo gojzarji razpadli, ker mi gredo presneto na živce. Saj niso slabi, a tiščijo me prav povsod. In če bom hodil malo več v hribe, bo to prava muka.

Ker ure nisem imel prižgane, težko dam natančne podatke. Sem moral potem iz programov malo ven izluščit, kaj se je dogajalo in koliko mi manjka.

2:30 za gor, 1:40 za dol. Čisto ok za naju.

Heleno sem sicer prepričeval, ej, do desetih bova že doma, ampak to se je malo sfižilo... Nisem ravno računal še poti, pa postankov, pa piva na koncu, pa skoka v lekarno, pa občudovanja narave, pa... In tako sva bila nazaj doma "šele" ob 12h. Ampak tudi to je čisto ok. Če vstaneva še uro prej, pa res samo lepo hodiva in ne počivava preveč in brez piva na koncu, bi sigurno skrajšala do, ajde, 10:30. Mah, ja, čas je samo stvar interesa.

Upam le, da bova še takole hodila. Tole je pa najboljše polnjenje baterij, kar se ga lahko spomniš. Še posebej zato, ker greš tako zgodaj!

Porkaduš, enkratno je bilo! Še bo treba gret.