Po mojem so drugi veliko bolj poklicani, da obnovijo kaj se je vse danes dogajalo.

Jaz bom le pripomnil, da se še nikoli (nikoli!) nisem uspel prebiti čez toliko predavanj, kolikor sem jih videl ta dva dni. Nikoli mi še ni uspelo, sršeni v zadnji plati naredijo svoje in ponavadi ne zdržim. Ne morem, preprosto.

Morda zato, ker je bila z mano Helena, morda pa zato, ker je bilo zanimivo.

Ja, nekaj sem odnesel s teh predavanj. Čisto všeč so mi bila, tudi pri zadregah nekaterih. Vseeno.

Nekaj piva je tudi steklo, nekaj sem se celo pogovarjal, kar je precej nenavadno. Morda pa mi gre na bolje.

Bil pa je to tudi čas, ko sva se s Heleno lahko ustavila in se celotni sferi, ki se vrti okrog naju, tudi posebej posvetila. V tem je bil največji čar. Že tja od srednje šole nisem popisal toliko papirja, kot sva ga zdaj, ko sva zlivala ideje in predloge skupaj.

In kako sem v nočno ljubljano, okrog enih zjutraj, nakladal! Uhhh, to bi si moral zapisat!

Presenečen: obisk, ki bi bil lahko večji. Ne razumem najbolje, zakaj nas ni bilo več.

Začuden: zakaj so bili problemi le z Mac-i?

Če si sposodim stavek pri prijatelju dr.Wegi:

v bistvu je bilo doslej kar v redu.

Upam, da bo tako tudi danes, čeprav sem malo zmatran. Količina piva se na mojih letih pač pozna, to, da sem šel spat ob 2h pa tudi ne prinaša nobenih otipljivih koristi.

Zdajle sem prepričan, da bom žurko danes spustil. Ampak dan bo dolg in bogve, kaj se še vse zgodi.

Se še nisem čist zbudil.

Dvajset km je pa zame že kar nekaj.

Moje nogice so bolj iz putra in ne prenesejo kakšnih velikih obremenitev. Sploh na kolesu, ko se mi zdi, da nikamor ne gre.

In kot naročeno, sem se moral še zaplezat v mega-klanec, ki sploh ni imel izhoda. Ha! Sem moral kar lepo nazaj, potem, ko sem skoraj sapo izgubil na tistem klancu.

Ena uboga mimoza sem, ki kar naprej jamra. Ampak sem žilav in verjamem, da bo sčasoma bolje. Tudi na kolesu. Kako bo pa s tekom, bomo pa še videli. Zaenkrat se noga še kar dobro drži in je vedno manj v napoto. Kar je dobro in zato polagam velike upe, da mi bo julij bolj naklonjen in da bom zmogel tisto nočno desetko. Da bi se zdajle premislil, si še misliti ne morem, čeprav še nimam pojma, kako bo šlo.

Če bo šlo.

1:11:45, 21.28km, avg 17.8km/h, max 34.1km/h, 1033kCal, 156/183, 470m gor in dol.

Tisti konček, tam pri Češnjicah je tisti mega klanec. Upam, da se ne bom več nikoli zmotil. Se mi pa itak zdi, da so po celi poti sami klanci. Kako jih v avtu nikoli ne opazim, madona? Pri biciklu so pa kar naprej...

Ma ja, za kondicijo bo čisto ok, anede?

Pravzaprav sploh ni tako težko. Junija sploh ne.

Še posebej ne, če malo dežuje in če vreme ni najboljše.

Naprimer semle:

No, mi smo se tokrat semle. Čisto lahko pa bi šli tudi kam drugam. Skoraj sigurno bomo šli drugič kam drugam. Pa ne zato, ker ne bi bilo v redu, ampak zato, ker ne moreš biti večkrat na istem mestu. To nikakor ne gre, začne rit srbet. Morda po petih letih, ko vse pozabiš, pa je spet nekaj novega.

Hrvaška je pač blizu in kolikor je bolj grozen/socialističen/neurejen kamp, bolj nam je všeč. Tam namreč ni ljudi. Tako ali tako nimamo nobenih zahtev, samo po prostoru čimbolj na samem. Vsa iterakcija z ostalimi je naročanje sladoleda.

Pa še cena je, kakorkoli obrneš, še vedno manjša od Francije. Čeprav jih kar hitro lovijo in jih bodo prav kmalu ulovili.

Letos so nas v kampu, bogu za hrbtom, presenetili žetoni! Žetoni za toplo vodo! To pa je višek obiranja. In se mora potem človek založit z žetoni ter se - čisto po domače - jebat z njimi, ko mu med tuširanjem kar naenkrat zmanjka tople vode. Do kam gre še človeška neumnost?

Pa podražite kamp za pet evrov, pa se noben ne bo sekiral, to, da je drago, se itak že kar naprej pritožujemo. Ne pa žetone za vodo, pa kdo je to še videl!

Ah, sem kar noter padel... Oziroma ven.

Malce več časa smo iskali prostor za naš mega šotor, a smo ga na koncu vseeno - jasno, ne? - našli. Seveda na samem, nekje med parimi praznimi prikolicami. O, junij je presneto lep!

Je pa zanimivo, da smo edini, kolikor toliko lep dan, porabili za pohajkovanje po Rovinju, da nam je bilo res kar vroče. Sem pa vsaj sina kaj naučil. Najbrž spet kakšno neumnost...

Mi jo je pa zato ta veliki zagodel, tako, kot on to zna. In ker zna to kar v redu, in ker pojma nimam, kako me ujame v takih pozah, moram fotko kar poknit gor:

Da se linija izravna, je vsaj naslednik bolj fotogeničen:

Vsi skupaj smo pa vedno isti. Ko se naštimamo.

Škoda le, ker Flori ni mogla z nami, kdo si pa spomni šolo v naravi konec junija?

No, ostale dni, ki niso bili tako sončni, smo se pa kopali. Oziroma: so se kopali. Jaz sem samo noge namočil, saj nisem nor. Dokler ne bo morje imelo 26 stopinj, ne grem noter!

So mi kar naprej govorili, da je v vodi topleje, kot zunaj! Kot, da mi to kaj pomaga? Enkrat je treba prilest ven, kaj pa takrat? Brrr.... Še zdaj me zazebe, samo, da pomislim, kako so čofotali.

Za tegale pa ne vem, kaj je počel, zgleda, kot da se je levil. In ni hotel nikamor, še šotora nisem mogel pospravit. Sem ga moral na koncu prav odnesti, gospoda! Ker nimam pojma, kaj je ta žuža, se mi še najbolj zdi, da bi bil lahko škržat. Ne me pa za besedo držat.

No, tako. Pobegnili smo in se tudi vrnili. Nekateri srečni, ker so spet doma, nekateri malo manj. Zame je vsekakor par dni mnogo premalo. Si bo treba še časa vzet.

Včasih bi se mi čudno zdelo, ampak prav nič ni treba, da je vroče!

Takole si jaz predstavljam življenje na Veneri.

Ščije od jutra do jutra.

Še malo, pa dobimo plavalno kožico...

Čisto tako, eno majčkeno, smo bili na morju.

Samo za pokušino.

In da boste vedeli: tam mnogo manj dežuje kakor tu. Čeprav tudi tam. Dežuje.

Ampak na morju je to čisto nekaj drugega.

Ko se sestavim (po najprej lepi pol-avtocesti, kjer ni žive duše in sončku, priletimo v nalive, v 15 stopinj in v kolonnnnnne tovornjakov) pa kaj več.

Zdajle grem gledat fuzbal. Ne moreš/m verjet. Ampak bolje ne morem vegetirat.

Spet me rešuje kolo.

Včeraj sem bil pri zdravniku, povedal, da poškodba ni več tako huda, da samo še malo šepam, da me motijo le klanci, a da lahko lepo vozim kolo, ker me tam čisto nič ne boli.

Pa me zdravnica gleda, gleda in še malo gleda. Na koncu pa reče: "Se vidiva konec meseca. Led in počitek!"

Nekaj sem začel jecljati, a sem bil na koncu raje lepo tiho. Bo že zdravnica vedela, ne pa jaz! Izustil sem le še "OK!" in se pobral, no, odšepal, kolikor so me nesle noge.

Sem upal, da bom dobil bolniško vsaj še za en dan, da mi ne bo treba kar sredi tedna v službo. Na kaj takega pa nikakor nisem bil pripravljen.

Pravzaprav se na bolniško prav lepo navadiš. In kupa knjig še vedno nisem prebral. Torej?

Sem pa zato potem skočil na kolo. Tokrat prvič z Garminom! Neverjetno, toliko časa je že preteklo, jaz pa ga še nisem sprobal na biciklu. Ojej.

Seveda sem bil mega počasen, ampak za trening bo super. Le malo večkrat se ga bom moral lotit, ne samo takole, sem in tja.

41:26, 13.180m, avg 19,1km/h, max 49,8km/h, 561kCal, 167/183, 306m gor in dol. Vse skupaj nič, a za začetek bo že.

Garmin se je super izkazal, če pa bom večkrat to počel, si bom kmalu omislil nosilec. Ker na roko gledat mi ne gre najbolje.

Se je pa malo manj izkazala moja rit. Hja.

Morda pa mi vseeno rata tečt na Blejski desetki... Upanje še imam!

Očetu!

Veš, takega Očeta ni bilo prav lahko imeti. A sem ti za to presneto hvaležen.

Dolgo, dolgo sem potreboval, da sem se sprijaznil, dolgo, da sem spoznal in dolgo, da sem se osamosvojil in se nehal boriti proti tebi. Da sem lahko postal sin, ki ne izključuje Očeta, temveč ga vključuje in ga ima preprosto rad. Zaradi njega - Očeta - samega.

Tudi Ti bi rekel, da je to čisto naravna pot in da je pravzaprav dobro, da mi je sploh uspelo.

Nekaj lepih, mirnih in plodnih let sva imela v zadnjem času. Kar nekaj stvari sva naredila skupaj, še posebej sem ponosen - saj sem lahko, kajne? - na Naša Pisma. Ponosen sem na Veliko družino, ki sta jo ustvarila z Materjo, ponosen na to, da si bil zadnje čase zadovoljen z menoj in da sem te - celo! - presenečal. Saj veš, sinovi, vedno se trudimo ugajati Očetom, pa čeprav niti približno ne zgleda tako...

Tvoja zapuščina je velika, ogromna, tudi če se omejim samo na osebno, kaj šele na tvojo delovno zapuščino. Helena namreč ob pogledu na Leandra velikokrat vzklikne: lej ga, Fotrček! In tudi sam se velikokrat ustavim, ko me zapustijo besede, ki veliko bolj spominjajo nate, kot name. Vendar sem v zadnjih letih na to sila ponosen in tega prav nič ne skrivam, zatiram.

Tvoje plodnosti ne bom nikoli dosegel, pa tudi če bi jo lahko, sem mnogo prepozno začel. A obljubim, da se bom trudil, v svoji smeri seveda, a s podobno gorečnostjo. S svojim zgledom sta bila z Materjo najboljša vzgoja, kar jih je bilo lahko. To danes dobro vem in sem Vama obema hvaležen, kljub temu, da sem se prvih petindvajset let upiral na vse pretege.

Preveva me občutek, da si še veliko nisva povedala, da je ostalo še toliko neizrečenega, da bi bilo potrebno doreči še toliko stvari in težko se je strinjati z dejstvom, da je zmanjkalo časa. Pa vendar:

naučil si me, da verjamem in jaz Verjamem, da se bova še sreč(av)ala.

Dokler je živ Spomin.

Tole nima nič opraviti s tekom. Sem še vedno na bolniški in še vedno šantam...

Ne vem pa, kam se tem otrokom tako mudi. Kar naenkrat smo že pri desetki. Pa ravnokar je... Ah, pustimo to...

Res se po otrocih najbolj pozna, da gre tale čas precej hitreje, kot bi bilo lepo, da gre.

Še malo nazaj je bila taka mala žaba, zdaj ji pa kaj takega človek ne more več reči, anede?

Počasi bo potrebno popuščat prijem, še dobro, da me je Tadeja dobro preparirala.

Vse najboljše, Flori!

K mehaniku greš, da najde napako, potem jo greš pa domov sam popravit.

No, skoraj tako.

Malce drugače je, ampak na koncu tako zgleda. Ker...

Saj vsi vemo, kako je, ko prideš k mehaniku, kajne? Vsaj zame je to vedno stres. Tak majhen človeček, ki milo prosi, da se mu odpravijo težave, na milost in nemilost prepuščen malim bogovom.

Saj ne vem, morda bi se moral bolj postaviti zase, ampak na koncu - v vsakem primeru - potegneš ta kratko. Jaz pa še posebej, ker se mi ne da nikoli kregat. Kaj se bom kregal z mehanikom... kot, da bi kaj zaleglo. Za samo zadoščenje mi pa ni.

Zato jih pa menjavam kot gate. Skoraj.

In zadnjič pridem ves poklapan, šipa ne gre več gor, otroci so se igrali, zunaj pa kaže na dež... Vijem roke in točim solze: kaj mi je storiti?

Mehanik pogleda... odpre vrata, iztakne konektor, ga sleče, in hopla... dve strgani žici... "Hmmm..." reče. (Tak dolg, pomenljiv Hmmm je to.) Meni seveda v trenutku pade kamen s srca. Ufff, ne bo petsto evrov! Juhej!

"Za tole morte pa k električarju!"

"OK, super, hvala! Sem že na poti!" in jo odkurim, koliko me nesejo noge. Malo sem bil sicer razočaran, ker sam ni tistih dveh bebastih žic skupaj staknil, ampak bo že... S tem se pač ukvarja električar, ne pa mehanik, kaj sem pa mislil???

In sem šel domov in sam zvezal tisti dve bebasti žici. In je vse skupaj delalo kot pesmica. Še tisti gumb za okna pri Tamaučku, ki ni delal že celo leto in za katerega okvaro smo ga že davno proglasili za krivca. Pa je bila razrešena še ena skrivnost.

Pa smo bili na koncu vsi zadovoljni. Mehanik - ki je dokazal svojo superiornost, električar - ki ni imel nikakršnega dela in jaz - ki sem se počutil koristnega in sposobnega.

Eh, ko bi bilo vedno tako.