Heh, Kamniška Bistrica je lepa, kajne?

Tja do šestih, pol sedmih zjutraj že, potem je pa le še natlačena. Še vedno je lepa, res je, ampak prevladuje natlačenost, ne lepota.

Tale praznik sredi tedna je pa bil... Zjutraj sem srečal prvega kolesarja šele v Mekinjah, drugih še ni bilo nikjer.

Čisto druga pesem pa ob desetih, enajstih... Olala. Po mojem jih je bil en tamal milijon. Saj sem majčkeno računal z njiimi, da bom tudi bolj počasen, a me je količina vseeno kar dobro presenetila. Mater jih je bilo! Kot, da bi bil na kakšnem tekmovanju.

Če bi imel tudi jaz kolo, bi bilo najbrž čisto ok, ampak z avtom med njimi, je pa malce naporno. Po tistih ovinkih, ko vsi (kolesarji, ne jaz) drvijo ko nori. Pa noter, pa ven, pa prehitet, pa ne prehitet, ah...

Še ene tri znance sem srečal, pa so bili prehitri, jaz pa sem moral preveč pazit, hupat pa se sploh nisem upal, kdo ve, če bi se kdo ustrašil in skočil s kolesa.

Da pa ne bom delal krivice samo dolini, kot, da je bilo v hiribih kaj bolje. Helena je po sto metrih itak srečala sosedo, na vrhu pa sodelavca. Kaj bi šele bilo, če bi bil človek gor na Kamniškem cel dan? Najbrž bi srečal več znancev, kot v Ljubljani?!

Žalost je, da vstaneš ob pol petih, si ob pol šestih že na izhodišču,

potem pa...

ne moreš gor!

Jebela cesta pa bolniška! Včasih mi gre na živce, čeprav mi takole - overall - pride kar prav, kaj bom tajil.

Zgleda bo tale sezona izpuščena. Na žalost.

Sem pa dosti drugega dela naredil, kar pa tudi šteje in bo enkrat še prav prišlo. Kakor sam verjamem, vsaka stvar pride še presneto prav in ponavadi je natanko tako, kot mora bit.

In ja, na punco sem presneto ponosen!

Včasih se zgodi, da nam tamauček kar naenkrat izgine. Ja, tak lump je, in kar odkolovrati, bogve kam.

In potem ga iščemo in iščemo in iščemo. Upamo samo, da ne bo kdaj odkolovratil skozi vrata ven.

No, čez nekaj časa smo ga tokrat le našli. Lepo zleknjenega v svoji postelji, ko je spal kot polh, ves zmatran. Kako in kdaj je tja prišel, ni bilo nikomur jasno.

Je pa bila Tadeja vesela, ker je na njem ležal tudi njen telefon, ki ga je kar nekaj časa besno iskala.

Nihče ni imel pojma, kako in zakaj, a je pogled v telefon razkril celotno rekonstrukcijo dogajanja!

"Najprej se zapodim po stopnicah navzgor.

Uuu, kako je daleč. Tadeja je lahko srečna, ker tako dobro držim telefon v rokah!

Pa temo se da tudi slikat! Uau!

Težko je slikati in se obenem izogibati oviram na tleh.

Še malo teme, ko pa je tako zanimiva!

Ah, končno, moja postelja. Pa igračke, pa... Olalala.

Še noge stegnem, poslikam vse svoje posterje...

Pa se malo umirim, da ne bo vse tako zabrisano in...

SPIM."

Zdajle bi se moral lepo voziti proti Veliki planini.

Pa se ne.

Doma sem ostal, kot kakšen zapečkar bom spal, počival in si tlačil led na nogo.

Nič ne bo z izletom... Pa tak lep dan se obeta! In kako enkratno bi bilo spet prehoditi vsa tista prostranstva Velike planine z vso njeno gorsko zeleno travo. Ahhhh.

Ampak od včeraj me tale moja uboga mišica, zaradi katere sem na bolniški, spet malo zafrkava. Pa prav včeraj je spet začelo boleti! Pa prav včeraj! Kot zanalašč, kaj?

In čeprav je takole ostati doma seveda najbolj pametno, me vseeno še bolj boli srce, ker ne morem tja gor. Mater, če bi vedno delali samo po pameti, kam pa pridemo? Me ima, da bi se kar usedel v avto in zletel za njimi, pa kar bo, pa bo!

Pa se ne bom.

Mogoče je pa res tako bolje. Kdo pa bi skrbel zame, če me začne fino bolet? Bi naredil še vsem ostalim samo še škodo. Kdo bi me pa nosil dol? Helikopter?

Ja, še tega bi se manjkalo...

Pa tako fino smo organizirali: Napad na Veliko planino! S treh koncev se podajajo na njo, s Stahovice, od Jurčka in s Kisovca. V planu sta bili še dve poti, a ni bilo dovolj zanimanja. No, tudi s treh poti, se bo dobro videlo, ko se bodo združili na koncu, čisto pri vrhu. Upam samo, da je timing pravi.

Torej, danes bo na Veliki planini vse oranžno in veselo. Če pa gre kdo slučajno danes gor - poiščite zastavo, tam nekje bodo.

Samo mene ne bo.

Bodo pa trije naši, iz družine. To pa tudi nekaj šteje, anede?

Po mojem so drugi veliko bolj poklicani, da obnovijo kaj se je vse danes dogajalo.

Jaz bom le pripomnil, da se še nikoli (nikoli!) nisem uspel prebiti čez toliko predavanj, kolikor sem jih videl ta dva dni. Nikoli mi še ni uspelo, sršeni v zadnji plati naredijo svoje in ponavadi ne zdržim. Ne morem, preprosto.

Morda zato, ker je bila z mano Helena, morda pa zato, ker je bilo zanimivo.

Ja, nekaj sem odnesel s teh predavanj. Čisto všeč so mi bila, tudi pri zadregah nekaterih. Vseeno.

Nekaj piva je tudi steklo, nekaj sem se celo pogovarjal, kar je precej nenavadno. Morda pa mi gre na bolje.

Bil pa je to tudi čas, ko sva se s Heleno lahko ustavila in se celotni sferi, ki se vrti okrog naju, tudi posebej posvetila. V tem je bil največji čar. Že tja od srednje šole nisem popisal toliko papirja, kot sva ga zdaj, ko sva zlivala ideje in predloge skupaj.

In kako sem v nočno ljubljano, okrog enih zjutraj, nakladal! Uhhh, to bi si moral zapisat!

Presenečen: obisk, ki bi bil lahko večji. Ne razumem najbolje, zakaj nas ni bilo več.

Začuden: zakaj so bili problemi le z Mac-i?

Če si sposodim stavek pri prijatelju dr.Wegi:

v bistvu je bilo doslej kar v redu.

Upam, da bo tako tudi danes, čeprav sem malo zmatran. Količina piva se na mojih letih pač pozna, to, da sem šel spat ob 2h pa tudi ne prinaša nobenih otipljivih koristi.

Zdajle sem prepričan, da bom žurko danes spustil. Ampak dan bo dolg in bogve, kaj se še vse zgodi.

Se še nisem čist zbudil.

Dvajset km je pa zame že kar nekaj.

Moje nogice so bolj iz putra in ne prenesejo kakšnih velikih obremenitev. Sploh na kolesu, ko se mi zdi, da nikamor ne gre.

In kot naročeno, sem se moral še zaplezat v mega-klanec, ki sploh ni imel izhoda. Ha! Sem moral kar lepo nazaj, potem, ko sem skoraj sapo izgubil na tistem klancu.

Ena uboga mimoza sem, ki kar naprej jamra. Ampak sem žilav in verjamem, da bo sčasoma bolje. Tudi na kolesu. Kako bo pa s tekom, bomo pa še videli. Zaenkrat se noga še kar dobro drži in je vedno manj v napoto. Kar je dobro in zato polagam velike upe, da mi bo julij bolj naklonjen in da bom zmogel tisto nočno desetko. Da bi se zdajle premislil, si še misliti ne morem, čeprav še nimam pojma, kako bo šlo.

Če bo šlo.

1:11:45, 21.28km, avg 17.8km/h, max 34.1km/h, 1033kCal, 156/183, 470m gor in dol.

Tisti konček, tam pri Češnjicah je tisti mega klanec. Upam, da se ne bom več nikoli zmotil. Se mi pa itak zdi, da so po celi poti sami klanci. Kako jih v avtu nikoli ne opazim, madona? Pri biciklu so pa kar naprej...

Ma ja, za kondicijo bo čisto ok, anede?

Pravzaprav sploh ni tako težko. Junija sploh ne.

Še posebej ne, če malo dežuje in če vreme ni najboljše.

Naprimer semle:

No, mi smo se tokrat semle. Čisto lahko pa bi šli tudi kam drugam. Skoraj sigurno bomo šli drugič kam drugam. Pa ne zato, ker ne bi bilo v redu, ampak zato, ker ne moreš biti večkrat na istem mestu. To nikakor ne gre, začne rit srbet. Morda po petih letih, ko vse pozabiš, pa je spet nekaj novega.

Hrvaška je pač blizu in kolikor je bolj grozen/socialističen/neurejen kamp, bolj nam je všeč. Tam namreč ni ljudi. Tako ali tako nimamo nobenih zahtev, samo po prostoru čimbolj na samem. Vsa iterakcija z ostalimi je naročanje sladoleda.

Pa še cena je, kakorkoli obrneš, še vedno manjša od Francije. Čeprav jih kar hitro lovijo in jih bodo prav kmalu ulovili.

Letos so nas v kampu, bogu za hrbtom, presenetili žetoni! Žetoni za toplo vodo! To pa je višek obiranja. In se mora potem človek založit z žetoni ter se - čisto po domače - jebat z njimi, ko mu med tuširanjem kar naenkrat zmanjka tople vode. Do kam gre še človeška neumnost?

Pa podražite kamp za pet evrov, pa se noben ne bo sekiral, to, da je drago, se itak že kar naprej pritožujemo. Ne pa žetone za vodo, pa kdo je to še videl!

Ah, sem kar noter padel... Oziroma ven.

Malce več časa smo iskali prostor za naš mega šotor, a smo ga na koncu vseeno - jasno, ne? - našli. Seveda na samem, nekje med parimi praznimi prikolicami. O, junij je presneto lep!

Je pa zanimivo, da smo edini, kolikor toliko lep dan, porabili za pohajkovanje po Rovinju, da nam je bilo res kar vroče. Sem pa vsaj sina kaj naučil. Najbrž spet kakšno neumnost...

Mi jo je pa zato ta veliki zagodel, tako, kot on to zna. In ker zna to kar v redu, in ker pojma nimam, kako me ujame v takih pozah, moram fotko kar poknit gor:

Da se linija izravna, je vsaj naslednik bolj fotogeničen:

Vsi skupaj smo pa vedno isti. Ko se naštimamo.

Škoda le, ker Flori ni mogla z nami, kdo si pa spomni šolo v naravi konec junija?

No, ostale dni, ki niso bili tako sončni, smo se pa kopali. Oziroma: so se kopali. Jaz sem samo noge namočil, saj nisem nor. Dokler ne bo morje imelo 26 stopinj, ne grem noter!

So mi kar naprej govorili, da je v vodi topleje, kot zunaj! Kot, da mi to kaj pomaga? Enkrat je treba prilest ven, kaj pa takrat? Brrr.... Še zdaj me zazebe, samo, da pomislim, kako so čofotali.

Za tegale pa ne vem, kaj je počel, zgleda, kot da se je levil. In ni hotel nikamor, še šotora nisem mogel pospravit. Sem ga moral na koncu prav odnesti, gospoda! Ker nimam pojma, kaj je ta žuža, se mi še najbolj zdi, da bi bil lahko škržat. Ne me pa za besedo držat.

No, tako. Pobegnili smo in se tudi vrnili. Nekateri srečni, ker so spet doma, nekateri malo manj. Zame je vsekakor par dni mnogo premalo. Si bo treba še časa vzet.

Včasih bi se mi čudno zdelo, ampak prav nič ni treba, da je vroče!

Takole si jaz predstavljam življenje na Veneri.

Ščije od jutra do jutra.

Še malo, pa dobimo plavalno kožico...

Čisto tako, eno majčkeno, smo bili na morju.

Samo za pokušino.

In da boste vedeli: tam mnogo manj dežuje kakor tu. Čeprav tudi tam. Dežuje.

Ampak na morju je to čisto nekaj drugega.

Ko se sestavim (po najprej lepi pol-avtocesti, kjer ni žive duše in sončku, priletimo v nalive, v 15 stopinj in v kolonnnnnne tovornjakov) pa kaj več.

Zdajle grem gledat fuzbal. Ne moreš/m verjet. Ampak bolje ne morem vegetirat.