Danes sem siten kot driska.

Bolje, da se me niti ne pogleda. Ugriznem takoj.

Ne, ni nizek pritisk. Jutri moram - po enem mesecu - spet v službo.

Juhuhuhuhu. Grrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr.

Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, da videa sploh ne bi bilo. Niti kamer, niti fotoaparatov, nič slikovno zapisljivega.

Včeraj sem namreč po nesreči gledal TV. Ravno med dnevnikom. Napaka.

In ko gledaš ljudi, zdaj so, zdaj jih ni več... Še zadnja, ultimativna zasebnost same smrti, jim je bila odvzeta. In stotisoči gledalcev v tistem trenutku ve nekaj več, kot vedo sami. Vedo vse tisto, česar se prikazovani niti najmanj ne zavedajo.

V interesu obveščanja so jim ukradli še tisti zadnji trenutek, da ga lahko gleda cel svet. In če bi se dalo, bi posneli še kaj več. Do konca.

Nisem mogel več, obrnil sem se in se zaklel, da bo spet preteklo mnogo časa, preden bom spet gledal kakšen dnevnik.

Ne uživam v trpljenju, ne v trpljenju drugih, ne v lastnem.

Zasebnosti že davno ni več. So samo še posamezni delčki celote, da ne pogruntamo, da nas je nekdo že zdavnaj povlekel za nos. V imenu Javnosti. Ali v imenu Varnosti. Ali v imenu Države. Ali v imenu Whatever.

Klinc, po mojem smo že čisto degenerirani. In čisto nič bolje ne bo, ne se bat.

Tako je bilo jutranje vprašanje...

Kakšna izbira pa je to? Če izberem kosilnico, potem kao ne grem na kolo, torej se odrečem tistemu, kar bi rad, če pa izberem kolo, pa je treba tako ali tako pokosit, anede?

Mah, izbira pa taka. Bolj pravilno bi torej bilo: "kolo IN kosilnica". S klicajem na koncu. In tako se je tudi zgodilo.

Kolo je bilo super, ampak sem spet preveč motovilil in se obiral, zato sem odšel kosit šele, ko je bil sonček že visoko na nebu. Kar je zelo povečalo uporabniško izkušnjo same košnje.

Sicer pa saj ni tako težko kosit, če ni klancev. Zato ga pa imamo, enega takega, majhnega, ampak čisto dovolj velikega, da se kar dobro zmatraš. In da ne pozabiš vseh grdih besed, ki jih imaš spravljene ravno za take in tej podobne priložnosti.

In medtem, ko sem z obema rokama balansiral kosilnico v hrib in srčno upal, da mi ne bo spodrsnilo na spolzki pokošeni travi, se mi je na prsi usedel tak lep, pri sosedu dobro rejen obad. Brencelj po domače.

Mislim, da me v zadnjih petintrideset let brencelj ni več pičil. Ko dobiš kot otrok tiste nekaj osnovne motorike, je mnogo prepočasen, da bi ti še kaj mogel. Se še spomnim, da smo jih kot otroci opazovali, kako izvlečejo cevko in jih počili šele, ko so bili že čisto pred tem, da te pičijo.

A kljub temu sem bil danes jaz še bolj počasen kot preklemani dobro rejeni brencelj.

V tistem trenutku so bili namreč moji možgani precej zasedeni, saj sem razmišljal ali ga naj takoj počim in si pri tem nevarno povečam možnosti, da si odkosim nogo, ali pa ga naj pustim na miru, ali pa... Ko tudi pihanje ni pomagalo, je bilo pa že prepozno. Preden sem se postavil v kolikor toliko normalen položaj, da sem lahko spustil kosilnico, me je že užgal in odletel še celo prej, preden sem ga uspel počiti.

Tako, da sem na koncu še počil le samega sebe.

In zdaj imam od kolesa in košnje samo to, da me je pičil brencelj.

No, pa pokošeno travo...

Nisem povedal, da sem zadnjič pri zdravnici dobil še ena zdravila, anede?

Sem hotel skrivat, ampak danes sem opazil nekaj neverjetnega in moram to zapisat v svoj ti. tekaški dnevnik. Da ne bo potem pomot in nesoglasij.

Zakaj mi je predpisala še ena zdravila, kot da že drugih nimam dovolj? Ker še vedno nimam tlaka na 60/40. No, ja, malo pretiravam.

Ampak jaz začnem šele živet pri 140/100, mater. Sem ji pa šel zadnjič priznat, da je moj največji problem sol. Ja, sol. Pojem, popijem jo, kolikor hočeš. Ker me spravi k sebi. Človek ne bi verjel, da lahko en šljukec Maggi omakice ali pa en mali košček jušne kocke pomaga mnogo bolj kot kava!!! Ma kaj, kava... po kavi me vedno spat. Po Maggiju pa letim! Letim!

Torej, dobil sem še ene tablete za odvajanje. Vode, odvajanje vode.

In danes končno gledam, kaj so to sploh za ene tablete in kaj bi mi bilo lahko, če se me ne primejo. In piše tole, dobesedno:

"Pri športnikih lahko jemanje tablet povzroči lažno pozitivne rezultate testov za jemanje nedovoljenih poživil."

O, mater... pa sem v ri*i.

Kaj pa zdaj?

Kaj, če me pregledajo na Gradiškem, pa na Barbari, na Nočni 10ki, na MKM? In na koncu si predstavljam največjo blamažo vseh blamaž, Mamo blamažo na Ljubljanskem Maratonu:

"Aleš K, 42, tekmovalec številka 4539, diskvalificiran z 3856-ega mesta zaradi jemanja nedovoljenih poživil"

Saj si ne bi nikoli več upal tečt.

Nekaj pametnega si moram spomnit, kako bom to prikril. Nekaj *zelo* pametnega!

V knjižnico gremo vsakih štirinajst dni. Kot urca smo.

No, ne vedno, ne smem pretiravat. Celo zamudnino plačujemo, ker smo leni in se nam ne da. Ali pa kaj podobnega. Ali pa se skušamo s telefonskim podaljševanjem temu izgonit. Kakor kdaj. Ampak večinoma smo pa kar redni.

Ko tamauček spravi skoz vse knjige, je pa vsekakor treba iti.

In takole težko torbo trogat s seboj:

Vedno je nabasana do konca in še kaj moraš v rokah nesti. In potem vsebino samo zamenjamo, za večinoma enako količino, kot prej.

Ampak ne, druge torbe si pa ne omislimo. TA torba je za v knjižnico in pika! Mogoče jo bomo upokojili, ko bo čisto razpadla. Po količini knjig, ki jih mora prenašati, bo to najbrž kmalu.

Me prav zanima, kaj sploh bi, če ne bi imel take prve prestave:

Podaljšana prva, super-low, whatever...

Ne morem verjet, kako mi prav pride. Ampak bo pa to cel praznik, ko bom enkrat uspel prevozit kakšen klanec, ko mi je ne bo treba uporabit. Cel praznik.

1:03:20, 19.72km, avg. 18.7km/h, max. 35.7km/h, 869kCal, 162/181, 320m gor in dol.

Nič, prav vsak dan bom moral it, ni druge!

Nekaj življenjskih resnic je čisto osnovnih in se nam dogajajo vsak dan.

Včasih se te resnice izenačijo z Murphyjevimi zakoni, a zato so zame še toliko bolj osnovne. In toliko bolj življenjske.

Naprimer vrsta v trgovini. Sosednja vrsta, seveda. Ali pa... no, veliko jih, pa ne bi zdaj dregal v njih. Najraje jih kar na miru pustim.

Včasih pa se je teh osnovnih resnic dobro zavedati prej, in jih mogoče celo izkoristiti.

In danes mi je to uspelo. Ena mojih takih osnovih resnic je namreč: na pikniku je oglje najboljše v tistem trenutku, ko si že vse spekel.

Ker pa smo si danes zaželeli ribe na žaru, mi je v glavo šinila ideja, kako bi lahko tako življenjsko resnico obrnil sebi v prid.

In sem najprej spekel čevapčiče. Potem zelenjavo. In šele na koncu, ko je žar že mislil, da je vsega konec in se je končno ogrel, kot je treba, še ribe! Ha!

Tako so bile končno enkrat ribe spečene kot je treba. No, skoraj, ampak ne bi šel v detalje. Vsi so bili zadovoljni in tako naj ostane, kaj bi bili zdaj pikolovski... Dobre so bile in konec! In spečene, kot je treba! Ha!

Sem pa med žar-enjem razmišljal vse mogoče. Zakaj nisem povabil prijateljev? In čez čas, zakaj nisem povabil prijateljev iz vasi? In še malo kasneje, a čem povabit celo vas in vse prijatelje? Skratka, na koncu sem bil skoraj žalosten, ker nisem povabil celega sveta.

Šele po kosilu sem opazil, da sem nekam veliko zalival s pivom in da okrog leži cel kup piksen. Žar najbrž, anede?

Ma ja, kaj... vroče je bilo ko hudir! Jaz pa žejen in navdušen, kako sem prelisičil osnovno življenjsko resnico.

Pa je padla dokončna odločitev:

še en teden.

Mater, sem že zdajle žalosten, ker je *samo* še en teden. Kar verjeti ne morem, kako hitro je šel cel ta mesec. Mimo je švignil kot nor.

In jaz sem se navadil. Čisto navadil. Do konca navadil in pa še malo naprej. Kako naj se spravim po celem mesecu in še malo v službo? Kaj bom tam počel? Kako bom sploh živel???

Končno sem prebral tudi vseh tistih šest knjig. Sicer je trajalo še enkrat dlje, kot sem se namenil, a prve tri tedne nisem prav nič bral, tako sem bil navdušen nad tem, da sem doma. Zadnja dva tedna je pa šlo bolje, malo sem že prišel k sebi.

Na, zdaj pa samo še en teden.

Bom že. Nekako. Kaj pa vem.

Vse skupaj je ena velika priprava za nadaljnje korake in za ta podarjeni čas sem svoji mišici presneto hvaležen. Skoraj bi lahko verjel, da se je strgala namerno. Dvakrat.

Ja, zadeve gredo svojo pot in vse je tako, kot mora biti. Spremembe v življenju so pravzaprav dobrodošle in jaz jih vedno pričakam odprtih rok. Še toliko bolje, če ima človek pri vsem tem še čas zase in za ponotranjenje svojih misli in razmišljanj. Še toliko bolje...

Pixna bo namreč v tem tednu čisto pripravljena. Na koncu se je izšlo še bolje, kot če bi vse skupaj prej dolgo načrtoval.

Včeraj in danes sem se zatopil v takšne zanimive zadeve, kot je DefaultAppPool.

Jako zanimivo.

Strežnik krtina.com se je začel nekam čudno obnašat. Pa pojma nimam zakaj, ker se je to začelo dogajati kar naenkrat, brez kakega vidnega vzroka in brez sprememb. Take težave mi gredo silno na živce.

Saj same težave sploh locirati ne moreš! Kako pa bi jo, ko pa kar naenkrat, kot strela z jasnega, nekaj začne zafrkavat? Pri tem se mi porajajo le vprašanja, nikakor pa ne rešitve. Zakaj, zakaj, zakaj?

In potem seveda sumim svojega ponudnika, čeprav ni najbrž prav nič kriv, ker tudi doma občasno dela strašansko počasi. Uff, misterija.

Najprej potrebuješ vsaj en teden, da vsaj približno veš, kam pes taco moli, vsaj v katero smer, no. Ampak nikjer nič očitnega, memorije je dovolj, procesor ni obremenjen, nič, le vse skupaj je strašansko počasno. Pa spet zleti, pa spet počasno. Kako naj te ujamem?

Na koncu ni bilo druge, kakor premetavanje Pool-ov sem in tja, da vsaj ne bodo vplivali en na drugega, razdrobljenje vsega, kar se da, na najmanjše skupne imenovalce in spet opazovanje. Recikliranje nastavljeno bolj optimalno in načrtno.

S čisto finimi nastavitvami se nisem ukvarjal, to pride na koncu, ko vsega zmanjka. Oz. če ne bo zdaj bolje, bo pa treba poseči še po tem. IIS je ena čudna zverina. Dokler dela, dela. Ko pa noče več lepo delat... oh, to pa zna biti problem!

Kakorkoli že, prebral sem milijon postov, tehničnih ekspertiz, detaljev, razmišljanj, tudi skoraj filozofskih, ampak nisem nič bolj pameten.

Večina dela sistemcev tako ali tako temelji na ultimativnem orodju in vseobsegajoči resnici: "hiljadu pokušaja".

Trenutno sem nekje na polovici. Upam, da mi druge polovice ne bo potrebno spoznavat.

In tu je tudi tista osnovna razlika med programsko opremo MS-ja in IBM-ja, ki sem jo imel čas spoznavati skozi ves čas:

• - MS dela takoj in dela "kar" ok. Čim pa začne delati slabo, ali pa želiš, da bi bolje delal, si v ri*i.
• - pri IBM-u si pa od začetka v ri*i, še preden začne delat. Ko pa enkrat začne, takrat pa dela dobro in ponavadi zdrži dolgo, dolgo brez težav.

Upam, da bo zdaj vse ok.

Heh, Kamniška Bistrica je lepa, kajne?

Tja do šestih, pol sedmih zjutraj že, potem je pa le še natlačena. Še vedno je lepa, res je, ampak prevladuje natlačenost, ne lepota.

Tale praznik sredi tedna je pa bil... Zjutraj sem srečal prvega kolesarja šele v Mekinjah, drugih še ni bilo nikjer.

Čisto druga pesem pa ob desetih, enajstih... Olala. Po mojem jih je bil en tamal milijon. Saj sem majčkeno računal z njiimi, da bom tudi bolj počasen, a me je količina vseeno kar dobro presenetila. Mater jih je bilo! Kot, da bi bil na kakšnem tekmovanju.

Če bi imel tudi jaz kolo, bi bilo najbrž čisto ok, ampak z avtom med njimi, je pa malce naporno. Po tistih ovinkih, ko vsi (kolesarji, ne jaz) drvijo ko nori. Pa noter, pa ven, pa prehitet, pa ne prehitet, ah...

Še ene tri znance sem srečal, pa so bili prehitri, jaz pa sem moral preveč pazit, hupat pa se sploh nisem upal, kdo ve, če bi se kdo ustrašil in skočil s kolesa.

Da pa ne bom delal krivice samo dolini, kot, da je bilo v hiribih kaj bolje. Helena je po sto metrih itak srečala sosedo, na vrhu pa sodelavca. Kaj bi šele bilo, če bi bil človek gor na Kamniškem cel dan? Najbrž bi srečal več znancev, kot v Ljubljani?!