Tole je pismo, ki sem ga Staršem pisal nekje v 2002, predvsem Očetu. Iz tega pisma je nastal Forum, ki smo ga poimenovali Naša pisma.

Naša pisma so pravzaprav resnična pisma, ki smo si jih člani družine izmenjevali med seboj. Na koncu je prišlo do štirinajstih pisem in nato še drugega dela Foruma.

V mojih pismih sem predvsem obdelal svoj odnos z Očetom. Če sodim po času, ki smo ga skupaj preživeli po teh pismih, lahko rečem, da uspešno. Ker je bil to najin zadnji "spopad" in točka od katere sva naprej lahko živela neobremenjeno - vsaj jaz - čutim, da ga moram objavit, čeprav so zame hudo osebno izpovedna. 

V in za Spomin. Njegov in moj.

[Aleš – Tarasu in Alenki, 12.12.2002]

Ljubljana

Enkrat je treba začeti, pravijo, čeprav je moj moto: prestavi na jutri, kar lahko storiš danes! (He, he...) S temle pismom sem se precej potrudil, zakaj, bo vidno na koncu. Je hudo osebno izpovedno, kar mi povzroča občutke ranljivosti. Tudi ta zakaj bo pojasnjen na koncu. V mislih sem imel serijo takih in podobnih pisem, če le bosta Vidva za to. Jaz sem pripravljen.

Moje življenje zaznamujeta in oblikujeta dve osnovni stvari: ljubezen in svoboda. Vsa ostala mnenja, načela in podobno so podrejena tema, prvima dvema. Iz prvega prehajam do romantike, iz drugega do anarhizma. Verjamem v popolno ljubezen in verjamem v popolno svobodo. Vse svoje sile in delovanje svojega življenja usmerjam v tej smeri. Preprosto verujem. Lahko bi ti dve besedi označil kot Boga, a jih raje ne. Vendar verujem.

Iz prejšnjega odstavka sledi nato vse ostalo.

Trudim se ostati zvest samemu sebi v prvi vrsti. Se ravnati po svojih mislih, po svoji glavi. Včasih trmasto, z glavo skozi zid, a v veri, da delujem prav. V veri, da se ne izneverjam samemu sebi. Osebno sem svoboden, sebi lasten, edina stvar, ki jo imam za vedno na tem svetu, so moje misli, moja svoboda. Tega mi nobeden ne more vzeti, tega nikomur ne dam. A nikakor ne mislim, da sem samozadosten, z velikim veseljem pobiram iz okolja, vse, kar mi to okolje skuša dati. Vsak nasvet upoštevam, vsako dobro idejo, vsako misel. Skušam rasti na vseh teh vplivih, se z njimi oplajati, jih vplesti v svojo lastno miselnost. Odločitve na tej podlagi pa so samo in čisto moja stvar. Jasno je, da včasih na svoji poti tudi koga ranim, koga poškodujem. Temu se na žalost ne morem ogniti. A odgovornost nosim vedno. V vseh primerih se jasno zavedam posledic svojega dejanja in jih tudi odgovorno sprejemam, se pred njimi ne skrivam. Včasih sem potisnjen v kot, iz katerega drugega izhoda ne vidim.

Tako, na drugi strani, tudi od ljudi pričakujem, da so svobodni, samostojni. Ne smem in nočem se odločati namesto njih, njihove odgovornosti ne smem in nočem nositi jaz. Ker s tem prepuščam delček osebne svobode drugemu, prepuščam svojo samostojnost in se odgovornostno navezujem na drugega. Čeprav je ta drugi sam sposoben tega. Nikoli nikomur ne vsiljujem svojega mnenja, svojih misli. Rad povem, kaj in kako mislim, a tukaj se vsa stvar konča. Odločitve zase sprejemam jaz, kdo drug pa zase. Ljudi celo ne prepričujem v svoj prav, raje zasejem seme dvoma, raje pogledam na zadevo z druge plati. Delujem tako, ker se to obnese tudi pri meni samemu. Z direktnim napadom pri meni ne prideš daleč, že samo zato ne, ker je napad. Kakor ne dovolim, da drugi sprejemajo odločitve v mojem imenu, tudi jaz nočem sprejemati odločitev v drugem.

Svet, ljudi okrog sebe, ljudi, s katerimi komuniciram, skušam preprič(ev)ati s svojimi dejanji, s tistim, kar delam in kako delam. Sem kamenček v mozaiku, ki ga sestavljam. Delam po svojih močeh tisto, kar (z)morem, tako kot zmorem. Seveda se lahko takoj vprašam: ali ni že ta mozaik največja oblika nesvobode? Sem zaradi svojih prvih dveh načel vedno znova omejen na samo določen izbor obnašanja, delovanja? Sem zaradi tega jaz še najbolj vpet v neke smernice? Navidezno svoboden, v resnici pa zasužnjen že od začetka? Pa vendar se mi zdi, da v pojem svoboda spada tudi pojem odgovornost, da svoboda ni samo tisto, da lahko počneš, kar te je volja. Je veliko več od tega. Med drugim tudi pravica nositi svojo lastno odgovornost. In v tem ni nesvobode. Na drugi strani pa je razkroj, nič, z njim pa nesvoboda.

Ne bežim pred dolžnostmi, pred izzivi življenja, ne bežim pred življenjskimi problemi. Nikoli ne pobegnem (razen iz kakšne dolge vrste...) pred njimi. Ne obrnem jim hrbta, vedno jih skušam rešiti, kolikor le je v moji moči. Vedno se odločim za takšno pot, kot se mi zdi prav. Za takšno, ki je v skladu z mojimi verovanji. Temu se ne morem odreči. Ponavadi je to dosti težja pot, kot se zdi na prvi pogled. Pa sem zadovoljen, sem zvest samemu sebi. Se pa le zgodi sem in tja, da sem stisnjen v kot, da imam problem, problem, ki je nerešljiv. Je nerešljiv v skladu z mojimi načeli. Moral bi postati nekdo drug, da bi ga rešil, moral bi spremeniti nekoga drugega. Kar pa ne gre.

V meni je ogromna življenjska s(i)la. Kaj bi vse še rad počel, kaj bi vse rad še doživel! Zanima me tisoč in ena stvar, rad bi se ukvarjal z najmanj stotimi naenkrat. Rad bi imel 127 otrok (no, ja...), rad bi zaznaval vsak njihov trenutek tega življenja. Življenje je nekaj najlepšega, vsak dan je nov dan, nov začetek, novo življenje. V tem se pojim, to mi daje energijo. Vsakega dneva sem zjutraj neskončno vesel. Ker je možnost. Je možnost za karkoli. Že samo to, da je samo možnost, je čisto dovolj. Lahko jo izkoristim, lahko je ne, lahko jo prepustim, lahko... karkoli mi pač pade na pamet. Seveda spet skupaj z odgovornostjo in zavedanjem tistega, kar delaš. Ni to nekaj velikega?

Vem, da je življenje zakomplicirano, polno težav, pasti, prepadov, vzponov, padcev a se jih ne bojim. Skušam ga po svoje obvladovati, se boriti z njim, ga srkati, ga preprosto živeti. Življenje ni moj sovražnik. Od njega pa ne pričakujem prav veliko. Najbrž se zato lahko veselim tudi majhnih stvari. Tudi o vzgoji bi lahko tukaj govoril, o vzgoji, ki mi je dala veliko tega, veliko preprostih stvari, za katere se splača potruditi, veliko preprostih stvari, za katere je vredno. In za vse te sem in bom hvaležen.

Zelo pogosto me moj romantični del opominja, da nisem ne na pravem mestu, ne v pravem času na tej zemlji. Tudi anarhistični del zelo rad pritegne k temu. In se večkrat sprašujem, kakšna je pravzaprav moja vloga. Sploh obstaja kakšna vloga? Tukaj, po pravici povedano, ne pridem daleč. Ustavim se nekje v sredini, sredi morja vprašanj, brez enega odgovora, a najbrž je tako tudi prav. Čudi pa me le, da s svojo naravo, ki res ne paše na ta svet, kolikor toliko uspešno delujem v tem družbeno socialnem okolju. Nisem (še) skregan z realnostjo, nisem odmaknjen nekam čisto na rob, nisem preziran ali kako drugače zavrže(va)n. Po eni strani sem romantik, ki si slika svet ravno obratno sorazmeren od tega, kar je v resnici, po drugi strani pa že dolgo ni bilo realne stvari, ob kateri bi bil hudo presenečen. Zavedam se, da je v tej realnosti prav vse mogoče, da ljudje so in bodo naredili še vse, kar je mogoče, in tudi tisto, kar je nemogoče.

Ja, v sebi opažam nekaj paradoksov, stvari, ki jih razumsko še ne morem rešiti. Delujem na več nivojih. Eno se včasih izključuje z drugim, včasih dopolnjuje. Spoznavam samega sebe, vrtam po sebi, se (včasih) tudi mučim, če je treba. Spoznanja so vedno zanimiva.

Helena vpliva name neznansko dobro. Spoznal sem, da mi daje mene samega nazaj. Vse, kar ji dam, se oplemeniteno z njeno ljubeznijo vrne. Ob njej imam občutek, da lahko rastem in da rastem. Da se razvijam in da ne stagniram in stopicljam na mestu. S svojim razumevanjem in svojo ljubeznijo me spodbuja, odkriva v meni še neslutene globine, me zna obrniti iz znotraj na ven. Daje mi energijo in moč, daje mi zaupanje v samega sebe, daje mi preprosto mene. In tako sem se po dolgih letih, tam nekje od sedemnajstih, ko sem se začel izgubljati, spet lahko našel. In me spet ima, da bi pisal. In pišem. Pišem o sebi, pišem o ljubezni, pišem o naju, pišem pa tudi o težavah.

Ena od takih težav so moji starši. Koliko stvari bi jim rad povedal, pa ne gre in ne gre. Koliko stvari razložil... Kako včasih čisto drugače deloval... A to je eden od nivojev, kjer delujem drugače. Kjer se ne spoprijemam s težavo, kjer vedno obračam hrbet, kjer vedno bežim. Kjer nosim odgovornost nekje v zadnjem žepu. Ne upam? Ne smem? Kakšne zavore imam v sebi? Kaj me vedno tako dotolče, da se nisem zmožen pogovarjati, da nisem zmožen sodelovati? Preprosto povedano: ne vem. Je to njuna intelektualna (pre)moč? Je to samo to, da sta starša, da sem in bom vedno otrok, ki mora poslušati? Pred vsakim človekom lahko nastopam kot samostojen človek, pred njima nikakor. Pred njima sem vedno njun otrok. Otrok, ki so ga zasačili, ko je kradel marmelado. Je vsa stvar v (pre)veliki hvaležnosti, ki jo imam do njiju za svoje življenje, za njuno vzgojo, pa si tega ne upam povedati, ne znam pokazati? Velikokrat se trudim, a vedno izzveni v prazno, se porazgubi.

In, seveda, na koncu, zakaj sem, hudiča, rabil skoraj 37 let, da sem Vama lahko kaj takega napisal?

Rad Vaju imam!

Aleš

Zakaj najmanj naredim v tistih časih, ko imam največ za narediti?

Kot zakleto se mi to kar naprej dogaja.

Pa razmišljam o tem že dolgo časa: zakaj? So to morda "le" stvari, ki mi "ne ležijo", so zoprne, sitne in kako drugače nerodne? Takih stvari se jasno največ nabere nekje na koncu kakšnega obdobja. Ko si vse ostalo, kar je bilo zanimivo, že podelal, sitnosti pa ostajajo. Pa ni to. Ni samo to, če se pravilno izrazim.

So tudi stvari, katerih bi se moral lotit z nasmeškom, z veseljem, da jih sploh lahko počnem! Pa kar stojijo in čakajo in čakajo. Se medijo.

Morda pa je ravno v tem vsa skrivnost! V medenju. Vsaka zadeva se mora prvo "zmedit" v glavi, se preuredit, povezat in ponotranjit. Sama izvedba je potem le nekaj trdega dela in bruhanje idej in kode/teksta/whatever. Ampak do tja prit! Do tja prit pa je težko.

Priznam, da to počnem na zelo neroden način, ki najbrž nikakor ni pravi. Če prav pomislim, včasih naredim kakšne stvari tudi presneto hitro, čeprav so mi zoprne. In potem se čudim sam sebi.

V svoj način dela in delovanja bi moral vnesti malce načrtovanja, vendar je to - vsaj meni - najtežje. Sem človek kaosa, ki se nekontrolirano razpase po moji glavi. Stvar je nared šele, ko vse kocke padejo skupaj.

Se je že zgodilo, da sem za kakšne stvari potreboval tudi pol leta "zlaganja kockic", potem pa vse skupaj vrgel na plano v dveh urah. Čemu, hudirja?

V tem trenutku čakam na vsaj pet zadev, da se sestavijo. To pa je malo veliko, se mi zdi, da bom na prvo še dolgo čakal.

Ali pa bom uvedel nekatere spremembe.

Včeraj še enkrat.

Tokrat nismo tako dobro prišli skozi.

Če ne drugega, nam je zalilo del kleti. Nekje 2cm vode je pribruhalo skozi jašek za odtekanje vode. Hm. Ampak to ni nobena škoda, se bo že posušilo. Bolj me moti, da je tudi čez dimnik zamakalo in je voda v igralnici naredila take lepe črte na steni pod dimnikom. Črne. Umazane črte. Grrr. Seveda, polno saj iz dimnika, se zadeve ne da niti normalno pobarvati in zgleda, da se bomo morali navaditi s tem živeti.

Veter je pa bil zanimiv, pri nas je namreč zelo lokalen, ker smo dobro skriti med hišami. Odpihnil je kapo z dimnika žara, kako mu je to uspelo, nimam pojma. Pospravil je vse stole na terasi na kup, odpihnil koš za smeti in metlo. Vse ostalo je ostalo tam, kjer je bilo.

Zlivalo je kot noro. Odkar smo v Krtini, še ne toliko. Tudi drugi pravijo tako, še sreča, da v okolici ni padlo nobeno drevo. Jih je pa zato padlo precej povsod drugod. In čisto nič ne zavidam gasilcem, ki so zgleda celo noč delali kot nori. V Zasavju jih je bilo zunaj kar 101!

Včeraj pa je res treskalo.

Ampak spet ne v Krtini, nevihte nas ponavadi obidejo severno, tokrat pa je šla glavnina bolj južno. Bliskalo je kot za stavo, a kakšnega večjega grmenja ni bilo. Tja od Ljubljane se je nekaj slišalo, a vse skupaj nič.

Nimam čisto nič proti. Pihalo je tudi kar fino, sreča, da sem vse lepo pospravil že prej. Tokrat je še celo stole razmetavalo po terasi, kar se zgodi le zelo, zelo redko. Stisnjeni za hrib in med hiše, smreke, zidove in ostalo, smo dokaj dobro skriti pred vetrom.

Današnji pregled intervencij pa pokaže, da je bilo kar hudo drugod. Veliko dreves tokrat. In taka - skoraj ravna - črta čez celo Slo.

Na Helium-u, seveda.

Pravijo fantje, da bo danes še huje. Hm, upam, da se Krtini uspe izogniti. Upam.

Danes sem siten kot driska.

Bolje, da se me niti ne pogleda. Ugriznem takoj.

Ne, ni nizek pritisk. Jutri moram - po enem mesecu - spet v službo.

Juhuhuhuhu. Grrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr.

Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, da videa sploh ne bi bilo. Niti kamer, niti fotoaparatov, nič slikovno zapisljivega.

Včeraj sem namreč po nesreči gledal TV. Ravno med dnevnikom. Napaka.

In ko gledaš ljudi, zdaj so, zdaj jih ni več... Še zadnja, ultimativna zasebnost same smrti, jim je bila odvzeta. In stotisoči gledalcev v tistem trenutku ve nekaj več, kot vedo sami. Vedo vse tisto, česar se prikazovani niti najmanj ne zavedajo.

V interesu obveščanja so jim ukradli še tisti zadnji trenutek, da ga lahko gleda cel svet. In če bi se dalo, bi posneli še kaj več. Do konca.

Nisem mogel več, obrnil sem se in se zaklel, da bo spet preteklo mnogo časa, preden bom spet gledal kakšen dnevnik.

Ne uživam v trpljenju, ne v trpljenju drugih, ne v lastnem.

Zasebnosti že davno ni več. So samo še posamezni delčki celote, da ne pogruntamo, da nas je nekdo že zdavnaj povlekel za nos. V imenu Javnosti. Ali v imenu Varnosti. Ali v imenu Države. Ali v imenu Whatever.

Klinc, po mojem smo že čisto degenerirani. In čisto nič bolje ne bo, ne se bat.

Tako je bilo jutranje vprašanje...

Kakšna izbira pa je to? Če izberem kosilnico, potem kao ne grem na kolo, torej se odrečem tistemu, kar bi rad, če pa izberem kolo, pa je treba tako ali tako pokosit, anede?

Mah, izbira pa taka. Bolj pravilno bi torej bilo: "kolo IN kosilnica". S klicajem na koncu. In tako se je tudi zgodilo.

Kolo je bilo super, ampak sem spet preveč motovilil in se obiral, zato sem odšel kosit šele, ko je bil sonček že visoko na nebu. Kar je zelo povečalo uporabniško izkušnjo same košnje.

Sicer pa saj ni tako težko kosit, če ni klancev. Zato ga pa imamo, enega takega, majhnega, ampak čisto dovolj velikega, da se kar dobro zmatraš. In da ne pozabiš vseh grdih besed, ki jih imaš spravljene ravno za take in tej podobne priložnosti.

In medtem, ko sem z obema rokama balansiral kosilnico v hrib in srčno upal, da mi ne bo spodrsnilo na spolzki pokošeni travi, se mi je na prsi usedel tak lep, pri sosedu dobro rejen obad. Brencelj po domače.

Mislim, da me v zadnjih petintrideset let brencelj ni več pičil. Ko dobiš kot otrok tiste nekaj osnovne motorike, je mnogo prepočasen, da bi ti še kaj mogel. Se še spomnim, da smo jih kot otroci opazovali, kako izvlečejo cevko in jih počili šele, ko so bili že čisto pred tem, da te pičijo.

A kljub temu sem bil danes jaz še bolj počasen kot preklemani dobro rejeni brencelj.

V tistem trenutku so bili namreč moji možgani precej zasedeni, saj sem razmišljal ali ga naj takoj počim in si pri tem nevarno povečam možnosti, da si odkosim nogo, ali pa ga naj pustim na miru, ali pa... Ko tudi pihanje ni pomagalo, je bilo pa že prepozno. Preden sem se postavil v kolikor toliko normalen položaj, da sem lahko spustil kosilnico, me je že užgal in odletel še celo prej, preden sem ga uspel počiti.

Tako, da sem na koncu še počil le samega sebe.

In zdaj imam od kolesa in košnje samo to, da me je pičil brencelj.

No, pa pokošeno travo...

Nisem povedal, da sem zadnjič pri zdravnici dobil še ena zdravila, anede?

Sem hotel skrivat, ampak danes sem opazil nekaj neverjetnega in moram to zapisat v svoj ti. tekaški dnevnik. Da ne bo potem pomot in nesoglasij.

Zakaj mi je predpisala še ena zdravila, kot da že drugih nimam dovolj? Ker še vedno nimam tlaka na 60/40. No, ja, malo pretiravam.

Ampak jaz začnem šele živet pri 140/100, mater. Sem ji pa šel zadnjič priznat, da je moj največji problem sol. Ja, sol. Pojem, popijem jo, kolikor hočeš. Ker me spravi k sebi. Človek ne bi verjel, da lahko en šljukec Maggi omakice ali pa en mali košček jušne kocke pomaga mnogo bolj kot kava!!! Ma kaj, kava... po kavi me vedno spat. Po Maggiju pa letim! Letim!

Torej, dobil sem še ene tablete za odvajanje. Vode, odvajanje vode.

In danes končno gledam, kaj so to sploh za ene tablete in kaj bi mi bilo lahko, če se me ne primejo. In piše tole, dobesedno:

"Pri športnikih lahko jemanje tablet povzroči lažno pozitivne rezultate testov za jemanje nedovoljenih poživil."

O, mater... pa sem v ri*i.

Kaj pa zdaj?

Kaj, če me pregledajo na Gradiškem, pa na Barbari, na Nočni 10ki, na MKM? In na koncu si predstavljam največjo blamažo vseh blamaž, Mamo blamažo na Ljubljanskem Maratonu:

"Aleš K, 42, tekmovalec številka 4539, diskvalificiran z 3856-ega mesta zaradi jemanja nedovoljenih poživil"

Saj si ne bi nikoli več upal tečt.

Nekaj pametnega si moram spomnit, kako bom to prikril. Nekaj *zelo* pametnega!

V knjižnico gremo vsakih štirinajst dni. Kot urca smo.

No, ne vedno, ne smem pretiravat. Celo zamudnino plačujemo, ker smo leni in se nam ne da. Ali pa kaj podobnega. Ali pa se skušamo s telefonskim podaljševanjem temu izgonit. Kakor kdaj. Ampak večinoma smo pa kar redni.

Ko tamauček spravi skoz vse knjige, je pa vsekakor treba iti.

In takole težko torbo trogat s seboj:

Vedno je nabasana do konca in še kaj moraš v rokah nesti. In potem vsebino samo zamenjamo, za večinoma enako količino, kot prej.

Ampak ne, druge torbe si pa ne omislimo. TA torba je za v knjižnico in pika! Mogoče jo bomo upokojili, ko bo čisto razpadla. Po količini knjig, ki jih mora prenašati, bo to najbrž kmalu.

Me prav zanima, kaj sploh bi, če ne bi imel take prve prestave:

Podaljšana prva, super-low, whatever...

Ne morem verjet, kako mi prav pride. Ampak bo pa to cel praznik, ko bom enkrat uspel prevozit kakšen klanec, ko mi je ne bo treba uporabit. Cel praznik.

1:03:20, 19.72km, avg. 18.7km/h, max. 35.7km/h, 869kCal, 162/181, 320m gor in dol.

Nič, prav vsak dan bom moral it, ni druge!