Začelo se je čisto nedolžno. Gremo obiskat Nono na gorenjsko.
Mogoče celo tam prespimo, gremo malo (malo!) naokoli, saj Nona ne more ne vem koliko hodit in se matrat. Ja, pa še tamauček je z nama, saj bo kar naprej težil, nikamor ne bomo prišli...
Pa smo vzeli malo raztresene robe, vse nabasali v avto, in šli.
Medtem, ko smo pri Noni razmišljali, kam bi šli, sem jih seveda napalil, da gremo spet malo do Montaža. Nikoli mi ni preveč, še malo pa bom postal kot Kugy. Pa ne zato, da bi bil vklesan v kamen, da bi lahko še stoletja zrl v svoje hribe ampak zato, ker se sučem okrog Montaža ravno tako kot on.
Sicer pa fotka vse pove, še dobro da nisem slikan od spredaj - odprta usta, slina in steklen pogled, kadar sploh odmaknem daljnogled z oči.
Pa še cela dolina Zajzere (Zajezere) je neverjetno čudovita. Spreminjajoča iz leta v leto, vsakič je kaj novega. Tokrat so bili kupi peska, ki jih je nanosil hudournik, cel travnik je izginil, drevesa pa so bila vsa malce čudna. Šele potem sem opazil, da imajo spodnjo polovico v pesku.
Voda pa je skopala celoten pomanjšan kanjon, žuboreča in svetleča se vije med peskom, dokler... kar naenkrat ne izgine. Hop in je ni več. Ponikne.
Z Nono in tamaučkom se nismo ravno namatrali, prehodili pa smo kar celo dolino podolgem in počez. Pa nabirali borovnice in jagode. In tam nekje, med lapuhom, smo našli še celo pravo Planiko. Kaj je tam počela, mi ni jasno, nekako mi ne sodi med lapuh, v dno doline.
Tamauček je seveda pobiral vse, kar mu je prišlo pod roke, od kamnov, ki smo jih prinesli še domov, pa do lesa, katerega pa ni smel vzeti domov!
Jaz sem pa buljil skozi daljnogled, da še danes vidim vse okroglo. Ali pa sem slikal kot nor, čeprav to ne pomeni, da so slike dobre. Jih je pa veliko. Hja.
In na koncu smo imeli dovolj, komaj smo našli pot nazaj, ker smo preveč brezskrbno tavali po gozdu. Pa sem ga moral še enkrat pritisnit.
Že to je bilo neverjetno, da se mi ni skrival, kot se mi je še skoraj vedno!
Potem pa sem se še malo igral in tlačil daljnogled na fotoaparat, kar je precej zanimiva zadeva. Ni ne vem koliko uporabna, je bila pa zabavna. Pa tudi učinkovita ni, saj ima naš fotkič 7-kratni zum, daljnogled pa 8-kratni. Ni ne vem kakšne razlike. Če pa nastaviš oba zuma do konca, potem pa nič več ne najdeš, vsaj jaz ne, se mi preveč tresejo roke.
Slikal sem pa Višarje.
Kar se je izkazalo za napako. Punce so namreč dobile fantastično idejo: gremo na Višarje! Z gondolo!
Uff, sem se izmotaval, da pravi gorniki pa že ne gredo gor z gondolo, brez veze, kaj bi to, nima pomena, ni razgleda, ker je že oblačno, saj vidiš tisti oblak tam itd. itn.
Pa mi ni uspelo. Komaj sem se zavedel, sem že sedel v presnetem prozornem balonu in stiskal, kar se je stiskati dalo.
Ni hudir, da se je cela presneta gondola ustavila ravno tam, kjer je bilo najvišje in kjer sem samo molil, da bi šlo čimhitreje čez. Pa seveda ni šlo. Kar naenkrat se je vse ustavilo in se prav fino zaguncalo. Ma, mater jim... Še dobro, da sem zvedel, da jim je postaja pogorela šele, ko sem prišel že dol.
Pa presnete steklene buče!
Jasno je, da malo dramatiziram, ampak bilo me je kar strah. Kot me je vedno na višini. Nekaj časa, dokler se ne navadim in dokler s samim gledanjem dol, v globine, ne rešim sebe tega bedastega strahu. Ampak prvo nikoli ne vem, kdaj in koliko me bo zagrabilo. Vsekakor je mnogo bolje, da me v gondoli, kakor kje na poti v kakšnih hribih. Tam je lahko to nevarno, tukaj pa je bilo le zoprno. Meni zoprno, drugim pa smešno. Ah.
Sem pa preživel, jasno. In na vrhu je bil res enkraten razgled! Ampak za razgled bo pa treba počakat, da spet naberem slike. Do naslednjič, torej.