Ja, seveda, nadaljevanje!

Mi se torej poslovimo od None, sedemo v avto in se po dolini Radovne spustimo proti Gorjam. Cesta je še vedno makadamska, kot pred tridesetimi leti. Sem in tja se vidi, da jo tu in tam malo obnovijo, nekje se bohotijo celo bankine in podobno. Drugače pa je še vedno vse isto.

Narava, narava, narava. Prekrasno.

Ne razumem le kolesarjev, ki tam požrejo na tone prahu. Tudi, če se trudiš in greš mimo kolesarja počasi, ni šans, da ne bi za seboj dvignil kilometerskega oblaka prahu, ki ga nesrečni kolesar načeloma poje. Oziroma podiha. Meni se vsekakor zdi, da je bolje kadit, kot pa kaj takega počet...

Pa jih ni bilo malo! Ne kolesarjev, ne avtov! Jaz sem bil še priden, sem vozil direktno za kolono, da nisem svojega oblaka delal, ampak vseeno se je tistega belega prahu nabralo za podret celo četico kolesarjev. Pojma nimam, kako zdržijo. Ampak kolesarji so žilavi.

Naš avto pa ni bil. Žilav.

Je tudi njemu šel na živce prah? Ali pa samo makadam? Ali pa samo utrujenost od vikenda? Kdo bi vedel... Utrujenost slabo narejenega materiala je povzročila, da se je nekaj zlomilo in spet je padel mikrojermen dol. Mikrojermen! Ima pa vsaj dva metra in pol v dolžino! Me prav zanima, kakšen je potem šele jermen...

Skratka, klin*eva renojeva kišta se je spet spomnila, da se bo treba spet zabavat z jermeni in podobnimi neumnosti, zato se je sredi Krnice ustavila. Kar tako. Brez opozorila. Dlenkkkkkk! In potem je vse trdo ratalo, da tudi volana ne moreš več obračat. In smo se ustavili, ne?

Tukaj moram opozorit, da je v vsaki nesreči tudi kanček sreče, a o tej sreči bom povedal v naslednjem prispevku. V nesreči namreč spoznaš prijatelje.

No, po različnih peripetijah, razmišljanjih, popravljanjih in odločitvah se je vsa stvar končala takole:

Če dobro pogledaš, vidiš v ozadju nekoga, ki se drži za glavo. Tokrat je imel reno spet srečo, da ga nisem pustil kar kje ob cesti, v jarku...

Peljat avto domov in zapravit goro denarja za prevoz ali peljat avto k najbljižjemu servisu in spet zapravit goro denarja za prevoz???

Do Lesc je bila vseeno manjša gora denarja... Ki ga pljuneš, ne da bi trenil z očesom, le srce ti kriči! Ko se spomniš, da kričiš na otroke: "Pa ne nutele! Tisto ta bolj poceni vzem!" Pa je šlo tukajle za nekaj več nutel. Samo za bloody prevoz. Ah.

Kaj pa zdaj? Trojica z izleta, vse razmetano po avtu, sredi Lesc?!

Pa je padla odločitev:

Joj, koliko časa že nisem videl take ure! Točno se ve, kam paše, kajne? Pravzaprav meni edina blagovna znamka brez imena, ki je naredila tisto svoje, kar blagovna znamka naj bi naredila.

Pa še postaja je imela čisto na peronu tak fini bife, kjer sem lahko - brez obveznosti vožnje - planil po pivu. In smo čakali, da pride

vlak.

Ej, to pa je bilo luštno! Malo sem se sprijaznil, malo pa je pomagal tudi sam obisk bifeja. Vlak tak, kot vedno, kot pred tridesetimi leti. Samo JŽ je spremenjen v SŽ.

Tamauček je kar gledal: "Uuuu, Oči, kako pa ti znaš!!", ko sem znal iz prve vse premaknit, nastavit, naštelat.

Jasno! Presneto veliko kilometrov sem naredil s temi zverinami. Samo nekje daleč, skorajda v prejšnjem življenju.

Pa nam je bilo vsem prav všeč. Ko te peljejo domov. In to prav hitro! Skoraj sigurno smo prišli v Ljubljano mnogo prej, kot bi, če bi šli z avtom! Mašina je šibala, da je bilo prav hudo:

Tamauček je skakal naokrog in tudi trenutek ni bil pri miru. Navdušen do konca! Midva pa tudi, lepo zleknjena sva se lahko končno v miru pogovarjala.

Le še prijatelje je bilo treba klicat za prevoz do Krtine, pa smo prišli domov. Zmatrani od enega samega samcatega vikenda. Polnih glav vtisov in polni materiala.

Zaključek vikenda je bil torej precej zanimiv, nikakor ne dolgočasen. Smo pa enega člana pustili še pri mehaniku, zato se vse skupaj še ni povsem končalo.

Nekako je potrebno, da ga gremo še iskat, anede?

Če vas je mogoče kdaj strah po melišču.

Nikar!

To je ena lepših stvari na svetu. En, dva, tri si dol!

Seveda sem se šele malo pozno spomnil, da bi lahko enkrat tudi tole snemal... Drugače je melišče pod Kamniškim sedlom eno lepših in daljših. Jaz sem spomnim le še tistega pod Stolom in Mojstrovko.

Tole je le ena tretjina melišča, približno. Morda celo malo manj.

Eh, užitka.

Ja, še vedno se nadaljuje.

Že dolgo nisem imel toliko materiala, s katerim bi bil toliko v zaostanku. Kar preveč se dogaja, ne morem niti sproti podelati...

No, torej. Sobotna noč je bila bolj ocvirkanto zabeljena, z malo zgage in podobnimi težavami, malo so dodale še meeeehke tuje postelje, zato pa smo vsaj vstali kar dovolj zgodaj.

In smo spet šli. Na drugo stran Montaža. Pogledat, kako pa je kaj tam. Morda se s Krti odpravimo enkrat gor, šanse so in volje je dovolj. Pa je treba it pogledat, kako je kaj z avtobusnim dovozom, potmi in podobno. Da se potem ne lovimo in izpademo totalni cepci, ki ne vedo ne kod ne kam.

V izhodišču je bilo vreme prelepo, sonček in popolnoma brez oblačka! Pa vendar nismo imeli take sreče. Na Nevejskem sedlu je bilo natanko takole:

Oblaki, tema, bljak. Škoda, nobenega razgleda, ampak kaj čmo.

Na naslednjem ovinku, pri poti na planino Pecol nas preseneti znak Prepovedano za avtobuse! Ja, pišuka, kaj pa zdaj? Kako spraviti Krte gor? Res, da je znak že presneto star, ves zarjavel in morda je tu še od prejšnje vojne, saj so cesto že zdavnaj posodobili... Po ogledu ceste se nama nikakor ne zdi, da ne bi mogel tudi kakšen manjši avtobus priti gor. Morda res ne tisti, ta veliki, ampak tak za dvajset pa že, no!

Na planini Pecol polno parkiranih avtomobilov, zjutraj še kar par kamperjev je zajtrk, presneto jim zavidam. Razgled pa isti jajec, kot prej - Montaž si je spet privoščil kapo in mi spet me pusti pogleda nanj. Grrr.

Čeprav je vreme bolj kislo, pade odločitev, da malo se pa že moramo sprehoditi, anede? Jaz imam najprej v planu, da gremo malce do koče Brazza, kar se na koncu pokaže za premalo. Tamauček hodi odlično, važna je le motivacija. In takole, na gorskih planinah, jo je veliko. Sicer se pa nam nikamor ne mudi, tudi vreme nič ne kaže, da bo kaj poškropilo.

Koča od daleč sicer zgleda velika, na koncu je pa le ena majhna kočica spretno skrita za robom, da je od zgoraj sploh ne vidiš.

Seveda pa Italijani ne bi bili Italijani, če ne bi imeli kje v bližini še kake stare Comapgnole. Ne, ne, na sliki ni koča, koča je skrita tik pod robom, kaj prav večja pa tudi ni... No, eno majčkeno.

In ker ni bilo dovolj, smo jo mahnili še malo naokrog. Eno krožno pot bomo naredili! Je treba malo kondicije nabirat, tamauček ne kaže znamenj naveličanosti, še upirati se sploh ni začel. Torej kaže dobro - mahnimo jo naprej!

Na koncu smo se povzpeli kar do 1848m višine, razgled je bil pa še vedno za en bljak.

A kljub temu je planina preprosto lepa. Presneto velika, prostrana, obkrožena z visokimi hribi, meni seveda takoj pri srcu. Helena je uživala ob rožicah, neverjetno ogromno različnih smo našli. Tamauček pa je itak kar naprej skakal gor in dol. In potem...

največje presenečenje dneva: znašli smo se v Deželi aplskega svizca!

Najprej jih sploh ne opaziš, samo žvižganje slišiš, za katero pa misliš, da so ptiči. A smo se malo usedli, da nekaj prigriznemo in potem se je začelo... Minuto smo bili pri miru in kar naenkrat je bilo svizcev naokrog, kolikor si hotel. Svizec tu, svizec tam, svizec spredaj, svizec zadaj... Povsod! Sem se že ustrašil, da nas napadajo, toliko jih je bilo! Mater res, sami svizci! In to presneto dobro rejeni, z mladički in brez, v paru ali en sam, toliko jih je bilo, da se sploh niso več pretirano bali. Sem in tja je še kakšen zažvižgal, ampak to je bilo pa tudi vse.

Fotoaparat je seveda kar naprej škljocal, igral sem se z daljnogledom, tamauček pa je imel še dva lovska pohoda, ampak se nista ravno izšla. Toliko pogumni pa spet niso bili.

No, kakorkoli že, teh svizcev je bilo res toliko, da sploh ne moreš verjet. Pa sem bil že večkrat na tej planini, a nikoli nobenega videl. Zdaj je pa skoraj vse gomazelo pod nogami. Kdor hoče torej videti svizca, naj gre na planino Pecol. Zgleda, da letos ni nobene ujede tam naokoli.

Ampak niso bili pa samo svizci, bil je tudi en kup kozorogov in ostalih rogatih živali, le da so bile te precej višje in dlje. Opazil si jih samo po premikanju črnih pik na melišču.

Čisto jasno je, da sem se spet igral, čeprav ne vem zakaj, ker kakšne uporabne vrednosti vse skupaj ni imelo. Ko daš daljnogled in fotoaparat na najvišji zoom, rabiš približno 9 minut, da najdeš tisto, kar iščeš. In ker je moja roka tresoča, lahko le v preletu male črne pike stisneš sprožilec. Če si seveda dovolj hiter. Ali pa, če imaš samo presneto srečo.

Zgleda, da sem jo enkrat imel. Malo pa vseeno rabiš domišljije. Tole je namreč zelo podobno kozorogu, ki prežvekuje in se nastavlja lovcem s fotoaparati v rokah. Edina nerodnost je, da je malce daleč. Hja. Se vidi, da smo imeli časa dovolj in da smo uživali, anede?!

Na koncu smo hodili kar dobre tri ure, brez kakšnega jamranja in sitnobe. Priznam, da me je kar malo presenetilo! Kar pomeni, da se odpira cel nov svet, kjer bomo lahko še veliko večkrat kam šli skupaj! Super.

Ob potoku rdečih skal (interno ime) smo morali seveda narediti še tisto obvezno, pohodniško - namočiti noge!

Jej, jej, je bila mrzla! Tamauček sicer skoraj tulil, ampak to ga ni prav nič motilo, da ne bi kar naprej čofotal po tisti ledenici. Sva ga morala na koncu skoraj zvleči ven... še preden bi se cel namočil.

Potem pa smo pomislili na Bled... in na kolono, ki se ob nedeljah vije proti Ljubljani... Oh. Ah. Gremo mi malo prej domov, ko še ne bo gneče! Še poslovimo se od None, jaz se nabašem še z zvrhano skledo kislega mleka...

in gremo proti domu.

Ne, ne... kje pa! Našega vikenda sploh še ni konec! Ha! Nikakor.

Se bo moralo torej nadaljevati.

Ura je 4:14. Malo že gledam. Čisto malo. Sem pa opazil, da lažje tipkam, kot gledam.

Hja.

Gremo v hribe.

Upam, da nam bo vreme naklonjeno in da ne bom spal ravno za vsakim vogalom.

Tale dva dni bo strašanska gneča v Kamniških...

Lahko bi rekli, da smo na prestolonaslednika skoraj pozabili.

Pa nismo.

Samo nekaj časa je trajalo. Se je pa fino še malo kasneje spomniti, kako luštna je lahko kakšna stvar in kako srečne so lahko očke mladih nadebudnežev.

Frizuro si pa sam dela. Zadnjič smo morali celo gel kupiti, da si lahko prčka po glavi. Toliko časa je težil, da sva popustila. Bogve, kje je to pobral, najbrž v vrtcu, tako kot vse neumnosti. Doma ga učimo le pametnih, odgovornih in moralno etično nespornih pravil. Japajade.

Se ve, kam vleče Ojdip, sinčeka v mamino smer in zato ni hotel čokoladne torte. So mu morali Mati narediti maligodno (maline+jagode). Počasi se mi krog odjemalcev moje torte zmanjšuje. Še danes ne vem, ali bi moral biti užaljen ali ne. Vsaj eno majčkeno?

Smo ga hoteli napopati in smo mu dali najprej samo en bonbon. Pa je bil lump tudi s tistim čisto zadovoljen in čisto nič razočaran! Pa se je potem seveda v špajzi našlo - kakor po naključju - še par paketov, ki so romali v njegove roke. Pri tistih iskrenih očkah sem se pa jaz čisto stopil.

Eh, Sine pobaline, nekam hitro mi rasteš! Naj se ti preveč ne mudi, jaz bi se še valjal po postelji s teboj...

Se nadaljuje od tule.

Čeprav smo imeli še poln avto mesa od mojega prčkanja po hladilni skrinji, nas je Nona čisto zmedla s Krapi. Kakšni Krapi, madona?

In to je bilo treba probat. In to na Kmetiji Psnak. Zakaj? Ker se tam okrog potikamo že trideset let, jedli pa nismo prav velikokrat. Pa smo zato tokrat le šli, ker Krapi so se že slišali dobro. Mene je pa itak še kislo mleko precej vleklo, če lahko priznam.

Evo jih, Krape. In kislo mleko.

Kaj pa vem, meni so bili strašansko dobri. Na Gorenjskem, med hribi, nekje daleč od vrveža in s prazno glavo, vse zgleda popolnoma drugače. Kar malo se vračaš v otroštvo, nekam v bolj naravne okvirje. V čase, ko so konji vlekli robo na Kredarico (do 96-ega!), v čase, ko si električne pastirje prijemal brez strahu, v čase, ko si bil eno z naravo.

Pravzaprav v čase, ko sem bil majhen in ko si sveta še nisem zakompliciral.

Sicer pa ni tako hudo, le večkrat bo treba pobegnit kam daleč, v naravo. Vesel sem, ker tamauček uživa in mu je to blizu. Vendar pa je vprašanje, koliko časa bo še tako, računalniki so tudi pri njemu na pohodu.

Da ne bom preveč sentimentalen, bistvo je v Krapih, anede?

Ocvirki so bili tako presneto slastni, da sem z veseljem pohamsal svoje in Helenine. Seveda pa je to pustilo nekaj posledic, še posebej zbujanja sredi noči. A za dobre stvari je potrebno včasih tudi kaj potrpet.

In to je bilo za soboto čisto dovolj. Jaz sem imel polno kapo vtisov, poln trebuh in sem se samo še zavalil v posteljo. Dost mam sem rekel in mrknil v (pre)mehko posteljo.

Bomo šli jutri naprej.

Če ne veste za kaj gre, je tule prejšnji post, s temle pa kar nadaljujem.

Ja, na Višarjah pa je bil razgled! Huh!

Na eni strani sta se bohotila Mangrt in Jalovec, Mangrt sploh čisto blizu, na dosegu roke skoraj.

Na drugi strani pa Viš in Montaž, Montaž že s svojo običajno kapo, ko se sramežljivo skriva pred ostalimi. Še posebej pred mano, se mi zdi. Lump.

Poslikal sem enmiljon slik, saj je jasno... Kaj pa lahko človek stori drugega v takih razmerah? Vse kot na razglednici, saj bi bil cepec, če ne bi kar naprej pritiskal.

Romarska cerkvica na vrhu, drugače pa kar nekaj gostiln in prodajaln spominkov. Cerkveni turizem. Ampak luštno pa za znoret. Na 1789m višine.

Od daleč zgledajo Višarje takole:

Od blizu pa so malo večje:

Najbolje pa je pogledat takrat ko rabiš, v živo:

Malo sem edino počival, da sem sinu razložil, kje so kakšne gore in kaj vidi. Poslušal je že pridno, kaj si je pa zapomnil, je pa druga stvar. Edino tako se ga je uspelo prikovati na tla, za vsaj dve minuti. Ves ostali čas ga je bilo namreč dovolj po celih Višarjah. In medtem, ko sem se delal Očeta in predajal znanje, je lahko Helena škljocala...

In na koncu je bil kar naenkrat čas, da se spustimo s presnetimi steklenimi bučami nazaj v dolino. Taka je bila poslovilna fotka, kaj pa veš, če te te preklemane zadeve sploh pripeljejo do doline...

Pa so me. Še dobro.

Potem smo pa kidnili nazaj v Radovno, nihče ni hotel biti utrujen, ampak v avtu so pa vsi takoj spali. Hja, samo vozniki se moramo potem žrtvovat in biti kar naprej na preizkušnji.

Še prej pa smo šli na krape. Pa ne na ribe. Ne nekaj drugega.

Ampak o tem pa jutri, za danes je že dovolj slik.

Siteground sucks. In to na veliko.

Enkrat nas je kar prestavil na nov strežnik. Najmanj deset dni smo imeli zaradi tega težave (DNS), ki mu jih še nisem oprostil.

Tokrat pa se je spomnil, da naša glavna stran foruma ne dela dobro. Da ima preveč povezav in da porabimo preveč časa, prostora, bla, bla...

Kar naenkrat se je tega spomnil in seveda omejil vse, kar se je omejiti dalo. Ja, fino! Brez opozorila, brez najave, brez povpraševanja. Pa uporabljamo čisto navaden SMF forum, splošno znan in uporabljan. Brez dodatkov, nič posebnega, skratka. Pri 4000 uporabnikih na dan pa to res ne bi smelo predstavljati kakšnega velikega problema!

Jezen sem kot hudir.

Zato smo šli že v raziskovanje. Potrebujemo novega ponudnika, najbolje kar v Sloveniji, čeprav bo najbrž precej dražje, ampak z američani se ne bom več bodel. Za naše vremensko društvo ZEVS, seveda!

Kaj uporabljamo do zdaj:

• 20GB prenosa na mesec (raste),
• 2 domeni,
• 27 poddomen (raste),
• 20 ftp računov (raste),
• 5 sql baz (ne raste),
• 7 email naslovov (ne raste),
• 1.5GB prostora (raste počasi).

Ima kdo kakšno idejo?

Čeprav nekako ne verjamem, da bo kje kaj bolje, edino, če ne damo gore denarja. Ja, priznam, malo sem razočaran nad ponudniki, takimi in drugačnimi...

Začelo se je čisto nedolžno. Gremo obiskat Nono na gorenjsko.

Mogoče celo tam prespimo, gremo malo (malo!) naokoli, saj Nona ne more ne vem koliko hodit in se matrat. Ja, pa še tamauček je z nama, saj bo kar naprej težil, nikamor ne bomo prišli...

Pa smo vzeli malo raztresene robe, vse nabasali v avto, in šli.

Medtem, ko smo pri Noni razmišljali, kam bi šli, sem jih seveda napalil, da gremo spet malo do Montaža. Nikoli mi ni preveč, še malo pa bom postal kot Kugy. Pa ne zato, da bi bil vklesan v kamen, da bi lahko še stoletja zrl v svoje hribe ampak zato, ker se sučem okrog Montaža ravno tako kot on.

Sicer pa fotka vse pove, še dobro da nisem slikan od spredaj - odprta usta, slina in steklen pogled, kadar sploh odmaknem daljnogled z oči.

Pa še cela dolina Zajzere (Zajezere) je neverjetno čudovita. Spreminjajoča iz leta v leto, vsakič je kaj novega. Tokrat so bili kupi peska, ki jih je nanosil hudournik, cel travnik je izginil, drevesa pa so bila vsa malce čudna. Šele potem sem opazil, da imajo spodnjo polovico v pesku.

Voda pa je skopala celoten pomanjšan kanjon, žuboreča in svetleča se vije med peskom, dokler... kar naenkrat ne izgine. Hop in je ni več. Ponikne.

Z Nono in tamaučkom se nismo ravno namatrali, prehodili pa smo kar celo dolino podolgem in počez. Pa nabirali borovnice in jagode. In tam nekje, med lapuhom, smo našli še celo pravo Planiko. Kaj je tam počela, mi ni jasno, nekako mi ne sodi med lapuh, v dno doline.

Tamauček je seveda pobiral vse, kar mu je prišlo pod roke, od kamnov, ki smo jih prinesli še domov, pa do lesa, katerega pa ni smel vzeti domov!

Jaz sem pa buljil skozi daljnogled, da še danes vidim vse okroglo. Ali pa sem slikal kot nor, čeprav to ne pomeni, da so slike dobre. Jih je pa veliko. Hja.

In na koncu smo imeli dovolj, komaj smo našli pot nazaj, ker smo preveč brezskrbno tavali po gozdu. Pa sem ga moral še enkrat pritisnit.

Že to je bilo neverjetno, da se mi ni skrival, kot se mi je še skoraj vedno!

Potem pa sem se še malo igral in tlačil daljnogled na fotoaparat, kar je precej zanimiva zadeva. Ni ne vem koliko uporabna, je bila pa zabavna. Pa tudi učinkovita ni, saj ima naš fotkič 7-kratni zum, daljnogled pa 8-kratni. Ni ne vem kakšne razlike. Če pa nastaviš oba zuma do konca, potem pa nič več ne najdeš, vsaj jaz ne, se mi preveč tresejo roke.

Slikal sem pa Višarje.

Kar se je izkazalo za napako. Punce so namreč dobile fantastično idejo: gremo na Višarje! Z gondolo!

Uff, sem se izmotaval, da pravi gorniki pa že ne gredo gor z gondolo, brez veze, kaj bi to, nima pomena, ni razgleda, ker je že oblačno, saj vidiš tisti oblak tam itd. itn.

Pa mi ni uspelo. Komaj sem se zavedel, sem že sedel v presnetem prozornem balonu in stiskal, kar se je stiskati dalo.

Ni hudir, da se je cela presneta gondola ustavila ravno tam, kjer je bilo najvišje in kjer sem samo molil, da bi šlo čimhitreje čez. Pa seveda ni šlo. Kar naenkrat se je vse ustavilo in se prav fino zaguncalo. Ma, mater jim... Še dobro, da sem zvedel, da jim je postaja pogorela šele, ko sem prišel že dol.

Pa presnete steklene buče!

Jasno je, da malo dramatiziram, ampak bilo me je kar strah. Kot me je vedno na višini. Nekaj časa, dokler se ne navadim in dokler s samim gledanjem dol, v globine, ne rešim sebe tega bedastega strahu. Ampak prvo nikoli ne vem, kdaj in koliko me bo zagrabilo. Vsekakor je mnogo bolje, da me v gondoli, kakor kje na poti v kakšnih hribih. Tam je lahko to nevarno, tukaj pa je bilo le zoprno. Meni zoprno, drugim pa smešno. Ah.

Sem pa preživel, jasno. In na vrhu je bil res enkraten razgled! Ampak za razgled bo pa treba počakat, da spet naberem slike. Do naslednjič, torej.

Tole pa je bil res vikend in pol!

Čisto nenadejano, brez kakšnih velikih planov, se nam je dogajalo toliko, da sem še danes čisto preč. Preden vse kolikor toliko smiselno uredim v glavi, bo kar nekaj časa trajalo. Pa gore slikovnega materiala! Pa dogodki, pa... Uff, saj ne vem, kje se me glava drži.

Ja, materiala bo kar za nekajkrat. Hribi so namreč prekrasni, v naravi pa se vedno najde tudi neverjetno veliko zanimivega.

• Izlet v Zajzero z Nono,
• Montaževa severna stena, ob kateri kar medlim,
• planike, ki rasejo tam, kjer ne bi smele,
• majčkeni kanjoni hudournikov in neverjetni nanosi peska,
• Višarje v stekleni buči,
• razgled za pojest,
• krapi in kislo mleko za sline cedit,
• planina Pecol,
• tri ure sprehoda s tamaučkom,
• Dežela Svizcev,
• potok rdečih kamnov in namakanje nog v ledeni vodi,
• žuljenje prahu skozi Radovno,
• jermen, ki se mu ne ljubi biti več gor,
• prijatelji v nesreči,
• črne roke mehanikov,
• avtovleka,
• vožnja z vlakom po celi večnosti,
• prijatelji in zavetje doma.

Ja, kar nekaj "malega" je pa bilo. Ni čudno, da sem zmatran kot pes. Ampak tudi navdušen. Sicer vem, da bom malo manj navdušen, ko bom šel po avto k mehaniku na Lesce, ampak, kaj čmo. Se bomo vsaj še dolgo spominjali vsega tega.