Za tole sem se šparal. Tudi na Bledu nisem tekel zaradi tega.

Saj ne vem, če je bilo pametno, a mišica je zdržala. Super. Samo še kako helikoptersko reševanje bi potrebovali, ja. Čeprav, če bi odpovedala, bi se pa najbrž dol kotalil, take blamaže si pa že ne bi dovolil. Tak je bil plan B, če se slučajno kaj pokvari, ampak danes vem, da bi tole kotaljenje odpovedalo, saj je bilo treba kar naprej gor in dol. A gor bi se tudi kotalil, al kaj?

No, malo sreče je pa tudi potrebno. In počasnega koraka. Heh, s tem pa nimam problema, saj hitrega sploh ne poznam. Tako.

Začeli smo ob šestih, najbrž že malce pozno, ampak za skupino kar v redu. Pravzaprav je bilo še kar temačno.

Tale pot do Kokrškega je malo mučna za gorolazca, kot sem jaz. Nikjer ne popusti, kar rineš in rineš in rineš in strmina nikakor ne popusti. Pa še te presnete oznake so ti odštevale kilometrčke. Prepočasi, jasno.

Imeli pa smo vsaj jasno in glasno označeno pot, tako še nikoli. Čeprav jo je meni uspelo kar dvakrat zgrešit, ko pa sem z glavo med koleni sopihal v tisti klanec. In potem se zanašaš na to, da je itak označeno in... hop. Pa imaš.

Ampak do Cojzove je bilo le ogrevanje. Treba je bilo naprej.

Veliki podi so zanimivi, le malo preveč gre gor in dol. Kar naprej. Pa malo gor, pa malo dol. In nikjer nobene pametne poti, samo lazenje po skali in razbitinah. Moja noga mi ni bila ravno hvaležna, a je šlo. Še dobro, da ni bilo megle, bi se sigurno kje izgubili...

Sicer pa... tudi počasi se daleč pride, do bivaka smo bili kar hitro.

Namen je bil, da gremo prek Skute, ampak ob takšni kapi ne bi imelo kakšnega velikega smisla.

Pa smo šli raje spodaj, okoli. Tam nekje vmes je pot podrlo in je speljana nova. Lepo zavarovana, a tudi strma ko hudir. Pa na koncu še plezaš ob luknji, ki zgleda brez dna. Sem se držal tiste zajle kot klop, ampak, ker noben ni niti pisnil, sem bil tudi jaz raje tiho.

Še pogled v Turski žleb, kjer sem nekoč že prisopihal gor,

in smo že na Turski gori.

Kamniško je zgledalo že čisto blizu, čeprav se je potem izkazalo, da niti ni. Izkazalo pa se je, da pa je dež mnogo bližje, kot je zgledalo. Torej nič ni bilo tako, kot se je zdelo. Zato pa smo vsaj dobro malicali na vrhu. Ha!

Sestop čez Kotliče proti Kamniškem sedlu, je... hm... kako naj rečem..., če si sposodim že izrečeno besedo, ker dobro ponazarja zadevo: siten.

Ja, tak, siten del poti, čeprav je konec koncev presneto lep. Je pa siten, ker je vse razbito, krušljivo in nevarno. Pa spet je vse gor in dol, kar naprej.

Smo pa slišali dva kozoroga, ki sta nas gledala dol, malo - jasno - prožila kamenje in si dajala pametne nasvete: "Le oglej si jih, tole so ljudje in zdajle so še suhi!"

In ko smo jih skoraj ujeli za r*t, sta jo prav počasi premaknila in se v naslednji sekundi izgubila.

Najbrž sta jo mahnila v zavetje, ker se je čez dve minuti ulilo. Onadva sta to že vedela, človek ima pa v sebi vedno upanje. Kar je včasih malce zoprno. Še posebej, če si malo vremenarja, ker potem vsem zagotavljaš, da bo šlo vse mimo.

Ja. Seveda.

Na koncu obsediš pod spodmolom in samo upaš, da bo ostalo le pri dežju in da bodo šle strele res mimo. Čeprav, po mojem pogledu sodeč, nisem niti temu verjel.

Pa smo imeli srečo. Strel ni bilo, še lilo ni prav močno, le rosilo je zoprno. Le toliko, da je bilo vse mokro, spozko in prav luštno. Eh. Je vsaj hitro ponehalo, toliko, da nismo bili premočeni. Škoda tudi, ker je bil fotoaparat varno spravljen v rukzaku, zato prav nobene slike s tistega konca. Pa sigurno bi bile dobre, v vseh tistih zajlah, čez prepadne grape. Še Sod brez dna je ostal neposlikan, ko smo pa bežali pred dežjem.

Smo pa zato v koči, po skoraj natanko devetih urah hoje, hitro planili na čaj.

Naslednjih slik pa ne pokažem, sestavine so se malce spremenile, drugega pa ne. Vseeno pa se zdi, da smo bili malo zmatrani, zdržali smo le nekje do enajstih, potem nas je pa zmanjkalo.

In spet smo imeli srečo. Nihče nas ni obračal zaradi smrčanja, kot se je to dogajalo lansko leto in smo se počutili kot jagenjčki.

Plan je bil, da gremo naslednje jutro še na Planjavo, gledat, če se vidi na Grintovec, da bi komu mahali, a smo se zbudili v takole jutro:

Premočeno, megleno, bljaki. Malo smo še čakali, poslušali kdaj bo štart Teka na Grintovec in še malo čakali. Nekateri so upali, da se bo razkadilo in da bi šli vseeno gor, meni pa je bilo že dovolj. Devet ur je pa devet ur. Že to da sem zdržal jaz in moja noga, s toliko kondicije in s tako mišico, je bilo zame čisto dovolj. Še preveč. Še kakih pet, šest ur bi bila pa težka...

Zato smo morali kar dol. Po melišču, seveda. Tokrat prvič le do Jermance, kjer smo si privoščili prevoz nazaj do izhodišča. Na koncu vsega se ti pa res ne da več rinit nazaj v hrib, do avta.

Vreme pa v posmeh, vsake pol ure boljše. Čisto spodaj že čisto sonce. Da ne govorim, kakšno je bilo potem v ponedeljek! Čisto kot solza, brez oblačka! Koliko žalostnih vzdihov sem moral tisti ponedeljek poslušat!

Tokrat nam torej vreme ni bilo čisto nič naklonjeno, ampak kaj hujšega pa tudi ni bilo. Vse prevečkrat smo imeli presneto srečo z vremenom, enkrat pa nas je moralo vsaj malo zafrknit!

Še par kart, ker nisem Garmina s sabo trogal brez namena.

P.S.

Ko sem v hribih, tehnika malo zamre, briga te za njo. Vsaj meni se to dogaja. Garmina že še vlačim s seboj, ampak sem tudi nemaren z njim in ga velikokrat pozabim prižgat in ugasnit in podobne neumnosti.

Je šel pa drugi oskrbnik z nami dol s Kamniškega, ker se je videlo, da ne bo kakšnega navala (do 10h še noben ni gor prilezel) in mu ni bilo treba gor viset. In tako hodi malo pred nami, malo za nami, vsi skupaj pa se ustavimo pri Pastircih.

In ga slišim, nekaj telefonira, ampak me jasno ne zanima in ga ne gledam. Le na koncu se obrnem in v moj pogled pade tudi njegov telefon. Obračam se naprej, ampak me kar malo zvije, tisti telefon je namreč malo preveč ploščat... Zvijem se še bolj, v tistem trenutku prepoznave jabolka.

In tako srečam iPhone na mestu, kjer ga sigurno ne bi pričakoval. Lahko bi rekel: "Mater, še oskrbniki koč ga imajo!" Lahko bi tudi rekel: "Tudi oskrbniki koč ga imajo!"

Zakaj pa ne, konec koncev to niti ni nič tako čudnega, anede?

Počitnice so lahko kratke ali dolge.

Pa je čisto vseeno, koliko to časovno znese. Dva meseca, tri tedne, en teden, ali pa samo dva dni. Sploh nima nobene veze.

Nam je tale teden počitnic zalegel. Zelo zalegel.

Nekako si znamo narediti tako, da je prav, tako, da tisti ubogi teden koristno izkoristimo. Saj ne vem čisto dobro, ampak zadeva je taka, da se mi na koncu zdi, da sem bil na počitnicah vsaj dva meseca.

In to je edino, kar šteje.

Tole je res en striček.

Mic po mic, pa smo njegovi. Jaz sem sicer kar nekaj časa potreboval, ampak sem prišel do semle.

In pravzaprav zadnje čase vedno več temelji na njem. Predvsem mojega dela. Ker kar naprej nekaj prenašam, imam dvaindvajset kopij in se na koncu ne znajdem več. Zato mi je uporaba online zadev rešila življenje, no, skoraj tako...

Edino orkut ne vem, kaj tam počne... Toliko daleč pa še nisem prišel, no!

Ah, saj sva bila celo slikana.

Mojstra s črnimi rokami, ki se delata mehanike. Super, dokazno gradivo, da človek ne odneha kar tako!

Samo škoda, da nisva vedela za kolo!

Japajade...

Avta ne gre kar v Lescah pustit. Čeprav bi ga mogoče najraje.

Je pa tudi treba vse skupaj povedati bolj na široko, ker si nekatere stvari zaslužijo.

Ko je avto mrknil v Krnici, je mrknil sredi ceste. Jasno, ne? Sredi ozke cestice, med dvema ovinkoma, med bregom in potokom. Pač najboljši kraj, kjer je možno kaj takega. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da le ni bilo tako hudo, zraven je bil namreč mostiček čez potok in hiša.

So ljudje, ki gledajo skozi okna, ko se kaj dogaja. Gledajo in gledajo in nič drugega. So pa tudi ljudje, ki dejavno posegajo in pomagajo soljudem. In v tem je bila naša sreča v nesreči. Da so v hiši zraven pokvarjenega avta živeli ljudje, ki radi nesebično pomagajo.

Potem so se dogodki odvijali s svetlobno hitrostjo, vsaj meni se je tako zdelo, ker sem imel polno glavo skrbi in skoraj nisem vedel, kaj se dogaja. Najprej je bilo treba umaknit avto s ceste, na dvorišče, da se še kdo ne zaleti vanj, saj je zasedal kar dobršen del ceste.

In kaj potem naredijo moški? Odprejo pokrov motorja, jasno!

Čez pol ure sva bila oba do komolcev črna, naokoli je ležalo polno orodja, Leander se je zabaval z luštkano mlado, čisto belo, a gluho, muco, punce so klepetale in razmišljale kaj narest, fanta pa sva bila prepričana, da bova vse popravila.

Na koncu mi je skoraj uspelo, jermen sem prav lepo nastavil na vse tiste zobnike in zgledalo je čisto ok. Problem je bil le v tem, da je bilo jermena malce preveč, kak meter, in bi ga moral skrajšat. Ah.

Na koncu sva obupala, mehanika. Se je bilo treba spomnit kaj drugega, klicat njihove znance in vlečne službe. Celo toliko sta se potrudila, da je prišel mlad mehanik s servisa (v nedeljo!) pogledat, če bi se slučajno dalo kaj naredit. Pa se ni. Še povedal nama je, da moraš za jermen gor dat, sneti kolo, drugače ti nikakor ne uspe!

Sva bila oba - mehanika - takoj mnenja, da je bilo zelo dobro, ker tega nisva vedela. Če ne bi še kolo ležalo kje zraven...

Tako je bila vlečna služba edina rešitev. Ta prvi me je nakuril, da jermen zna pa vsaka teta gor dat in da v nedeljo že ne bo hodil naokrog. No, drugi ni bil tako nedeljsko razpoložen in je prišel v petnajstih minutah.

Vse je čisto drugače, če ti nekdo v takem primeru pomaga. Vse je mnogo lažje, če že ne sploh mogoče. Kje je servis, kje je mehanik, kje je vlečna služba, številke... neverjetno zapletenih reči, če jih ne poznaš. Zato smo bili našim "rešiteljem" neverjetno hvaležni!

In tisto pivo ob čakanju na vlečno službo je bilo vredno zlata!

Ker so nam stanovalci res veliko pomagali, sva morala hvaležnost tudi vsaj malo izkazati. Zato sva šla po avto in se ob istem času tudi vrnila na obisk v Krnico. Tokrat s popravljenim avtom!

Pa smo se malo zaklepetali, se malo spoznali, vsaj kakšno rekli, kar ni imelo veze z avtom. Morda pa se srečamo še kdaj, ohranimo stike, kdo bi vedel!

Polni lepih občutij smo se čez čas poslovili in krenili proti Bledu, če smo že tam, ni hudir, da ne prinesemo domov kakšne kremšnite!

Pa nismo vedeli, ali jih naj pojemo tam, ali jih vzamemo s seboj. Še sreča, da je bila vrsta dolga in preden smo prišli do konca, sva se le odločila, da jih odnesemo kar s seboj. 

In ko smo bili na koncu vsi zadovoljni, da se je dobro izšlo (čeprav me še danes boli 340 evrska luknja v denarnici), smo skoraj pozabili naš drugi avto v Lescah. JAOOOOO. Res, za las je manjkalo, pa bi se kar odpeljali domov, vitaro pa bi pustili tam. Eh, če je človek mojster, je pač mojster.

Je pa zanimiva včasih glavna cesta, ki zdaj, ob avtocesti, sameva. Že od nekdaj se je spomnim kot polne avtomobilov, mislim, da je nikoli nisem videl prazne, tako kot zdaj. Iz navdušenja sem potem vozil kar po sredini, po tisti dolgi ravni jari kači... Super občutek, priznam.

Nato nas je mavrica pripeljala domov in s tem zdaj končno lahko zaključim tale naš presneto dolg vikend!

Ja, seveda, nadaljevanje!

Mi se torej poslovimo od None, sedemo v avto in se po dolini Radovne spustimo proti Gorjam. Cesta je še vedno makadamska, kot pred tridesetimi leti. Sem in tja se vidi, da jo tu in tam malo obnovijo, nekje se bohotijo celo bankine in podobno. Drugače pa je še vedno vse isto.

Narava, narava, narava. Prekrasno.

Ne razumem le kolesarjev, ki tam požrejo na tone prahu. Tudi, če se trudiš in greš mimo kolesarja počasi, ni šans, da ne bi za seboj dvignil kilometerskega oblaka prahu, ki ga nesrečni kolesar načeloma poje. Oziroma podiha. Meni se vsekakor zdi, da je bolje kadit, kot pa kaj takega počet...

Pa jih ni bilo malo! Ne kolesarjev, ne avtov! Jaz sem bil še priden, sem vozil direktno za kolono, da nisem svojega oblaka delal, ampak vseeno se je tistega belega prahu nabralo za podret celo četico kolesarjev. Pojma nimam, kako zdržijo. Ampak kolesarji so žilavi.

Naš avto pa ni bil. Žilav.

Je tudi njemu šel na živce prah? Ali pa samo makadam? Ali pa samo utrujenost od vikenda? Kdo bi vedel... Utrujenost slabo narejenega materiala je povzročila, da se je nekaj zlomilo in spet je padel mikrojermen dol. Mikrojermen! Ima pa vsaj dva metra in pol v dolžino! Me prav zanima, kakšen je potem šele jermen...

Skratka, klin*eva renojeva kišta se je spet spomnila, da se bo treba spet zabavat z jermeni in podobnimi neumnosti, zato se je sredi Krnice ustavila. Kar tako. Brez opozorila. Dlenkkkkkk! In potem je vse trdo ratalo, da tudi volana ne moreš več obračat. In smo se ustavili, ne?

Tukaj moram opozorit, da je v vsaki nesreči tudi kanček sreče, a o tej sreči bom povedal v naslednjem prispevku. V nesreči namreč spoznaš prijatelje.

No, po različnih peripetijah, razmišljanjih, popravljanjih in odločitvah se je vsa stvar končala takole:

Če dobro pogledaš, vidiš v ozadju nekoga, ki se drži za glavo. Tokrat je imel reno spet srečo, da ga nisem pustil kar kje ob cesti, v jarku...

Peljat avto domov in zapravit goro denarja za prevoz ali peljat avto k najbljižjemu servisu in spet zapravit goro denarja za prevoz???

Do Lesc je bila vseeno manjša gora denarja... Ki ga pljuneš, ne da bi trenil z očesom, le srce ti kriči! Ko se spomniš, da kričiš na otroke: "Pa ne nutele! Tisto ta bolj poceni vzem!" Pa je šlo tukajle za nekaj več nutel. Samo za bloody prevoz. Ah.

Kaj pa zdaj? Trojica z izleta, vse razmetano po avtu, sredi Lesc?!

Pa je padla odločitev:

Joj, koliko časa že nisem videl take ure! Točno se ve, kam paše, kajne? Pravzaprav meni edina blagovna znamka brez imena, ki je naredila tisto svoje, kar blagovna znamka naj bi naredila.

Pa še postaja je imela čisto na peronu tak fini bife, kjer sem lahko - brez obveznosti vožnje - planil po pivu. In smo čakali, da pride

vlak.

Ej, to pa je bilo luštno! Malo sem se sprijaznil, malo pa je pomagal tudi sam obisk bifeja. Vlak tak, kot vedno, kot pred tridesetimi leti. Samo JŽ je spremenjen v SŽ.

Tamauček je kar gledal: "Uuuu, Oči, kako pa ti znaš!!", ko sem znal iz prve vse premaknit, nastavit, naštelat.

Jasno! Presneto veliko kilometrov sem naredil s temi zverinami. Samo nekje daleč, skorajda v prejšnjem življenju.

Pa nam je bilo vsem prav všeč. Ko te peljejo domov. In to prav hitro! Skoraj sigurno smo prišli v Ljubljano mnogo prej, kot bi, če bi šli z avtom! Mašina je šibala, da je bilo prav hudo:

Tamauček je skakal naokrog in tudi trenutek ni bil pri miru. Navdušen do konca! Midva pa tudi, lepo zleknjena sva se lahko končno v miru pogovarjala.

Le še prijatelje je bilo treba klicat za prevoz do Krtine, pa smo prišli domov. Zmatrani od enega samega samcatega vikenda. Polnih glav vtisov in polni materiala.

Zaključek vikenda je bil torej precej zanimiv, nikakor ne dolgočasen. Smo pa enega člana pustili še pri mehaniku, zato se vse skupaj še ni povsem končalo.

Nekako je potrebno, da ga gremo še iskat, anede?

Če vas je mogoče kdaj strah po melišču.

Nikar!

To je ena lepših stvari na svetu. En, dva, tri si dol!

Seveda sem se šele malo pozno spomnil, da bi lahko enkrat tudi tole snemal... Drugače je melišče pod Kamniškim sedlom eno lepših in daljših. Jaz sem spomnim le še tistega pod Stolom in Mojstrovko.

Tole je le ena tretjina melišča, približno. Morda celo malo manj.

Eh, užitka.

Ja, še vedno se nadaljuje.

Že dolgo nisem imel toliko materiala, s katerim bi bil toliko v zaostanku. Kar preveč se dogaja, ne morem niti sproti podelati...

No, torej. Sobotna noč je bila bolj ocvirkanto zabeljena, z malo zgage in podobnimi težavami, malo so dodale še meeeehke tuje postelje, zato pa smo vsaj vstali kar dovolj zgodaj.

In smo spet šli. Na drugo stran Montaža. Pogledat, kako pa je kaj tam. Morda se s Krti odpravimo enkrat gor, šanse so in volje je dovolj. Pa je treba it pogledat, kako je kaj z avtobusnim dovozom, potmi in podobno. Da se potem ne lovimo in izpademo totalni cepci, ki ne vedo ne kod ne kam.

V izhodišču je bilo vreme prelepo, sonček in popolnoma brez oblačka! Pa vendar nismo imeli take sreče. Na Nevejskem sedlu je bilo natanko takole:

Oblaki, tema, bljak. Škoda, nobenega razgleda, ampak kaj čmo.

Na naslednjem ovinku, pri poti na planino Pecol nas preseneti znak Prepovedano za avtobuse! Ja, pišuka, kaj pa zdaj? Kako spraviti Krte gor? Res, da je znak že presneto star, ves zarjavel in morda je tu še od prejšnje vojne, saj so cesto že zdavnaj posodobili... Po ogledu ceste se nama nikakor ne zdi, da ne bi mogel tudi kakšen manjši avtobus priti gor. Morda res ne tisti, ta veliki, ampak tak za dvajset pa že, no!

Na planini Pecol polno parkiranih avtomobilov, zjutraj še kar par kamperjev je zajtrk, presneto jim zavidam. Razgled pa isti jajec, kot prej - Montaž si je spet privoščil kapo in mi spet me pusti pogleda nanj. Grrr.

Čeprav je vreme bolj kislo, pade odločitev, da malo se pa že moramo sprehoditi, anede? Jaz imam najprej v planu, da gremo malce do koče Brazza, kar se na koncu pokaže za premalo. Tamauček hodi odlično, važna je le motivacija. In takole, na gorskih planinah, jo je veliko. Sicer se pa nam nikamor ne mudi, tudi vreme nič ne kaže, da bo kaj poškropilo.

Koča od daleč sicer zgleda velika, na koncu je pa le ena majhna kočica spretno skrita za robom, da je od zgoraj sploh ne vidiš.

Seveda pa Italijani ne bi bili Italijani, če ne bi imeli kje v bližini še kake stare Comapgnole. Ne, ne, na sliki ni koča, koča je skrita tik pod robom, kaj prav večja pa tudi ni... No, eno majčkeno.

In ker ni bilo dovolj, smo jo mahnili še malo naokrog. Eno krožno pot bomo naredili! Je treba malo kondicije nabirat, tamauček ne kaže znamenj naveličanosti, še upirati se sploh ni začel. Torej kaže dobro - mahnimo jo naprej!

Na koncu smo se povzpeli kar do 1848m višine, razgled je bil pa še vedno za en bljak.

A kljub temu je planina preprosto lepa. Presneto velika, prostrana, obkrožena z visokimi hribi, meni seveda takoj pri srcu. Helena je uživala ob rožicah, neverjetno ogromno različnih smo našli. Tamauček pa je itak kar naprej skakal gor in dol. In potem...

največje presenečenje dneva: znašli smo se v Deželi aplskega svizca!

Najprej jih sploh ne opaziš, samo žvižganje slišiš, za katero pa misliš, da so ptiči. A smo se malo usedli, da nekaj prigriznemo in potem se je začelo... Minuto smo bili pri miru in kar naenkrat je bilo svizcev naokrog, kolikor si hotel. Svizec tu, svizec tam, svizec spredaj, svizec zadaj... Povsod! Sem se že ustrašil, da nas napadajo, toliko jih je bilo! Mater res, sami svizci! In to presneto dobro rejeni, z mladički in brez, v paru ali en sam, toliko jih je bilo, da se sploh niso več pretirano bali. Sem in tja je še kakšen zažvižgal, ampak to je bilo pa tudi vse.

Fotoaparat je seveda kar naprej škljocal, igral sem se z daljnogledom, tamauček pa je imel še dva lovska pohoda, ampak se nista ravno izšla. Toliko pogumni pa spet niso bili.

No, kakorkoli že, teh svizcev je bilo res toliko, da sploh ne moreš verjet. Pa sem bil že večkrat na tej planini, a nikoli nobenega videl. Zdaj je pa skoraj vse gomazelo pod nogami. Kdor hoče torej videti svizca, naj gre na planino Pecol. Zgleda, da letos ni nobene ujede tam naokoli.

Ampak niso bili pa samo svizci, bil je tudi en kup kozorogov in ostalih rogatih živali, le da so bile te precej višje in dlje. Opazil si jih samo po premikanju črnih pik na melišču.

Čisto jasno je, da sem se spet igral, čeprav ne vem zakaj, ker kakšne uporabne vrednosti vse skupaj ni imelo. Ko daš daljnogled in fotoaparat na najvišji zoom, rabiš približno 9 minut, da najdeš tisto, kar iščeš. In ker je moja roka tresoča, lahko le v preletu male črne pike stisneš sprožilec. Če si seveda dovolj hiter. Ali pa, če imaš samo presneto srečo.

Zgleda, da sem jo enkrat imel. Malo pa vseeno rabiš domišljije. Tole je namreč zelo podobno kozorogu, ki prežvekuje in se nastavlja lovcem s fotoaparati v rokah. Edina nerodnost je, da je malce daleč. Hja. Se vidi, da smo imeli časa dovolj in da smo uživali, anede?!

Na koncu smo hodili kar dobre tri ure, brez kakšnega jamranja in sitnobe. Priznam, da me je kar malo presenetilo! Kar pomeni, da se odpira cel nov svet, kjer bomo lahko še veliko večkrat kam šli skupaj! Super.

Ob potoku rdečih skal (interno ime) smo morali seveda narediti še tisto obvezno, pohodniško - namočiti noge!

Jej, jej, je bila mrzla! Tamauček sicer skoraj tulil, ampak to ga ni prav nič motilo, da ne bi kar naprej čofotal po tisti ledenici. Sva ga morala na koncu skoraj zvleči ven... še preden bi se cel namočil.

Potem pa smo pomislili na Bled... in na kolono, ki se ob nedeljah vije proti Ljubljani... Oh. Ah. Gremo mi malo prej domov, ko še ne bo gneče! Še poslovimo se od None, jaz se nabašem še z zvrhano skledo kislega mleka...

in gremo proti domu.

Ne, ne... kje pa! Našega vikenda sploh še ni konec! Ha! Nikakor.

Se bo moralo torej nadaljevati.

Ura je 4:14. Malo že gledam. Čisto malo. Sem pa opazil, da lažje tipkam, kot gledam.

Hja.

Gremo v hribe.

Upam, da nam bo vreme naklonjeno in da ne bom spal ravno za vsakim vogalom.

Tale dva dni bo strašanska gneča v Kamniških...

Lahko bi rekli, da smo na prestolonaslednika skoraj pozabili.

Pa nismo.

Samo nekaj časa je trajalo. Se je pa fino še malo kasneje spomniti, kako luštna je lahko kakšna stvar in kako srečne so lahko očke mladih nadebudnežev.

Frizuro si pa sam dela. Zadnjič smo morali celo gel kupiti, da si lahko prčka po glavi. Toliko časa je težil, da sva popustila. Bogve, kje je to pobral, najbrž v vrtcu, tako kot vse neumnosti. Doma ga učimo le pametnih, odgovornih in moralno etično nespornih pravil. Japajade.

Se ve, kam vleče Ojdip, sinčeka v mamino smer in zato ni hotel čokoladne torte. So mu morali Mati narediti maligodno (maline+jagode). Počasi se mi krog odjemalcev moje torte zmanjšuje. Še danes ne vem, ali bi moral biti užaljen ali ne. Vsaj eno majčkeno?

Smo ga hoteli napopati in smo mu dali najprej samo en bonbon. Pa je bil lump tudi s tistim čisto zadovoljen in čisto nič razočaran! Pa se je potem seveda v špajzi našlo - kakor po naključju - še par paketov, ki so romali v njegove roke. Pri tistih iskrenih očkah sem se pa jaz čisto stopil.

Eh, Sine pobaline, nekam hitro mi rasteš! Naj se ti preveč ne mudi, jaz bi se še valjal po postelji s teboj...