Nekam je treba it, kjer bomo tamaučka naučil plavat in bo potem mir in bomo lahko hodili kamorkoli!

Tole je bil začetni aksiom. Ki smo se ga držali.

Pa smo šli. Z dvema tamaučkoma, tavelčki pa tačas v nemčiji, na taboru. Tole poletje smo res čisto mimo usekali z organizacijo. Težko je uskladit tri družine, še težje jih je pa uskladit, če jih edino ti usklajuješ, drugi pa nimajo skoraj nikakršnih obveznosti. Drugo leto naredimo plan za celo leto vnaprej že januarja, pa bo!

V petek popoldan se mi ne hodi na morje. Za v soboto dopoldan nisem toliko nor, zato smo planirali kar sobotno noč, da smo zjutraj dol. Pa je zvečer že tako črno kazalo pri nas doma, strele so švigale in treskale že v bližini, tako da smo se pobrali iz Krtine že kakšni dve uri prej. Proti morju in stran od strel!

Seveda smo jih morali notri prinesti nekje drugje. Nismo čakali v koloni, ampak na trajekt. Hja, pa še to smo bili deseti v vrsti, ne moreš verjet.

Seveda smo bili potem zgodnji ko strela in iskat plac po kampu, ko vsi še ali pa so ravnokar šli spat, ni ravno prijetno. Je pa dobro, ker še ni vroče! Ampak to tamaučkom ne preprečuje, da ne bi hoteli kar takoj: "A GREMO PLAVAAAAAT????"

Kakšen šotor, pa plac, pa... Plavat! Takoj!

Iz tega sledi - ker sem že star maček takih in podobnih zadev -, da se kopalke vedno zakoplje na najbolj oddaljen konec prtljage v avtu. Na vsak način moraš prej vse ven vzet, preden prideš do kopalk. Potem je vsaj malo miru.

Konec koncev je bilo v Straškotu kar luštno. Kamp je urejen in ima vsega boga, tisto, kar želiš in tisto, česar ne. Pa še kaj zraven. Naprimer ljudi. Milijone ljudi. Nepreštevno množico, ki se sprehaja, tuli, pije in se kopa od jutra do jutra. Niti trenutka ni, ko bi jih ne bilo povsod dovolj. Vodka & redbull sta definitivno hit tega kampa. Pri malo manj premožnih ali pa tistih bolj žejnih, pa redbull zamenja shark.

Sreča je le v tem, da pred enajsto še malo spijo in, če greš na plažo ob osmih, se ti zdi, da si car. Ker ni nikjer nikogar. Ampak čez dve uri si pa že kot salamica, stisnjen z vseh strani. Včasih ne moreš ne v vodo, ne iz vode, ne da bi moral pri tem stopiti na kakšno tujo brisačo.

Ej, še v življenju nisem videl toliko ljudi na kupu! Ampak je bilo vseeno luštno, mogoče zaradi tamaučkov, ki sta uživala, mogoče zato, ker sem se končno spucal, mogoče zato, ker je bilo tako vroče, da je šlo vse počasi, mogoče zato, ker je res dobra plaža, kjer še starčki postanejo otroci... No, eni pa so uživali čez mero:

Že dejstvo, da smo šli samo štirje na morje, nam je dalo poleta, da sva vlekla s seboj stvari, ki jih ne bi s seboj vlekel nikoli. Pa sta šla še ležalnika noter. Pa ono, pa tisto, pa tretje. Preveč prostora je vedno jajec. Človek se razvadi in postane nemaren. Saj ni bil avto čisto nič manj nabasan, kot je to v navadi, ko nas gre šest. In več kot je prostora, bolj si nemaren... Ah.

Nisem se mogel upreti niti sodobnim brezveznim turističnim atrakcijam in nedolžnim ter prosečim otroškim očem. Sicer sem se dobro držal, ker takih in podobnih stvari je na tone in kilometre, a sem sem in tja le popustil.

Hodili smo še malo naokrog, ampak ne preveč. V parih dneh ne moreš ravno veliko, še posebno ne, če tamaučka res učiš plavat. Sem in tja pa smo šli obiskat še kakšno drugo lepo plažo. Ki jih na Pagu pravzaprav niti ne manjka. Še posebno ob sončnih zahodih dobijo tako enkratno barvo, število ljudi pa se drastično zmanjša.

Tole kar se vidi na sliki, je namreč zanemarljivo število ljudi v tem letnem času!

Ampak po treh dneh nas je začelo pa že malo srbet. Vse skupaj se je kar poklopilo, ker je bilo itak treba Flori oddat (sem že rekel, da smo to poletje čisto zmešani, ane?). Skoraj se je dogodilo, da bi Flori oddali na eni strani trajekta in da bi sama šla čez, kjer bi jo pričakali. To bi pa bilo predajanje otroka in pol! Že veliko čudnih mest smo dali skozi, ampak takega pa še ne!

Pa noben ni bil ravno navdušen, tudi Flori ne, zato se je vse fajn poklopilo: Gremo pa drugam, če že moramo na trajekt! Huh, super!

Biti zmenjen nekje na uro, ko si odvisen še od trajekta in še od mnogo dejavnikov, na katere ne moreš vplivat, je zanimiva stvar. Še posebej, če si zadnji v vrsti in nikakor ne veš, ali prideš gor ali ne.

No, pa smo vseeno prišli. Pa še cel klanec za nami. Zgleda, da fant, ki je urejal promet, ni bil ravno vešč v tem, koliko avtov gre na trajekt...

In tako smo se od Flori poslovili, odšla je navzgor, naprej čofotat nekam okoli Opatije, mi pa smo jo mahnili navzdol! Novim dogodivščinam naproti. Jasno, anede?

Včeraj sem tako grozno sikal, da sva na koncu kar tulila en na drugega.

Kar je bilo dobro.

Ker je bilo potem - končno - vse ok.

Človek se mora malo spucat, če ima presneto preveč dela. Evo, samo, da pridem z dopusta, je že vse lop po meni, nama!

V petek se spet obeta vesoljni potop, vse skupaj je treba prestavljati, organizirati, se pripravljati. Avgust je že povsem napolnjen, prav tako September. Oktober bi rad obdržal za naju, a ne vem, če bom zdržal na okopih.

Denarja zmanjkuje, avti se kvarijo kot po tekočem traku, obetajo se žuri in sponzorska sredstva. Ker tako želiva, res je, vendar me je kar malo strah, ker je toliko nepredvidenih stroškov.

Ni stvari, pri kateri bi lahko samo zamahnil z roko, nekaj povedal in bi bilo rešeno. Kje pa! V vsako se moraš vsaj malo poglobit, jo obdelat, da si ne narediš kakšne še večje neumnosti v bližnji ali daljnji prihodnosti.

Otroci imajo povsem svoje probleme. Ogromno njih. Problemov, želja, zahtev. Ljudi, še posebno lastnih otrok, ne moreš kar tako odrajtat...

Služba. Ojej. Pustimo raje to.

Družinsko podjetje. Jejej. Kaj šele to! Nekako na pol se mu posvečava, nikakor ne toliko, kolikor bi bilo potrebno in - navsezadnje - pametno.

Zevs. Mater, me tukajle čaka enega dela v bližnji prihodnosti! Prehod, prenova, nabava itd. itd. itd.

Krti. Uffa, vsak teden nekaj, sem in tja. Hodit, organizirat, se dogovarjat.

Pa še en milijon stvari nekje vmes, odzdad, odspred.

Pa še na Blogijado sva se prijavila. Ko pa je bil ravno edini prosti vikend. Kaj pa čva...

Juhej, juhej! Pravzaprav zdajle ni čas za jamranje, ker se je treba brcnit v zadnjo plat in skušat vse podelat.

Saj na koncu prav dobro veva, da se vsemu temu ne bi odpovedala. Na koncu koncev je prav luštno! Kaj pa bi drugače počel cele dneve? Gledal TV?! Sedel v gostilni?

No, edino mehanikom in registracijam bi se pa takoj odpovedal...

Kaj - hudiča - pa je zdaj to?

A to je tako, kot kakšen bager?

Posiljevanje na vseh bolje opremljenih reklamnih mestih.

T-mobile HR ima zanimivo ponudbo, da se lahko zastonj naročiš na vremensko napoved, medtem ko si pri njih.

Kot vremenar sem se seveda dolžan na kaj takega naročiti. Pa sem se.

Ampak napovedi pa so res zanimive.

Naprimer, tole sem dobil na Pagu:

"SEVERNI JADRAN: Ves dan sončno, dopoldan delno do zmerno oblačno, popoldne pa jasno ali malo oblačno. Dopoldne zmerna, popoldne pa rahel burja. Morje malo vzvalovano do zmerno vzvalovano. Jutranja temp..." (Pravopisne napake niso moje!)

Hm. Nekaj časa sem tole gledal, pa mi ni bilo čisto nič jasno. A bo sončno al ne bo? Kaj bo oblačno al ne? Na koncu sem bil zmeden in sem si rekel, da itak mora bit sončno.

In je tudi bilo.

Pri naslednji napovedi sem se tudi malo zamislil, saj so pravilno ugotovili, da sem se preselil. Mi sledijo, kaj? In sem dobil že drugo:

"DALMACIJA: Ves dan sončno. Na severnem delu jasno ali malo oblačno, a na južnem jasno. Povsod rahel severozahodnik. Morje mirno ali rahlo vzvalovano..."

Opla, točno vejo, kje sem, anede? No, pa saj to je fino, pravzaprav čist super.

Ampak naslednji dan sem dobil sporočilo spet za Severni Jadran. WTF? Pa se nisem nikamor premaknil.

Je bila pa ta napoved zanimiva, saj je najbolj obljubljala vročino in sonce. Na koncu so pa pozabili omeniti tisto popoldansko nevihto, ki smo jo prebili kar v avtu, ker je bliskalo ko pri norcih. Vsaj 3strele/s. In še večerni dež. Smola pa taka z napovedjo.

Sumim jih, da so mi zanalašč poslali napoved kar za Severni Jadran, da jim ne bi pobegnil, če bi mi napisali, da bodo popoldan nevihte. Ker naslednji dan je čisto lepo spet prišla napoved za Dalmacijo. Tokrat z napovedjo burje, pri čemer se pa niso zmotili. Cel božji dan je pihalo in premetavalo ubogi šotor. Še ponoči sem dežural in ga držal. Grrrr.

Uporabnost je torej vprašljiva, je pa luštno vsak dan dobit sporočilce. Seveda je pa najboljše, da bi kar naprej pisalo: "Ves dan sončno." Če si že na morju, pa res z dežjem nimaš kaj počet.

Če pa bi se še kdo potrudil in bi spisal napoved, ne da bi dobesedno prevajal, bi pa sploh bilo fino. Še posebej "mestimice", ki jo tako radi uporabljajo pri napovedih, se je kar nekam izgubila pri prevodu. Me prav zanima, kakšne napovedi dobivajo potem drugi narodi?! Najbrž nekaj podobnega...

In potem se ni čudit hordi turistov, ki hodi zmedeno naokrog in pogleduje v nebo in se sprašuje: "a bo sončno, al oblačno, al kaj?"

Za tole sem se šparal. Tudi na Bledu nisem tekel zaradi tega.

Saj ne vem, če je bilo pametno, a mišica je zdržala. Super. Samo še kako helikoptersko reševanje bi potrebovali, ja. Čeprav, če bi odpovedala, bi se pa najbrž dol kotalil, take blamaže si pa že ne bi dovolil. Tak je bil plan B, če se slučajno kaj pokvari, ampak danes vem, da bi tole kotaljenje odpovedalo, saj je bilo treba kar naprej gor in dol. A gor bi se tudi kotalil, al kaj?

No, malo sreče je pa tudi potrebno. In počasnega koraka. Heh, s tem pa nimam problema, saj hitrega sploh ne poznam. Tako.

Začeli smo ob šestih, najbrž že malce pozno, ampak za skupino kar v redu. Pravzaprav je bilo še kar temačno.

Tale pot do Kokrškega je malo mučna za gorolazca, kot sem jaz. Nikjer ne popusti, kar rineš in rineš in rineš in strmina nikakor ne popusti. Pa še te presnete oznake so ti odštevale kilometrčke. Prepočasi, jasno.

Imeli pa smo vsaj jasno in glasno označeno pot, tako še nikoli. Čeprav jo je meni uspelo kar dvakrat zgrešit, ko pa sem z glavo med koleni sopihal v tisti klanec. In potem se zanašaš na to, da je itak označeno in... hop. Pa imaš.

Ampak do Cojzove je bilo le ogrevanje. Treba je bilo naprej.

Veliki podi so zanimivi, le malo preveč gre gor in dol. Kar naprej. Pa malo gor, pa malo dol. In nikjer nobene pametne poti, samo lazenje po skali in razbitinah. Moja noga mi ni bila ravno hvaležna, a je šlo. Še dobro, da ni bilo megle, bi se sigurno kje izgubili...

Sicer pa... tudi počasi se daleč pride, do bivaka smo bili kar hitro.

Namen je bil, da gremo prek Skute, ampak ob takšni kapi ne bi imelo kakšnega velikega smisla.

Pa smo šli raje spodaj, okoli. Tam nekje vmes je pot podrlo in je speljana nova. Lepo zavarovana, a tudi strma ko hudir. Pa na koncu še plezaš ob luknji, ki zgleda brez dna. Sem se držal tiste zajle kot klop, ampak, ker noben ni niti pisnil, sem bil tudi jaz raje tiho.

Še pogled v Turski žleb, kjer sem nekoč že prisopihal gor,

in smo že na Turski gori.

Kamniško je zgledalo že čisto blizu, čeprav se je potem izkazalo, da niti ni. Izkazalo pa se je, da pa je dež mnogo bližje, kot je zgledalo. Torej nič ni bilo tako, kot se je zdelo. Zato pa smo vsaj dobro malicali na vrhu. Ha!

Sestop čez Kotliče proti Kamniškem sedlu, je... hm... kako naj rečem..., če si sposodim že izrečeno besedo, ker dobro ponazarja zadevo: siten.

Ja, tak, siten del poti, čeprav je konec koncev presneto lep. Je pa siten, ker je vse razbito, krušljivo in nevarno. Pa spet je vse gor in dol, kar naprej.

Smo pa slišali dva kozoroga, ki sta nas gledala dol, malo - jasno - prožila kamenje in si dajala pametne nasvete: "Le oglej si jih, tole so ljudje in zdajle so še suhi!"

In ko smo jih skoraj ujeli za r*t, sta jo prav počasi premaknila in se v naslednji sekundi izgubila.

Najbrž sta jo mahnila v zavetje, ker se je čez dve minuti ulilo. Onadva sta to že vedela, človek ima pa v sebi vedno upanje. Kar je včasih malce zoprno. Še posebej, če si malo vremenarja, ker potem vsem zagotavljaš, da bo šlo vse mimo.

Ja. Seveda.

Na koncu obsediš pod spodmolom in samo upaš, da bo ostalo le pri dežju in da bodo šle strele res mimo. Čeprav, po mojem pogledu sodeč, nisem niti temu verjel.

Pa smo imeli srečo. Strel ni bilo, še lilo ni prav močno, le rosilo je zoprno. Le toliko, da je bilo vse mokro, spozko in prav luštno. Eh. Je vsaj hitro ponehalo, toliko, da nismo bili premočeni. Škoda tudi, ker je bil fotoaparat varno spravljen v rukzaku, zato prav nobene slike s tistega konca. Pa sigurno bi bile dobre, v vseh tistih zajlah, čez prepadne grape. Še Sod brez dna je ostal neposlikan, ko smo pa bežali pred dežjem.

Smo pa zato v koči, po skoraj natanko devetih urah hoje, hitro planili na čaj.

Naslednjih slik pa ne pokažem, sestavine so se malce spremenile, drugega pa ne. Vseeno pa se zdi, da smo bili malo zmatrani, zdržali smo le nekje do enajstih, potem nas je pa zmanjkalo.

In spet smo imeli srečo. Nihče nas ni obračal zaradi smrčanja, kot se je to dogajalo lansko leto in smo se počutili kot jagenjčki.

Plan je bil, da gremo naslednje jutro še na Planjavo, gledat, če se vidi na Grintovec, da bi komu mahali, a smo se zbudili v takole jutro:

Premočeno, megleno, bljaki. Malo smo še čakali, poslušali kdaj bo štart Teka na Grintovec in še malo čakali. Nekateri so upali, da se bo razkadilo in da bi šli vseeno gor, meni pa je bilo že dovolj. Devet ur je pa devet ur. Že to da sem zdržal jaz in moja noga, s toliko kondicije in s tako mišico, je bilo zame čisto dovolj. Še preveč. Še kakih pet, šest ur bi bila pa težka...

Zato smo morali kar dol. Po melišču, seveda. Tokrat prvič le do Jermance, kjer smo si privoščili prevoz nazaj do izhodišča. Na koncu vsega se ti pa res ne da več rinit nazaj v hrib, do avta.

Vreme pa v posmeh, vsake pol ure boljše. Čisto spodaj že čisto sonce. Da ne govorim, kakšno je bilo potem v ponedeljek! Čisto kot solza, brez oblačka! Koliko žalostnih vzdihov sem moral tisti ponedeljek poslušat!

Tokrat nam torej vreme ni bilo čisto nič naklonjeno, ampak kaj hujšega pa tudi ni bilo. Vse prevečkrat smo imeli presneto srečo z vremenom, enkrat pa nas je moralo vsaj malo zafrknit!

Še par kart, ker nisem Garmina s sabo trogal brez namena.

P.S.

Ko sem v hribih, tehnika malo zamre, briga te za njo. Vsaj meni se to dogaja. Garmina že še vlačim s seboj, ampak sem tudi nemaren z njim in ga velikokrat pozabim prižgat in ugasnit in podobne neumnosti.

Je šel pa drugi oskrbnik z nami dol s Kamniškega, ker se je videlo, da ne bo kakšnega navala (do 10h še noben ni gor prilezel) in mu ni bilo treba gor viset. In tako hodi malo pred nami, malo za nami, vsi skupaj pa se ustavimo pri Pastircih.

In ga slišim, nekaj telefonira, ampak me jasno ne zanima in ga ne gledam. Le na koncu se obrnem in v moj pogled pade tudi njegov telefon. Obračam se naprej, ampak me kar malo zvije, tisti telefon je namreč malo preveč ploščat... Zvijem se še bolj, v tistem trenutku prepoznave jabolka.

In tako srečam iPhone na mestu, kjer ga sigurno ne bi pričakoval. Lahko bi rekel: "Mater, še oskrbniki koč ga imajo!" Lahko bi tudi rekel: "Tudi oskrbniki koč ga imajo!"

Zakaj pa ne, konec koncev to niti ni nič tako čudnega, anede?

Počitnice so lahko kratke ali dolge.

Pa je čisto vseeno, koliko to časovno znese. Dva meseca, tri tedne, en teden, ali pa samo dva dni. Sploh nima nobene veze.

Nam je tale teden počitnic zalegel. Zelo zalegel.

Nekako si znamo narediti tako, da je prav, tako, da tisti ubogi teden koristno izkoristimo. Saj ne vem čisto dobro, ampak zadeva je taka, da se mi na koncu zdi, da sem bil na počitnicah vsaj dva meseca.

In to je edino, kar šteje.

Tole je res en striček.

Mic po mic, pa smo njegovi. Jaz sem sicer kar nekaj časa potreboval, ampak sem prišel do semle.

In pravzaprav zadnje čase vedno več temelji na njem. Predvsem mojega dela. Ker kar naprej nekaj prenašam, imam dvaindvajset kopij in se na koncu ne znajdem več. Zato mi je uporaba online zadev rešila življenje, no, skoraj tako...

Edino orkut ne vem, kaj tam počne... Toliko daleč pa še nisem prišel, no!

Ah, saj sva bila celo slikana.

Mojstra s črnimi rokami, ki se delata mehanike. Super, dokazno gradivo, da človek ne odneha kar tako!

Samo škoda, da nisva vedela za kolo!

Japajade...

Avta ne gre kar v Lescah pustit. Čeprav bi ga mogoče najraje.

Je pa tudi treba vse skupaj povedati bolj na široko, ker si nekatere stvari zaslužijo.

Ko je avto mrknil v Krnici, je mrknil sredi ceste. Jasno, ne? Sredi ozke cestice, med dvema ovinkoma, med bregom in potokom. Pač najboljši kraj, kjer je možno kaj takega. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da le ni bilo tako hudo, zraven je bil namreč mostiček čez potok in hiša.

So ljudje, ki gledajo skozi okna, ko se kaj dogaja. Gledajo in gledajo in nič drugega. So pa tudi ljudje, ki dejavno posegajo in pomagajo soljudem. In v tem je bila naša sreča v nesreči. Da so v hiši zraven pokvarjenega avta živeli ljudje, ki radi nesebično pomagajo.

Potem so se dogodki odvijali s svetlobno hitrostjo, vsaj meni se je tako zdelo, ker sem imel polno glavo skrbi in skoraj nisem vedel, kaj se dogaja. Najprej je bilo treba umaknit avto s ceste, na dvorišče, da se še kdo ne zaleti vanj, saj je zasedal kar dobršen del ceste.

In kaj potem naredijo moški? Odprejo pokrov motorja, jasno!

Čez pol ure sva bila oba do komolcev črna, naokoli je ležalo polno orodja, Leander se je zabaval z luštkano mlado, čisto belo, a gluho, muco, punce so klepetale in razmišljale kaj narest, fanta pa sva bila prepričana, da bova vse popravila.

Na koncu mi je skoraj uspelo, jermen sem prav lepo nastavil na vse tiste zobnike in zgledalo je čisto ok. Problem je bil le v tem, da je bilo jermena malce preveč, kak meter, in bi ga moral skrajšat. Ah.

Na koncu sva obupala, mehanika. Se je bilo treba spomnit kaj drugega, klicat njihove znance in vlečne službe. Celo toliko sta se potrudila, da je prišel mlad mehanik s servisa (v nedeljo!) pogledat, če bi se slučajno dalo kaj naredit. Pa se ni. Še povedal nama je, da moraš za jermen gor dat, sneti kolo, drugače ti nikakor ne uspe!

Sva bila oba - mehanika - takoj mnenja, da je bilo zelo dobro, ker tega nisva vedela. Če ne bi še kolo ležalo kje zraven...

Tako je bila vlečna služba edina rešitev. Ta prvi me je nakuril, da jermen zna pa vsaka teta gor dat in da v nedeljo že ne bo hodil naokrog. No, drugi ni bil tako nedeljsko razpoložen in je prišel v petnajstih minutah.

Vse je čisto drugače, če ti nekdo v takem primeru pomaga. Vse je mnogo lažje, če že ne sploh mogoče. Kje je servis, kje je mehanik, kje je vlečna služba, številke... neverjetno zapletenih reči, če jih ne poznaš. Zato smo bili našim "rešiteljem" neverjetno hvaležni!

In tisto pivo ob čakanju na vlečno službo je bilo vredno zlata!

Ker so nam stanovalci res veliko pomagali, sva morala hvaležnost tudi vsaj malo izkazati. Zato sva šla po avto in se ob istem času tudi vrnila na obisk v Krnico. Tokrat s popravljenim avtom!

Pa smo se malo zaklepetali, se malo spoznali, vsaj kakšno rekli, kar ni imelo veze z avtom. Morda pa se srečamo še kdaj, ohranimo stike, kdo bi vedel!

Polni lepih občutij smo se čez čas poslovili in krenili proti Bledu, če smo že tam, ni hudir, da ne prinesemo domov kakšne kremšnite!

Pa nismo vedeli, ali jih naj pojemo tam, ali jih vzamemo s seboj. Še sreča, da je bila vrsta dolga in preden smo prišli do konca, sva se le odločila, da jih odnesemo kar s seboj. 

In ko smo bili na koncu vsi zadovoljni, da se je dobro izšlo (čeprav me še danes boli 340 evrska luknja v denarnici), smo skoraj pozabili naš drugi avto v Lescah. JAOOOOO. Res, za las je manjkalo, pa bi se kar odpeljali domov, vitaro pa bi pustili tam. Eh, če je človek mojster, je pač mojster.

Je pa zanimiva včasih glavna cesta, ki zdaj, ob avtocesti, sameva. Že od nekdaj se je spomnim kot polne avtomobilov, mislim, da je nikoli nisem videl prazne, tako kot zdaj. Iz navdušenja sem potem vozil kar po sredini, po tisti dolgi ravni jari kači... Super občutek, priznam.

Nato nas je mavrica pripeljala domov in s tem zdaj končno lahko zaključim tale naš presneto dolg vikend!

Ja, seveda, nadaljevanje!

Mi se torej poslovimo od None, sedemo v avto in se po dolini Radovne spustimo proti Gorjam. Cesta je še vedno makadamska, kot pred tridesetimi leti. Sem in tja se vidi, da jo tu in tam malo obnovijo, nekje se bohotijo celo bankine in podobno. Drugače pa je še vedno vse isto.

Narava, narava, narava. Prekrasno.

Ne razumem le kolesarjev, ki tam požrejo na tone prahu. Tudi, če se trudiš in greš mimo kolesarja počasi, ni šans, da ne bi za seboj dvignil kilometerskega oblaka prahu, ki ga nesrečni kolesar načeloma poje. Oziroma podiha. Meni se vsekakor zdi, da je bolje kadit, kot pa kaj takega počet...

Pa jih ni bilo malo! Ne kolesarjev, ne avtov! Jaz sem bil še priden, sem vozil direktno za kolono, da nisem svojega oblaka delal, ampak vseeno se je tistega belega prahu nabralo za podret celo četico kolesarjev. Pojma nimam, kako zdržijo. Ampak kolesarji so žilavi.

Naš avto pa ni bil. Žilav.

Je tudi njemu šel na živce prah? Ali pa samo makadam? Ali pa samo utrujenost od vikenda? Kdo bi vedel... Utrujenost slabo narejenega materiala je povzročila, da se je nekaj zlomilo in spet je padel mikrojermen dol. Mikrojermen! Ima pa vsaj dva metra in pol v dolžino! Me prav zanima, kakšen je potem šele jermen...

Skratka, klin*eva renojeva kišta se je spet spomnila, da se bo treba spet zabavat z jermeni in podobnimi neumnosti, zato se je sredi Krnice ustavila. Kar tako. Brez opozorila. Dlenkkkkkk! In potem je vse trdo ratalo, da tudi volana ne moreš več obračat. In smo se ustavili, ne?

Tukaj moram opozorit, da je v vsaki nesreči tudi kanček sreče, a o tej sreči bom povedal v naslednjem prispevku. V nesreči namreč spoznaš prijatelje.

No, po različnih peripetijah, razmišljanjih, popravljanjih in odločitvah se je vsa stvar končala takole:

Če dobro pogledaš, vidiš v ozadju nekoga, ki se drži za glavo. Tokrat je imel reno spet srečo, da ga nisem pustil kar kje ob cesti, v jarku...

Peljat avto domov in zapravit goro denarja za prevoz ali peljat avto k najbljižjemu servisu in spet zapravit goro denarja za prevoz???

Do Lesc je bila vseeno manjša gora denarja... Ki ga pljuneš, ne da bi trenil z očesom, le srce ti kriči! Ko se spomniš, da kričiš na otroke: "Pa ne nutele! Tisto ta bolj poceni vzem!" Pa je šlo tukajle za nekaj več nutel. Samo za bloody prevoz. Ah.

Kaj pa zdaj? Trojica z izleta, vse razmetano po avtu, sredi Lesc?!

Pa je padla odločitev:

Joj, koliko časa že nisem videl take ure! Točno se ve, kam paše, kajne? Pravzaprav meni edina blagovna znamka brez imena, ki je naredila tisto svoje, kar blagovna znamka naj bi naredila.

Pa še postaja je imela čisto na peronu tak fini bife, kjer sem lahko - brez obveznosti vožnje - planil po pivu. In smo čakali, da pride

vlak.

Ej, to pa je bilo luštno! Malo sem se sprijaznil, malo pa je pomagal tudi sam obisk bifeja. Vlak tak, kot vedno, kot pred tridesetimi leti. Samo JŽ je spremenjen v SŽ.

Tamauček je kar gledal: "Uuuu, Oči, kako pa ti znaš!!", ko sem znal iz prve vse premaknit, nastavit, naštelat.

Jasno! Presneto veliko kilometrov sem naredil s temi zverinami. Samo nekje daleč, skorajda v prejšnjem življenju.

Pa nam je bilo vsem prav všeč. Ko te peljejo domov. In to prav hitro! Skoraj sigurno smo prišli v Ljubljano mnogo prej, kot bi, če bi šli z avtom! Mašina je šibala, da je bilo prav hudo:

Tamauček je skakal naokrog in tudi trenutek ni bil pri miru. Navdušen do konca! Midva pa tudi, lepo zleknjena sva se lahko končno v miru pogovarjala.

Le še prijatelje je bilo treba klicat za prevoz do Krtine, pa smo prišli domov. Zmatrani od enega samega samcatega vikenda. Polnih glav vtisov in polni materiala.

Zaključek vikenda je bil torej precej zanimiv, nikakor ne dolgočasen. Smo pa enega člana pustili še pri mehaniku, zato se vse skupaj še ni povsem končalo.

Nekako je potrebno, da ga gremo še iskat, anede?