Jutri do 14h ne sme bit dežja. Še manj kakšnih neviht.

Za kasneje mi je potem vseeno.

Sploh pa, a se lahko enkrat vreme pokvari med tednom, ko itak čepim v službi, in ne čez vikend? Je to prevelika prošnja?

V soboto neham kadit!

.

.

.

Evo, pa sem povedal! Najprej sebi, potem domačim, zdaj pa še celemu svetu.

.

.

.

Zdaj se je treba tega samo še držat. Ha!

V nasprotnem primeru bo osebna, domača in svetovna blamaža... (Mogoče bo pa to malce pomagalo.)

V nedeljo se je izvedel 2. Krtinski Izziv v organizaciji E-kipe Srčnih!

Prireditev je popolnoma uspela in verjameva in upava, da ste bili vsi zadovoljni!

S tekom na 15km se je tokrat spoprijelo kar 7 tekačev, dve tekačici sta pretekli 5km, trije kolesarji so prevozili 15km, ena izgubljena duša pa se je šla duatlon, ker ni zdržala pritiska.

Zelo smo veseli E-kipe Srčnih, ki se je izkazala in se prišla pokazat v skoraj polnem številu. Nihče tudi ni pozabil majice doma! Manjkajoči člani pa bodo izostanek nadoknadili, anede?!

Fantje in dekleta so že prišli našpičeni in obetal se je dober tek. Vreme je bilo za tek odlično, zjutraj še celo malce sveže! Zato sem uspel dati le zadnje napotke, da se mi kdo ne izgubi:

in smo šli na štart, vsi kar malo živčni:

Jaz sem bil vodonosec, na biciklu seveda. Z mojo mišico si nikakor nisem upal niti pomisliti na kakšen tek. Kako sem se motil, bomo pa še videli...

Pa smo šli - eni tekli, drugi kolesarili, tretji (jaz) pa šibali naprej in nazaj.

Na začetku je šlo seveda čisto ok, čeprav so že tam spraševali, če je že dovolj in če lahko zavijejo nazaj proti domu...

Ja, s Krtinci sem imel težave, ker vse potke poznajo in sem jih moral kar dobro mirkat, da mi niso kje zgasnili, da jih ne bi videl!

Po klancu, kjer so me tekači skoraj ujeli, a sem iztisnil zadnje atome moči in jih prehitel po klancu navzdol, da sem jih lahko slikal.

Ponujal vodo gor in dol, a niti en ni hotel pit. Niti en! Pa zakaj tovorim vodo s seboj potem??? (Mentalni zapisek: drugo leto NOBENE vode!)

Pri Sokliču se je vrsta malo raztegnila, tu smo imeli celo nekaj navijačev!

Krti so pobegnili naprej, naša dva sta se pa nekaj zaklepetala, se mi zdi.

Pa so le potem hoteli nekaj pit, in sem jih končno spet skupaj dobil. Kakor se vidi, so bili kar vsi še prešerne volje. Po desetih kilometrih še vedno z nasmeškom na ustnicah! Ma, to so tekači!

Tule pa moram vplesti čisto svojo osebno zgodbo tegale Izziva. Ker je ravno moj blog, mi to ne bo težko. No, takole je šlo: jaz sem s temi vsemi tekači bicikliral zraven. Pa spred, pa zad, pa vmes, pa gor, pa dol, pa levo, pa desno.... A je kdo žejen? A je kdo lačen? A bi kdo tole? A bi kdo tisto? Pazi, levo! Pazi, luža! Pazi, desno... Skratka, kar naprej sem jih mučil. Oni so pa tekli.

Pa tekli. Pa tekli. Pa tekli.

Se mi je kar malo milo storilo. Priznam. In me je poprijela ena velika neumna ideja. Preprosto nisem zdržal več pritiska!

Ko smo na desetih kilometrih pobirali še dve preostali tekačici, smo zraven pobrali še mene. Bicikl pa je ostal v grmovju...

In ko sem tako tekel, me je začelo bolet, pa bolet, pa še bolj bolet! Miišca, seveda! In sem jamral in jamral in nato shodil po dveh kilometrih. In sem hotel že vse skupaj vržti v koruzo, a sem takoj dobil napad trme in tako sem - le bolj počasi - odtekel naprej. Kar se je potem pokazalo za čisto super! Tako nisem odnehal niti takrat, ko sem spet prišel do bicikla, ampak sem ga samo poprijel, pa sva skupaj tekla naprej, do cilja.

Tako, pa sem povedal. Ni bil duatlon zanalašč, ampak čisto "silom prilike". Kakorkoli že, tega, da mi manjka volje, mi pa res ne more nihče rečt!

Potem je bil slikan le še cilj, ker sem jaz seveda tekel nekje zaaaaadaj. In so me morali presneto čakat, da smo se skozi cilj zapodili skupaj:

S podelitvijo nagrad in priložnostnih daril, se je uradni del zaključil. Mislim, da so bili vsi več ali manj zadovoljni, prav lepo smo tudi tokrat odtekli!

Ma ja, kakor vedno! Ni besed, ki bi opisale - vsaj moja - občutja! Ko sem obkrožen s prijatelji in se počutim odlično! Zato raje ne bom postal sentimentalen, vsi prav dobro vedo, da sem jim presneto hvaležen!

Potem smo pa postavili še par rekordov - največ ljudi naenkrat v naši dnevni sobi (medalja je naša):

ter najglasnejše kruljenje po vasi tisto nedeljo:

Spet sem iskal, izgubljal, mečkal in pojma ne imel... Eh.

Ampak vsaj v gostilni so bili potem cel ljubi dan tiho kot miške!

In če sem čisto iskren: v dneh priprave na Izziv, sem že parkrat vrgel puško v koruzo in tulil, da kaj takega se pa ne grem nikoli več! A na koncu koncev sva bila tako zadovoljna in presrečna, da sem na vse tegobe že pozabil.

Zato lahko le rečem: seveda se vidimo drugo leto! Pa Srečno!

Še proga 2. Krtinskega Izziva - 15km - tokrat skoraj v celoti okrog Krtine:

Pa moj duatlon - najprej kolo, 10,2km, 1:03:00, 398kCal, 126 obratov, max 162:

nato še tek, 5,06km, 37:24, 7:23/km, 490kCal, 167/180 obratov. S tem, da sem - pametna buča - prvi krog v klanček začel z 6:33! TO pa je bilo pametno, jasno, da me je skoraj minilo... Noga in volja. Saj tako hitro nisem tekel niti v časih najboljše pripravljenosti! No, čim sem pa upočasnil na - po dveh, treh mesecih netreniranja čisto dovolj dober tempo - 7:20, je bilo pa mnogo bolje!

Bicikl zraven porivat niti ni tako napačno! Se lahko naslanjaš nanj...

Na, pa so me spet naštimali in *SPET* bo treba tečt!

Čeprav nisem imel namena, sem se vseeno spomnil na mojega starega iPaq-a, ki zaprašen stoji nekje na polici in se ne more nikakor upirat Garminu.

Pa sem ga vzel s sabo, saj za vsaj okvirno navigacijo in videt, kje si, je pa mnogo boljši.

Seveda potem nisem mogel drugega, kot da sem vse posnel, obdelal ipd.

Takole smo šli dol na morje:

Na Pag in nazaj:

Kje smo vse hodili po Paklenici:

In še z drugo karto:

Potem pa še pot nazaj domov:

Tisti konček, ki štrli tam nekje v Slo, je pa tole:

Kje smo se ustavili?

Tole je pa zdaj res čisto konec našega dopusta. Le deset dni sem v zamudi. Kar je čisto super.

Neurje, ki nas je skoraj ujelo, niti ni bilo kako neurje. Je pa bil tisti petkov sistem, ki je delal štalo doma, potem je pa še k nam, pod Velebit prišel.

Smo vsi hiteli pritrjevat šotore in to v tla, kamor nisi mogel pošteno zabit klina. Ma, kaj pošteno! Sploh ga nisi mogel zabit! Sem jih polomil najmanj deset. Kriza. Pa še sosedom smo pomagali pospraviti gadafija, ki ga je čisto polomilo. V trenutku!

Sistem je bil velik in precej bliskajoč. Pravzaprav toliko bliskajoč, da sem vse tri napokal v avto, kjer smo lepo počakali, da je šla zadeva naprej. Kaj pa veš, kdaj strela kam trešči. Jaz sem pač veliki previdnež. Sem pa naslednji dan bral v časopisu, da je strela enega ubila na plaži nekje pri Splitu, medtem, ko je opazoval neurje.

Naslednji dan je bilo pa brez oblačka! Problem je bil le v tem, da je pritisnila burja. Ah, to pa je bilo zoprno! Sicer ne preveč, ampak pihalo je pa zoprno. Vse čisto, prelep dan, niti ne tako vroče, malo shlajeno, ravno prav za na morje... pa piha burja. Grrr.

Pa smo šli iskat svojo plažo in smo jo tudi našli. Čisto sami smo se lahko kopali! Pa še pihalo ni nič kaj dosti, smo bili skriti pod hribom. Le sonce je žgalo, po vsem tistem spucanem in opranem nebu. Uff, prav čutil sem na koži, da se je cvrla... Je bilo pa luštno!

Zvečer sem vsaj malo mislil, da bo burja ponehala, pa ni. Čisto nič ni popustila, le sunki so postajali močnejši. Še ponoči sem potem okrog šotora skakal, gledal drevesa, a se kaj preveč nagibajo in si grizel nohte ali jih čem spet spokat v avto, ali ne. Pa sem malo privezoval, malo držal, večinoma se pa sekiral. Dokler ni končno vse malo popustilo in sem lahko zaspal.

V nedeljo smo imeli potem vsega dost. Tako ali tako je bilo konec z dopustom, malce pa sem le priganjal, da ne bi bilo preveč gneče na cesti. Pri predorih nikoli ne veš. Petek, svetek, vedno je gneča. In če smo se že na poti na dopust tako lepo ognili gneči, ne vem, zakaj se ji ne bi tudi zdaj. Odločitev je padla, da gremo kar na avtocesto in na Črnomelj, še najbolj zgleda naravnost. Še enkrat se pojat po jadranski magistrali se mi pa ni dalo.

Potem sem pri pospravljanju šotora opazil, da nam je zlomilo eno palico in potrgalo eno špago za napenjanje spodnjega dela. Za palico mi ni žal, ker se jo da zalepit ali pa novo dobit, tisti zapenjalec pa bo malce bolj neroden in pojma nimam, kako bomo tole sanirali.

Pa smo šli. Gneče nobene, le pred Sv. Rokom smo stali celi dve minuti. Jaz sem že skakal in bil živčen, a se je izkazalo, da čisto brez razloga. Živc.

V Črnomlju smo bili en, dva, tri. Le malo pred njim sva zavila na kavico, kjer se je izkazalo, da imajo ogromno otroško igrišče! S ta velikimi trampolini!

Joj, tamaučkovega veselja!

In to čisto zastonj, za igrat. Smo bili vsi trije začudeni, presenečeni in zelo veseli. Seveda je skakal kot nor, midva pa sva vsaj v miru spila tisto kavo.

Potem se je cesta malo vlekla, a nekje okrog Dvora sem dobil noro idejo. Halo, Wega, pristavi kavo!

In potem smo dobili še za pit (no, to smo si šli sami iskat :) ), pa za jest, pa na koncu smo se priklatili domov natanko pravi čas, da smo lahko pobrali še ta velika dva. Vedno na uro!

Čisto tak, enkraten zaključek dopusta.

Že četrto leto je mimo od 17.8.2004, ko sem spisal prvi post.

Kakršnakoli so že bila ta štiri leta, štiri leta mojega - našega - življenja, je zapisanega na teh straneh. In meni se zdi veliko, ogromno. Neverjetna množica dogodkov v le štirih letih! Le kam se nam mudi?

V vsem tem času sem si dovolil spisati 1067 objav in objaviti 1936 slik.

Zadnje leto sem se glede bloga umiril in si našel svoj prostor pod soncem, tako v srcu, kot v željah in pričakovanjih. Pod eno objavo na dan/mesec, okoli 25 jih spravim v mesec. Kar je popolnoma dovolj.

Če priznam, imam interakcije pravzaprav čisto dovolj. Krog tja do pet, deset rednih bralcev mi čisto zadostuje, čeprav včasih mislim, da bi rad več. Več, več, več. Saj vsi vemo, kako to gre, kajne?

Nobenih obljub, nobenih pričakovanj. Pišem na svoj dokumentaren način, lastna razmišljanja pa opisujem zavito skozi opažanja lastnega sveta. Profiliral sem se čisto dovolj. Drugo leto najbrž ne bo prav nič drugačno. Spremembe se bodo dogajale drugje.

Skratka, vse najboljše Podkleteno Nebo!

P.S.

Besedice "pravzaprav" se še nisem otresel. Morda drugo leto.

Ah, kaj, zjutraj smo krenili. Navsezgodaj, kot je le mogoče to narediti na morju.

Kar pomeni, da smo točno ob sedmih začeli hoditi.

Oh, miline, nikjer nikogar, le pet, šest avtomobilov! Tako smo se lahko zapeljali še do končnega parkirišča, kar nam je za dva kilometra asfalta skrajšalo pot.

Stene se začejo kar takoj zatem. Plezalne stene, za vse starosti in vse zahtevnosti. Le varovala se vidi v stenah, popikana na vseh mogočih in nemogočih mestih. Nekatere smeri so označene z barvicami, nekatere pa so zgleda le bolj pomembne in uradne:

6a je že kar presneto zahtevno, anede? Vsi tisti previsi, pojma nimam, kako se kdo tam čez prebije. Ah.

Mi smo jo pa mahnili kar proti kočam, nekje v osrčju gora. Lepo počasi je šlo. Tamauček je začel kar od začetka že jamrat, a sem ga že pogruntal. Naslednje par ur se je bilo pač treba malo več ukvarjat z njim in je šel, da niti sam ni vedel. Pa sva štela plezalce v steni, pa mami sva hotela napopat, da stopi v konjski drekec, pa malo sva plezala, pa malo brala, pa malo rožice trgala, pa malo vodo točila in pila, pa malo... Kaj pa vem, kaj še vse. Ampak motivacija je čisto lepo uspela, tamauček sploh ni opazil, da je hodil gor kar dobre tri ure...

Pa še dokaz smo našli, kdo je resnični Čuk! In kdo je Veliki in kdo Mali.

Še, ko smo prišli do Lugarnice, je bil tako dober, da smo jo mahnili še naprej do Planinskega doma.

Dol je bilo malo težje, bil je res že zmatran, treba je računat, da smo tudi dol hodili približno tri ure, če ne še dalj. Zato je bil tudi malo nošen, predvsem tam, kjer je bil dolgčas. Ko so se začeli pojavljati ljudje, je bilo pa itak že spet zanimivo.

Zanimivo je bilo pa tudi za naju. Ko srečuješ že na koncu, pred dolino, čisto izmučene obraze, v šlapicah, ko te sprašujejo, če je še daleč... Ja, madona, kaj naj mu pa rečem? Da še začel ni dobro??? Seveda, vročina je že pritisnila, ljudje pa v obutvah, da te kap! Tudi s plastičnimi šlapicami rinejo gor. Jasno je, da so po desetih minutah kot da bi jih kdo pretepel. Joj, tisti izmučeni obrazi... Skoraj sva že stavila, kdo bo sploh kam prišel in kdo bo obupal kar takoj.

Na koncu pa toliko plezalcev, da se je kar temnilo pred očmi. Vse je žvenketalo, iz vseh lukenj in sten so se slišali glasovi. Kot sredi osjega gnezda... Stari in mladi, azijci, evropejci, vsi plezajo. Od petletnikov pa tja do sedemdeset. Plezajo, plezajo, plezajo. In ko jih vidiš, vse tiste uživače, bi se še kar sam povzpel nekam gor.

Ampak potem sem videl tegale in me je vsa zadeva povsem minila...

Po pravici povedano, me je Helena opomnila, da pa tole ni zame. Toliko špage nosit s seboj, toliko špage, ki se lahko zaplete, zmeštra, zvije, zvozla. To pri meni pa že ne bo šlo!

Sem se moral čisto strinjat, na žalost.

Še en meter špage ali česarkoli podobnega, se meni zvozla v trenutku. Pa se lahko še tako trudim, v vsakem primeru bo na njej ostal kakšen vozel. In imeti na grbi toliko vrvi, od katere celo zavisi tvoje življenje, da se ti pri tem vsa zvozla in zaplete... Ni načina, da grem plezat. Šmrc.

Čisto na koncu doline pa le opazimo, da je okrog nas vse črno! Iz same soteske se nič ne vidi. Mi pa odprt šotor! Ojej!

Letimooooooooooo. In smo leteli, hvala bogu, da je bilo blizu in da smo pred šotorom zavrli ravno v trenutku, ko so začele padat prve dežne kaplje! E, tole je pa res bila sreča! Za nas. Ne pa za vse tiste, ki so brezskrbno začenjali v soteski in vse tiste, ki so bili še globoko v osrčju. Uff, te pa je moralo naprat, ker se je zadeva pomikala presneto hitro, padalo je pa tudi ko iz škafa.

Kam pa bi sploh šli naprej? Ne preveč daleč, ne preveč blizu. Nazaj ne, le naprej. Ampak tam je potem Zadar, kaj čmo tam? Tam od Zadra do Splita pa smo tudi že bili skoraj povsod...

Glej, glej, tule pa še nismo nikoli bili! Pa polno je kampov naokrog. Le enkrat smo se peljali mimo, sredi noči, ko je bilo še vse živo.

Paklenica.

Hitro gre to pri nas. Tamauček je pa itak vedno navdušen.

Morje, hribi, kaj češ boljšega?

Ljudi je bilo le malo manj, kot na Pagu. Morda le dva, trije. Sem pa takoj opazil, da so tu dopustniki v povprečju za 10-20 kil težji. Neverjetno! Ampak mi je to vlilo upanja, da bo tukajle mogoče malo ceneje, škrt gorenc pač ne more iz svoje kože.

Pa niti ni bilo. Ampak kaj čmo, važno je, da je tamauček splaval! Splaval! Sicer res še ne preplava rokavskega preliva, a drugo leto bo že pravi mojster!

Fant je to naredil čisto brez problemov! Brez strahu, z navdušenjem. Je pa previden in brez črva ne gre v globoko vodo! Niti ga ni strah, le tako - po očiju - je previden... Ah, ko pomislim na vse kolobocije pri Flori in njenem plavanju...

In tudi tukaj nam je bilo luštno. Dober plac, med dvemi drevesi, ki sta mi še dali vetra,

ter gradbene mojstrovine obdobja XV-XX. stoletja:

Za vsakega nekaj, torej...

Hladilniki nikakor niso bili takšni, kot so jih imeli nekateri:

je bila pa trgovina čisto blizu, zato je mrzlo pivo tako pasalo, da je bilo tudi morje kdaj pa kdaj postrani.

Tamauček je bil tokrat edini otrok, a ga to ni nič motilo, da se ne bi zabaval in zmetal polovico plaže nazaj v morje. Če bi mu pustila, najbrž ne bi nehal prej, preden ne bi zmetal notri čisto vsega.

Bili pa so v bližini tudi hribi! Hribi! Seveda ni bilo druge, kot da se odpravimo tudi tja. V osrčje Velebita, nihče od naju tam še ni bil.

Pa smo šli prvi dan proti večeru le malce pokukati naokrog, da se naučimo in da se pripravimo. Pa srečaš tam pod začetkom hribov, sredi ničesar, že vse mogoče.

V hribe se gre pa zjutraj, ko še ni vroče. In to se je tudi tokrat pokazalo za zelo pametno idejo!

Nekam je treba it, kjer bomo tamaučka naučil plavat in bo potem mir in bomo lahko hodili kamorkoli!

Tole je bil začetni aksiom. Ki smo se ga držali.

Pa smo šli. Z dvema tamaučkoma, tavelčki pa tačas v nemčiji, na taboru. Tole poletje smo res čisto mimo usekali z organizacijo. Težko je uskladit tri družine, še težje jih je pa uskladit, če jih edino ti usklajuješ, drugi pa nimajo skoraj nikakršnih obveznosti. Drugo leto naredimo plan za celo leto vnaprej že januarja, pa bo!

V petek popoldan se mi ne hodi na morje. Za v soboto dopoldan nisem toliko nor, zato smo planirali kar sobotno noč, da smo zjutraj dol. Pa je zvečer že tako črno kazalo pri nas doma, strele so švigale in treskale že v bližini, tako da smo se pobrali iz Krtine že kakšni dve uri prej. Proti morju in stran od strel!

Seveda smo jih morali notri prinesti nekje drugje. Nismo čakali v koloni, ampak na trajekt. Hja, pa še to smo bili deseti v vrsti, ne moreš verjet.

Seveda smo bili potem zgodnji ko strela in iskat plac po kampu, ko vsi še ali pa so ravnokar šli spat, ni ravno prijetno. Je pa dobro, ker še ni vroče! Ampak to tamaučkom ne preprečuje, da ne bi hoteli kar takoj: "A GREMO PLAVAAAAAT????"

Kakšen šotor, pa plac, pa... Plavat! Takoj!

Iz tega sledi - ker sem že star maček takih in podobnih zadev -, da se kopalke vedno zakoplje na najbolj oddaljen konec prtljage v avtu. Na vsak način moraš prej vse ven vzet, preden prideš do kopalk. Potem je vsaj malo miru.

Konec koncev je bilo v Straškotu kar luštno. Kamp je urejen in ima vsega boga, tisto, kar želiš in tisto, česar ne. Pa še kaj zraven. Naprimer ljudi. Milijone ljudi. Nepreštevno množico, ki se sprehaja, tuli, pije in se kopa od jutra do jutra. Niti trenutka ni, ko bi jih ne bilo povsod dovolj. Vodka & redbull sta definitivno hit tega kampa. Pri malo manj premožnih ali pa tistih bolj žejnih, pa redbull zamenja shark.

Sreča je le v tem, da pred enajsto še malo spijo in, če greš na plažo ob osmih, se ti zdi, da si car. Ker ni nikjer nikogar. Ampak čez dve uri si pa že kot salamica, stisnjen z vseh strani. Včasih ne moreš ne v vodo, ne iz vode, ne da bi moral pri tem stopiti na kakšno tujo brisačo.

Ej, še v življenju nisem videl toliko ljudi na kupu! Ampak je bilo vseeno luštno, mogoče zaradi tamaučkov, ki sta uživala, mogoče zato, ker sem se končno spucal, mogoče zato, ker je bilo tako vroče, da je šlo vse počasi, mogoče zato, ker je res dobra plaža, kjer še starčki postanejo otroci... No, eni pa so uživali čez mero:

Že dejstvo, da smo šli samo štirje na morje, nam je dalo poleta, da sva vlekla s seboj stvari, ki jih ne bi s seboj vlekel nikoli. Pa sta šla še ležalnika noter. Pa ono, pa tisto, pa tretje. Preveč prostora je vedno jajec. Človek se razvadi in postane nemaren. Saj ni bil avto čisto nič manj nabasan, kot je to v navadi, ko nas gre šest. In več kot je prostora, bolj si nemaren... Ah.

Nisem se mogel upreti niti sodobnim brezveznim turističnim atrakcijam in nedolžnim ter prosečim otroškim očem. Sicer sem se dobro držal, ker takih in podobnih stvari je na tone in kilometre, a sem sem in tja le popustil.

Hodili smo še malo naokrog, ampak ne preveč. V parih dneh ne moreš ravno veliko, še posebno ne, če tamaučka res učiš plavat. Sem in tja pa smo šli obiskat še kakšno drugo lepo plažo. Ki jih na Pagu pravzaprav niti ne manjka. Še posebno ob sončnih zahodih dobijo tako enkratno barvo, število ljudi pa se drastično zmanjša.

Tole kar se vidi na sliki, je namreč zanemarljivo število ljudi v tem letnem času!

Ampak po treh dneh nas je začelo pa že malo srbet. Vse skupaj se je kar poklopilo, ker je bilo itak treba Flori oddat (sem že rekel, da smo to poletje čisto zmešani, ane?). Skoraj se je dogodilo, da bi Flori oddali na eni strani trajekta in da bi sama šla čez, kjer bi jo pričakali. To bi pa bilo predajanje otroka in pol! Že veliko čudnih mest smo dali skozi, ampak takega pa še ne!

Pa noben ni bil ravno navdušen, tudi Flori ne, zato se je vse fajn poklopilo: Gremo pa drugam, če že moramo na trajekt! Huh, super!

Biti zmenjen nekje na uro, ko si odvisen še od trajekta in še od mnogo dejavnikov, na katere ne moreš vplivat, je zanimiva stvar. Še posebej, če si zadnji v vrsti in nikakor ne veš, ali prideš gor ali ne.

No, pa smo vseeno prišli. Pa še cel klanec za nami. Zgleda, da fant, ki je urejal promet, ni bil ravno vešč v tem, koliko avtov gre na trajekt...

In tako smo se od Flori poslovili, odšla je navzgor, naprej čofotat nekam okoli Opatije, mi pa smo jo mahnili navzdol! Novim dogodivščinam naproti. Jasno, anede?

Včeraj sem tako grozno sikal, da sva na koncu kar tulila en na drugega.

Kar je bilo dobro.

Ker je bilo potem - končno - vse ok.

Človek se mora malo spucat, če ima presneto preveč dela. Evo, samo, da pridem z dopusta, je že vse lop po meni, nama!

V petek se spet obeta vesoljni potop, vse skupaj je treba prestavljati, organizirati, se pripravljati. Avgust je že povsem napolnjen, prav tako September. Oktober bi rad obdržal za naju, a ne vem, če bom zdržal na okopih.

Denarja zmanjkuje, avti se kvarijo kot po tekočem traku, obetajo se žuri in sponzorska sredstva. Ker tako želiva, res je, vendar me je kar malo strah, ker je toliko nepredvidenih stroškov.

Ni stvari, pri kateri bi lahko samo zamahnil z roko, nekaj povedal in bi bilo rešeno. Kje pa! V vsako se moraš vsaj malo poglobit, jo obdelat, da si ne narediš kakšne še večje neumnosti v bližnji ali daljnji prihodnosti.

Otroci imajo povsem svoje probleme. Ogromno njih. Problemov, želja, zahtev. Ljudi, še posebno lastnih otrok, ne moreš kar tako odrajtat...

Služba. Ojej. Pustimo raje to.

Družinsko podjetje. Jejej. Kaj šele to! Nekako na pol se mu posvečava, nikakor ne toliko, kolikor bi bilo potrebno in - navsezadnje - pametno.

Zevs. Mater, me tukajle čaka enega dela v bližnji prihodnosti! Prehod, prenova, nabava itd. itd. itd.

Krti. Uffa, vsak teden nekaj, sem in tja. Hodit, organizirat, se dogovarjat.

Pa še en milijon stvari nekje vmes, odzdad, odspred.

Pa še na Blogijado sva se prijavila. Ko pa je bil ravno edini prosti vikend. Kaj pa čva...

Juhej, juhej! Pravzaprav zdajle ni čas za jamranje, ker se je treba brcnit v zadnjo plat in skušat vse podelat.

Saj na koncu prav dobro veva, da se vsemu temu ne bi odpovedala. Na koncu koncev je prav luštno! Kaj pa bi drugače počel cele dneve? Gledal TV?! Sedel v gostilni?

No, edino mehanikom in registracijam bi se pa takoj odpovedal...