V nedeljo se je izvedel 2. Krtinski Izziv v organizaciji E-kipe Srčnih!
Prireditev je popolnoma uspela in verjameva in upava, da ste bili vsi zadovoljni!
S tekom na 15km se je tokrat spoprijelo kar 7 tekačev, dve tekačici sta pretekli 5km, trije kolesarji so prevozili 15km, ena izgubljena duša pa se je šla duatlon, ker ni zdržala pritiska.
Zelo smo veseli E-kipe Srčnih, ki se je izkazala in se prišla pokazat v skoraj polnem številu. Nihče tudi ni pozabil majice doma! Manjkajoči člani pa bodo izostanek nadoknadili, anede?!
Fantje in dekleta so že prišli našpičeni in obetal se je dober tek. Vreme je bilo za tek odlično, zjutraj še celo malce sveže! Zato sem uspel dati le zadnje napotke, da se mi kdo ne izgubi:
in smo šli na štart, vsi kar malo živčni:
Jaz sem bil vodonosec, na biciklu seveda. Z mojo mišico si nikakor nisem upal niti pomisliti na kakšen tek. Kako sem se motil, bomo pa še videli...
Pa smo šli - eni tekli, drugi kolesarili, tretji (jaz) pa šibali naprej in nazaj.
Na začetku je šlo seveda čisto ok, čeprav so že tam spraševali, če je že dovolj in če lahko zavijejo nazaj proti domu...
Ja, s Krtinci sem imel težave, ker vse potke poznajo in sem jih moral kar dobro mirkat, da mi niso kje zgasnili, da jih ne bi videl!
Po klancu, kjer so me tekači skoraj ujeli, a sem iztisnil zadnje atome moči in jih prehitel po klancu navzdol, da sem jih lahko slikal.
Ponujal vodo gor in dol, a niti en ni hotel pit. Niti en! Pa zakaj tovorim vodo s seboj potem??? (Mentalni zapisek: drugo leto NOBENE vode!)
Pri Sokliču se je vrsta malo raztegnila, tu smo imeli celo nekaj navijačev!
Krti so pobegnili naprej, naša dva sta se pa nekaj zaklepetala, se mi zdi.
Pa so le potem hoteli nekaj pit, in sem jih končno spet skupaj dobil. Kakor se vidi, so bili kar vsi še prešerne volje. Po desetih kilometrih še vedno z nasmeškom na ustnicah! Ma, to so tekači!
Tule pa moram vplesti čisto svojo osebno zgodbo tegale Izziva. Ker je ravno moj blog, mi to ne bo težko. No, takole je šlo: jaz sem s temi vsemi tekači bicikliral zraven. Pa spred, pa zad, pa vmes, pa gor, pa dol, pa levo, pa desno.... A je kdo žejen? A je kdo lačen? A bi kdo tole? A bi kdo tisto? Pazi, levo! Pazi, luža! Pazi, desno... Skratka, kar naprej sem jih mučil. Oni so pa tekli.
Pa tekli. Pa tekli. Pa tekli.
Se mi je kar malo milo storilo. Priznam. In me je poprijela ena velika neumna ideja. Preprosto nisem zdržal več pritiska!
Ko smo na desetih kilometrih pobirali še dve preostali tekačici, smo zraven pobrali še mene. Bicikl pa je ostal v grmovju...
In ko sem tako tekel, me je začelo bolet, pa bolet, pa še bolj bolet! Miišca, seveda! In sem jamral in jamral in nato shodil po dveh kilometrih. In sem hotel že vse skupaj vržti v koruzo, a sem takoj dobil napad trme in tako sem - le bolj počasi - odtekel naprej. Kar se je potem pokazalo za čisto super! Tako nisem odnehal niti takrat, ko sem spet prišel do bicikla, ampak sem ga samo poprijel, pa sva skupaj tekla naprej, do cilja.
Tako, pa sem povedal. Ni bil duatlon zanalašč, ampak čisto "silom prilike". Kakorkoli že, tega, da mi manjka volje, mi pa res ne more nihče rečt!
Potem je bil slikan le še cilj, ker sem jaz seveda tekel nekje zaaaaadaj. In so me morali presneto čakat, da smo se skozi cilj zapodili skupaj:
S podelitvijo nagrad in priložnostnih daril, se je uradni del zaključil. Mislim, da so bili vsi več ali manj zadovoljni, prav lepo smo tudi tokrat odtekli!
Ma ja, kakor vedno! Ni besed, ki bi opisale - vsaj moja - občutja! Ko sem obkrožen s prijatelji in se počutim odlično! Zato raje ne bom postal sentimentalen, vsi prav dobro vedo, da sem jim presneto hvaležen!
Potem smo pa postavili še par rekordov - največ ljudi naenkrat v naši dnevni sobi (medalja je naša):
ter najglasnejše kruljenje po vasi tisto nedeljo:
Spet sem iskal, izgubljal, mečkal in pojma ne imel... Eh.
Ampak vsaj v gostilni so bili potem cel ljubi dan tiho kot miške!
In če sem čisto iskren: v dneh priprave na Izziv, sem že parkrat vrgel puško v koruzo in tulil, da kaj takega se pa ne grem nikoli več! A na koncu koncev sva bila tako zadovoljna in presrečna, da sem na vse tegobe že pozabil.
Zato lahko le rečem: seveda se vidimo drugo leto! Pa Srečno!
Še proga 2. Krtinskega Izziva - 15km - tokrat skoraj v celoti okrog Krtine:
Pa moj duatlon - najprej kolo, 10,2km, 1:03:00, 398kCal, 126 obratov, max 162:
nato še tek, 5,06km, 37:24, 7:23/km, 490kCal, 167/180 obratov. S tem, da sem - pametna buča - prvi krog v klanček začel z 6:33! TO pa je bilo pametno, jasno, da me je skoraj minilo... Noga in volja. Saj tako hitro nisem tekel niti v časih najboljše pripravljenosti! No, čim sem pa upočasnil na - po dveh, treh mesecih netreniranja čisto dovolj dober tempo - 7:20, je bilo pa mnogo bolje!
Bicikl zraven porivat niti ni tako napačno! Se lahko naslanjaš nanj...
Na, pa so me spet naštimali in *SPET* bo treba tečt!