Yesss! Dovolj zgodaj smo startali!
Ob treh zjutraj smo Krti začeli v Krtini, še nikoli tako zgodaj! Saj bi najbrž kdo kaj rekel, da je prezgodaj, a se je tokrat izkazalo, da je bila to edina pametna odločitev!
Še vedno pa presneto zgodaj...
Pa smo na malo stisnili zobe in zakoračili v temno jutro, zame je bila to skoraj edina možnost, da letos še stojim na Montažu! Jutranja - v temi - navigacija je bila še malo težka, saj sem jih peljal po spodnji poti in ne mimo koče, kar bi bilo lažje. In v temi vse zgleda nekako drugače.
Tako smo rojevanje sobote opazovali že s kar visokega. Kaninsko pogorje je že dobivalo zametke svojih kap, tačas se je Montaž temu še nekako upiral. Zanimivo pa je bilo videti oblike oblakov nad Kaninom, ki so se kar "upognili" nad gorsko verigo...
Pa smo že na Forca dei Disteis in pogled v La Clapadorie me vedno spravi skoraj na kolena. Tako divjega sveta ne vidiš ravno povsod! Saj se niti slikat ne upam preveč...
Vstop v steno, na katerega smo čakali, lepo počasi in previdno.
Zakaj mi je sam Montaž tako všeč, ne vem. Preprosto si ne znam razložiti. Res je lep in mogočen, a takih je še kar nekaj. Pot nanj ni nič posebnega, res pa je, da jih kar nekaj še nisem poskusil in tudi nihče ne ve, ali jih bom. Morda je vsa stvar v raznolikosti, a vseeno presneti mogočnosti z vseh njegovih strani?
Ker v poti sigurno ni. Je namreč presneto krušljiva in vse nastlana s kamenjem. Tako moraš biti skrajno previden, če ne že zaradi zdrsa pa zaradi rušenja kamenja. Vedno se kdo najde spodaj...
Tista konta in melišče pod samo Pipanovo lestvijo pa je čisto razbrazdana, pot skoraj popolnoma uničena in se moraš kar dobro pomatrat.
Potem pa končno težko pričakovana lestev. Nekateri jo pričakujejo z veseljem, nekateri s skrbjo, nekateri pa jo pričakujemo s strahom. Ah. Zoprno je, ko se začneš na sredi guncat. Zoprno.
Sicer pa res ni nič hudega, malo se le moraš navadit in bit previden, pa gre. Jaz imam pač vedno strah pred izpostavljenostjo, ampak ga hvala bogu znam obrniti sebi v prid in sem zaradi tega le bolj previden. Kar pa je itak pametno.
Ampak strah me je pa vseeno.
Teh, ki so pa vse tele stvari prinesli semle gor, pa ni bilo prav nič strah. Les, beton, premog, železo... Kaj se vse ne najde tam. In kolikor vem, Kugy opisuje še polno nekih koč in zavetišč, ki so jih postavljali naokrog po grebenu Montaža.
In tako smo prišli na vrh med meglicami, a še v čisto dobrem vremenu! 3:07 sem potreboval, zadnji med nami, jasno. A je biti povsem luštno na vrhu že ob 8:20... Malo se je zavijalo v meglo, malo je sonček posijal... a mraz je bil vseeno pasji! Mater, me je zeblo v roke!
Razgled ni bil bogve kaj, a glede na to, kaj so nam v soboto obljubljali, mislim, da smo prišli skozi enkratno! Veliki Nabojs in Viš se zdita od tule nekam nizka!
Po Pipanu dol je bila le še formalnost. Baje je 138 stopnic. Nekako tolikokrat sem tudi zaklel. Se mi zdi, da me še danes malce bolijo roke, ko sem pa tisto železo tako stiskal, da je kar peklo!
Je pa na Montažu tudi enega živalstva! Toliko, da ga na koncu sploh ne slikaš, ker se svizci in kozorogi okrog tebe sprehajajo, kot da bi bila to najbolj naravna stvar na svetu. No, saj je! Ampak ljudje nismo navajeni, medtem kot tukajšne živali so!
Svizci so zjutraj še spali, smo pa zato videli veliko čredo kozorogov, ki se za nas niso niti najmanj zmenili. In kakšni primerki so to bili! Pfuf, ogromni! Še dobro, da smo take srečali še precej spodaj, nekje med skalami bi se ga najbrž kar precej ustrašil.
Tokrat nisem s seboj vlačil fotoaparata, kar je morda majčkeno škoda. 3mio pik na telefonu brez zooma pač ne more narediti bogve kaj. No, tale mladi kozorog je bil le par metrov od nas in je točno vedel, kaj ljudje zmoremo...
Le čisto ta majčkeni kozorogci so preplašeno pogledovali, medtem ko se starši niso prav nič obremenjevali z nami. Le toliko, da so bili poličko, dve višje od nas, pa je bilo čisto dovolj.
Moram priznat, da me je to kar malo navdalo z veseljem. Končno me nekdo tretira kot povsem neškodljivo bitje (kar tudi osebno sem) in ne beži pred menoj, čim me sliši. Čisto lepo lahko shajamo skupaj.
Le da moraš sem in tja skočit in se prislonit ob steno, ker tile kozorogi pa res nič ne pazijo na proženje kamenja...
Do dol še slabi dve uri in pol. Mimo vseh svizcev. In ko smo sedeli tam na parkirišču in malo počivali in nekje je prav dobro zagrmelo, je nekdo vprašal, koliko je ura. In nato kar nismo verjeli, da še ni niti poldne.
Smo pa seveda to nadoknadili, ko smo vozili proti domu, da je bilo kar ok. Sicer nam pa po vsem dežju, toči in drugih vremenskih neprilikah, drugega ni preostalo. Saj sem se bolj namatral z vožnjo, kot pa s hribom!
Takole smo šli gor. Čudno pa je, da kombinacija GPS-Google Maps prav lepo kaže nekje do lestve, greben pa je kar dobro premaknjen... Do sedla pa je celo zelo natančen.
Tole je pa pot navzdol, ki smo jo skrajšali po melišču, jasno. Kolikor se tu vidi, je samo greben čisto sfaljen... Čudno.
Čeprav sem veliko napisal, pa se mi zdi, da je vse, kar lahko rečem, le: ENKRATNO!
Pa še nekaj slik v galeriji.