Tale petek je zares nekam čuden.

Bi šel na pivo, pa ne grem. Bi se veselil, ker je petek, pa se ne. Pravijo, da bo dež, pa nič ne zgleda. Jutri je vikend, a me ne briga kaj dosti. Sem še v službi, pa ne grem še domov. Pa še IKE prihaja, sicer na drugi strani sveta, a vseeno.

Tak, zmeden petek in se počutim čisto... no... ja... zmedeno.

Kar pa ni v moji navadi, zato sem še bolj zmeden.

Ni druge, nekaj bo treba narest čez vikend!

Najprej sem vedno vesel. Oooooo! si mislim, zdajle bom pa počel vse tisto, kar normalno ne morem!

Ulala, gledal bom filme, šel bom v gostilne... bral knjige... kaj pa vem, se ne spomnim, skratka, užival bom do konca.

Ko mačke ni doma, tudi pri nas plešemo.

Do neke mere.

Na koncu je vedno isto... Ko sem sam, najraje berem knjige in spim. Nobenega filma, nobenih gostiln, nobenih pohajkovanj. Pravzaprav nič drugačno, kot če ne bi bil sam.

Tako sem tudi včeraj, moj zadnji frej dan, ko bi *res* lahko končno šel v gostilno, kakšno fejst moško rečt, naredil neumnost.

Poslal sem SMS vsem okoliškim tekačem, da se dobimo ob sedmih na Gradiškem. Da si malo pregledamo formo.

Jaooooj, pametne ideje! Norc. Debil. Cepec. Idiot.

In so kar po vrsti vsi odpovedovali, malce se mi je že nasmihalo, a na koncu niso vsi odpovedali. In sem moral it, kaj pa čem. Drugače me nikoli ne bo več nihče jemal resno, tega pa si ne bi rad privoščil.

In kdo je edini potem prišel? Ha! Wegaaaaaaaa! Jej, kako sem ga bil vesel! Hvala, prijatelj!

Potem sva res odtekla dva lepa krogca, mogoče za Wego malo počasna, zame malo hitra, a - saj sem že povedal, anede? - s člani E-kipe Srčnih je vedno veselje tečt.

Če na koncu še klanca nisem opazil, ker sva toliko klepetala...

8.080m, 58:16, 7:13/km, 777kCal, 172/191(! uff, pazi na klepetanje!), +150/-150m.

Ni bogve kaj, ampak hej!, se še uvajam.

Včeraj me je pričakalo doma presenečenje.

Dobil sem googlov ček. Spet.

Hm? A ni tole malo hitro, celo prehitro???

Namesto, da bi se veselil, sem bil skeptičen in nisem čisto nič verjel, da je znesek pravi. To pa zato, ker prvega čeka sploh še vnovčil nisem... Vsak dan ga nosim s sabo, a do banke ne pridem nikakor. No, enkrat sem celo prišel do banke, ampak smo bili prvega. Ojej. Takrat v banko nisem stopil.

Ma, nemogoče, da bi spet dobil toliko denarja! In sem seveda moral takoj gledat. Zaradi tega so otroci skoraj ostali brez kosila...

Ja, ja, seveda, jasno, kaj pa drugega! Ček je čisto lepo zapadel in Google je bil tako dober, da je prištel še vse tisto, kar se je nabralo od pošiljanja prvega, in mi poslal novega.

Lepo, dobra praksa, a jaz že ne bi kaj takega počel. Če človek ne more v toliko in toliko mesecih dvignit denarja, potem ga pa res ne potrebuje! Če pa je tako nemaren, pa naj malo plača!

Uvidel sem, da delam googlu le težave, zato sem danes spokal svojo r*t do banke. Do Mame Banke na TR2. Enkrat sem prebral, da tam ne delajo težav in da znajo take čeke čisto lepo uredit. Saj, če pri Mami ne bodo vedeli, kje pa bodo potem?!

Izkazalo se je, da so imele govorice prav. Le povedat sem moral, da to *NI* pokojnina. In se dekle sploh ni sekiralo, je bilo vajeno vsega hudega.

Denar dobiš takoj, vendar pa moraš podpisat, da boš vse vrnil, če ček ne bo imel kritja. Zraven je še tricky zadeva, da moraš vrnit tudi stroške, ki bi jih imela banka z drugo banko... Huh, teh se pa lahko nabere... Ampak nimaš druge možnosti, podpišeš in upaš, google je pa ja Google, anede?

Bolj sem se - sam pri sebi, saj dekle za šalterjem ni nič krivo - jezil na 4,17€ provizije. Presnete banke... Kakšne cene storitev! In prav nič ne moreš naredit, ker so vse enake, le denar ti trgajo za različne stvari. Eni tu, drugi drugje. Grrr.

Kar naprej jamrajo, da ni in ni donosov, da morajo zategovat pas, da je treba to, da je treba ono, zmanjševanje stroškov, da... Jamr, jamr, jamr. Ko pa pridejo poslovni rezultati, smo pa vsi najboljši, najlepši in sploh in oh, kajne? Dobički segajo v višave, kljub vsemu prejšnjemu jamranju. Ma, je*emti.

Ne vem za ostale, ampak jaz že v samem planu, da je treba v naslednjem letu dvignit dobiček za 20-30%, vidim precejšnjo mero perverznosti.

Se kar razburim, nja...

Nekje so trgatev že imeli, nekje bo pa še.

Pri nas doma je bila kar včeraj. Brez opozorila in brez kakšnega velikega pompa. Nobenih nosačev brent, nobenega kuhanja dobrot, nobene pomoči, nobenega žura do zgodnjih jutranjih ur.

Nekako ni bilo potrebe po pomoči, čeprav je bilo grozdja za okroglo 400% več, kot ga je bilo lansko leto. Torej nekje pet grozdov, od tega je skoraj vse že pojedel tamauček.

Zadnji grozd pa sem pohamsal kar sam.

Mater, je bil dober! Domač.

Samo dva tavelika sta ta čas doma.

Kar pomeni, da je hiša takorekoč prazna, trije zanjo ne pomenijo prav nič.

Torej sem ostal popolnoma brez nadzora.

Ampak, edino, kar mi pade na pamet je, da bi se zavlekel spat, takoj, ko bi prišel domov.

Uau, kakšen lump, ej!

Kateri ponoven začetek je to? 243-ti?

Sicer pa je vseeno, jaz sem vesel! Spet sem začel!!!!

In ko se matram, ko se potim, ko trpim, ko me napor zdeluje, ko komaj diham... takrat sem neverjetno vesel. Čudno, ampak resnično. Če bi čisto tako, na površno, pomislil, bi lahko rekel, da je to celo sprevrženo.

Mi je pa popolnoma vseeno, meni, oziroma nama - sva šla danes kar skupaj s Heleno - je bilo super! Pa sem poplesoval in poskakoval in sploh bil malce razigran in razposajen.

Boljš tečt okrog Gradiškega, kot pa ribe lovit v njem. Vsekakor.

3.950m, 28:34, 7:13/km, 384kCal, 163/186 obratov.

Za ponoven začetek, po tolikem času, je to neverjetno super. Mišica še vedno zateguje, še posebej od začetka, in celo pot se ti zdi, da imaš eno nogo krajšo od druge, ker je pač ne stegneš toliko. Zanimiv občutek, a se počasi potem izgubi, ko se vse fino razgiba. Moram pa še iti počasi, pri prevelikem zaganjanju me še malo zašpika. A se že vidi, da bo šlo in da bo tek spet na sporedu!

Škoda le, ker bom moral spet čez tole sedmico in bom najbrž letoš še slabši na LJM, ampak po pravici povedano, mi je čist vseen. Briga me. Važno je, da jaz tečem. Ha!

P.S.

Da ne omenjam kajenja... Hej, je pa zdaj - pa čeprav po šele dveh tednih - mnogo lažje!

Uau, kaj bomo letel čez desetletje ali dva!!!

Seveda sine, kar vzemi.

Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak.

Takole lahko dela ure in ure. Ne vem, kako mu rata.

In potem rata tole - stvari, ki jih imam rad:

tole - stvar, ki so moje ali pa sem to celo jaz:

in tole - opisa te kategorije še nisem pogruntal, najbrž pa spada pod Razno:

A ni super?

In ko hočem jaz kaj poslikat, ko gre ravno kaj zanimivega mimo in bi bil pravi greh, da tega ne slikam za blog...

kaj se takrat zgodi?

A?

MEMORY FULL!

)#&#/&%$&%$%"#=???**#

Moj politični manifest je kratek.

Prepričan sem, da je človek svoboden in avtonomen in da sam v popolnosti odgovarja za vsa svoja dejanja. Odgovarja tako sebi, kot odgovarja tudi drugim.

Višjih ciljev ni. Zastopanja, prenosa in prevzema kakršnekoli odgovornosti ni. Je le posameznik, svoboden, avtonomen, živ. Najvišja vrednota.

S tega stališča bi bil nor, da bi pooblastil nekoga, da me zastopa v smislu nekih višjih ciljev. Ali pa v kakršnem koli drugem smislu. Sploh ne v takem, kjer je govora o tem, kako in na kakšen način naj živim.

Zato je vsakršna politika popolnoma skregana z mojimi prepričanji. Tudi tista, ki bi mi "godila", oz. bi mi bila prav, blizu.

Pa naj zmagajo beli, rdeči, zeleni, modri, pošteni, lopovi, diktatorji, lepotci, cepci, zverine, kurbe, mladci, gospodinje... Me ne gane, nihče nima pooblastil, da upravlja z mojim življenjem. No, vsaj jaz mu takega pooblastila pri polni zavesti ne bom dal.

Na sumu imam lastno mater, ki je položila besede v usta Jonasu, da je v mojih rosnih letih samo-zavedanja na odru MGLa glasno tulil: "Črni in Rdeči, vsi ste isti!"

Kot bi bilo včeraj.

Zato me ne spraševat, koga bom volil. Ker ne bom. In ne bom volil, dokler ne bo obvezno in še takrat bom volil neveljavno, dokler pač ne bo kdo volil namesto mene.

Kdo bo vodil namišljeno tvorbo (državo) je pač njegova/njihova odgovornost, v nobenem primeru ni moja.

Seveda sem dovolj realista in sem dovolj pragmatičen, da s takimi prepričanji v tem svetu preživim. Ker je pač treba nekaj v usta dat, ker je treba nekje živet, ker je treba otroke nahranit, ker je pač treba tudi včasih kako pivo spit. Z državo se ni prav nič pametno bost, zato se z njo ne bodem. Pa vendar skušam lasten svet prilagajati sebi, ne pa prilagajati svojih stališč in načel svetu.

Le trudim se, skušam, pravim. Iz dneva v dan.

Tamauček je včasih tudi lump. In takrat bi ga najraje iz kože slekel.

"Ušesa potrgal, pa v žepe dal", je govoril moj prijatelj. To vedno pomaga, čeprav tega še nisem nikoli naredil...

Zadnjič pa je bil tak nebogljenček, ves zmatran in zadet po narkozi, s podočnjaki in ves shujšan. No, saj vemo, kako ljudje zgledamo v bolnicah. Tudi, če si čisto zdrav, zgledaš bolan takoj, ko prestopiš prag take ustanove.

In te male rokice:

ves čas nekaj srbi in skomina in nagaja.

Ampak čaja pa ni pustil notri zliti... direkt v žilo...

Operacija je operacija, čeprav rutinska.

Če te uspavajo je vedno tricky.

Ali pa samo jaz ne zaupam. Skoraj nič. Veliki previdnež pač pravi, da ne drezaš tja, kjer se lahko kaj zalomi. Pa bilo rutinsko na kvadrat. Ne drezaš, pa pika!

Ampak včasih je treba sklepat kompromise. In popuščat. In ne poslušat le srca (ki te lahko prevara), temveč tudi razum.

In zaupat.

K sreči je šlo vse ok in je tamauček že skoraj čisto dober po operaciji žrelnice. Pfufff, kakšen velik kamen...

Ampak, čisto po pravici povedano - takega poguma, kot te dni pri tamaučku, pa že dolgo nisem videl!