Ne vem, ali se mi samo zdi, da so naslovi novičarskih portalov vedno manj v skladu z vsebino?

Danes sem kliknil in se tako nasmodil pri vsaj treh člankih. Kar postaja že alarmantno!

Verjamem, da se novičarji borijo za vsakega bralca, a neka linija "normalnosti" pa naj bi obstajala, ali pač ne?

Vsaj kar se mene tiče, so si naredili slabo uslugo. Res, da so me privabili na ogled člankov kar dostikrat, a zdaj jih imam dovolj. 24ur in dnevnik gresta pri meni v pozabo. Od danes naprej se bom trudil po svojih najboljših močeh, da njihovih strani ne odprem več! Odvajanje bo težko in počasno, a verjamem, da mi bo uspelo!

Tako.

Pravzaprav mi je vseeno, če se delajo norca iz lastnih bralcev. Zdaj mi je res vseeno, kar naj se, iz mene se ne bodo več.

Narava zna umirat v velikem stilu.

Kar nakazuje na to, da je smrt le del življenja in ne nekaj, česar bi se morali bati. Če je temu res tako, nimam pojma, fino pa je v to verjet.

Zadnjič nisem več zdržal, prelepi dnevi so bili. Pa sem popokal tamaučka in sva napadla Primoža. Kar tako, mimogrede.

Tamauček se ni prav nič pritoževal, takoj je bil za stvar, samo da se kam gre!

Tako sva začela v megli:

sem in tja se je nakazoval sonček:

medtem, ko sva se prebijala naprej:

en, dva, tri sva bila že nad meglo:

cerkvica pa ni več zgledala daleč:

jesenske barve so naju popolnoma očarale, oba sva buljila, kot da gozda še nikoli v življenju nisva videla:

Na polovici poti, pri hiši, sva si ogledovala še bučo:

zavila še enkrat v žareč gozd:

prišla na zadnjem ovinku spet na razgled:

in že sva bila na koncu najine poti:

Tam sva si privoščila nekaj spit, kar pa je botrovalo moji neumnosti. Težko naredim vse popolno, nekaj mora it narobe, drugače nisem srečen?!

Fotoaparat sem namreč pozabil kar tam. Obešenega na klop. Nanj sem se spomnil šele doma.

In potem je bilo nekaj panike.

Pa so krtinski fantje poskrbeli, da smo našli številko od Petra, oskrbnika in da sem ga lahko poklical. Pa je že fotoaparat našel in ga tudi lepo spravil! Na koncu se je še vse tako lepo izteklo, da je šel Robi popoldan malo na sprehod in to ravno na Primoža in hop, naslednji dan sem neumno pozabljeni fotoaparat prevzel kar v krtinski trgovini.

Hvala, fantje! Ne morem drugega rečt.

Pisati o revščini je nehvaležno delo. Vedno.

Že tako ali tako, ker je tema pač občutljiva in te vsi kar hitro narobe razumejo. Poleg tega pa je tudi zame osebno zelo nehvaležna. Ker vedno postanem žalosten, zamišljen in kar malo zagrenjen. Ker o človeku ne mislim prav nič dobrega, saj sama človeška dejanja kažejo, da človeku ni mar. S čimer pa se sam ne strinjam, se borim, a posameznik je le delček v mozaiku in uspeh je malo verjeten in precej daleč. Zato zagrenjen.

Pravzaprav bi lahko o revščini pisal le tisti, ki revščino pozna. Tisti, ki jo dobro pozna, tisti, ki ji je že gledal v oči. Vse ostalo je nakladanje, mlatenje prazne slame. Večinoma pokroviteljsko in brez kakšnega daljšega angažmana.

Večini ljudi je za revščino prav malo mar. Revščina je vedno nekje drugod in nikoli pri nas. Če obrneš glavo stran, je sploh ni potrebno opaziti, mimo greš lahko popolnoma mirne vesti.

Ne briga nas.

Sami se nočemo odpovedati ničemur, za druge nam je vseeno. In to vedno bolj. Vedno bolj smo tudi pripravljeni hoditi čez druge. Koga pa briga, če je kdo reven? Naj se znajde sam! Naj gre delat! Naj zanj poskrbi država!

Zgube pač ostajajo zadaj. To nam govorijo in tlačijo v glavo kar naprej, ogromna večina marketinga deluje na ta način!

Najbolj od vsega pa me skrbi in žalosti naša poraba. Zahodna, evropska, državna in - ne na koncu - tudi domača. Priznam in me je pravzaprav kar malo sram: doma porabimo en velik kup denarja.

Kam gre? Pojma nimam... Kje ga porabimo? Ne vem... Vse smo že počeli, pisali stroške, šparali, bili razsipni, levo, desno, gor in dol, vse sva poskusila... nič. Spolzi. Oziroma bolj natančno: spolzeva.

Pa nimamo ogromne vile. Pa nimamo fancy avtov. Pa nimamo oblek po zadnji modi. Ne hodimo ven jest kar naprej. Ne igramo iger na srečo... Sploh nič takega. V trgovini striktno kupujem najcenejše stvari, kakšne blagovne znamke! Le tiste, trgovinske...

A na koncu ostane preprosto dejstvo, da bi z denarjem, ki ga porabi naša družina v mesecu, lahko nekje drugje po svetu živelo kar nekaj ljudi precej dlje časa. In da porabimo preveč. In da živimo preko lastnih potreb.

In potem naj govorim o revščini?

Saj ne gre... saj imamo vse! Pa še več! Še vse tisto, česar ne rabimo in še več. Imamo polne riti in za revščino nam je malo mar. Ker kar naprej jamramo, da nimamo nič, da je vse drago, da so nam vse vzeli, da nam bodo vse vzeli, da nimamo ne tega, ne onega, ne nič. Nimamo, nimamo, nimamo. Življenje da je težko in zagamano.

Res ne vem, ali smo tako zaslepljeni, da verjamemo že sami sebi, ali smo že totalno nori, ali pa smo le tako popolno hinavski?

Ker nimamo pojma, kako bi sploh lahko pomagali revnim, bi bilo mogoče bolje, da bi se sem in tja malo zamislili in porabili mogoče malo manj. Mogoče pa bomo kdaj zmanjšali razliko. Že samo to bi bilo ogromno.

Posameznik ne reši sveta, a vendar svet stoji na posamezni osebi. Na življenju posameznika in na vsem tistem, kar ta posameznik lahko da temu svetu.

Lansko leto pa tole.

Spominske kartice so luštna zadeva.

Majhne, priročne in s kar nekaj prostora.

Problem je le v tem, ker prav nihče ne more poenotit vseh teh miljavžent standardov. Čemu jih mora biti toliko? Pa ne mi govorit, da je to zaradi konkurence in da je to dobro! Zame kot uporabnika, to ni čisto nič dobro!

Prav nobene vrednosti niti prednosti ne vidim v tej "konkurenci". Zdi se mi le, da me nategujejo in to vsak posebej. Vsak s svojim standardom, za katerega misli, da je edini zveličavni, vsi skupaj so pa tako ali tako enaki.

In tako se mi doma valjajo naslednje kartice:

• CF, 512MB,
• CF, 64MB,
• MS 32MB,
• MS Pro, 1GB,
• MS Pro Duo, 1GB,
• SD, 1GB,
• Mini SD, 128MB.

Pa nisem prav nič poseben uporabnik teh zadev. Fotoaparat, telefon in to je to. Pa se ti skozi čas nabere ves ta kup nesnage...

Spet ena od prevar tehnologije.

Da ne govorim o kablih, ki so seveda vsi različni, pa sem vmes že mislil, da bo USB mini prevladal in da bodo ljudje pametni. Japajade!

Saj mi je čisto vseeno za te neumne standarde in kdo ima prav in kdo ima največjega in najboljšega in... Briga me. Me pa strašansko jezi, ker nič ne morem. Nič.

Le to lahko, da sem se spravil in kupil čitalec teh malih, zlobnih in pesjanskih, kartic.

68 v 1. 68 v 1! Si moreš mislit??? Oseminšestdeset formatov kartic zna prebrat!

Včasih se res čudim, kako sploh ta svet stoji.

Zadnjič me je dajal firbec, ko sem si končno vzel čas za Koornk API.

Že dolgo nisem nič kaj takega delal, ponavadi si v takih skupnostih preprosto ne upam. Pri vseh teh programerjih mi pade samozavest pod ničlo in bolje, da se ničesar ne lotim. Saj tako ali tako nisem programer. Kdo pa je že slišal za programerja, ki bi se načrtno izogibal Option Explicit?

Najlepša stvar pri programiranju se mi pač zdi ravno površnost in v njej preprosto uživam! Tako sem neverjetno užival v Clipperju in tako zdaj neverjetno uživam v Vbscriptu in njegovih izpeljankah! Prav vse lahko dosežeš z metodo "hiljadu pokušaja". Prav nič drugače, kot pri velikih multimilijonarskih programerskih hišah, čeprav se delajo, kot da vse prej načrtujejo.

Japajade.

No, zaradi takega pogleda na svet me najbrž programerji ne bodo nikoli sprejeli medse. Kar pa tudi ni namen.

Skratka, API me je malo prijel in sem tako moral nekaj malega probat, potem pa že narest. Nekaj časa sem si z Matijo dopisoval, ker mi ni bilo nič jasno, a na koncu sem zadevo le vštekal, programčič je pa tudi začel delat. Hvala, Matija! Ne vem kaj me je potem prijelo, a zadevo sem celo opisal v API doc. Sicer na kratko, ampak vseeno.

Nato sem naredil uporabnika ZEVS, ki dnevno kokodajsa naslednje informacije - jasno o vremenu:

• ob 4h zjutraj se kokodajsnejo podatki o Soncu in Luni - približno takole: Sonce vzide ob 07:15, zaide ob 18:21. Dan je dolg 11:06. Luna vzide ob 17:01, zaide ob 04:15. Lunina faza ob 1h je 37°, osvetljenost pa 90%. D. Na koncu sta D (debeli) ali C (crkuje). Luna namreč. Se opravičujem, da je samo črka, ampak je znakov zmanjkalo, poleg tega je pa to enkraten način, da veš ali gre luna gor ali dol.
• ob 6h zjutraj kokodajs s trenutno vremensko napovedjo, ki zgleda nekako takole: Temperature od 6 do 23°C. Zjutraj bo po nekaterih nižinah megla ali nizka oblačnost. Čez dan bo prevladovalo pretežno ja... Več na http://is.gd/3TyK. Sicer je to včerajšnja napoved za danes, ampak težko bo koga dobit, da bi jo osvežil pred šesto uro zjutraj. Ni šans. Vsekakor je bolje, da napoved dobiš preden greš od doma, kot pa potem. Je pa to edina alternativna vremenska napoved v Sloveniji, ki jo izdelujejo živi in resnični ljudje in ni generirana glede na računske modele, nekje na drugem koncu sveta. To pa tudi nekaj šteje!
• ob 6:30, 14:00 in 19:00 kokodajsi, kjer so Temperature različnih krajev v Slo. Podatki so v realnem načinu in so zajeti z amaterskih vremenskih postaj. Kraji so: LJ(ubljana) (povprečje treh postaj!), KR(anj), JE(senice), Krtina (brada pa to...), NM (Novo mesto), MB (Maribor), CE(lje), BO(vec). Takole nekako: LJ: 15°C, KR: 14,4°C, BO: 14,6°C, JE: 14,8°C, Krtina: 15,8°C, NM: 15,9°C, MB: 16,8°C, CE: 17,3°C. Več na http://is.gd/3Mjh. Kraje seveda lahko po želji dodajam, seveda v okviru možnosti - glej prejšnji link.

Če že imamo v ZEVSu toliko podatkov, pa res ni problema kaj takega naredit. Le upam, da bo komu prav prišlo in bo kdo uporabljal.

Kure in petelini in ostali živelj v Koornku to uporabljajo preprosto tako, da Spremljajo uporabnika zevs. Ni posebno težko, anede?

Mi je pa žal, da se nisem sam spomnil Juretovega dežnika. Mah, super ideja.

Od lanskega leta se ni prav veliko spremenilo.

Nekaj malega pa le. Vsaj na zunaj, čeprav so na znotraj za kaj takega potrebne mnogo večje spremembe.

Bistvo še vedno ostaja isto, morda je malo bolj skrito, oz. ne ravno skrito, le pomešano in težje najdljivo je. Kar pomeni, da se je vse skupaj zakompliciralo, pomešalo in preželo z vsakdanjim življenjem.

Kar na koncu pomeni, da s tem živimo. Se pravi, da gremo v neko smer, da ne stojimo na mestu in da spreminjamo svoje poglede, svet izkušenj in okolico.

Nekje v začetku letošnjega poletja sva s Heleno sklenila, da je pravzaprav čas, da se bolj dejavno vključiva v različna socialna omrežja. Malce je to zaradi družinskega podjetja, večinoma pa bolj zaradi naju dveh samih. Čisto natančnega odgovora na "zakaj", ne morem (še) podati. Zadeve so presveže, še malo zamegljene, a smer se nama zdi pravilna. Odgovor je torej lahko le okviren.

Po večini teh - socialnih - omrežij se še vedno iščeva, vendar pa skušava bolj dejavno sodelovati. Kar pomeni, da odgovarjaš vsaj v razumnem roku, da kaj napišeš o sebi in podobno.

Najbolj naju je pritegnil Koornk. To mu je treba priznat. Starejši brat Twitter je starejši, mnogo večji in tam se tako hitro izgubiš. Tu pa je skupnost (zaenkrat še) mala, čeprav hitro rastoča, a čisto nekaj drugega je, če si zraven, ko se zadeva začne, kot pa, ko je že v polnem teku. Čisto drugače.

Res si nisem nikoli predstavljal, da bom kdaj kaj takega počel. Pa sem čisto noter padel. Hja, najbolje se mi zdi, da mi je to pravzaprav všeč. Ker sem vedno imel nek predsodek proti tem skupinam, proti deljenju podatkov, proti... no, temu. Pa se je izkazalo, da se lahko prime tudi mene, tudi mene, ki ne spadam v običajno kategorijo! In to je zelo dobro, ker je to zdaj moja izkušnja, ki je brez tega ne bi imel.

In bi najbrž naokrog govoril, da so taka omrežja le izguba časa in totalno brezvezne stvari.

Na daleč se vidi, koga so se socialna omrežja prijela in koga se nikakor nočejo prijeti. Kar pa ne pomeni, da se jih ne bodo. Morda pa le tistega pravega niso našli, le vključili se še niso, le spoznali se še ne. In od daleč skovikajo in se čudijo, kaj neki ostali počnemo tam... In jih je pravzaprav kar malo strah, ker ne vedo ali jih bo prijelo ali ne. Ker ne vedo, do kam seže njihova upornost, do katere točke se bodo še lahko branili.

In zato so še mnogo bolj proti.

Po svoje imajo seveda prav. Temu je težko oporekati. Socialna omrežja so res popolna izguba časa. Takega, resnega, časa. Ampak tako je na koncu koncev s tričetrt stvarmi v življenju. Saj se večino svojega življenja ukvarjamo s stvarmi, ki nimajo prav nobenega vpliva na naše življenje, s stvarmi, brez katerih bi enostavno še vedno živeli, s stvarmi, ki nikakor niso potrebne.

Je celo nedeljsko gledanje formule ena kaj manjša izguba časa od (so)delovanja v socialnem omrežju? Že sama TV je popolna izguba časa. Same reklame, marketing, vsiljevanje... Redke so vsebine, ki so vredne pozornosti. Pa je najbrž tako še za milijon stvari, ki jih počnemo radi, a so vseeno izguba časa. Zakaj bi bila torej socialna omrežja kaj drugačna?

Pač kakor za koga, enim je všeč to, drugim drugo. Delati se norca iz enih ali drugih je čisto brezveze. Enkrat te lahko še fino udari po glavi. Kdo pa ve, kaj ti bo všeč čez par let? Pri vsem tem razvoju, implementaciji vsega tega v različne, povsem življenjske zadeve, je težko reči, da se z nečim pa že ne boš ukvarjal. Precej težko.

V sodelovanju je pravzaprav velika reč. Če nam to uspe, v karkšnikoli obliki, smo že naredili veliko. In zadeva je opravičila svoj obstoj.

Nekaterim je pač to preveč. Nič hudega, nekateri ne sodelujejo nikoli. Prerekajo se in prerivajo in so sami sebi najboljši. Družba potrebuje tudi take.

Pravzaprav je na koncu koncev tudi tole nakladanje čista izguba časa. Pa se čisto nič ne sekiram. Ga izgubljam čisto individualno, na način, ki je meni blizu, všečen. Če mi morda kdaj ne bo več všeč, nič hudega. Bom pa imel izkušnjo in bom (vsaj) vedel o čem govorim.

Pa smo začeli letos.

V čisto drugi telovadnici, na parketu. Da naše - z emšom obdelane - nogice ne trpijo preveč.

Na žalost le enkrat tedensko po eno uro, ampak nekaj pa je le.

Smo se že danes znoreli ko norci, pri zadevanju pa nobene razlike od lani - popolnoma enako, torej skoraj nič. Pa to še ni najhujše, najhujše je, ko si tako presneto počasen, ko tvoji gibi prihajajo za tvojimi mislimi precej počasneje. Precej počasneje. In potem se tudi kam zaletiš.

No, ja. Do marca bomo ravno dobri.

Dan je bil lep. Midva s tamaučkom pa sama. Nikjer nikogar, kaj pa čva potem doma počet.

Pa sva šla na Bled. In ne, nisva rabila 1:30h do tja, ne! Do tja sva rabila le 50 minut.

Zato je bilo še veliko mečevanja, preden se je tek le začel. In so me prsti že fino boleli, ker sem jih staknil kar precej...

Veliko je bilo tudi nastavljanja in premišljevanja, od kje neki same superge. Torej, če kdo potrebuje superge, bo sigurno našel kaj zase na Bledu. Tokrat je bilo tam vsaj ducat parov, ni hudir, da ne najdeš kaj zase.

Tekači Karmen, Miha, Matija, Bufo in BigK so se hrabro spustili v borbo z obsegom jezera in priznam, da sem jim kar precej zavidal. En krog bi mi prav fino prišel.

Čeprav smo imeli s sabo uradnega fotografa, se je tudi tamauček trudil s slikanjem. V takem in podobnem stilu - slikanje podporne ekipe - Dana:

Ampak boljših fotk nimam. Ker je napolnil vse, od kartice do pomnilnika. Pravzaprav sem bil kar vesel, da ga je. Je vsaj nehal slikat in bliskat naokrog. Je pa še drugod polno slik.

Matija, tole je pa zate - prav posebej sem ga moral držat, da ga je lahko slikal! Mu je bil prav posebno všeč:

Seveda sem moral na koncu vse pokvarit, ko sem se šel nažret še pice. Čemu neki? Ker sem tekel, morda???

V piceriji sta se nam pridružili še dve punci in you.go.

In ne, Hana, tamauček ni šel čisto nič prepozno spat.

No, eno majčkeno... Čisto majčkeno...

San Marino je svobodna država.

Na vsakem metru ti to dopovedujejo. Liberta gor in liberta dol.

Zato imajo nekaj posebnosti, še posebej parkirni avtomati.

Mnogo več možnih kombinacij je takole, anede?

Skrivnost oranžne majice je razkrita! Ugotovljeno je, da je oranžna majica precej vandrovske narave. Rada potuje naokrog in ji je čisto vseeno na kakšen način. Na ljudeh, na avtu, peš, s kolesom, z letalom... vseeno. Samo, da se gre.

In rada sedi v dobri družbi in pije kavo.

To je pa tudi vse, kar človek rabi vedet o takšni oranžni majici. No, poleg tega, da jo lahko dobi le pri ŠD Krti.