Pravkar sem spisal hudo kritičen post do samega sebe.

Pa je - kot strela z jasnega - crknil cel računalnik. Kar se ne zgodi prav pogostokrat, vendar se mi zdaj zdi, kot, da me je hotel nekdo opomnit.

Morda ima celo prav.

Obtoževanje in tuljenje samega nase in bogve kaj še, ne bo nič pomagalo. Dve minuti resda nista nikakršen napredek, ampak življenje gre dalje. Tekli bomo najbrž še in to vedno hitreje.

Bo pač šlo bolj počasi. Saj sem se že davno nazaj sprijaznil z resnico, da nisem prav nič športni tip.

Po drugi strani - lahko pa na Sladkih6 poizkusim z 21-ko? Jej, jej, to bi pa prineslo nekaj navdušenja, ki sem ga na včerajšnjem dnevu pri sebi kar malo pogrešal, ker pač nisem naredil nič novega... Pa še tam lahko tečem ravno kolikor čem, tudi po treh urah me ne bodo ven vrgli!

13. LM pri meni ne bo šel ravno v anale, pravzaprav prej razočaranje, čeprav niti ne vem zakaj. Najbrž bi si želel bolj napredovati, a - hej -, če ne bo vadbe, tudi rezultatov ne bo, anede?!

Plan je bil dosežen, čeprav najprej sploh ni tako kazalo. Garmina sem si namreč nastavil na 6:11/km, na koncu pa je presneta elektronika izračunala tempo 6:14! Le kako, če sem si nastavil 1:05:00, tekel sem pa 1:04:45.

Za tale problem sem porabil kar nekaj časa, ker sem - zgleda - tudi v matematiki bolj počasen. Na koncu sem le ugotovil, da je Garmin nameril razdaljo "le" 10.350m, odtod pa ravno toliko razlike. Zato me je tudi Virtualni partner za večno pustil 198m zadaj in se ne bo dal prepričati, da sem bil boljši od njega! Boljši za 15s!

No, ja... to le pomeni, da sem se lepo držal plana. Čisto natančno.

Garmin je torej naračunal, Sportstrack pa je vse skupaj še malo obdelal in spremenil. Kako, ne vem, in me zdajle pravzaprav niti ne zanima. Takole je naračunala elektronska zadeva:

10.41km, 1:04:48, 6:14/km, min 4:34/km, avg 176/max 188 obratov, 1055kCal.

• 1km - 6:12,
• 2km - 6:37,
• 3km - 6:27,
• 4km - 6:22,
• 5km - 6:06,
• 6km - 6:21,
• 7km - 6:22,
• 8km - 6:21,
• 9km - 5:57,
• 10km - 5:46,
• 10.5 - 5:38.

Garmin je neusmiljen s podatki - 7,49km sem joggal, le 2,92km sem sploh tekel... Grrr.

Pa saj na koncu koncev sploh ni *tako* slabo. Pač nisem talent, trudil pa sem se! To pa je tudi tisto, kar šteje! (Evo, pa imam izgovor!)

Ja, takole, 13. Ljubljanski Maraton je bil danes.

Sem tekel le 10.5km. Kar pa je zame čisto dovolj. Do 21 in 42 bom prišel, ko bo čas. Morda bo, morda ga pa ne bo. Kdo bi vedel, zaenkrat ga še ni. Bom kar pri rekreativnem ostal.

Bruto čas: 1:07:35, kar je celih 22 sekund bolje od lanskega leta! Kar ni pravzaprav nič.

Neto čas: 1:04:45, kar je 2:09 bolje od lanskega leta! Kar pa je že nekaj!

Torej sem letos napredoval! Kar je dobro. Slabo pa je, da nisem napredoval več. Saj vemo, kako gredo taka vprašanja potem čez glavo: sem se dovolj potrudil? Sem dal vse od sebe?

No, ja. Trudil sem se. Tekel sem kolikor toliko enakomerno in s tempom, držal sem se plana in sem ga tudi izpolnil, čeprav si nisem mislil, da ga bom. Premalo treninga, preveč hrane...

Vzemimo na znanje, da je ravno na današnji dan, naša preljuba tehtnica zjutraj pokazala natanko 96,6kg, ko sem stopil nanjo. Še nikoli v življenju ni pokazala toliko. Torej je danes dan, ko sem v celem življenju najtežji. Zdaj pa naračunaj, 96,6kg v 10,5km, koliko je to energije, in koliko bi jo bilo, če bi bil 10kg lažji... &%"/(#&%%"?"*#(#/#.

Plan je bil 1:05:00. Sem ga izpolnil in sem zadovoljen.

Še bolj pa sem zadovoljen s Heleno! Čestitke prav zares!

In vsem ostalim tekačem, ki so se trudili sami s sabo in niso obupali, tudi!!! Se vidimo naslednje leto!

Kakšen bo jutri kaj tek?

Pojma nimam. Lahko, da bo šlo dobro, lahko, da bo šlo slabo. Po podatkih sodeč je zelo težko, da bi ujel lanskoletni dosežek! Po drugi strani, pa sem bil tudi lansko leto povsem presenečen ob takem rezultatu. Štrli pač preveč ven.

In zdaj ne vem, kaj narest... In kako se odločit... In na kaj štartat...

Kaj, če je bilo s podatki nekaj narobe? Kaj, če je bilo res nekaj takega, neponovljivega?

Jasno je, da se bom na LM matral, ampak ne bi pa rad duše spustil. In če si zadam, da bom tekel kakih pet minut bolje, kot lansko leto, smo že tako blizu ene ure, da je kar sumljivo.

Pa še v življenju nisem tekel niti 4km pod 6min/km. Iz tega sledi, da torej spustim dušo.

No, se vidi ta dilema, anede? Ker duše vseeno in še vedno ne bi rad spustil. In je tudi ne bom.

Zato bom šel bolj počasi.

Uro sem si naštimal, izbral čisto druga polja za prikaz, da ja ne bom vedel, pri čem sem, izbral virtualnega partnerja, si ga naštimal na nekaj (na koliko pa ne povem), in tako sem pripravljen.

No, bom pripravljen, ko me neha zbadat v desnem kolenu, ko me neha špikat v levem stegnu in ko neham kar naprej sedeti na stranišču.

To bo pa jutri. Zjutraj. Ob pol devetih.

Plinska bomba, plinska! Jeklenka po domače! Ne takoj skakat...

Vprašanje za milijon (tak, namišljen, milijon):

Zakaj se - butasta - bomba vedno sprazni med kuhanjem??? Se ne more sprazniti kdaj vmes, ko ne kuhaš?

Madona, človek je bil na luni, z avioni se vozimo naokoli, tukajle pišem na tole kišto in me lahko vidi vsakdo, virtualno se lahko dotaknem celega sveta, ampak pri plinski bombi sem pa čisto brez moči.

V vseh teh letih se ni tale jeklenka čisto nič spremenila. Le malo bolj obrabljena je, malce bolj stolčena. Drugega nič.

Pri vseh teh materialih in poceni zadevah, a se ne bi dalo gor nalepit enega metra, ki bi kazal, koliko je še tega presnetega plina?

NE?

Ne verjamem!

Zaradi mene lahko celo jeklenko polepijo z reklamami, po mojem bi dizajnerji kar skakali, kdo bi naredil lepšo in bolj reklamasto plinsko jeklenko... S tem bi sigurno dobili za en mali, majcen pokazatelj plina v jeklenki...

Čeprav bi se najbrž že sama jeklenka lahko pobarvala v odvisnosti od količine plina v njej... Ampak, dobro, ne pretiravajmo. Ne zahtevajmo od ljudi preveč, se bodo še namatrali.

Energija in energetika, vse to je v zadnjih tridesetih letih malo zaspalo, anede? Nič posebno novega...

Tako je naneslo, da sem na dopustu.

No, nič ni naneslo, sem kar sam nanesel in se zorganiziral.

Do 3.11. bom sedel v Pixni in se ukvarjal s samo lepimi rečmi! Ha!

Po tem bom šel nazaj v službo, ampak priznam, da ne vem, za koliko časa še. Počasi postaja nevzdržno.

Tole nama je vsekakor bolj pri srcu.

Pa tudi tu bo počasi potrebno kaj narediti. Zato pa ta čas pride zelo prav!

Če koga zanima, kaj in kako, ali pa samo kako zgleda, ste seveda lepo vabljeni na kak ogled! Večinoma sem noter!

Tokrat sem bil prvič na Kumu. S Krti, jasno.

Začeli smo nekje v Podkumu, konec koncev je bil tole družinski izlet.

Kjer smo pričakovali največ tri ure hoda, gor in dol, vse skupaj.

Pa smo se najbrž prevečkrat ustavljali in se preveč pogovarjali, se slikali pri vsaki lipi,

zato pa smo jih vse skupaj porabili 4 in pol.

Na vrh smo prišli v dobrih dveh, tamaučki niso imeli nikakršnih problemov!

Malo motivacije, pa je, čeprav je tudi to lahko presneto naporno.

Saj ne vem, morda je dol celo težje, vsekakor je bilo dlje, ker smo tudi dlje šli. Ni in ni se nehal spust, tamauček pa me je od začetka kar precej namučil, saj je kar naprej tekel čez skale. Jaz pa seveda z njim.

Mačka smo pa skoraj vzeli s seboj... malo je manjkalo!

Na koncu pa še piknik z obaro in kostanjem! Edina škoda, da ni bilo na placu več sončka. Če bi bilo pa še toplo, potem pa...

Včasih berem malo več, včasih malo manj.

Sem in tja se celo zgodi, da samo padam v posteljo in ni na vidiku nobenega branja. Pridejo tudi taka obdobja.

Pa do sedaj še nisem pogruntal ali taka obdobja prihajajo zaradi pomanjkanja knjig ali zaradi nasičenosti. Sem in tja se preprosto zgodijo in ni načina, da bi se jim ognil.

Tokrat se jim pa bom! Ker imam kar nekaj čtiva! Kar nekaj... (prva knjiga na sliki ima 1300 strani).

Lepo je, če gre kdo v tujino, pa mi jih prinese. Nikakor se ne morem navadit, da bi take zadeve naročal preko spleta. Ne gre in ne gre. Jih pa vedno kupim, kadarkoli kam grem.

Razen zadnjič v Italiji, so mi knjigarno pred nosom zaprli. Jebela cesta!

Ampak je pa literatura... visoka, a?

Ne vem, ali se mi samo zdi, da so naslovi novičarskih portalov vedno manj v skladu z vsebino?

Danes sem kliknil in se tako nasmodil pri vsaj treh člankih. Kar postaja že alarmantno!

Verjamem, da se novičarji borijo za vsakega bralca, a neka linija "normalnosti" pa naj bi obstajala, ali pač ne?

Vsaj kar se mene tiče, so si naredili slabo uslugo. Res, da so me privabili na ogled člankov kar dostikrat, a zdaj jih imam dovolj. 24ur in dnevnik gresta pri meni v pozabo. Od danes naprej se bom trudil po svojih najboljših močeh, da njihovih strani ne odprem več! Odvajanje bo težko in počasno, a verjamem, da mi bo uspelo!

Tako.

Pravzaprav mi je vseeno, če se delajo norca iz lastnih bralcev. Zdaj mi je res vseeno, kar naj se, iz mene se ne bodo več.

Narava zna umirat v velikem stilu.

Kar nakazuje na to, da je smrt le del življenja in ne nekaj, česar bi se morali bati. Če je temu res tako, nimam pojma, fino pa je v to verjet.

Zadnjič nisem več zdržal, prelepi dnevi so bili. Pa sem popokal tamaučka in sva napadla Primoža. Kar tako, mimogrede.

Tamauček se ni prav nič pritoževal, takoj je bil za stvar, samo da se kam gre!

Tako sva začela v megli:

sem in tja se je nakazoval sonček:

medtem, ko sva se prebijala naprej:

en, dva, tri sva bila že nad meglo:

cerkvica pa ni več zgledala daleč:

jesenske barve so naju popolnoma očarale, oba sva buljila, kot da gozda še nikoli v življenju nisva videla:

Na polovici poti, pri hiši, sva si ogledovala še bučo:

zavila še enkrat v žareč gozd:

prišla na zadnjem ovinku spet na razgled:

in že sva bila na koncu najine poti:

Tam sva si privoščila nekaj spit, kar pa je botrovalo moji neumnosti. Težko naredim vse popolno, nekaj mora it narobe, drugače nisem srečen?!

Fotoaparat sem namreč pozabil kar tam. Obešenega na klop. Nanj sem se spomnil šele doma.

In potem je bilo nekaj panike.

Pa so krtinski fantje poskrbeli, da smo našli številko od Petra, oskrbnika in da sem ga lahko poklical. Pa je že fotoaparat našel in ga tudi lepo spravil! Na koncu se je še vse tako lepo izteklo, da je šel Robi popoldan malo na sprehod in to ravno na Primoža in hop, naslednji dan sem neumno pozabljeni fotoaparat prevzel kar v krtinski trgovini.

Hvala, fantje! Ne morem drugega rečt.

Pisati o revščini je nehvaležno delo. Vedno.

Že tako ali tako, ker je tema pač občutljiva in te vsi kar hitro narobe razumejo. Poleg tega pa je tudi zame osebno zelo nehvaležna. Ker vedno postanem žalosten, zamišljen in kar malo zagrenjen. Ker o človeku ne mislim prav nič dobrega, saj sama človeška dejanja kažejo, da človeku ni mar. S čimer pa se sam ne strinjam, se borim, a posameznik je le delček v mozaiku in uspeh je malo verjeten in precej daleč. Zato zagrenjen.

Pravzaprav bi lahko o revščini pisal le tisti, ki revščino pozna. Tisti, ki jo dobro pozna, tisti, ki ji je že gledal v oči. Vse ostalo je nakladanje, mlatenje prazne slame. Večinoma pokroviteljsko in brez kakšnega daljšega angažmana.

Večini ljudi je za revščino prav malo mar. Revščina je vedno nekje drugod in nikoli pri nas. Če obrneš glavo stran, je sploh ni potrebno opaziti, mimo greš lahko popolnoma mirne vesti.

Ne briga nas.

Sami se nočemo odpovedati ničemur, za druge nam je vseeno. In to vedno bolj. Vedno bolj smo tudi pripravljeni hoditi čez druge. Koga pa briga, če je kdo reven? Naj se znajde sam! Naj gre delat! Naj zanj poskrbi država!

Zgube pač ostajajo zadaj. To nam govorijo in tlačijo v glavo kar naprej, ogromna večina marketinga deluje na ta način!

Najbolj od vsega pa me skrbi in žalosti naša poraba. Zahodna, evropska, državna in - ne na koncu - tudi domača. Priznam in me je pravzaprav kar malo sram: doma porabimo en velik kup denarja.

Kam gre? Pojma nimam... Kje ga porabimo? Ne vem... Vse smo že počeli, pisali stroške, šparali, bili razsipni, levo, desno, gor in dol, vse sva poskusila... nič. Spolzi. Oziroma bolj natančno: spolzeva.

Pa nimamo ogromne vile. Pa nimamo fancy avtov. Pa nimamo oblek po zadnji modi. Ne hodimo ven jest kar naprej. Ne igramo iger na srečo... Sploh nič takega. V trgovini striktno kupujem najcenejše stvari, kakšne blagovne znamke! Le tiste, trgovinske...

A na koncu ostane preprosto dejstvo, da bi z denarjem, ki ga porabi naša družina v mesecu, lahko nekje drugje po svetu živelo kar nekaj ljudi precej dlje časa. In da porabimo preveč. In da živimo preko lastnih potreb.

In potem naj govorim o revščini?

Saj ne gre... saj imamo vse! Pa še več! Še vse tisto, česar ne rabimo in še več. Imamo polne riti in za revščino nam je malo mar. Ker kar naprej jamramo, da nimamo nič, da je vse drago, da so nam vse vzeli, da nam bodo vse vzeli, da nimamo ne tega, ne onega, ne nič. Nimamo, nimamo, nimamo. Življenje da je težko in zagamano.

Res ne vem, ali smo tako zaslepljeni, da verjamemo že sami sebi, ali smo že totalno nori, ali pa smo le tako popolno hinavski?

Ker nimamo pojma, kako bi sploh lahko pomagali revnim, bi bilo mogoče bolje, da bi se sem in tja malo zamislili in porabili mogoče malo manj. Mogoče pa bomo kdaj zmanjšali razliko. Že samo to bi bilo ogromno.

Posameznik ne reši sveta, a vendar svet stoji na posamezni osebi. Na življenju posameznika in na vsem tistem, kar ta posameznik lahko da temu svetu.

Lansko leto pa tole.