Ta presneti dopust gre vedno prehitro mimo.

Sicer ga še ni konec, ampak - hudirja - zmanjkuje ga presneto hitro.

Saj to najbrž ne bi bilo čudno, čudno je to, da kar naprej delam in da sem pravzaprav še mnogo bolj zaseden, kot takrat, ko hodim (še) v službo.

Hm. Nekaj ne štima.

Sem si naložil malo preveč, kaj? Konca ne vidim ravno blizu, vsa prehajanja iz enega okolja v drugega, mi povzročajo kar nekaj težav. Sicer sem še vse težave rešil, a vseeno je na koncu veliko, veliko dela. Pa si nisem mislil, da ga bo toliko. Kar naprej si mislim: no, zdaj bo pa zletelo... pa ne gre tako, na žalost. Večkrat se kaj zakomplicira in moram zgubljat čas v iskanju in gruntanju. Eh.

Kvečjemu, da bom uspel vse prenesti, kaj bom pa z vsemi novostmi, ki sem si jih zamislil??? Še dva tedna?

Meni kar super zgleda, čeprav je še alfa verzija! Zdaj vse dela na SQLu, končno sem se znebil accessa. Ajax, json in xmlrequesti so prav zanimivi, a postanejo lahko prav zoprni pri prehajanju med lokalno-strežniško obdelavo podatkov. Ampak danes brez njih ne gre več.

Podatkov je že kar nekaj. Zaenkrat 986.

Clive Cussler je simpatičen možakar, ki piše hudo adrenalinske knjige.

Uspešnice, bestsellerje in njim podobne knjige.

Gospod ima zanimivo razvado - v nasprotju s Stephenom Kingom, ki nastopa v vsakem filmu po lastni predlogi, tale Clive nastopa kar v vsaki svoji knjigi. No, vsaj v tistih, ki sem jih jaz bral. Sicer v obstranskih vlogah, pa vendar.

Njegova najhujša serija - najhitrejša in naj, naj, naj - je A Dirk Pitt Adventure.

Tale Dirk Pitt je šele možakar! Kaj kakšni junaki! Superman, Batman, whatever-Man so proti njemu le patetični mali možički, ki nimajo za žemljo.

Ni ga junaka, ki bi bil bolj sposoben, bolj precizen, bolj... ah... vse bolj, kot je tale Clivov Dirk.

V tejle zadnji knjigi, ki sem jo dobil iz Londona je bil vsaj dvaindvajsetkrat na robu smrti. Parkrat se je celo že sprijaznil z njo. Ampak ne. Ne, ne, ne, ne. Kje pa! Ni mogoče!

Takole po domače povedano, je tole že tako za lase privlečeno, da je že kar hudo.

Ampak... glej ga zlomka... meni je čist všeč. Se vsaj še pošteno narežim zraven.

"Cussler is hard to beat" Daily Mail.

Pravkar sem spisal hudo kritičen post do samega sebe.

Pa je - kot strela z jasnega - crknil cel računalnik. Kar se ne zgodi prav pogostokrat, vendar se mi zdaj zdi, kot, da me je hotel nekdo opomnit.

Morda ima celo prav.

Obtoževanje in tuljenje samega nase in bogve kaj še, ne bo nič pomagalo. Dve minuti resda nista nikakršen napredek, ampak življenje gre dalje. Tekli bomo najbrž še in to vedno hitreje.

Bo pač šlo bolj počasi. Saj sem se že davno nazaj sprijaznil z resnico, da nisem prav nič športni tip.

Po drugi strani - lahko pa na Sladkih6 poizkusim z 21-ko? Jej, jej, to bi pa prineslo nekaj navdušenja, ki sem ga na včerajšnjem dnevu pri sebi kar malo pogrešal, ker pač nisem naredil nič novega... Pa še tam lahko tečem ravno kolikor čem, tudi po treh urah me ne bodo ven vrgli!

13. LM pri meni ne bo šel ravno v anale, pravzaprav prej razočaranje, čeprav niti ne vem zakaj. Najbrž bi si želel bolj napredovati, a - hej -, če ne bo vadbe, tudi rezultatov ne bo, anede?!

Plan je bil dosežen, čeprav najprej sploh ni tako kazalo. Garmina sem si namreč nastavil na 6:11/km, na koncu pa je presneta elektronika izračunala tempo 6:14! Le kako, če sem si nastavil 1:05:00, tekel sem pa 1:04:45.

Za tale problem sem porabil kar nekaj časa, ker sem - zgleda - tudi v matematiki bolj počasen. Na koncu sem le ugotovil, da je Garmin nameril razdaljo "le" 10.350m, odtod pa ravno toliko razlike. Zato me je tudi Virtualni partner za večno pustil 198m zadaj in se ne bo dal prepričati, da sem bil boljši od njega! Boljši za 15s!

No, ja... to le pomeni, da sem se lepo držal plana. Čisto natančno.

Garmin je torej naračunal, Sportstrack pa je vse skupaj še malo obdelal in spremenil. Kako, ne vem, in me zdajle pravzaprav niti ne zanima. Takole je naračunala elektronska zadeva:

10.41km, 1:04:48, 6:14/km, min 4:34/km, avg 176/max 188 obratov, 1055kCal.

• 1km - 6:12,
• 2km - 6:37,
• 3km - 6:27,
• 4km - 6:22,
• 5km - 6:06,
• 6km - 6:21,
• 7km - 6:22,
• 8km - 6:21,
• 9km - 5:57,
• 10km - 5:46,
• 10.5 - 5:38.

Garmin je neusmiljen s podatki - 7,49km sem joggal, le 2,92km sem sploh tekel... Grrr.

Pa saj na koncu koncev sploh ni *tako* slabo. Pač nisem talent, trudil pa sem se! To pa je tudi tisto, kar šteje! (Evo, pa imam izgovor!)

Ja, takole, 13. Ljubljanski Maraton je bil danes.

Sem tekel le 10.5km. Kar pa je zame čisto dovolj. Do 21 in 42 bom prišel, ko bo čas. Morda bo, morda ga pa ne bo. Kdo bi vedel, zaenkrat ga še ni. Bom kar pri rekreativnem ostal.

Bruto čas: 1:07:35, kar je celih 22 sekund bolje od lanskega leta! Kar ni pravzaprav nič.

Neto čas: 1:04:45, kar je 2:09 bolje od lanskega leta! Kar pa je že nekaj!

Torej sem letos napredoval! Kar je dobro. Slabo pa je, da nisem napredoval več. Saj vemo, kako gredo taka vprašanja potem čez glavo: sem se dovolj potrudil? Sem dal vse od sebe?

No, ja. Trudil sem se. Tekel sem kolikor toliko enakomerno in s tempom, držal sem se plana in sem ga tudi izpolnil, čeprav si nisem mislil, da ga bom. Premalo treninga, preveč hrane...

Vzemimo na znanje, da je ravno na današnji dan, naša preljuba tehtnica zjutraj pokazala natanko 96,6kg, ko sem stopil nanjo. Še nikoli v življenju ni pokazala toliko. Torej je danes dan, ko sem v celem življenju najtežji. Zdaj pa naračunaj, 96,6kg v 10,5km, koliko je to energije, in koliko bi jo bilo, če bi bil 10kg lažji... &%"/(#&%%"?"*#(#/#.

Plan je bil 1:05:00. Sem ga izpolnil in sem zadovoljen.

Še bolj pa sem zadovoljen s Heleno! Čestitke prav zares!

In vsem ostalim tekačem, ki so se trudili sami s sabo in niso obupali, tudi!!! Se vidimo naslednje leto!

Kakšen bo jutri kaj tek?

Pojma nimam. Lahko, da bo šlo dobro, lahko, da bo šlo slabo. Po podatkih sodeč je zelo težko, da bi ujel lanskoletni dosežek! Po drugi strani, pa sem bil tudi lansko leto povsem presenečen ob takem rezultatu. Štrli pač preveč ven.

In zdaj ne vem, kaj narest... In kako se odločit... In na kaj štartat...

Kaj, če je bilo s podatki nekaj narobe? Kaj, če je bilo res nekaj takega, neponovljivega?

Jasno je, da se bom na LM matral, ampak ne bi pa rad duše spustil. In če si zadam, da bom tekel kakih pet minut bolje, kot lansko leto, smo že tako blizu ene ure, da je kar sumljivo.

Pa še v življenju nisem tekel niti 4km pod 6min/km. Iz tega sledi, da torej spustim dušo.

No, se vidi ta dilema, anede? Ker duše vseeno in še vedno ne bi rad spustil. In je tudi ne bom.

Zato bom šel bolj počasi.

Uro sem si naštimal, izbral čisto druga polja za prikaz, da ja ne bom vedel, pri čem sem, izbral virtualnega partnerja, si ga naštimal na nekaj (na koliko pa ne povem), in tako sem pripravljen.

No, bom pripravljen, ko me neha zbadat v desnem kolenu, ko me neha špikat v levem stegnu in ko neham kar naprej sedeti na stranišču.

To bo pa jutri. Zjutraj. Ob pol devetih.

Plinska bomba, plinska! Jeklenka po domače! Ne takoj skakat...

Vprašanje za milijon (tak, namišljen, milijon):

Zakaj se - butasta - bomba vedno sprazni med kuhanjem??? Se ne more sprazniti kdaj vmes, ko ne kuhaš?

Madona, človek je bil na luni, z avioni se vozimo naokoli, tukajle pišem na tole kišto in me lahko vidi vsakdo, virtualno se lahko dotaknem celega sveta, ampak pri plinski bombi sem pa čisto brez moči.

V vseh teh letih se ni tale jeklenka čisto nič spremenila. Le malo bolj obrabljena je, malce bolj stolčena. Drugega nič.

Pri vseh teh materialih in poceni zadevah, a se ne bi dalo gor nalepit enega metra, ki bi kazal, koliko je še tega presnetega plina?

NE?

Ne verjamem!

Zaradi mene lahko celo jeklenko polepijo z reklamami, po mojem bi dizajnerji kar skakali, kdo bi naredil lepšo in bolj reklamasto plinsko jeklenko... S tem bi sigurno dobili za en mali, majcen pokazatelj plina v jeklenki...

Čeprav bi se najbrž že sama jeklenka lahko pobarvala v odvisnosti od količine plina v njej... Ampak, dobro, ne pretiravajmo. Ne zahtevajmo od ljudi preveč, se bodo še namatrali.

Energija in energetika, vse to je v zadnjih tridesetih letih malo zaspalo, anede? Nič posebno novega...

Tako je naneslo, da sem na dopustu.

No, nič ni naneslo, sem kar sam nanesel in se zorganiziral.

Do 3.11. bom sedel v Pixni in se ukvarjal s samo lepimi rečmi! Ha!

Po tem bom šel nazaj v službo, ampak priznam, da ne vem, za koliko časa še. Počasi postaja nevzdržno.

Tole nama je vsekakor bolj pri srcu.

Pa tudi tu bo počasi potrebno kaj narediti. Zato pa ta čas pride zelo prav!

Če koga zanima, kaj in kako, ali pa samo kako zgleda, ste seveda lepo vabljeni na kak ogled! Večinoma sem noter!

Tokrat sem bil prvič na Kumu. S Krti, jasno.

Začeli smo nekje v Podkumu, konec koncev je bil tole družinski izlet.

Kjer smo pričakovali največ tri ure hoda, gor in dol, vse skupaj.

Pa smo se najbrž prevečkrat ustavljali in se preveč pogovarjali, se slikali pri vsaki lipi,

zato pa smo jih vse skupaj porabili 4 in pol.

Na vrh smo prišli v dobrih dveh, tamaučki niso imeli nikakršnih problemov!

Malo motivacije, pa je, čeprav je tudi to lahko presneto naporno.

Saj ne vem, morda je dol celo težje, vsekakor je bilo dlje, ker smo tudi dlje šli. Ni in ni se nehal spust, tamauček pa me je od začetka kar precej namučil, saj je kar naprej tekel čez skale. Jaz pa seveda z njim.

Mačka smo pa skoraj vzeli s seboj... malo je manjkalo!

Na koncu pa še piknik z obaro in kostanjem! Edina škoda, da ni bilo na placu več sončka. Če bi bilo pa še toplo, potem pa...

Včasih berem malo več, včasih malo manj.

Sem in tja se celo zgodi, da samo padam v posteljo in ni na vidiku nobenega branja. Pridejo tudi taka obdobja.

Pa do sedaj še nisem pogruntal ali taka obdobja prihajajo zaradi pomanjkanja knjig ali zaradi nasičenosti. Sem in tja se preprosto zgodijo in ni načina, da bi se jim ognil.

Tokrat se jim pa bom! Ker imam kar nekaj čtiva! Kar nekaj... (prva knjiga na sliki ima 1300 strani).

Lepo je, če gre kdo v tujino, pa mi jih prinese. Nikakor se ne morem navadit, da bi take zadeve naročal preko spleta. Ne gre in ne gre. Jih pa vedno kupim, kadarkoli kam grem.

Razen zadnjič v Italiji, so mi knjigarno pred nosom zaprli. Jebela cesta!

Ampak je pa literatura... visoka, a?

Ne vem, ali se mi samo zdi, da so naslovi novičarskih portalov vedno manj v skladu z vsebino?

Danes sem kliknil in se tako nasmodil pri vsaj treh člankih. Kar postaja že alarmantno!

Verjamem, da se novičarji borijo za vsakega bralca, a neka linija "normalnosti" pa naj bi obstajala, ali pač ne?

Vsaj kar se mene tiče, so si naredili slabo uslugo. Res, da so me privabili na ogled člankov kar dostikrat, a zdaj jih imam dovolj. 24ur in dnevnik gresta pri meni v pozabo. Od danes naprej se bom trudil po svojih najboljših močeh, da njihovih strani ne odprem več! Odvajanje bo težko in počasno, a verjamem, da mi bo uspelo!

Tako.

Pravzaprav mi je vseeno, če se delajo norca iz lastnih bralcev. Zdaj mi je res vseeno, kar naj se, iz mene se ne bodo več.