To nedeljo smo se šli pa malo pucat. Po naporni soboti, ko je bilo jedače in pijače povsem preveč.

Je bilo treba vsaj malo nekam iti, saj je bil spet sonček.

Ampak ta sonček se je tokrat pokazal za zelo... hm... vetrovnega?

Lepo je bilo, lepo, ampak pihalo je pa ko za stavo! Toliko, da se nam tudi slikat ni dalo kaj preveč. Kdo pa bo molil roke ven v takem?

Tukajle smo naredili prvi postanek. Pit, jest, bonbone grizt. Le ena palica sloni ob drvih.

Na koncu sem imel že dve palici, ampak se nisem prav nič sekiral. Otroke je zeblo v roke, meni pa so palice čisto prav prišle. No, kakor se vidi, smo bili še na koncu povsem poskočni!

Pri Petru smo spili čaj, se malo pogreli, polili pol mize, pojedli vse, kar se je pojest dalo, naredili pet kil smeti... potem je pa bil že čas za dol.

Domov na kosilo! Vsi prepihani smo si ga prav lepo zaslužili!

Cel vikend smo nekaj motovilili, pospravljali, se držali doma in niti nosu ven pomolili. No, razen, ko je bilo treba kaj postorit naokoli hiše.

Pa taki lepi dnevi, tak lep sonček!

In mene vedno tako vleče v hribe. Tako grozno me vleče, da je že kar hudo.

In sem vsaj na koncu, v nedeljo nažical za en sprehod. Še sreča, da smo vsaj malo falili, je bilo več za hodit.

Pa kje naj dobim kondicijo drugje, kot pri hoji! Še posebej ko je tak fini sonček in tiste dni je bilo še čisto fino toplo. Vsak s svojo palico smo se podali skozi gozd!

Potem smo pa toliko časa gor hodil, da se je že kar nevarno mrak delal. Le za slikanje pred cerkvijo je bil še čas,

za nasmeh goram v daljavi

potem pa je sonce, meni nič, tebi nič zašlo. Kar tako. Zašlo.

Hm.

Kolikor vem, imaš potem še približno štirideset minut časa do popolne teme.

Mater, smo leteli dol!

Skozi gozd ti računica ne pomaga prav veliko in je popolnoma isto ali je samo mrak ali pa popolna tema. Heh.

Pa smo vseeno lepo prišli, brez padcev, umazanije in podobnih stvari. Pa še presneto zanimivo je bilo, ko smo tako bežali pred temo!

Pa je bil rešen dan. Mogoče tudi teden.

Huh, tole pišem že za dovolj dolgo nazaj. Kaj čem, nikakor ne pridem do slik...

Zadnje čase kar veliko hodimo naokrog. Kar je seveda dobro, tale jesen je sem in tja prelepa. In če tudi ni še vedno zelo topla, zna biti tale sonček enkraten.

Ampak dva, tri tedne nazaj pa je bilo še toplo, posebej še, ko so se jutranje meglice izvile izmed kozjanskih hribčkov. Ki jih je toliko, da jih ne moreš preštet. Ampak čisto vse, vsak hribček, vsaka zaplata, vse... vse je poseljeno.

Cerkev, ki vidi mašo le dvakrat letno!

In naša familija, v kateri se vsak od nas vozi z MPVjem (multi pregnancy vehicle). Pa se mi zdi, da bo počasi tudi vse tole pretesno.

Lep dan je bil, popolnoma brezskrben in miren.

Včasih se mi zdi, da živim v dveh popolnoma različnih svetovih.

In res je med njima kar se da malo interakcije. Ko delam eno stvar, se ne menim za drugo. In ko se pospravlja hiša pred jesenjo, ni šans, da bi v tistem vikendu prebral kakšen mail.

Ne gre skupaj. Nikakor mi ne gre skupaj.

Skoraj bi lahko rekel: ko obujem moje delavske zelene škornje, pozabim na ves digitalni svet.

Moje delovno okolje postane klet:

ali pa avto poln smeti, v katerega se komaj stlačiš:

Nikakor pa ne znam živeti v obeh svetovih naenkrat. Da bi morda enkrat probal v zelenih škornjih ali v tej obleki, napisati kak email? Hm... najbrž ne bo šlo... ne, ne, ni šans. Ne gre.

Pravzaprav si jaz svoje delovno okolje predstavljam bolj takole:

To je to. Delo s prstki. Za razvajene mestne otroke. To mi je neprimerno bolj blizu. Neprimerno bolj!

Pa se vseeno vsake toliko časa, ob pravem času, prelevim v tistega mehanika, ki z zelenimi škornji straši malo deco naokrog po Krtini. Kot kak Jekyll/Hyde.

P.S.

Me prav zanima kdo slika vse te slike in predvsem zakaj? Bo treba doma malo zadeve prevetrit.

Ker že pišem o mojstrih...

tudi jaz se včasih prelevim v kaj takega. Še posebej takrat, ko je treba popravljat neumnosti po tapravih mojstrih.

Mater, samo še koledar z velikimi... no, saj vemo kakšen... si moram obesit na steno.

Pa bo prava delavnica s pravim mojstrom.

Ne morem drugače rečt. Polovica mojstrov je nesposobna.

Vsaj polovica, če ne celo več.

Sicer bi mi bilo to popolnoma vseeno, vendar se sprašujem, zakaj vedno naletim prav na to polovico nesposobnežev? Ki mi samo pobira denar, naredi pa pravzaprav nič.

Tak je bil prvi mojster. Odnehat je hotel že po petih minutah, ampak sem ga presenetil in odkopal še en jašek, tako, da je moral čez deset minut priti nazaj. Potem se je matral in spet skoraj obupal, vendar na koncu le naredil tako, kot bi moral že v začetku. Glede na to, meni sploh ne bi bilo treba kopat.

Ampak to mojstrov ne briga.

Nekaj je porihtal, potem pa šel. Ampak - na mojo veliko žalost - se je vse skupaj spet zamašilo čez dva dni.

Tokrat ni niti hotel priti nazaj, čeprav je pred dvema dnevoma z veseljem pobral 120€ za... za kaj že???

Naslednji mojster je bil že profesionalec. S tavelikim tovornjakom, ki odmaši cevi pod avtocesto, če hočeš. Razčufka lahko celotno kanalizacijo od Krtine pa do Doba, pritiska ima notri, da te ponese do lune. Ampak ne. Ne.

Klinčeve desetcentimetrske kanalizacijske cevi pa ne more spucat. Ne more. Revež ubogi.

Nekaj se je matral, pa obupal že čez petnajst minut. Računal - joj, kakšna dobrota! - le pol ure. Naredil pa... kaj že? Aja: NIČ!

Z mojega stališča sta oba mojstra naredila popolnoma enako: NIČ. Problem še vedno obstaja in čisto nič ga nismo rešili. Nikamor naprej nismo prišli. Predlogi, kaj narediti pa so seveda popolnoma v stilu: odkoplji, naredi novo... in podobno sranje. Dobesedno.

Jasno, vse je dobro, samo, da se mojstrom ni potrebno matrat.

In potem pogledam nazaj, na tistega mojstra, ki nam je sploh delal kanalizacijo... ej, ej, ko je skakal po dvorišču, ker je dal že cevi skupaj in to nepravilno. Pa jih potem ni mogel narazen spravit! In sem mu dal na koncu milostno še 20 jurjev, da je šel nove kupit. Najbrž se mu je prav fino zdelo, kako me je nategnil.

Naslednja mega-mojstra sta nam delala strop. Najprej sta do 8h zvečer telefonarila naokrog, kam vse bodo šli žurat, potem pa sta do 22h telefonarila, da ne moreta. Ob 1h jih je Helena vrgla ven, češ, bomo že sami naredil do konca. Prišla sta dva, a le z enim čopičem in z eno lojtro. Nekaj časa je bil en gor, nekaj časa drug. Pa še čopič sta si menjavala.

Saj človek ne ve, ali bi jokal ali bi se smejal.

Na koncu pride tako, da moraš vse sam narest. Drugače ni nič. Mojstro ni, če pa so, so nesposobni. Dobrih pa itak ne dobiš. In res ne vem, zakaj se vedno nategnem in nekoga kličem.

Sem šel danes v merkur in kupil presneto debelo žico. Tolk časa bom žokal, dokler ne bo vse ok.

Zadnjič sem se razjezil in sem šel kupit nove superge.

Pred Sladkih6, hvala bogu.

Kako sem toliko časa zdržal z zdaj že prejšnjimi, res ne vem. Pa so mi govorili in govorili - pojdi, kupi si nove... jaz pa ne, ne in ne. Škrt. Šparoven. In vse, kar je takega.

Pa še strah me je bilo: kaj pa če bodo natanko iste kot prej? Kaj, če za mravljince sploh ni kriva superga, temveč moja noga? Kaj pa potem, a? A?

Pa sem vseeno šel jih kupit. So mi šle na LM toliko na živce, da ni bilo druge. Malo me je bilo strah zaradi Sladkih6, sem pa oboje s seboj vzel. Slabše res že ne more bit.

Ampak superg ni tako enostavno kupit. Lahko greš tja, saj veste kam, ampak tja jaz ne grem. Se me ne spravi v center samo zaradi superg. Ni šans. Zato grem raje kam drugam, pogledam, katere so nekje v zgornjem rangu po cenah, potem pa probavam, dokler mi ene niso dovolj všeč.

In tako je bilo tudi tokrat.

Da skrajšam štorijo, saj ni prav nič zanimiva, kupil sem pač superge! Doma pa pogledam in evo... v supergi luknja!

Luknja!

Nekje na sredi, prav zanalašč narejena! S peno notri, a še vedno luknja! In še to samo na levi nogi... Kaj so mi pa to naredili, sem si mislil?!! Drugače pa superge čisto ok.

Kakšnih bolj kričečih barv niso imeli, sem se moral kar z rdečo zadovoljit. Tudi v redu, ampak luknja mi pa ni šla v glavo.

Dokler nisem videl... da moje superge podpirajo iPod-a!

Superge???

Ideja je enostavna, ampak meni zelo všeč! Nike+ running shoes morate iskat, pa boste našli.

Kakorkoli že... superge so se obnesle, na Krožniku so imele svoj krst, preživele so Sladkih6, zdaj pa gremo naprej. Tudi te so ene izmed tistih, ki nočejo teči same. Grrr.

Sva šla s Heleno danes do Tosame. Zanimiva in luštna trasa za nočne, kar jih bo vedno več. Ni bilo pa zanimivo, da sva šla prekmalu po hranjenju. Ojej, trpljenja...

7.900m, 56:14, 7:07/km, 789kCal, 164/183 obratov.

Takile deževni dnevi so čist brez veze. Saj se človeku nič ne da. Ne moreš nič, ne da se ti nič, ne gre nič. Še bloga se človeku ne da pisat, saj v teh sivih, vodnatih časih nima ničesar več kakšnega večjega smisla. Morda razen plavalne kožice.

Popolnoma brez veze.

Zato mi sem in tja šine kaka pametna ideja. Pametna. No... mogoče bi bilo bolje napisat: "pametna". V narekovajih.

Eh.

Ja, končno sem se opogumil. In izpolnil naročilnico za T-2.

Zdaj samo čakam, kakšen arzenal orožij ima pri sebi Siol. In kako se me bo lotil. Jaz bi sicer nekako rajši, da se me ne bo lotil... ampak sem skeptičen. Na žalost.

Se bojim, da grem z dežja pod kap.

Če pa pridem na kaka dva, tri mega uploada, potem dam pa za pir. Z veseljem!

Jah, šele zdajle sem uspel tole spisat. Lenoba lena!

Takole je pa šlo:

Kurnkovci Miha, gregorc, Katja, BigK in piskec so se šli nočni tek. Da vidijo ali se da pretečt tale Rožnik tudi ponoči.

No, ugotovili smo, da se ga da. Sicer je šlo poooočasi, pa ne zaradi Katje, ki je sicer nekaj jamrala, da je počasna, a zgleda, da še ni videla Velikega počasneža - mene. Tale počasnost ima veliko nians!

Problem je bil v tem, da sem edinole jaz vedel, kje je proga k-rožnika. Pa so me moral čakat. No, pa še prijazni fantje in punce so in me niso hoteli zapustit.

Še posebej zato, ker mi je po prvem kilometru crknila luč. Enkratno! Grrrrr.

Nekaj je vsem deževalo, ampak jaz nisem prav veliko opazil! Sem se trudil, da bi me vsaj malo manj čakali, zato sem se matral ko hudir. Tile klanci mi res ne sedijo, kaj šele ležijo...

Ampak na koncu koncev smo pa čisto lepo odtekli, naredili še malo ano-lizo pri kresnički, kjer se nam je pridružil še yougo in to je bilo to.

Ja, mal sem bil zmatran. No... velik.

So me še do sobote bolele tace. Čeprav se mi zdi, da je bilo to kar ok, drugače bi bilo mogoče na Sladkih6 še huje.

9,32km, 1:09, 7:24/km, avg 179/max 190, 891kCal.

Pa je res en tak lušten krog!

Kdaj gremo torej še? Jaz sem ZA!

P.S.

Šele zdaj vidim, da smo naredili tale krog malo po svoje. In to v drugem delu, takoj, ko se je začelo spuščat, smo šli po daljši poti. In potem pred bevijem direktno gor po serpentinah in smo se potem držali raje malo bolj v desno. Sicer je čisto vseeno, poti je dovolj, zgubit se nikakor ne moreš. Je pa tole malo drugačna varianta kot uradni K-Rožnik.

E-kipa Srčnih je tokrat napredovala iz Norcev v Ultra Norce!

Prvih osem kilometrov me vse boli.

Potem pojma nimam, kako mi gre. Najbrž tečem.

Pri devetnajstem kmju vidim luč na koncu tunela, ki pa takoj žalostno sproži pomanjkanje volje.

Po 22 krogu se ustavim, zadovoljen, ker sem odtekel svojo prvo polovičko. Čas je sicer popolnoma porazen, ampak jaz sem vseeno zadovoljen.

Preoblečem se in mislim, da imam vsega dovolj. Plan je izpolnjen.

Ampak po eni uri me začne kljuvat, da nisem prišel sem počivat. Da me že itak vse boli, torej je vseeno, če me še kaj ali če me malo bolj. Pa še zeblo me je, stati se mi ni dalo, hodit pa nisem hotel, ker je prav sitno deževalo.

Pa sem šel spet tečt.

Tja do 31 sem zdržal, počasi ko polžek sem se vlekel, potem mi je pa zmanjkalo volje. 30 km je pa RES dost, no! Saj že takrat prav dobro vedel, da mi bodo naslednji dan noge odpadle...

Je pa mnogo bolje teči proti koncu, ker začnejo ljudje bolj navijat, ker se bolj ustavljajo in je vedno kdo, ki sproži kako spodbudno besedo. Ne moreš verjet, kako take besede pomagajo! Ko balzam so za lačno dušo polno pretečenih krogov in krogov in krogov...

Skratka, na koncu sem zadovoljen! Ne z rezutatom, ker nikamor ne paše - sem počasen in nevzdržljiv, ampak to se da popravit, če bo volja. Zadovoljen sem s tem, da sem se pomatral, da sem se potrudil in dal od sebe, kar sem mogel! To je tisto, s katerim sem osebno najbolj zadovoljen - da se znam potrudit, ko je treba in da se mi sploh da! Hitrost in vzdržljivost bosta pri takem anti-športniku pač morali še malo počakati!

Pri podelitvi sem skorajda potočil solzico, prav nič čudnega ne bi bilo. Ko vidiš vso tisto množico, ki se veseli z vsakim posameznikom vred, je neverjetno doživetje! Pravzaprav se že zaradi tega splača pomatrat tistih šest ur! Zaradi samega vzdušja, zaradi toliko pozitivnih misli, ki so nas napolnile za kar lep čas!

Zato se lahko le vsem skupaj zahvalim! E-kipa srčnih je itak ultra nora, prav vsak posebej si zasluži čisto posebne čestitke, saj je dal vse od sebe!

Vreme je poleg vse organizacije še dosegel svoj cilj - maraton!

Wega je... mater... 50km??? A tistih 300m si si pustil za drugo leto?!

Spominčica jih je naredila 38,295km! Pa sploh pojma nimam kdaj! Nje in

Hana, 37,26km, sploh nisem mogel ujet! Dobri sta, vsaka čast!!!

Marjetka - čeprav ni tekla, pa se mi zdi, da se je vseeno nabralo kar precejšnje število kilometrov, anede? Pa še tako lepo je skrbela za vse nas!

Classix - ej... polovička je prišla in padla mimo! Zdaj pa gremo naprej!

Torej E-kipa Srčnih! - čez en mesec se dobimo na Barbari. V čisto drugi vlogi... Kratki in polni presnetih klancev!!!

Ponosen in vesel sem, da sem sploh lahko v taki ekipi! Pa čeprav je polna norcev. Hm, ali pa točno zaradi tega?

Rajku in še posebej Ani in Marjetki, ki morata potem zaradi njegovih idej trpet in delat, pa prav posebne čestitke! Veselje, zavzetost, prijaznost in seveda srčnost so opazni na daleč, kar da celotni prireditvi prav poseben prijateljski čar!

Zase lahko preprosto rečem, da se bom še šel matrat kot hudir!

Zaenkrat še ne-uradni rezultati: 

piskec - 7,8,6,1,7,2 Skupaj 31 krogov = 32,085km.

Z uro sem kar naprej nekaj mutil, zato je tudi par stvari "zmanjkalo". Hm.

30,65km, 3:51:51, 7:34/km, avg 164/max 173, 12.318kCal. Pulz sem torej čisto lepo držal, čas teka je skupni čas "le" teka. Uro sem nekje vmes naštimal, da ni štela časa, ko sem se ustavil, vendar se mi zdi, da je imela nekaj težav tudi pri mojem "teku", ko pa grem tako počasi...

Največ poročil bo najbrž tukajle!

Takle sem bil na začetku. Na koncu pa ne več...