Kje pa! Izletov še zdaleč ni konec! Sem še vedno zadaj in zadaj...

Zadnjič smo imeli s Krti obisk vinorodnih pokrajin. Oz. zadnji letošnji pohod. No, bolj malo pohoda, več izleta. Sicer je pa tako vsako leto, zadnjega si naredimo manj napornega. Saj ne moremo kar naprej samo tisočev metrov delat...

Helena je to že davno opisala, jaz pa tudi moram še malo slik pripopat.

Tokrat smo se odpravili na štajerski konec, proti belemu vinu. Do zdaj smo hodili okrog črnega, moramo pa poskrbeti tudi za tiste, ki imajo rajši belega. Proti Ptujski gori, Ormožu in Jeruzalemu.

Dnevi so kratki, ljudi veliko, razdalje niti ne tako male in hop, hop, je dneva konec.

Ptujska gora je obnovljena, parkirišče in novi - moderni - križev pot. Zanimivo.

Vse pohodnike/izletaše je potrebno slikati čimprej. Ponavadi jih je potem, kasneje, malo težje na kup dobit. Vsi potem nekaj iščejo...

Sicer pa so stopnice na Ptujski gori pod cerkvijo prav prikladno mesto za kaj takega.

Samo midva sva tako čuknjena, da vlačiva otroke s seboj. Ampak meni se zdi to povsem super, čeprav - priznam - da je včasih malo naporno. Se mi zdi, da zaenkrat še uživata, ko hodita z nama. Saj zato pa starejših že davno ni več z nami...

Tale Ptujska gora mi je bila všeč. Zelo.

Čeprav imam tudi eno sliko iz gostilne, ampak tiste ne pokažem.

Potem smo jo mahnili v vinsko klet v Ormožu, kar je bilo doživetje zase. Koliko vina... Ojej.

V petih nadstropjih je sodov kolikor hočeš.

Potem pa še v Jeruzalem na pokušino, katere se pa jaz nisem udeležil.

Mi je bilo kar malo žal, a na žalost bi mi odneslo zgago. Toliko belega, pa da ga še mešam... ej, ej. So pa zato ostali povsem uživali, zdaj vsaj nekaj vedo - ali pa mislijo, da vedo, kar je tudi nekaj - o vinu.

No, ja... nekateri tudi končno vemo od kje presneta razlika med suho in sladko!

Smo pa tisti, ki se nismo udeležili pokušine, potem čakali in čakali in čakali. Toliko časa, da sem si moral naročit... ja, le kaj... sem rekel najprej špricer, pa je je oskrbnik skoraj pretepel. Da bom vino z vodo mešal!!!! Kaj hočem, da mi zmrzne!

Jej, jej, sem se kar ustrašil. Še dobro, da nisem piva naročil, kar mi je šlo kar naprej po glavi.

Ker pa smo športno društvo, smo pred kosilom naredili še en uro, uroinpolni sprehod. Za raztezanje. Problem je le v tem, ker je povsod toliko zidanic... in toliko prijaznih ljudi...

Ja, malo se je zavleklo, preden smo se vsi nakapljali nazaj skupaj. Smo se raztepli po goricah, kaj češ.

Potem pa še na večerjo, kjer sem se neznansko nažrl. Sploh ne bom govoril. Brezveze. Bilo je dobro, ampak dvaindvajsetkrat preveč. Čemu? Saj smo čisto vsi polovice stran metali... Ah.

Potem smo se še sedemindevedesetkrat ustavili do doma. No, eni so se hoteli, drugi pač ne, zato smo naredili nekaj vmes.

Meni je bilo super. Kot vedno.

Zadnje čase bolj poredko pišem o teku. Pa to ne pomeni, da ne tečem.

Kar nekako je prišlo za mano tisto... ah, na koncu tudi ure ne bi rabil. Saj traja teden, dva, preden podatke sploh zložim dol. Pa se spomnim, da sem včasih komaj čakal, da pritečem domov in pogledam, kako sem tekel!

Zda pa čisto tako, enostavno. Hja. Zadnjič (že zelo zadnjič) sem celo uro doma pozabil, si moraš mislit!

Je pa po Sladkih6 en tak užitek tečt. Pojma nimam zakaj. Počasi, a malo dlje. In se mi potem kar zdi, da bi lahko tekel in tekel in tekel in tekel...

S Heleno sva zdaj našla eno tako fino traso do Domžal in mogoče celo malo okoli. Zadnjič sva jo sprobala, prvič le do Tosame, naslednjič pa že kar okrog Šumberka. Je bilo kar malo preveč, 12.5km. Sem jo revico kar malo namatral. Jaz pa sem tekel (in še tečem) s takim veseljel, da je kar joj.

12.49km, 1:29:30, 7:10/km, 1230kCal, 162/186 obratov. Super. Ta zadnji km sem si privoščil na 5:29.

Ampak sva šla potem včeraj raje le deset km. Saj ni treba celega vesolja osvojit v enem dnevu, anede da ne? Pa tudi ta trasa je čisto ok.

10.13km, 1:11:58, 7:06/km, 1018kCal, 166/186 obratov. Ta zadnji km si nisem nič privoščil. Sem si nekje vmes, kakih 500m na 5:20.

Pa ma zmatra, čim tečem hitreje. Na Barbari bom torej čisto spehan...

To nedeljo smo se šli pa malo pucat. Po naporni soboti, ko je bilo jedače in pijače povsem preveč.

Je bilo treba vsaj malo nekam iti, saj je bil spet sonček.

Ampak ta sonček se je tokrat pokazal za zelo... hm... vetrovnega?

Lepo je bilo, lepo, ampak pihalo je pa ko za stavo! Toliko, da se nam tudi slikat ni dalo kaj preveč. Kdo pa bo molil roke ven v takem?

Tukajle smo naredili prvi postanek. Pit, jest, bonbone grizt. Le ena palica sloni ob drvih.

Na koncu sem imel že dve palici, ampak se nisem prav nič sekiral. Otroke je zeblo v roke, meni pa so palice čisto prav prišle. No, kakor se vidi, smo bili še na koncu povsem poskočni!

Pri Petru smo spili čaj, se malo pogreli, polili pol mize, pojedli vse, kar se je pojest dalo, naredili pet kil smeti... potem je pa bil že čas za dol.

Domov na kosilo! Vsi prepihani smo si ga prav lepo zaslužili!

Cel vikend smo nekaj motovilili, pospravljali, se držali doma in niti nosu ven pomolili. No, razen, ko je bilo treba kaj postorit naokoli hiše.

Pa taki lepi dnevi, tak lep sonček!

In mene vedno tako vleče v hribe. Tako grozno me vleče, da je že kar hudo.

In sem vsaj na koncu, v nedeljo nažical za en sprehod. Še sreča, da smo vsaj malo falili, je bilo več za hodit.

Pa kje naj dobim kondicijo drugje, kot pri hoji! Še posebej ko je tak fini sonček in tiste dni je bilo še čisto fino toplo. Vsak s svojo palico smo se podali skozi gozd!

Potem smo pa toliko časa gor hodil, da se je že kar nevarno mrak delal. Le za slikanje pred cerkvijo je bil še čas,

za nasmeh goram v daljavi

potem pa je sonce, meni nič, tebi nič zašlo. Kar tako. Zašlo.

Hm.

Kolikor vem, imaš potem še približno štirideset minut časa do popolne teme.

Mater, smo leteli dol!

Skozi gozd ti računica ne pomaga prav veliko in je popolnoma isto ali je samo mrak ali pa popolna tema. Heh.

Pa smo vseeno lepo prišli, brez padcev, umazanije in podobnih stvari. Pa še presneto zanimivo je bilo, ko smo tako bežali pred temo!

Pa je bil rešen dan. Mogoče tudi teden.

Huh, tole pišem že za dovolj dolgo nazaj. Kaj čem, nikakor ne pridem do slik...

Zadnje čase kar veliko hodimo naokrog. Kar je seveda dobro, tale jesen je sem in tja prelepa. In če tudi ni še vedno zelo topla, zna biti tale sonček enkraten.

Ampak dva, tri tedne nazaj pa je bilo še toplo, posebej še, ko so se jutranje meglice izvile izmed kozjanskih hribčkov. Ki jih je toliko, da jih ne moreš preštet. Ampak čisto vse, vsak hribček, vsaka zaplata, vse... vse je poseljeno.

Cerkev, ki vidi mašo le dvakrat letno!

In naša familija, v kateri se vsak od nas vozi z MPVjem (multi pregnancy vehicle). Pa se mi zdi, da bo počasi tudi vse tole pretesno.

Lep dan je bil, popolnoma brezskrben in miren.

Včasih se mi zdi, da živim v dveh popolnoma različnih svetovih.

In res je med njima kar se da malo interakcije. Ko delam eno stvar, se ne menim za drugo. In ko se pospravlja hiša pred jesenjo, ni šans, da bi v tistem vikendu prebral kakšen mail.

Ne gre skupaj. Nikakor mi ne gre skupaj.

Skoraj bi lahko rekel: ko obujem moje delavske zelene škornje, pozabim na ves digitalni svet.

Moje delovno okolje postane klet:

ali pa avto poln smeti, v katerega se komaj stlačiš:

Nikakor pa ne znam živeti v obeh svetovih naenkrat. Da bi morda enkrat probal v zelenih škornjih ali v tej obleki, napisati kak email? Hm... najbrž ne bo šlo... ne, ne, ni šans. Ne gre.

Pravzaprav si jaz svoje delovno okolje predstavljam bolj takole:

To je to. Delo s prstki. Za razvajene mestne otroke. To mi je neprimerno bolj blizu. Neprimerno bolj!

Pa se vseeno vsake toliko časa, ob pravem času, prelevim v tistega mehanika, ki z zelenimi škornji straši malo deco naokrog po Krtini. Kot kak Jekyll/Hyde.

P.S.

Me prav zanima kdo slika vse te slike in predvsem zakaj? Bo treba doma malo zadeve prevetrit.

Ker že pišem o mojstrih...

tudi jaz se včasih prelevim v kaj takega. Še posebej takrat, ko je treba popravljat neumnosti po tapravih mojstrih.

Mater, samo še koledar z velikimi... no, saj vemo kakšen... si moram obesit na steno.

Pa bo prava delavnica s pravim mojstrom.

Ne morem drugače rečt. Polovica mojstrov je nesposobna.

Vsaj polovica, če ne celo več.

Sicer bi mi bilo to popolnoma vseeno, vendar se sprašujem, zakaj vedno naletim prav na to polovico nesposobnežev? Ki mi samo pobira denar, naredi pa pravzaprav nič.

Tak je bil prvi mojster. Odnehat je hotel že po petih minutah, ampak sem ga presenetil in odkopal še en jašek, tako, da je moral čez deset minut priti nazaj. Potem se je matral in spet skoraj obupal, vendar na koncu le naredil tako, kot bi moral že v začetku. Glede na to, meni sploh ne bi bilo treba kopat.

Ampak to mojstrov ne briga.

Nekaj je porihtal, potem pa šel. Ampak - na mojo veliko žalost - se je vse skupaj spet zamašilo čez dva dni.

Tokrat ni niti hotel priti nazaj, čeprav je pred dvema dnevoma z veseljem pobral 120€ za... za kaj že???

Naslednji mojster je bil že profesionalec. S tavelikim tovornjakom, ki odmaši cevi pod avtocesto, če hočeš. Razčufka lahko celotno kanalizacijo od Krtine pa do Doba, pritiska ima notri, da te ponese do lune. Ampak ne. Ne.

Klinčeve desetcentimetrske kanalizacijske cevi pa ne more spucat. Ne more. Revež ubogi.

Nekaj se je matral, pa obupal že čez petnajst minut. Računal - joj, kakšna dobrota! - le pol ure. Naredil pa... kaj že? Aja: NIČ!

Z mojega stališča sta oba mojstra naredila popolnoma enako: NIČ. Problem še vedno obstaja in čisto nič ga nismo rešili. Nikamor naprej nismo prišli. Predlogi, kaj narediti pa so seveda popolnoma v stilu: odkoplji, naredi novo... in podobno sranje. Dobesedno.

Jasno, vse je dobro, samo, da se mojstrom ni potrebno matrat.

In potem pogledam nazaj, na tistega mojstra, ki nam je sploh delal kanalizacijo... ej, ej, ko je skakal po dvorišču, ker je dal že cevi skupaj in to nepravilno. Pa jih potem ni mogel narazen spravit! In sem mu dal na koncu milostno še 20 jurjev, da je šel nove kupit. Najbrž se mu je prav fino zdelo, kako me je nategnil.

Naslednja mega-mojstra sta nam delala strop. Najprej sta do 8h zvečer telefonarila naokrog, kam vse bodo šli žurat, potem pa sta do 22h telefonarila, da ne moreta. Ob 1h jih je Helena vrgla ven, češ, bomo že sami naredil do konca. Prišla sta dva, a le z enim čopičem in z eno lojtro. Nekaj časa je bil en gor, nekaj časa drug. Pa še čopič sta si menjavala.

Saj človek ne ve, ali bi jokal ali bi se smejal.

Na koncu pride tako, da moraš vse sam narest. Drugače ni nič. Mojstro ni, če pa so, so nesposobni. Dobrih pa itak ne dobiš. In res ne vem, zakaj se vedno nategnem in nekoga kličem.

Sem šel danes v merkur in kupil presneto debelo žico. Tolk časa bom žokal, dokler ne bo vse ok.

Zadnjič sem se razjezil in sem šel kupit nove superge.

Pred Sladkih6, hvala bogu.

Kako sem toliko časa zdržal z zdaj že prejšnjimi, res ne vem. Pa so mi govorili in govorili - pojdi, kupi si nove... jaz pa ne, ne in ne. Škrt. Šparoven. In vse, kar je takega.

Pa še strah me je bilo: kaj pa če bodo natanko iste kot prej? Kaj, če za mravljince sploh ni kriva superga, temveč moja noga? Kaj pa potem, a? A?

Pa sem vseeno šel jih kupit. So mi šle na LM toliko na živce, da ni bilo druge. Malo me je bilo strah zaradi Sladkih6, sem pa oboje s seboj vzel. Slabše res že ne more bit.

Ampak superg ni tako enostavno kupit. Lahko greš tja, saj veste kam, ampak tja jaz ne grem. Se me ne spravi v center samo zaradi superg. Ni šans. Zato grem raje kam drugam, pogledam, katere so nekje v zgornjem rangu po cenah, potem pa probavam, dokler mi ene niso dovolj všeč.

In tako je bilo tudi tokrat.

Da skrajšam štorijo, saj ni prav nič zanimiva, kupil sem pač superge! Doma pa pogledam in evo... v supergi luknja!

Luknja!

Nekje na sredi, prav zanalašč narejena! S peno notri, a še vedno luknja! In še to samo na levi nogi... Kaj so mi pa to naredili, sem si mislil?!! Drugače pa superge čisto ok.

Kakšnih bolj kričečih barv niso imeli, sem se moral kar z rdečo zadovoljit. Tudi v redu, ampak luknja mi pa ni šla v glavo.

Dokler nisem videl... da moje superge podpirajo iPod-a!

Superge???

Ideja je enostavna, ampak meni zelo všeč! Nike+ running shoes morate iskat, pa boste našli.

Kakorkoli že... superge so se obnesle, na Krožniku so imele svoj krst, preživele so Sladkih6, zdaj pa gremo naprej. Tudi te so ene izmed tistih, ki nočejo teči same. Grrr.

Sva šla s Heleno danes do Tosame. Zanimiva in luštna trasa za nočne, kar jih bo vedno več. Ni bilo pa zanimivo, da sva šla prekmalu po hranjenju. Ojej, trpljenja...

7.900m, 56:14, 7:07/km, 789kCal, 164/183 obratov.

Takile deževni dnevi so čist brez veze. Saj se človeku nič ne da. Ne moreš nič, ne da se ti nič, ne gre nič. Še bloga se človeku ne da pisat, saj v teh sivih, vodnatih časih nima ničesar več kakšnega večjega smisla. Morda razen plavalne kožice.

Popolnoma brez veze.

Zato mi sem in tja šine kaka pametna ideja. Pametna. No... mogoče bi bilo bolje napisat: "pametna". V narekovajih.

Eh.

Ja, končno sem se opogumil. In izpolnil naročilnico za T-2.

Zdaj samo čakam, kakšen arzenal orožij ima pri sebi Siol. In kako se me bo lotil. Jaz bi sicer nekako rajši, da se me ne bo lotil... ampak sem skeptičen. Na žalost.

Se bojim, da grem z dežja pod kap.

Če pa pridem na kaka dva, tri mega uploada, potem dam pa za pir. Z veseljem!