Še vedno sva navdušena do skrajnosti!
Zato nisem objektiven in prav ime me, da bi govoril le v superlativih. O mogočnosti gora, o majhnosti človeka, o nevarnostih, o težavnosti, o napornosti in o vseh oblikah najrazličnejših lepot, ki te spremljajo iz koraka v korak!
Ja, sigurno je bil eden mojih najlepših in najbolj zahtevnih izletov do sedaj. Morda tisti prehod preko stene Goličice celo malce preveč zahteven zame. Sploh navzdol... A je šlo. In pravzaprav je šlo povsem ok, brez težav.
Ja, bila je gora, kjer sem našel svoje strahove, kjer sem jih videl, opazoval in se z njimi spoprijel. V njihovi popolni izvirni obliki so se mi razkazovali z vseh strani. In mi, kakor danes razumem, pravzaprav prišli naproti, mi skušali pomagati in se otresti samih sebe. Strmine so resda še vedno strme, a vedno je kakšna polička. Grape so temne in grozne, a tudi v njih kdaj posije sonce. Globine so neverjetne, a če zaupaš v lastne noge, niso več tako globoke. V vsem tistem kipenju v zrak in v globino lahko najdeš toliko lepote, kot le malokje. Še v sitno prehodnih meliščih lahko uzreš nekaj prijaznega, a le, če se predaš. Prostoru.
Priznam, strah me je bilo kot zajca. Teden prej, dan prej, tisti dan. Sem se pač moral spoprijemat, do konca. Z izpostavljenim grebenom, kjer bi se najraje plazil po vseh štirih, z navpično steno Goličice, kjer bi najraje tulil. Pa sem vzravnano hodil po grebenu in "le" klel zaradi "nekam skopo odmerjenih varoval" sredi stene. Za nekatere nekaj čisto običajnega, zame pa vseeno preizkus in pol.
Vstali smo ob 2h. Zjutraj. Z besedo: ob dveh zjutraj!
Malo je bil še mrak ob 5:23, ko smo se podali na pot iz Zadnje Trente, pravzaprav od Flori, kakor piše na zadnjih kartah! Dobro urico potem hodiš skozi gozd in pridobivaš višino precej hitro, saj je pot strma, a tudi tako fino mehka! Krtom gre super.
Ko sonce dodobra vstane, smo že zunaj gozda.
Počasi se odpirajo enkratni razgledi na vse okoliške vršace, Zavetišče pod Špičkom pa nas iz daljave že vabi. Blizu se zdi, a do tja je še kar pol ure.
Do Zavetišča porabim 2:09. Kar ne morem verjet... kje pa so tiste štiri ure, kakor je normirana pot? Hm... nekdo je tole malce čudno spisal. Pa ne mislit, da sem hiter, naši ta hitri so bili že vsaj pol ure gor! Naš tanajpočasnejši je potreboval kakih deset, petnajst minut več. Štiri ure, hm?
Prva malica, počitek, a kar hitro gremo. Počasi gremo proti steni, se bo treba primerno opremiti! Verjamem, da sem malo smešen, s sposojeno čelado sploh. Pa še s svojo ruto pod čelado, z zavihanimi hlačami in velikimi gojzarji... Hja. Sicer pa... napis ni čisto nič boljši.
Ta nekdo je tam okoli porabil kar nekaj barve. Pa je popisal vsak večji kamen. V stilu navdušenja. Se mi pa zdi, da mu je navdušenje malo škodilo, saj je vso barvo porabil za napise, namesto za markacije.
Par markacij v smeri je še ok, potem pa se počasi izgubijo in orientacija je vedno bolj slaba in naporna ter vzame kar nekaj časa. No, v začetku gre čisto dobro, tudi varovala so v zelo dobrem stanju in niti jih ni tako malo. Kar nekaj je treba poplezati, a z varovali to ni noben problem.
Počasi pa se varovala zredčijo in markacije obledijo. Krušljivost postane zoprna, čelada daje vsaj nek občutek varnosti. Več ali manj plezamo z vsemi štirimi. Res je, z varovali bi bilo najbrž varneje, a jih pravzaprav stena sploh ne potrebuje.
Kar naenkrat si na ravnici Jezercu. Grapa na ono stran je neverjetna, skoraj si ne upam pogledati vanjo. A se skozi njo odpre pogled na drugo stran, na Kanin.
Pred teboj pa se pne vršna gmota Jalovca. "A kle gor greva?" sprašujem Heleno. "A sva nora? Ja, kje pa, kar počez???"
Naši ta hitri so že v steni, nekateri celo že na grebenu. Lepo se jih vidi in nimaš pojma, kako boš ti sam prišel tja gor... A se izkaže, da pot lepo izkorišča sisteme polic, prehodov in podobnega. Prav veliko varoval tudi tukaj ni, a tudi ni nič hujšega. Le drobir pod nogami je zoprn do skrajnosti. Kako, hudiča, naj sploh kam stopim, ne da bi podrl pol gore pod seboj? Veliko pazljivosti je potrebno, da ne rušiš kamenja...
Ko pa prideš na greben... jej, "whooooaaaa", se mi kar izvije proti moji volji. Izpostavljenost potem doseže par vrhuncev, pa sem mislil, da sem že hodil po kakih izpostavljenih in ozkih grebenih... ampak... Whoa, ja.
Odkrije se tudi Mangrt v vsej svoji lepoti z juga. Tako presneto lepo je, da ti tudi globina počasi postaja všeč. Vsekakor paše zraven.
In kmalu te ne moti več tako, čeprav je ene par prav dobrih mest, kjer se jaz začnem kar smejati, pravzaprav kar iz občudovanja nad globelmi.
Potem smo pa že na vrhu. Hja, en, dva, tri. No... 2:16, kar pa je v skladu z normiranimi 2:30. Zakaj tu ni take razlike? Naši ta hitri nas gor čakajo že debelo uro... Ura je pol enajstih. Gor je že tisoč ljudi.
Jaz sem čisto zadovoljen na vrhu. Prav nič kakšnih večjih težav ni bilo. Super. Vendar pa jaz ne bi bil jaz, če ne bi sebe vsaj malo mučil: "počaki, boš videl, kaj bo dol!" Me seveda takoj prestrašijo z idejo, da bi šli po drugi poti dol, čez steno Goličice. Eh.
Gor je ljudi, kolikor hočeš. Z vseh strani prihajajo, iz Tamarja jih je precej. Postane precej tesno. Počakamo še tanajpočasnejše, malo počijemo in gremo. Ta hitri gredo naprej, mi pa se v koloni počasi spuščamo. Kar nekaj jih gre še proti vrhu.
Najraje bi se nekako izmuznil, a ne gre... Gremo proti Goličici. Pred nami se pokaže Ozebnik, v vsej svoji temi. Kako lahko tu nekdo smuča, mi ni jasno. Brrrr. Je pa veličastno, to pa res!
Potem pa se dolgo pričakovani spust čez steno le prikaže. Malo me stiska, ampak, kaj pa čem narest? Saj je varovano, saj bo šlo!
Jah... saj je šlo, ampak... Varovala so res "skopo odmerjena" in zato gre vse skupaj zelo počasi. Pot pa gre direkt dol čez steno. No, za kline sem se držal kot strela in treba je priznat, da jih je dovolj, čeprav bi jih za boljše počutje potreboval približno sedemkrat več. Pa kakšno zajlo, mater. Ampak potem bi bilo stena res polna železja in bi najbrž izgubila svoj smisel. Izpostavljenost tukaj je res popolna in jo moraš biti vsaj malo navajen. Če ne drugega, je vsekako bolje iti prvič navzgor in ne navzdol.
Vsega skupaj nam je vzelo petnajst, dvajset minut počasnega plazenja ob steni, a se mi je zdelo, kot da smo v njej tri ure. Čudno, kaj? A potem si enkrat dol in pri pogledu nazaj je najbolj prisotno spoštovanje do stene in ponos.
Potem pa le še dol. Kar je sicer lahko, ni pa povsem enostavno. Označbe, markacije in podobno - šparamo! Slabo, zelo slabo. Poti vse polno, zato karte vlačimo kar naprej noter in ven, nihče noče na Vršič. Lovsko kočo najdemo, na sliki pa se prav vidi, kako smo ga pihnili od tu naprej. Gremo kar naravnost, buljimo v kočo in hodimo naprej.
No, čez pet minut se nam zazdi, da je malce čudno, ker ne gremo navzdol temveč le povprek v levo. Ustavit. Karto ven. Aha! Točno na sliki bi morali zaviti desno dol. Gremo nazaj! (Pozneje izvemo, da so se naši ta hitri izgubili povsem enako!) Enkratne označbe, sreča jih ne potrebujemo več prav veliko.
Pot je strma, a smo vsi dobro pripravljeni. Jaz prav uživam in bi seveda spet tekel dol. Utrujenosti sploh ne čutim, še kar bi hodil. In tako smo res hitro dol. Vsega skupaj od vrha 3:52. 8:18 hoje. Kar ok, anede?! Za primerjavo: naši ta hitri so imeli čiste hoje za tri ure manj... Huh.
Pri izviru Soče pa taka gneča, da je kar hudo... Še nikoli videl kaj takega.
Dolgo so nas morali čakat, a smo srečno prispeli. Navdušeni, veseli, srečni, ponosni. Vsi!
Gor na Vršič smo vozili v koloni. V koloni! Ne morem verjet... Dol pa najprej češki avtobus potem pa še alpetour. Groza... Še sreča, da se je kolona z Brezja že razpustila...
Še lakoto je bilo treba potešit. Pa smo se odločili kar za pohanega piščanca in to blizu doma. Ko pa sem se najedel, me je pa nekdo začel ugašat. Do takrat je bilo vse ok, a po hrani... Sem pa bil zaspan in utrujen. Sicer pa ni čudno, dolg dan je bil, kajne!
Heleni in meni gredo seveda vse čestitke. Dobra sva. Seveda čestitke tudi vsem ostalim Krtom! Mogoče je tura res huda, a sva poskrbela za vse s pripravljenostjo, pripravami, opremo in varovanjem. Res ni, da bi kar s prve šel na Jalovec, res ne. Včeraj sem opazil, da je dobra pripravljenost eden glavnih ključev do uspešne, varne in zadovoljne poti v gore. Čisto drugače se spopadaš s težavami in čisto drugače se počutiš na koncu, ne pa da si ves razpadel, boleč in zmatran.
Seveda pa sem izlet izrabil tudi za določene logistične in oskrbovalne zadeve. Naprimer: frutabele so povsem dovolj, sendvičev sploh ne rabim. Vode vedno vzamem premalo. Vzami torej kolikor misliš in še eno flašo zraven! Dekstroza je enkratna, pomaga in osveži, guarana pride v poštev le v skrajnih primerih. Gojzarji so super kul, vendar le s pravilnimi nogavicami. Nahrbtnik je enkraten, v celem dnevu porabil le eno majico!
In še eno sva oba pogruntala: če imaš s seboj v gorah kremo za sončenje, jo - prosim - tudi uporabi!!! Ne pa da me danes vse peče...
Mislim, da nama bo tura ostala še dolgo v spominu. Zato pa sva tudi toliko poslikala!