To smo delali včasih!

Ko so bili avti slabi, zavore zanič, ročne pa niso niti pol tako prijele.

Ampak to še vedno delajo. Nekateri.

So to le tisti mojih let in starejši? Jaz se namreč še spomnim, da so moji starši še dajali kamne spodaj, kadar smo kam bolj v klanec parkirali.

Ampak tole... tole je čist naravnost. Čemu - hudiča - služi kamen???

Eni dajo celo dva.

Seveda brez največjega paranoika ni šlo. Na ravnem je dal kamen pod vsako kolo. Majčken kamen, tako... za dušo... Ampak kaj veš, mogoče pride medved, pijana srna ali kaj podobnega in ti avto porine v graben. Takole zavarovanega pa ti ga ne more! HA!

Mislim, ljudje... Saj razumem, če je avto parkiran res v hud klanec. Ampak takole, no! Zadnjič je bil en parkiran na sredi luknje, s kolesi zavrtenimi tako, da tudi v teoriji ne bi mogel nikamor odpeljat, pa je dal hudičeve kamne spodaj!

Za vsak slučaj, kaj?

Ma, jaz kar živčen ratam... Arrrrrgrggghhhhhh.

Nobenega problema ni s šolo. Zaenkrat.

Razen tega, da se bodo počasi - spet - začeli nesmiselni roditeljski sestanki, kjer bodo starši - spet - spraševali že stokrat slišane stvari. Ah, na prvega grem, potem me pa ne vidijo več...

Tamauček se je pa že čist vklopil. Sploh zato, ker dobro pozna enga petrčka (iz petega razreda). To zmeri pomaga.

S tem, da noge mal dol visijo, pa ni prav nič narobe.

Pravzaprav ji nisem verjel, da ji bo uspelo!

Pa ji je! O, ja, ji je! Vse nas, vseh šest, nas je spravila gor! To pa je kar precejšen zalogaj...

Kakšnega velikega upiranja sploh ni bilo. Sicer pa ne vem, zakaj sem to upiranje sploh pričakoval. Na koncu je šlo vse kot podmazano!

Zjutraj nismo bili tako zgodnji, kot smo vajeni, sva jih vseeno malo šparala. Sicer pa smo imeli na voljo cel dan. To, da smo krenili od doma ob sedmih je bil že super dosežek.

Do Jermance, da jih spet malo pošparamo, potem pa smo bili do moje obvezne slike en, dva, tri.

O, ja! Dan je bil lep, sicer kar malce hladno, a prijetno. Nekaj je obetalo, da bo pihalo, kar je potem tudi res. A kaj hujšega ni bilo. Vsekakor mnoooogo manj kot takrat!

Pot so po zadnjih neurjih kar lepo popravili, nekje je bilo treba naresti celo ovinek, toliko drevja je nametalo. Na sliki ni nametano drevje, temveč odvod vode. Super zgleda, če pa kaj dela, bomo pa še videli!

Prav počasi smo šli, ni se nam nič mudilo, jaz sem držal svoje konje povsem nazaj, tudi svojo enakomerno hojo sem pustil nekje v dolini. S tamaučki pač ne gre. Je treba hitro, počasi, hitro, hitro, se usest itd. itd. Tako, da smo moral bit kar oblečeni, kljub prekrasnemu sončku!

Ljudi je bilo danes toliko... Uau... priznam, da jih še nisem videl toliko! Sicer pa saj ni čudno, naša kolona je bila ena daljših!

Tamauček je bil čist razigran, da ne rečem objesten, je čisto po očetu. Ah... Vsaj kakšne večje neumnosti ni naredil, no.

Na koncu pa smo fantje malo pohiteli, bližina koče nas je delala že kar živčne. Pihalo je pa tudi vedno bolj, se je bilo kar treba skrit! Roke v bokih pri meni pomenijo četrto prestavo. Tamauček in Mitja sploh nista opazila (da je klanec). Jaz pa sem se moral malo predihat.

Punce pa so bile bolj pametne in so nadaljevale v prejšnjem tempu!

In... evo, pa smo že na čaju in sendvičih. Koča skoraj polna! Ne moreš verjet...

Seveda smo morali še skočiti na vrh, pogledat Rinko in kako se kaj vidi v Logarsko. Malo sem vpil, ker so vsi hodili na rob in skakali tam okrog, a so se me potem kmalu naveličali in so stali vsaj meter od roba. Sem pasji pri teh robovih, kaj čem. Pa še nekoga smo nažicali za skupinsko. Ha!

Ta velika fanta sva jo potem mahnila po malo drugačni poti, kot ostali. Greva?

In sva šla, čevlje uničevat. In se malo zabavat. Tokrat brez kričanja, po moško.

V škratovem dolu (kjer smo enkrat srečali škrata) še počitek

potem smo pa že dol! Tole pa je šlo hitro! Vsi smo se stlačili v tale majhen avto. Pravi lumpi!

Še menjava ljudi iz avta v avto, pa je. Zakaj z dvemi avti? Juh, dolga štorija, ki zajema (spet) nekoga, ki se boji, da so povodnji cesto razsule in njegove žene, ki hitro najde rešitev za vsako travmo svojega moža. Pa raje pustimo...

Potem pa domov na slivove cmoke. Njami! Tudi na pijačo nismo šli v okoliške gostilne (sploh ne v Kamniško Bistrico!) in najbrž se bomo tega kar lepo držali! Smo si raje kar doma lepo postregli.

2:30 gor, 2:00 dol. Ni malo, je pa ravno prav!

Dan je bil prekrasen in jaz sem prezadovoljen. Oba s Heleno sva nadvse zadovoljna! Upanje, da gremo še sem in tja kam vsi skupaj, torej še ostaja! Če pa bomo uspeli it v hribe, pa je še toliko bolje!

Brez butastih slik pa tudi tokrat ni šlo. Heh, nič jaz kriv, da me drugi tako radi slikajo v čudnih pozah. Najbrž se mi radi smejijo, al kaj???

GALERIJA

Začel sem v četrtek.

Do zdajle se še nisem čisto ustavil.

Berem knjige in nič drugega me ne zanima. Heh.

Zadnjič sem ga vpredel kar med druge zadeve. Krivica.

Mi je kar malo žal, hrib je vseeno spoštovanja vreden, čeprav je morda malo lažje dostopen. Pa vendar, kakor smo videli, lahko tudi tam padeš. Anede!

Čeprav so poleg mene tudi drugi napisali že kaj več, pa vseeno moram tudi jaz še dodat svoje zrno.

Kot naprimer: začeli smo zgodaj. Hja, kdaj pa ne? Ampak tokrat prvič res nismo bili totalno zgodnji. Herezija...

Pa vseeno zgodnja ura pomaga. Prvo pri razgledu, drugo pa pri vročini. Za oboje je bolje prej začet.

Na Kokrškem smo kar hitro - po mojih merilih, najbrž se pa Maretu kar zamalo zdi, ko se mora z nami počasi vlečt. Ura in pol od žičnice. Pač ne gre hitreje, še par let ne. Na Cojzovi imajo Korkško moč, enkrat se moram spravit napisat vse, kar imajo po teh kočah. Vsaka koča ima namreč neke svoje arcnije, s svojim imenom, jasno.

Vreme je še lepo. Seveda to takrat, ko smo še dol...

Preden se spokamo do gor, je vse drugače. In nekateri so laaaaačni!

Na vrhu je polno mojstrov, privlekli so s seboj polno stvari in zdaj delajo. Nas lahko vsaj kdo slika!

Meglice si potem kar podajajo roke tisti dan, šele nekje nad Kokrškim se kolikor toliko vidi naokrog. Mali, kopasti, smetanasti oblački... Bi jih kar v roko vzel in pojedel...

Prvi par metrov nad Kokrškim sedlom je še najbolj zanimivih, ko dom gledaš direktno dol od čisto blizu.

Z Radotom se ne bi čisto strinjal, nismo ravno zmagovalci. Vsaka zmaga prinese s seboj tudi poraz za nekoga in to mi ni nič všeč. Gore tudi ne osvojim, kaj torej sploh počnem? Gora namreč je, ni nekaj kar ti pusti ali ti ne pusti.

Borim se torej sam s sabo. Brez upa na končno zmago.

Najhujše je, da nikamor ne napreduješ.

Naprimer: kile kar stojijo. No, niti ne stojijo, pravzaprav gredo celo malce gor. Čisto počasi, na skrivaj, a mene ne morejo ukanit! Ne!

Ali pa, da tečeš vedno počasneje in da nikamor več ne moreš in tako. No, hvala bogu, da tole ni res. Sicer vedno zamahnem z roko: aaaahhh, brez veze, nikamor ne gre! Ampak... no, ni čisto tako. Saj se opazi, res da malo po malo, a saj je to dovolj, anede?

Človek je tako presneto neučakan. Vse bi danes, ta mesec, v tem letu! Takoj. Instant.

Saj če dobro premislim, je super, da to ne gre tako hitro. Še dobro, da gre počasi, celo življenje je še pred mano, kaj pa bom počel?!

Danes imam še dopust. Mislim, da se mi je prvikrat v življenju zgodilo, da sem raje sam nekam šel, kot da bi se doma premetaval po postelji. Tamaučka sem peš odpeljal v šolo, potem sem jo pa mahnil v hribe. Sam. Čisto sam. Kar pravzaprav ne počnem. Nikoli. No, zdaj prvič.

Sicer pa sem vedel, da mi bo žal, če ne bom nikamor šel. Vsaj na Jarškega se spokaj! Prva urica je napor, polno poskusov prenehanja in odstopa, a se zdaj že toliko poznam, da moram zdržat vsaj tisto uro in malo čez. Potem telesne droge primejo.

Pa prime tudi lep razgled. Vsekakor.

Ker sem bil sam sem cincal in cincal... sploh ne morem verjet, kak cincaroš sem. Pa saj je ja pot trikrat širša kot pri prečenju tam okoli Hudičevega boršta... Kot da bi bilo tole kaj posebno nevarnega!

Do Primoža sem si prav rekel, da ne smem pretiravat in delat kakega blesavega rekorda, ker bom pregorel. Ja, seveda... Nisem ravno pregorel, sem se pa namatral že v prvih štiridesetih minutah. S skrajnimi napori sem se le malo pod Primožem potem malo umiril in upočasnil korak.

Potem sem tako počasi hodil in hodil in hodil in kar naenkrat sem bil gor.

Razmišljanje o uspehih, veselju, pričakovanjih in uresničitvah me je povsem zaposlilo, tako nisem niti na uro gledal niti se ne ukvarjal s hitrostjo hoje. Zdelo se mi je, da grem počasi, ker pač nisem dihal na ves glas. In tako sem uro ustavil na 1:57. Uhuhuhu, uau. Pol ure boljši???

Sem si ga takoj privoščil. Jejžeš, kako je pasalo, mrzlo...

Gor je bil sonček, brez vetra, skratka, lahko bi se cel dan sončil! Pivo pa dva evra, kar nisem mogel verjet! Bi kar gor ostal, a je postajalo kar prevroče in tudi kako kremo bi rabil. Pa sem jo mahnil dol. Počasi.

Japajade. Počasi sem šel prvih šest metrov in pol, potem me je pa spet nekaj prijelo. In sem šel tečt. Čist do dol, do avta. Vmes sem se ustavil trikrat. No, pa v klanec, ker sem šel po Poti modrega moža (pot mora biti vsaj malo drugačna!) nisem tekel, jasno. Tudi fotko sem si privoščil. Malce kasneje in čisto majčkeno višje, kot je prva. Skoraj isto, kaj? V ta razgled bi lahko buljil ure in ure... Ampak takole na sliki pa ni prav nič posebnega, hm.

Malo je bilo že vroče, jaz pa brez vode. Pametno. Pa še tečem in tečem in tečem. Hm, do avta sem pritekel v 1:10 kar dobro zmatran. 3:07 vse skupaj, kar daje misliti na naslednjič, anede!?

Po mojem sem bil tudi malo dehidriran, ker sem šele zdajle, popoldan, kolikor toliko ok in me ne žeja več tako neznosno. Voda človek, voda!!!

Oddahnil sem si tudi, ker se je oprema (spet) pokazala za vredno in tokrat nisem padel. Gleženj z Grintovca je že povsem pozabljen in čeprav sem in tja hoče še nekaj bolet, se ne zmenim zanj. Zdaj sem pa lahko tekel in noge so se mi zelo dobro počutile, vsekakor je v teh supergah mnogo bolje tečt, kot v gojzarjih. Sem pa imel s seboj palice kot previdnostni ukrep.

Torej, hotel sem povedat, DA napredujem. Zadnjič sem popravil Limbarsko za deset minut, Murovico kar naprej izboljšujem, 10ko sem tekel pod uro, danes sem prišel gor pol ure prej in deset minut prej dol... Ja, napredujem! Sicer rezultati niso ne vem kaj, a so moji. Najbrž tudi nikoli ne bodo ne vem kako dobri, a to mi je povsem vseeno. Letos sem, sva, smo naredili glede tega ogromno in si pokazali pot vnaprej. Jesen bo še dolga in lepa in tokrat se tudi za zimo ni bati, da bi kaj preveč počivali!

Ni vsak dan prvi dan!

Ta je čisto poseben in si ga nekateri presneto dobro zapomnijo. Jaz seveda ne spadam mednje, pojma nimam, kaj in kako je bilo prvega dne v šoli. Pa saj to je bilo že stoletja nazaj!

Danes je prvi razred bolj nadaljevanje vrtca in vse se po tem ravna. Za prvi dan je bila dovolj igrica. In to je to.

Potem smo pa šli v Ljubljano. Sicer sem godrnjal, ampak vseeno. Saj sem imel čisto prav, cel center ljubljane je namreč ena sama patetika. Najprej to, da je vse razkopano. Super.

In potem ti bifeji in restavracije in vse mora bit fensi in super in ne vem kaj. Za mene ni čisto nič več v stari lj. Odkar je še Pavla prodala, še na pošten pir ne morem več. Saj niti ne verjamem, da ga majo...

Eh, še tista uboga kava, ki sem jo naročil s smetano, ni bilo smetane... Za zjokat, kot da je smetana nekaj prav posebno hudega in se ne da nikjer dobit? Ma, precej ubogo je vse skupaj, sam blišč brez kake dodane vrednosti. Bebasti bifeji pa vsaka dva metra... Ja, star sem že, nič več me ne vleče v mesta!

Ker sva morala s Tamaučkom Prvošolčkom nekaj časa čakati, sva se namenila na Grad. Tam že dolgo nisem bil, vzpenjače sploh še nisem videl. Igrišče je super, a le, če bi bilo odklenjeno.

Mostovi so kar fajni, so se mi spet malo noge tresle. Tamaučku ni bilo nič. Jasno.

Vhod v dvorano... Jej, kaki spomini na lumparije, ko je bilo vse skupaj še v gradnji...

Pa na vrhu ploščad, najbrž je tukaj kino, anede? Midva sva nogomet s kostanjem igrala.

Vzpenjača. Hja... Super, saj je bila kar polna. Samo ne vem, v čem je fora. A je daleč??? A smo res že take riti?

Razgled me tudi ne pritegne več. Ja, ja, tamle je tole, tisto je to, tamle... Eh, brezveze.

Robbov vodnjak že na daleč zgleda... hja, plastičen.

Sicer pa je itak vse prekopano in se giblješ med kockami, tovornjaki, teptalci in položenimi deskami.

Takole je moje videnje ljubljane. Verjamem, da ni rožnato, sem pač preveč let preživel v njenem srcu, da bi jo še cenil. Morda kdaj drugič, v kakšnem drugem času, ob kaki drugi priložnosti.

Pa mi je na koncu le dala odpustek, kljub mojemu negodovanju in besnenju čez njo... Za to sem ji seveda hvaležen, ampak mnenja ne bom spreminjal.

Za las, tistega pred mano ja, mene ne. Niti položnice.

Eni gredo v gmajno, drugi v gozd, tretji pa v hosto.

Mi smo šli kar tako. Ker je bil lep dan in ker je bilo treba malo raztegnit nogice. Malo je treba tudi razmislit kako naprej, še posebej zdaj, ko je treking za nama. Prvič greš ponavadi za to, da poskusiš, da vidiš, kako je in če ti je sploh všeč. Če je to to.

Helena je že kar dobro razmislila. Jaz še nisem tako daleč oz. moje misli se še niso povsem izkristalizirale. Mislim pa, da mi JE všeč!

Še preden smo dodobra zapustili civilizacijo (vsaj navidezno!), smo opazovali, kako se je bager kar sam postavil na tla. Heh, še nikoli videl kaj takega!

Načeloma smo šli iskat gobe. Kot vedno, jih tudi tokrat ni bilo. Še mušnic ne, sploh nobene. Zakaj rastejo v Preddvoru, tukaj pa ne? Sicer se pa nismo kaj veliko sekirali, razgledi so bili danes dopoldan fantastični!

Tako lepo je bilo tam sredi trav in neba brez oblačka, da sta še oba tamaučka uživala do konca.  Hosta je bila enkratna, tako fino kontrastna, da bi hodil po njej cel dan. Pa tudi od včeraj se mi ni nič zamerila, čeprav sva precej zoprno in strmo prečila...

In ker ni bilo gob, smo imeli učne ure in nabrali vse drugo! Za vzorce. Le kostanja sta bila dva, da sta si delala družbo.

Včasih se človek sprašuje, kako je sploh lahko tako lepo? Pet minut stran greš in svet postane drugačen. Seveda le, če si sam tega želiš.

Vesel sem in zadovoljen, da nama to uspe in da se tega zavedava. Da to lahko imava in da veva kje najti.

Jutri se začne šola, Tamaučkov prvi dan. Flori gre v razredno stopnjo, Mitjev tretji letnik, Tadejin še en mesec počitnic. Povsem novo obdobje za vse nas.

In svet bo pritisnil z vso močjo!

Oh, kar trese me od navdušenja, od vsega lepega, od vsega, kar se je danes dogajalo!

Mogoče bom malo zmeden, ampak... bil je najin Prvi treking! Toliko skrbi, pričakovanj, strahov, razburjenja se je danes naenkrat zlilo v nekaj enkratnega! Zdaj bi seveda najraje vpil v nebo in bil ponosen nase, na naju, zdaj bi najraje skakal do stropa, zdaj bi najraje... saj niti ne vem!

Začela sva s polno pričakovanji, pravzaprav mirna in pripravljena. S strahovi smo opravili ponoči. Na fotki sem se postavil kot kakšen veliki zaščitnik... Eh.

Dobila sva kartico za štempljat, na katero sva pazila bolj kot na vse drugo! Mater, če bi jo izgubila... 

Za prihod in vse sva si vzela dovolj časa, da ja ne bi po nepotrebnem kam bezljala in vse skupaj zafrknila. A vseeno je bil kar naenkrat čas za start!

Sicer sem vedel, da se bodo vsi pognali na startu, ampak... madonca! Vsi so odbrzeli ko nori!!! Uau. Ampak midva se nisva dala. Sva šla kar po svoje. Še posebej od začetka je treba pazit!

In... kako naj priznam... ja... seveda... no... Ma, ja. Takoj v začetku, na prvi preizkušnji, na prvem razpotju, ki me je skrbel, je moja orientacija pogrnila kot je dolga in široka! Jebela cesta, ne moreš verjet. Bom se še posipal s pepelom, ker tole je pravzaprav cela blamaža.

Kakorkoli že, moje odločitve so pripeljale do strmin in brezpotij že takoj v začetku.

Nisva se ravno izgubila, ker sva čez čas prišla na pravo pot, vendar pa sva izgubila, tako na palec, sigurno pol ure. Takole nekako pa sva ta del opravila:

Prva KT je bila živa, a je človek že šel dol... Še sreča, da sva ga srečala malo pod vrhom! Pa je moral spet nazaj na KT!

Se je potem izkazalo, da nisva čisto zadnja in da še par ljudi išče KT. Upam, da jih je še malo počakal!

Od tam naprej je bilo treba po grebenu, s katerega je bil tako lep razgled, da bi se najraje kar ustavil, se zavalil v travo in občudoval pokrajino okoli mene! Slike na žalost ne morejo pričarat občutka...

A je bilo treba naprej! Do Kališča nisem pričakoval nobenih težav z orientacijo, saj sva tukaj že hodila, pot pa je markirana in polna smerokazov. Tekala še vedno nisva, prevelike strmine, prostora pa za nogico desetletnika. Pojma nimam, kako so ostali tukaj lahko leteli...

Pa sva vseeno kar dobro šla. Markiran čas sva prepolovila, za naju super! Tako sva bila kar naenkrat pri Hudičevem borštu.

Napolniva vodo in do Kališča je bila le še formalnost. Markirana pot in obet koče naju je sicer spravil v tišino, se mi pa zdi, da sva kar dobro šla. Na Kališču sva namreč končno tudi srečala par tekmovalcev!

Ustavljanje le za vodo in gremo naprej. Točno sem vedel, kam je treba it za naslednjo točko.

In... in... in... SPET! Lahko bi dobil nagrado za orientacista leta. Popolna nemarnost! Tole je znak (ki sva ga seveda slikala šele potem) in kjer bi morala zaviti levo!

Pa nisva. Ker sem bil poln samega sebe. Ker sem Vedel! No, rezultat je bil takle:

Tista črta navzgor je povsem brezveze. Trinajst minut... Pa še kar fino v klanec je šlo! Mater, na tole finto sem padel:

Najprej je odcep na desno. Potem greš malo naprej in je odcep še na levo. Jasno ko pasulj, anede?! No, karte so pač take, realnost je včasih drugačna. Saj, če ne bi bilo table, potem bi se že rešil in našel opravičilo... ampak, da sem tablo spregledal, kjer je lepo pisalo, da ZAVIJ LEVO! Površnost brez primere, ki naju je stala trinajst minut, kar sicer ni veliko, ampak nekaj jeze pa je povzročilo. Ni problem, če človek kaj zafrkne, ampak površnost??!!

Mogoče se na sliki ravno ne vidi, ampak jezna je, ja!

Seveda sva izvir potem našla.

In sva šla nazaj kar po isti poti. Tam je sicer bila ena potka, ki bi morda bila dobra, a kakega zaupanja v svojo navigacijo nisem imel več niti sam! Bolje par metrov višje in nazaj, pa zato bolj sigurno.

Dol s Kališča se vleče. Bližnjice so grozne in kar naprej je nekaj drselo. Sva pa začela kar nekaj tekat, zmatranost se naju še ni lotevala. Ampak vseeno se je vleklo. Hvala bogu, da sva zadnji bolj siten odcep našla iz prve in brez problema. Če mi pa še to ne bi šlo... Ojej!

Dol sva priletela pravzaprav prav enkratne volje, polna volje in energije. Sva kar tekla, do cilja! Počez, čez vse travnike!

Tale konček nama je tudi uspel. Prav neverjetno, da se nisva zaplezala kam med hiše...

In potem kar naenkrat cilj. CILJ. Ha! Saj kar ne moreš verjet!

Najbrž se navadiš na vso to navdušenje, kaj? Midva imava še zdajle tak nasmešek... Morda ostane še čez teden!

Okoli Storžiča 2009, 21.97km, 5:30h, 2018 vm. Ne čisto zadnja. Juhej!

Tole je le prvo navdušeno poročanje o samem Trekingu. Ostala razmišljanja, o sami orientaciji(!), o opremi, o lepotah in hitrosti, o tekmovalnosti, o... še sledijo! Ko bom malce bolj prizemljen!

GALERIJA

Pa nam je le uspelo! Sicer le trem, a ker je bil z nama najmlajši, je pač bil čisto lep družinski pohod. Mi trije smo pač toliko žilavi, da se nam da in da zmoremo.

Človek dobi v dvodnevnem pohodu vtisov toliko, da jih nikakor ne more sproti obdelati. Ne gre, preprosto ne gre. Danes imam tako polno glavo, da komaj vem, kje je. Še sreča, da je treking prestavljen na jutri, ni mi povsem jasno, kako bi bilo, če bi se danes že podila okoli Storžiča... Včasih pa tudi fronta na soboto pride prav, čeprav se sliši še tako neverjetno!

Zaradi gornjih razlogov, bo tokrat vse le bolj dokumentarno. Sicer pa: kdaj pa ni?

Cel teden smo pohod prestavljali, pa drva so bila vmes, pa... ja, na koncu smo izbrali kar lepa dva dneva!

Začeli smo še od precej daleč. Ko ni niti zgledalo, da bomo sploh kdaj prilezli gor!

Brez kakih velikih peripetij, res pa, da malce pozno, smo začeli kar spodaj, v Završnici, pri jezeru. Kakor se je potem na koncu izkazalo, je bila prva ura pravzaprav še najtežja od vseh! A nič takega, kar se ne bi dalo s počitkom omiliti!

En, dva, tri (1:30h) pa smo bili že na Valvazorju! Uff, kako zrihtano!

In ko smo popili dve kokakoli za moč, je šlo kot strela naprej! Sva skoraj še drva vzela!

Ampak pri toliko prtljage, otroku, za katerega nisva vedela ali bo zmogel ali ne in najini ne-moči... Ne, nisva bila pridna planica, drva so ostala dol. Že brez njih je bilo povsem dovolj težko, a smo kar kmalu prišli iz gozda.

Ko pa enkrat vidiš vrh... ni več daleč! Šest ur vsega skupaj. Tamauček, čestitke!

Niti ne razumem, zakaj je tale križ pravzaprav malce pod vrhom... najbrž ima kaj opraviti z varnostjo? Tamle, čisto na vrhu je res precej vrtoglavo.

Ker se nam je kar malo mudilo zaradi možnosti neviht, ki jih seveda potem ni bilo, smo bili gor že kar zgodaj. Potem smo pretaknili vsak kamen, si ogledali vse podolgem in počez in uživali vsak trenutek!

Pa je bilo treba še jest pa pit, pa počivat, pa... in čisto nobenega človeka več od štirih naprej. Mater sem užival v samoti, gor nad dolino, s prekrasnim razgledom, vremenom... Oh. Neopisljivo.

In čeprav se ni nič kaj dogajalo, je bil vrh vseeno polno dogajanja.

Smo malo pomagali.

Smo občudovali sončni zahod.

Smo občudovali lučke v dolini.

Smo občudovali sončni vzhod.

Jedli in gledali zajtrk.

Prvič videli helikopter tako od blizu!

Potem pa se je bilo potrebno poslovit. Dan je bil dolg, en dolg pa nas še čaka in najbrž še malce več poti!

Začeli - pravzaprav začela - sva z meliščem! Ki se - na žalost - lahko skrije pred kamniškim. Je zgonjen kot strela, le zadnjih sto metrov je super. Sva prišla dol brez padca, vriskala sva pa ko nora! In Tamauček se je kar lepo naučil, je pa seveda še mnogo prelahek za melišča.

Potem pa pohod čez nepregledne konte. S počitki in malicami.

Čez ovire iz ruševja.

Čez ovire iz malin. Škoda, da čisto praznih... Še dobro, da niso bile koprive.

Toliko tega, da smo bili vsi mokri!

Čez zapuščene planine.

Do brusnic, ki pa tokrat so bile! Samo pojma nimam, zakaj so bile le meni všeč...

Čisto do izvira Završnice in novega doma, pri katerem smo imeli srečo, da je bil odprt!

Pivo se je prileglo, še bolj pa mrzla izvirska, sveža voda! Brez tega pač ne gre... podajamo se v dolgo dolino.

Tam počasi začenjaš misliti, da si že skoraj na koncu svojega pohoda. Napaka! Nikoli ne smeš prekmalu končati, drugače se res začne vlečti. No, zdržali smo še kar dolgo. Začetne strmine, ko smo jo mahnili raje po poti okoli, kot po cesti (jebela cesta stara karta!).

Do Tinčkove koče in jagrovih koč. Tudi tu je na razpolago voda!

Tu pa smo imeli res že dovolj, vendar nas je čakalo še kar nekaj! Završnica je bila vsaj ta dan najdaljša slovenska dolina! Pa še nikjer niti enega človeka, niti enega avtomobila! Še štopat nismo mogli.

Pa smo vseeno prišli! Do vode, kjer je bilo na žalost samo blato, a konec je bil. Zadnjih šeststo metrov sem še odtekel in tako v stilu zaključil našo epopejo. Ker je bilo presneto lepih osem ur hoje drugega dne!

O zmatranosti in nebogljenosti majhnih otrok pa le toliko, še preden se kdo morda zgrozi, kam vse vlečeva tamaučka: ko sva šla s Tamaučkom včeraj zvečer še po Flori, je začel težit, da bi šel na Primoža. Kar tako, malo tečt...

Temu se pa reče kondicija. Ura spanja v avtu je dovolj regeneracije za cel dan hoje!

Ne vem, ni bilo samo lepo... Težko je opisat s takimi, navadnimi, besedami. Viskoleteče besede pa so lahko hitro patetične. Treba je čutit.

Pravzaprav je precej enostavno: treba je it.