En tak dolg spisek imam. Pa milijon podpisov rabim.

Moram kar začet, drugače ne bo nikoli konca.

Zadnjič sem vrnil umts kartico. V ponedeljek dlančnika. Včeraj prenosnika. Danes telefon.

Jutri dam kartico, v petek namizni računalnik. Potem je s tem delom življenja nepreklicno konec.

In jaz se - kljub neštetim strahovom - veselim kot malo dete!

Vse niti mojega življenja so v mojih rokah in edinole jaz sem odgovoren zase. Ovire so le v lastni glavi.

Če to ni vznemirljivo... kdo - hudiča - pa sploh potrebuje adrenalin?!

Ja, LM je en tak velik dogodek, kjer preprosto moraš bit.

Vsaj do včeraj sem tako mislil. Zdaj pa ne vem več, kako bo vnaprej...

Ampak. Začelo se je včeraj že zelo zgodaj, Helena je vstala že ob 5:15. Jaz sem lahko še poležaval, saj sem imel začetek šele ob pol enajstih. Ampak vseeno je bilo kar nekaj gužve. Bogve zakaj, najbrž tudi vznemirjenost nekaj prinese, bi rekel.

No, Helena je že zdavnaj šla in jaz sem se še dolgo vrtel okrog po hiši, vse že pripravljeno, nič za počet. Pa sva potem končno s tamaučkom šla, nekaj čez osem. Kar se je izkazalo za čisto dobro taktiko, saj pri kinu vič ni bilo več prostora in sva morala iti malo dlje, med ulice. No, pa ni bilo hudega, le proti centru sva jo tako mahala, da je moral imeti tamauček kar svoj maratonček. Saj je bil zadovoljen, ker ga zaradi tekanja ni zeblo. Zjutraj je res še bilo bolj ubogo vreme, le upal sem, da se je Helena dobro oblekla...

Potem sva morala hitet do koornkašev, jih pozdravit, pogledat in zaželet srečno. Tudi kofeta si nisem mogel privoščit, je bilo že treba na cilj čakat in slikat Heleno. Seveda sva bila kar malo pozna, tako da si nisva mogla izbrat kakšnega dobrega prostora, od tule sva videla pa le dolgo, nepretrgano reko tekačev... Kdo pa bi tu koga opazil???

No, tudi midva je nisva! Sem se pa vmes spomnil, da sem doma pozabil...

Jureta!

O, madona, kako so se mi kar zašibila kolena, leden pot me je oblil... direkt na telefon: Jureeeee... Ker ni imel moje številke, me niti klicat ni mogel, še sreča, da ga je potem njegova mama odpeljala v Ljubljano. O, madonca, človeka bi moral pobrat v Dobu, jaz sem pa čisto pozabil. Pozabil. Pozabil. Pozabil.

Injekcija adrenalina. Direkt.

Še sreča, da Jure ni tak paničar in mu je čisto lepo vse uspelo. No, jaz bom imel še dolgo slabo vest. Kar je seveda povsem prav.

Heleno sem potem našel, se preoblekel, dal vse njej, tudi tamaučka in smo šli... proti cilju. Se malo ogrevat, iskat ostale in se psihično pripravljat. In se naprimer - postavit v pravo razdaljo od starta, kar se ogromno tekačev sploh ne zna. Zgužvajo se za ta najhitrejše pa čeprav potem tečejo dve uri dvajset! Ne vem, zakaj so ljudje taki in zakaj mislijo le na lastno rit, za vse ostale jih pa prav briga? Tekači, japajade!

Kar poglejte rezultate - tam, kjer sta neto in bruto povsem skupaj, uvrstitev pa v drugi polovici... Eh. Jaz sem do starta potreboval pet minut in pol. Kar pomeni, da sem se postavil povsem pravilno!

Jah, nič, potem smo pa kar šli... Sem se hotel držat zajčka na 4:30, ampak sem po dveh, treh km odnehal. Je bil za malček prehiter, jaz pa nisem vedel, kako mi sploh bo na tehle 21. Zato se nisem preveč trudil, do konca je še dolga, sem si govoril.

In potem smo tekli... v Dravljah sem jih še imel nekaj zraven:

Potem pa vedno manj... kar naenkrat je bilo vse prazno...

jaz pa sam samcat...

Le sem in tja kdo, sem se že spraševal ali nisem kje kiksnil?

Kakor se vidi, mi je bilo presneto dolgčas. In to kljub navijačem, tekačev, gužvi ipd. Vse skupaj mi je najedalo živce in nič se mi ni dalo, tekel pa sem kot stroj. Sicer počasi, a vztrajno, več ali manj sem tempo držal kar naprej enak. Vmes pa malo sms-jal, slikal, pošiljal slikice na inet in podobno. Kaj pa čem drugega?

Po desetih km je bilo kar lažje in kar naenkrat je bil tu šestnajsti km. Potem so se pa že začele oglašati sirene in še preden sem zavil na bratovševo, so mi že bili za petami:

Komaj, da sem jih videl! Za fotko sem se prav pripravil že prej, ker sem vedel, da bo naredilo le vuuuš!

Potem pa spet tek, pa voda, pa tek, pa voda, pa tek, pa voda, pa tek, pa voda... no, približno. Nekako tako. Kar naprej je bilo nekaj in kar ne moreš in ne moreš izklopit. So navijači potem je že voda. Pa napitki. Pa navijači. Pa ta prva ženska mimo. Pa... Uhhh, na koncu mi je šlo vse že kar malo na živce... pa pojma nimam zakaj!

Po uri sodeč sem potem začel malo hitreje, zadnja dva km sem malo, ampak res malo, pospešil. Dva km pa vem, koliko je to, kajne? Se ni bilo bati, da bi potem na koncu skupaj zlezel. Čeprav sem prišel čisto lepo do 192 obratov, kaj več kot le samega konca v tem tempu ne bi nikakor zmogel.

Postavitev moči je bila torej zame povsem optimalna. Vse, kar bi bilo hitreje, bi že lahko rezultiralo v čisto izčrpanje ali celo kaj hujšega. Morda sem le enkrat, nekje okrog Brda, nekaj zaspal in je padel pulz pod 170. Drugače pa lepo v povprečju 172 obratov. Za 21km kar veliko, a se je izkazalo, da gre!

Zaradi tiste špice na koncu sem pa bil zmatran, ampak kam bi pa prišli, če bi v cilj pritekel kot turist?

Torej sem se čisto lepo potrudil.

Potem pa še na obveznega piščanca pod Šmarno goro. Krti. Letos smo bili res pridni, kar veliko nas je šlo!

Jaz sem seveda najpočasnejši, ampak eden mora tudi to bit, anede?

Sem pa zato več piščanca pojedel. In na koncu nisem vedel ali sem bolj zmatran od teka ali od hrane... Eh, kot vedno! Se pa danes počutim čisto ok, noge so malce res lesene, a nikakor ne preveč. Toliko, da vem, da sem tekel. Kar pa je tudi prav.

In moj prvi polmaraton je bil tako končan. 2:21:44. Obljuba, dana v prednovoletnem času mojim Srčnim pa izpolnjena! Letos moram resnično pazit, kaj govorim in obljubljam, drugače bom gledal dva presneto dolgočasna kroga...

Me pa skrbi par stvari. Takih, čudnih stvari. Prva je ta, da me cestne dirke sploh ne veselijo. Druga pa je ta, da mi tale, včerajšnji maraton sploh ni prišel do živega. Sploh ne. Čisto nič. Na žalost me množica ni navdušila, navijači me niso ponesli zadnje metre... Kako in zakaj? Je tretjič že dovolj? Se res tako hitro naveličam prav vsega?!

Zavedam se, da bi mi bilo bolj všeč, če bi se včeraj podil po našem Ciclju, Murovici, se matral proti Jarškemu, na Sedlo! Kar nekaj pomeni, kajne?

Vendar pa, če pogledam v prihodnost, res je, morda me cestni maratoni ne bodo več privlačevali, a nekaj takih tekem se bo v vsakem primeru treba udeležit. Sladkih6, Formaraton in najbrž tudi 15. LM.

Ja, LM je en tak velik dogodek, kjer preprosto moraš bit.

Jah. Obljubo sem torej izpolnil.

Izpolnil sem tudi zadani si čas. Skratka, danes je bil čist super dan.

14. Ljubljanski Maraton, 21 km, 2:27:18 bruto, kar je naneslo 2:21:44 neto.

Več, kot bi si pravzaprav lahko želel.

Zadnje čase bolj malo pišem o svojih treningih in izletih. Bolj jamram (kot pač vedno), kako nič ne treniram in tako naprej.

Pa niti ni to tako res. Le jamrat je fino in sčasoma se kar navadiš. Jamrat. To pa seveda ni fino in počasi bom moral malo pazit, da mi ne preide v navado. Nisem več najmlajši in res ne bi bil rad stara sitnoba. Čeprav se mi včasih zdi, da se prav v to spreminjam. Je pa najbrž res, da sem v teh letih mnogo bolj zahteven in da se ne dam odpravit kar tako. Pri dosti stvareh potem kar težim in težim, ker preprosto nočem samo zmignit z rameni in bit v tem sveti indiferenten.

Ker se mi zdi, da je indifirentnosti in ignorance popolnoma preveč in se stvari dogajajo kar tako. In le zato, ker nihče ne povzdigne glasu. In se nobenemu ne da. In... in... in... Če sem pa zaradi tega siten, pa tudi v redu. Briga me.

Čaki, nekaj povsem drugega sem hotel povedat, pa sem zavil nekam drugam.

Z Wego sva v zadnjem času kar ene dvakrat napadla Gradiško. Enkrat sem celo pritekel tja in potem naredil še dva kroga. Aha, seveda! Vse za kremšnite! No, takrat se je nabralo kar 14km. Zame super. Naslednji teden sva naredila pa dva kroga, je že zadnji teden pred tekmo in je treba počivat... Že to veliko pove, da sem drugič pozabil uro in da mi je bilo povsem vseeno kaj in kako tečem... Hm? No, tale tek mi drugače je kar šel, čeprav bi v začetku dal vse, da mi ne bi bilo treba. Gradiško mi tudi še vedno ne gre in ne gre, ravno odtečem dva kroga, ko se šele dovolj ogrejem za tiste klance, ampak po dveh krogih mi je pa tudi že toliko dolgčas, da se mi ne da več. Kaj torej naredit?

Z otroci smo šli zadnji lepi dan na Primoža. Uuu, še Helena je tokrat rekla, da je prvič, kar se sploh ni poznalo, da imava otroke s seboj. Kar pomeni, da smo kar šibali. Sicer pa res, sem jih kar fino motiviral in smo leteli malo gor in malo dol in spet malo gor. Čisto lahko bi rekel, da je bil to tak intervalni trening. Na koncu smo si zaslužili še manjšo snežno ploho.

Potem pa sem jo v enem od zadnjih letošnjih dni dopusta mahnil spet na Malo planino. Že dolgo nisem bil tam in v ponedeljek sem cincal in cincal in cincal. In ravno, ko sem se odločil da grem (malce preden sem na kavču zaspal), je klical še Mare. Pa sva šla skupaj, tako je sigurno mnogo lažje. Me je pa seveda gnal in gnal! Uuuu, sem se nadihal!

Ampak cel življenje bi si očital, če ne bi tisti dan nikamor šel! Pri takem prelepem dnevu je gor srce igralo in igralo in igralo! Požrl bi se, če bi doma ostal, res!

Jarški dom je bil "v ponedeljek zaprto" (ne moreš verjet, od kdaj pa to?), zato sva zavila v Domžalskega. Na čaj je pa bilo treba it. Tam sva pa zato srečala Roziko, ki sva jo skoraj pohodila, tako majhna je še!

Gor je čisto malo snega, največ ga je bilo na cesti, napihanega:

Kakšno jezero, ki pa se nahaja v bolj zatišni legi, pa je tudi že zamrznjeno:

Ker me je Marko gor gnal ko hudiča, sem seveda naredil rekord, sicer za pet minut, ampak pet minut je pa pet minut! 1:51 torej. Uau, mogoče pa iz tega fanta še kdaj kaj bo! Saj sva se kar trudila, čeprav do Primoža je šlo normalno - 40minut nič manj. Bi se moral najbrž prej ogret.

No, ja, tudi dol sva kar pretežni del poti tekla in prišla super hitro, rekord pa ni padel. Je bilo v zgornji polovici poti preveč listja. Kar je luštno, ampak prav letet pa ne gre po tem, nikoli ne veš, kaj je spodaj!

Ha, luštno je. Res.

Na tele hribe pa res ne smem pozabit. Je treba kar hodit, čeprav se ti ne da spokat ven...

Zdajle sem pogruntal, zakaj tole sploh pišem. Za jutri imam tremo! HA!!!! Hvala bogu, sem že mislil, da me ne bo nikoli strah prijel in da bo kar šlo tako brezveze mimo. To pa ne bi bilo dobro, 21km pa tudi ni čisto malo. V vsakem primeru jih je treba jemat po pameti in ne površno!

IX. Srečanje ZEVSa in vremenskih navdušencev in hkrati II. Občni Zbor vremenskega društva ZEVS.

Tokrat smo se dobili 17.10., v Krtini. Treba je ohranjat zdravo kulturo druženja in upajmo, da bo ostalo vsaj pri treh srečanjih na leto!

Večina odzivov se je seveda že zgodila, jaz sem tokrat zadnji. Kar nekaj sem motovilil in tako sem šele sedaj prišel do tega, da kaj napišem.

V Krtini je bilo to že tretje srečanje, torej sva vremenarjev vsaj malo navajena. Zelo malo pijejo in zelo malo jejo, tako da s pripravami ni bilo kaj zelo hudega. Spomnim se prvega Srečanja, ko sva pripravila toliko hrane, da smo jo potem še sami jedli cel teden... nič niso ne pojedli ne popili!

Začeli smo s prihodi, ko čakamo in čakamo, kdo bo prvi, kdo bo zadnji! Motoristi seveda med prvimi.

Prihajanja so vedno zanimiva, spoznavanja v polnem teku. Kdo pa si bo zapomnil vse te nove face!?

Potem smo pa kar kmalu zapadli v debato in debate, si menjali izkušnje in si primerjali dolžine.

Da je potem prihajalo do tega, da smo poslikali vse kar leze, gre in leti.

Naš pekač je pekel kostanj - še dobro, da sva ga prišparala, anede! Fant ga je celo zelo dobro spekel, talent!

Potem še debate in debate, o vsem in vsakomur. Še posebej pa o tem, kako srečo imamo danes z vremenom! Včeraj dež, jutri dež, danes pa sonček!

Dokler je bilo še dosti svetlobe, je bilo treba narest še skupinsko, to je seveda obvezno! Jaz sem se na prvi sliki trudil, da mi ne bi slikali moje postrani postaje - slike gredo namreč v anale in kam bi potem prišli, predsednik pa ima postrani vetromer...

Na drugi pa so me dobri ljudje rešili... Vremenska hišica pa je naravnost!

Takole zgleda en navaden človek, ki bi vse, kar ima v rokah, najraje pojedel, pa se zaveda, da tega ne sme...

Sem moral pač počakat, da so eni občudovali Pixno, drugi pa motor. Katerih je bilo več, pa ne vem...

Premaknili smo se namreč k sosedu, v gostilno, kjer smo nadaljevali z uradnim programom Srečanja - II. Občni zbor!

Nisem si mogel kaj, da ne bi kar govoril in govoril. Dokler se Helena ni usedla k meni in mi natanko odmerjala čas, ki sem ga lahko porabil za določeno točko. Hm.

Kar veliko stvari smo si povedali, se pomenili, se pogovorili, se odločili in tako naprej. Res, veliko stvari se je nabralo. Še najbolj nas pesti pomanjkanje tehničnih znanj ter pomanjkanje čimbolj aktivnega članstva. Smo še mlado društvo in nas je - aktivno udeleženih - precej malo. Zaradi tega ne moremo pričakovati kakšnih velikih in hitrih premikov.

Smo pa seveda poudarili tudi naše prednosti, ki jih ni malo. Uspehov pravzaprav tudi ne. Vremensko sceno znamo zatresti in zdi se mi, da jo bomo še parkrat, državni organi se na žalost prepočasi odzivajo in nas mnogo premalo upoštevajo! Kličemo in kličemo k sodelovanju, pri čemer načeloma nočemo pobirati skoraj nikakršnih zaslug, pa vendar se nič ne zgodi...

Vse pravzaprav piše v zapisniku.

Smo se pa toliko časa pogovarjali, da je nastala že tema in kljub lepemu vremenu kar precejšen mraz. Se je bilo treba skrit noter!

Hja, na koncu smo bili že kar fino razigrani, saj je Srečanje povsem uspelo in mislim, da smo se spet imeli enkratno!

Pa drugo leto spet!!!

Ne, nazaj ne gre več.

Celih 21km bom moral tečt. Jej, kaj bo dolgčas. No, mogoče pa tudi ne bo. Kolikor tekačev je prijavljenih, bi moral vsaj vsake pet minut srečat kakšnega znanca.

Čeprav tudi bo bolj težka, ker imam predviden tak dober čas, kar celi dve uri in pol. Še dobro, da je zraven tudi 42km, drugače bi se že vsi pobrali domov...

Zdaj samo upam, da me kaj ne prime do nedelje ali pa si spet kaj zvrnem (kakor zelo rad počnem kakšen dan pred tekmo).

Uff, mogoče pa me bo počasi začenjala prijemat trema?!

Birokracija me vrže iz tira, priznam.

Birokracija je sama sebi namen, dosežena pa je s strani države, ki bi morala skrbeti za lastne državljane in jim omogočati lažje storitve, delo ipd. Pa se vse obrne v popolnoma nasprotno smer.

Števci prometa so bili naprimer ena taka super zadeva. Ki so lepo kazali, kako so obremenjene naše ceste, v katerih delih dneva in tako naprej. V Geostiku sem za njih naredil geografski pregled, kjer se je dalo takoj videti, kje so zastoji oz. če je kje kakšna nesreča, zastoj in podobno. Vse to je kar nekaj časa lepo delalo, imeli so narejeno celo dobro delujočo storitev z vsemi potrebnimi podatki, da ni bilo treba parsat direktno z web strani.

Ampak, zdaj, kar naenkrat, je šla zadeva pod geslo! Geslo, ej! In ostala sta natanko dva števca in to na najbolj prometni cesti, kjer se itak ve, da je celo jutro zastoj... Takšen števec prav nič ne pomaga. In to le en sam, za celo Slovenijo! Ampak, to je zdaj tisto, kar ljudje potrebujemo! To je prav vse, kar rabimo, vse ostalo pa je le za upravljalce cest. Ker podatke potrebujejo oni, ne pa mi, ki se vozimo po vseh teh cestah...

Seveda nisem mogel ostati tiho in sem moral povprašat, kaj se dogaja (ko sem po parih emailih le našel odgovornega):

Lep pozdrav,

kot že povedano spodaj, me zanima ali bi se dalo še vedno dostopati do podatkov o števcih prometa
Sem lastnik spletne stranihttp://www.geostik.si/, ki prikazuje informacije v geogrfski obliki. Števci prometa so mi bili od nekdaj zelo uporabna informacija, ki bi jo v svojem nekomercialnem projektu še vedno rad uporabljal.
S spoštovanjem,
Aleš Kermauner

Odgovor je prišel takšen:

Spoštovani,

podatki s števcev prometa, namenjeni širši javnosti, so objavljeni na spletni strani promet.si.
Podatki na spletni strani drsc.si so namenjeni rednemu delu Direkcije RS za ceste in zato je dostop možen samo z uporabniškim imenom in geslom.

Za pridobitev uporabniškega imena in gesla je potrebno posredovati vlogo, katere podatke mora vloga vsebovati je opredeljeno v Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja in Uredbi o ponovni uporabi informacij javnega značaja.

V vašem pismu sicer navajate, da gre za nekomercialni projekt, vendar je iz same spletne strani razvidno, da se zraven zemljevida objavljajo tudi oglasi. V  primeru vaše vloge za dostop do teh podatkov je potrebno natančno opredeliti ali gre za komercialne spletne strani, kjer se vrši tudi trženje ali ne.

Lep pozdrav,
-------------------------------------------------------------
Sandra Kržan, univ. dipl. pol.
Višja svetovalka III
Ministrstvo za promet
Direkcija Republike Slovenije za ceste
Tržaška cesta 19
1000 Ljubljana

Povsem jasno je, da mi je tole dvignilo pritisk in ne da bi vse skupaj malo prespal - kar bi bilo najbrž pametneje - sem seveda moral odgovoriti na prvo žogo:

Lep pozdrav,

se opravičujem, vendar mislim, da je vaš odgovor res lep birokratski odgovor povprečnega državnega uradnika in ne pripelje nikamor. Še najmanj v sodelovanje in širjenje informacij, ki bi jih država - po mojem mnenju - morala posredovat. Najbrž pa je vmes neka "odgovornost", ki jo posamezna služba prenaša na drugo službo, na koncu pa kratko potegnemo uporabniki, torej državljani. Ampak to tako ali tako ni namenjeno nam, kajne?

Ne vem, namesto, da bi ljudem omogočili, da izpeljujejo vaše informacije naprej na načine, ki so ljudem dostopni, se raje zapirate vase in onemogočate dostop. Kot da bi bili samozadostni! Kar lepo kaže na stopnjo birokratizacije.

Morda pa se res lahko zgodi in obogatim s prikazovanjem oglasov na strani. Morda pa res.

Se opravičujem še enkrat, vendar se ne strinjam ne z vašim načinom dela ne z vašim odgovorom.

S spoštovanjem,
Aleš Kermauner

Razkurijo me taki, politično pravilni, odgovori, ki pravzaprav ne povejo nič pametnega in s katerimi si nimam kaj veliko pomagati. Šele po parih branjih sem prišel do ugotovitve, da je odgovor na moje vprašanje sicer spisan povsem korektno, a vseeno manjka nekaj bistvenih elementov, zaradi česa sem tudi skočil.

In nazadnje me to še najbolj boli. Pravzaprav je z vsem vse ok, vse korektno, vse lepo, nič se ne morem pritoževat. A meni še vedno čisto nič ne pomaga... Na koncu pa vse skupaj izpade tako, da sem jaz kriv. Ker nekaj hočem in težim in skačem in obtožujem in nimam pojma o "informacijah javnega značaja" in "Uredbi o ponovnem... blah, blah, blah..." Pa kaj naj grem zdaj to brat??? Kaj se pa bom kaj bolj spoznal, če bo spisano v tem - korektnem - jeziku? Arggghhhh!

Mogoče se bom pa res spravil študirat Zakon in Uredbo in bogve kaj še vse. Zanalašč. Da bom lahko težil. In jim delal delo, ki si ga tako želijo. In mogoče na koncu, po treh letih bodenja z državo, dobil presneto geslo za dostop. Za katerega bom najbrž moral plačat, ker je geostik tak hud komercialni projekt. In potem bom dobil to presneto geslo... in? Točno vem, kaj bo potem. Kar naprej bo nekdo nekaj spreminjal in jaz se bom kar naprej jezil. Pa bo treba spremenit to, pa barve druge, pa tisto, pa drug uradnik bo hotel nekaj drugega, pa nekdo bo ugotovil, da je geostik ja tako huda komerciala, da je treba... Ah! A sploh ima smisel?

Jada, jada, jada, saj vem, ampak malo se moram spucat!

Updated 23.10.2009

V navalu ideje (in zato ker sem našel obrazec na netu) pošljem Zahtevo na drsc - organ od katerega hočem podatke:

ZAHTEVEK ZA DOSTOP DO PROMETNIH PODATKOV

Podatki o naročniku:
Naročnik: Aleš Kermauner, Simbiont d.o.o.

Naslov: Krtina 36, 1233 Dob

E-mail: Ales.Kermauner@gmail.com     Telefon: 031 402 026    

Namen uporabe podatkov:

Prikazovanje stanja avtomatskih števcev prometa v spletnem servisu geoStik.
Zahteva za dodelitev gesla za dostop do stanja avtomatskih števcev prometa:

Prosimo, da nam posredujete geslo, s katerim bomo lahko dostopali do vašega servisa http://www.drsc.si/stevci/stevci_georss_si.xml, kjer so zbrana trenutna stanja avtomatskih števcev prometa.

Stanja števcev prometa prikazujemo v naši spletni geografski aplikaciji www.geoStik.si kot enega od podatkov pri pregledu prometa po Sloveniji.

Pri dostopu do števcev prometa gre vsekakor za nepridobitno dejavnost, saj se podatkov ne posreduje nikamor in nikomur proti plačilu.

Datum vloge: 21.10.2009      Podpis vlagatelja: Aleš Kermauner

Dokument je elektronsko podpisan.

Z neta sem vzel obrazec - to je pravzaprav čisto pravi obrazec z glavo in znamko organa in vse to! Tukajle sem le skopiral tekst. Dokument tudi podpišem elektronsko, s svojim digitalnim potrdilom. Me prav zanima, kaj bo naslednji korak.

Nato pride 23.10. odgovor. Spet birokratski. Jasno.

Spoštovani g. Kermauner,

v zvezi z vašo  zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, ki ste jo podali 21.10.2009 vas pozivamo,  da jo najkasneje do 28.10.2009 dopolnite z naslednjimi informacijami:
- navedba organa, kateremu se  zahtevek pošilja,

- navedba zastopnika / pooblaščenca podjetja, 

- navedba informacij, ki jih želite ponovno uporabiti,

- na kakšen način se bo vršil prevzem zahtevane informacije,

- kako oziroma za kakšen namen bodo informacije ponovno uporabljene,

- kako in pod kakšnimi pogoji bodo dostopne javnosti.

Lep pozdrav,
------------------------------------------------------------
Sandra Kržan, univ. dipl. pol.
Višja svetovalka III

Ministrstvo za promet
Direkcija Republike Slovenije za ceste
Tržaška cesta 19
1000 Ljubljana

Zdaj pa res ne vem, zakaj sem si vse to zaslužil? Pa kaj takega sploh hočem, da me vlačijo gor in dol kot največjega cepca? Saj sem vendar prav vse napisal v Zahtevi, zakaj naj zdaj dopolnil Zahtevo? Še enkrat isto napišem? Seveda pošljem odgovor:

Lep pozdrav,

zgleda se res nikakor ne razumemo. Mogoče bi bilo res lepo od vas, da bi mi pomagali, ker se - očitno - ne znajdem najbolje.

Kolikor vem, sem poslal zahtevo z glavo Organa, kateremu pošiljam Zahtevo. Saj sem sámo Zahtevo pravzaprav prekopiral iz običajnega in verodostojnega primera Zahteve na portalu samega organa - v tem primeru drsc.

Napisal sem zastopnika podjetja - mene.

Napisal sem točno do katere datoteke želim dostopati in kaj se notri nahaja.

Napisal sem točno, kako bi dostopal do informacij - geslo!

Napisal sem, da bodo dostopne spletni javnosti v obliki spletne storitve in to brez vsakršnega plačila in pogoja.

Napisal sem namen geografskega spletnega servisa geoStik, ki geografsko prikazuje določene dogodke.

Zato res ne razumem kako in predvsem zakaj naj dopolnim svojo zahtevo? Mi lahko prosim pomagate?

Najlepša hvala.

Aleš Kermauner
Simbiont d.o.o.

Zame je to zgleda preveč. Nekdo hoče napisano nekaj točno določenega, kar pa jaz ne morem vedeti, kaj. In zgleda se bomo bongali do onemoglosti. Bom pač pošiljal Zahteve do konca časa in še naprej. Na vsako mi bodo morali pač odgovorit. Prej ali slej mi bo nekdo odgovoril drugače.

Ah, pa se pejt... Kot da hočem priti do dna državnim skrivnostim...

Hudirja, za avtomatske števce prometa gre, za *števce*, ljudje!!!

Konec zgodbe pa se nahaja TULE!

Saj veste, kaj je foto bomba, anede?

Tale je prišla iz naših krajev in jo je treba malce razumet, če hočeš vedet, zakaj in za kaj gre.

Jaz umiram od smeha, čeprav bi se moral zgražat. Ampak si ne morem pomagat, lumparije so pač lumparije in tudi jaz sem včasih (bil) lump. Dokler ostanemo na ravni zafrkancije in to ne čisto banalne, je kar ok.

Nekateri naredijo 4000 km.

Drugi pridejo le na kremšnite in potem govorijo: Wega in jaz sva pretekla 4500km!

Ha!

Bila sva pa oba mal zmatrana... ker sva morala pojest tudi Rajkotove kremšnite...

Nisem zdržal... fotka je tako fenomenalna... čisto lahko bi igrala v Zombiji se vračajo 7.

Končno sem se tudi jaz zganil in uredil spomine - slike.

Ker pišem zadnji - vsi so že napisali kaj, Helena, Wega, Vreme - mi pravzaprav ne ostaja veliko. Veliko je bilo že povedanega, opisanega, poslikanega. Zato upam, da se ne bom ponavljal in brezveze porabljal prostora. V vsakem primeru pa bo to moj pogled na zadevo, s stališča organizatorja in traserja najbrž tudi malo drugačen.

Vse skupaj se ponavadi začne že zdavnaj prej. Vse tiste poti, ki sva jih že tolikokrat prehodila, so se zdaj končno združile in postale eno. Zato je samega trasiranja pravzaprav malo, večinoma se dogaja doma, s karto na mizi in veliko premišljevanja. A to ne pomeni, da ti ni treba čisto nič več, ja, progo je treba na koncu prehodit, da vidiš še tiste male in skrite reči, ki si jih pozabil. Pa pomerit seveda. Naredit ocene kilometrov, časa ipd. Pa še potem se zgodi, da o nekem delu poti preprosto nimaš pojma...

S tamaučkoma smo šli prehodit pohodniško varianto. Jaz pa sem se enkrat potem zagnal čez celo, kar seveda nisem mogel prav na veliko opisat, le meritve in predvidevanja sem lahko spravil v razpis.

Rezultati, navodila, karte in vse, kar vam lahko pride prav ali pa tudi ne, se nahaja tukaj!

Jaz pa bom začel takrat, ko je Helena skoraj končala svoj sestavek. V polni temi in na začetku Izziva. Najinega.

Nehalo je deževati v istem trenutku ko sem odnesel prvo robo v avto. Že to je bilo olajšanje in pol, prav lahko bi deževalo še uro, dve, tri, cel dan...

Prva KT, KT3 Ultra je bila še v temi, bore malo sem videl, še dobro, da lučke nisem pozabil...

Kakorkoli sva vzela, vse hribe je bilo treba v vsakem primeru prehodit, ni načina, da bi prišel do njih z avtom. Murovica, Cicelj, spust dol s Ciclja in potem čez Komovec, to vse sem moral prehodit in naštimat KTje. Kar nekaj dela, je bilo treba začet pač še v temi.

Na Murovici je bilo že malo bolj svetlo, a v gozdu še vedno temačno, nič mi ni bilo, da bi kaj veliko tekel, v mraku sploh nič ne vidim.

Na Ciclju je bilo pa že kar ok, lučko sem lahko snel, ni več pomagala. Je pa bilo še vse sivo in deževo in mokro in le želel sem si lahko kaj takega, kot je bilo pri trasiranju:

Tudi tokrat me je najbolj skrbel spust s Ciclja, morda celo še malo bolj, saj je bilo danes vse mokro. A sem bil trden, saj moram preizkusit progo, potem vsaj nihče ne bo mogel reči, da nisem trpel prav enakih pogojev! In sem jih! Dričal sem se dol kot nor, tokrat sem šel malo bolj levo, kjer je bilo morda malce bolj blatno, a nisem naletaval kar naprej na neprehodne čistine. Nekje na polovici sem celo naletel na kolovoz, ki sem mu potem sledil povsem do ceste in prišel nanjo celih dvajset metrov desno od KT7. Uau. Sicer je bil tudi kolovoz blaten in počasno prehoden - drseč, a vseeno, v suhem bi bil tule dol še petnajst minut prej...

Postavim KT in že je tu Helena.

Čisto dol do potoka pa tokrat res ne bi hodil, bi moral še kako uro prej vstat... Ja, kompas pomaga, tudi takim, ki večkrat tam okrog hodijo, še posebej, če greš rad vedno kje drugje.

Mimo moje KT me je prepeljala na drug hrib in me spet tam pustila. Pridi kmalu!

Sončka sicer (še) ni bilo (slika je s trasiranja), je pa že dišalo po lepem dnevu. Sem se zapodil še v zadnji hrib, prva in druga KT sta mi povsem znani in vedno pridem do njih na isti način. Kar pomeni skoraj naravnost in hitro. Pa čeprav naprimer zadnja KT nima nobene dostopne poti in je povsem skrita v gozdu. Ni problema, sem si dobro zapomnil kje in kako.

Problem pa je z zadnje KT priti do Cilja. Huh, to mi pa je delalo težav in mi jih še. Res je, da lahko urežeš čisti azimut na zahod in boš prišel, a kaj, ko se takoj za hribom pred teboj znajde hudičeva vrtača. Vanjo ne moreš, moraš okrog nje. In potem sem pa že tam, kjer ni muh. Čeprav tokrat sem prišel lepo, malce vijugal sem in tja, a nazadnje povsem zadel letno gledališče. Nesreča je bila le v tem, da sem se šele v zadnjih metrih povsem zmočil! Cel čas sem zdržal suh, niti enkrat padel, evo, na koncu, tik pred ciljem, pa sem se zapodil skozi listnato podrastje zaradi katerega sem bil popolnoma premočen!

No, s hribov sem se prikotalil ravno ko so začeli ljudje hoditi na start. Ufff, za las! Organizacija, pomoč, pozdravljanje... huh, saj nisem vedel, kje se me drži glava. Poleg tega čisto premočen, rezervne hlače pa sem pozabil doma. Pa sem navalil na šnopček, da se ja ne bom prehladil. No, saj kaj prav groznega ni bilo, le čas je še mnogo hitreje letel...

Pol ure/uro po odhodu prvega tekmovalca pa sem že moral kreniti. Na "živo" KT - pri Vrhpoljski cerkvi.

Malo za dvigovanje morale na sredi poti, malo za spodbujanje, malo za vodo, malo za (dovoljena) poživila in malo za pravilno usmerjanje tekmovalcev, ki se bodo zgubljali na poti s hriba. Da jim bom bližje! Dobra strateška točka na kateri sem sušil predvsem svoje stvari...

Kako sta Srčna dva obdelala progo, je seveda cela štorija, ki je jaz ne bi ponavljal. Morda bi le omenil mojstrstvo, ko izgubiš karto in sotekmovalca pa se vseeno vrneš domov živ! Veliko smo se pogovarjali po telefonu, to je pa res. Na koncu sta le uspela in brez karte, a s sotekomvalcem, prišla do cerkve. In če bi ju potem še čakal, da gresta še čez en hrib in... eeeeeeeh.

Sem se jima raje kar pridružil in ju malo priganjal, kar se sicer čudno sliši, a je res. Jaz, mali počasni tekač na kratke proge priganja velika maratonska mačka... Jej, jej, jej. Pa ne da sta bila utrujena? Ampak gasilsko nam je pa vseeno uspel nardit!

Nekje pri predzadnji KT smo pobrali še Bufota, se mi je zdelo, da ima počasi kar dovolj...

In na tistem zadnjem klančku, v tisti zadnji hosti mi je nato v velikem stilu uspelo najprej zvit gleženj in se nato nekje vmes še zvrniti počez, kolikor sem bil dolg in širok. Grrrrr. Seveda pa sem imel spet težavo s prihodom na Cilj, pa tako sem se hotel postavit pred fanti... ampak, saj vemo, kako je v teh primerih. Namesto velikega samozavestnega peljanja vseh izgubljenih (vam bom JAZ pokazal!) čez hosto, sem se zvrnil, si zvil gleženj in se na koncu še skoraj izgubil. Še danes je moj ego precej ranjen in tole prav težko opisujem... Takoj, ampak res, v istem trenutku, kot mi zraste greben, ga moram takoj porezat. Do konca! Saj povsem razumem, da takšnale nadutost in namišljena superiornost ni prav nič dobrega, ampak včasih bi si jo želel vsaj kakih deset minut! Ne pa, da me življenje takoj (TAKOJ) natepe nazaj... Z gležnjem, padcem in povrhu vsega še z izgubljenostjo. Da si ja ne bi kaj pomotoma domišljal.

Moja prehojena pot je zgledala takole - prejšnje dni, ko sem jo umerjal:

Zdaj točno vem, da je treking ena velika dogodivščina. To je povsem dokazano. Je pa pri tem res, da se največ dogaja tistim zadnjim! Neverjetno veliko, tako našim Srčnim in Bufotu in tako zadnjič na Gorjancih nekomu drugemu! Štorij za celo pest, štorije, ki bi si jih lahko noči dolgo govorili ob tabornih ognjih... Dogodivščine.

Dogodivščina pa je seveda tudi organizirati tako dogodivščino. Že s KTji se je začelo, ki smo si jih sposodili pri Tabornikih RST Domžale. Po dogovoru bi jih dobili 11, po telefonu ob prevzemu jih je bilo le še 9, ko smo pa doma pogledali v vrečko, jih je bilo pa le še 7. Opla.

Saj ni hudega, človek se hitro zateče k improvizaciji, a vseeno so potem kakšne stvari čudne, če ne že smešne. Namesto zastavic potem visijo društvene majice, namesto perforatorja pa je flomaster.

Pa je s tem kar šlo in se nihče ni sekiral. Tudi pri teh zanimivih perforatorjih, ne! Eden je imel zvezdico, drugi pa srčka...

Na vsako KT sva napisala še kartico, da bi ja ktji ostali na svojih pozicijah. Najbolj me je bilo strah, da bi ktje nekdo umaknil, pospravil, zanalašč prestavil. Potem je cel hudič... Ampak je zgleda zaleglo, da pospravimo do večera.

Čeprav nisem bil ravno najbolj priden in obljube nisem držal. Pospravljati sem šel šele naslednji dan. Malo zmatran se mi čisto nič ni dalo spet tam naokoli lazit. Pa sem moral. Spet na Murovico.

Pa spet na Cicelj, v vsem tistem rosenju in pripravah na dež in meglenem vremenu... Sem pa tokrat vsaj spustil tek čez drn in strn in sem ubral nekaj spet čisto novega, kar se je izkazalo za čist ok. Pokazalo se je, da tak treking in poznavanje terena v človeku odstrani ves strah - kako bom pa prišel s točke a na točko b? - prav vseeno ti je, točno veš, da boš nekako in nekje že prišel iz hoste (danes je Helena s svojim tekom, ko je kar mimogrede odlutala prek hribčkov domov, dokazala!).

Sicer le za las. Ravno sem sedel v avto, ko se je ulilo ko iz škafa in kolikor se prej sploh nisem sekiral, da je nekaj padalo, bi pa v tisti nevihti sigurno se! Saj sem kar po hitrem postopku zginil s hriba, preden me zalije ali pa kako drevo pade čez cesto... Tako je sekalo, padalo in lilo.

Doma je bilo treba samo še vse posušit... in to je to...

Na koncu bi moral strnit vtise, pa mi kar nekako ne gre. Nekaj stvari je šlo narobe, nekaj stvari je bilo prav super, ostalo pa je kolikor toliko štimalo. Toliko na zunaj.

Na znotraj pa priznam, da sem mnogo preveč (še vedno!) vznemirjen, da bi lahko kaj pametnega povedal! Kar pa ni čudno... saj sem delal le tisto, kar imam rad in bil le s tistimi, ki jih imam rad! Celotni vtis je zame preprosto preveč, da bi ga lahko še razumel, ponotranjil. Preveč sem bil organizatorsko čustveno vpleten, preveč. Preveč sem si želel, da bi uspelo, preveč upal, da bi bilo tekmovalcem všeč, preveč pričakoval in na koncu tudi "preveč" dobil! Polno malho, ki je nikakor še ne morem prebavit!

Pretirano vznesenost še posebej sam zelo rad in zelo hitro označim za patetično. A tokrat se moram strinjat s Heleninimi besedami, saj bi bil sam najraje le še mnogo bolj vznesen...

Sva popolnoma nora ali ima tole kakšen globlji smisel?

Res je, na koncu je bil to en velik, ogromen Izziv. In velik del njega je bil to Najin Izziv. Za Naju.