Mogoče smo pa res tale vikend malce pretiravali. Mogoče.

Petek je že tako od nekdaj poln. Taborniki, prevažanje gor in dol, po Flori na Ig, ena telovadnica, pa druga telovadnica... Ponavadi okrog desetih pademo v posteljo kot ubiti.

Jaz sem pri košarki spet pretiraval in si - spet - načel mečno mišico. Ah. Pa sem si rekel, da se ne bom prav nič sekiral in nič ne upošteval! Briga me pa mišica.

Naslednje jutro smo začeli zgodaj. Najprej Tadeja in Tamauček. V popolni bojni opremi

sta se odpravila s taborniki na sankanje! Za tamaučka enkratno, za Tadejo predvsem naporno!

Odpeljal sem ju v Domžale, potem pa hop mojim hribom naproti!

Res je, bil sem priden! Zelo priden! Na mišico se ne morem prav nič zgovarjat, sem jo kar lepo odmislil in hvala bogu ni prav nič preveč težila. Zagnal sem se v hrib, kot da je zadnjič in teklo je od mene toliko, da sta skozi pore odtekli kar dve konkretni kili!

Vreme je bilo na srečo boljše kot zadnjič! Megla do nekje 1400m, sem se že kar ustrašil...

V megli nisem nič slikal, saj se ne bi nič videlo. Poleg tega pa bi se moral tudi ustavljati. Ha, to pa tokrat sploh ni bilo v planu! Ker sebi samemu sem še najhujši valpet in se ženem in ženem, dokler pač gre.

Sem bil pa na vrhu kar razočaran nad rezultatom: 2:05:33. Celih petnajst minut slabše, kot moj rekord?

Kaj pa sem delal? Sem se prevečkrat zasanjal in pri tem hodil prepočasi? Ali pa je res le to, da sneg vseeno hojo upočasni?

Kaj pa vem, kar malce sem bil jezen nase, ker se nisem "dovolj" potrudil. In zato sem sklenil, da se bom moral pa zato toliko bolj potruditi dol!

Še zadnji pogled na sončka:

in letimo dolini naproti! V snegu gre celo malo lažje dol, veliko bolj naravnost in veliko manj je treba pazit in se izogibat kamnom, koreninam ipd. In sem jo spet gnal in gnal in gnal.

Tam pod Primožem nekje je en tekač mimo mene padel tako hitro, da se mi je kar milo storilo... Ah, kje... zakaj se sploh trudim?!

Pa vendar! 1:01:07! Juhej! To pa je moj rekord! mi je takoj šinilo skozi možgane, v naslednji minuti pa že: pa res nisi mogel spravit pod 1h, a?! Samo ubogo minutko in vse skupaj samo sedem minut in bi prišel gor in dol pod tremi urami! Ah... moramo prihraniti za naslednjič torej?

3:06:40 gor in dol, 13,83km, 1150 vm, 1141kCal. Oja, letelo je! Bolelo kot strela po tistem dolgem klancu navzdol, a je bilo vseeno enkratno! Rekord za dol, rekord za skupen čas. Bo treba drugič še tistih sedem minutk noter spravit, da bo magična meja treh ur premagana.

Mogoče res čudno zgleda, v pehanju za rekordom in čimhitrejšo hojo, pa vendar zagotavljam, da sem se imel povsem enkratno! Opažam, da prav nič manj ne vidim ali opazim, ko sem hitrejši. Sprejemanje se pač spremeni. Skratka - nič bolj ne bi užival v lagodni, počasni hoji.

Domov sem prišel še pred Heleno in Flori, ki sta v meglah Črnivca raziskovali možne prehode. In se kar takoj lotil priprave torte.

In potem ni kaj več veliko časa ostalo, je bilo treba it na pevsko revijo pevskih zborov občine Ig, v Iško vas, kjer je Flori nastopala, zvečer pa proslavit sedemnajstletnika. Sedemnajstletnika! Saj vemo, kako gre, kajne?

Sicer pa rad v stvari se spušča,
o kterih nč ne ve
in ker ter so zlo pogoste
mu vsaj to od rok gre.

Pankrti, Sedemnajst

Zvečer smo nekaj kinkal pred TV in pred knjigo. Huh, pa šele sobota je šla mimo!

Sem pa tja tudi mene prime, da bi se valjal po snegu.

Pa se.

Če sem zdajle povsem pošten, me to vedno prime, ko sem zunaj na snegu, če sem le dovolj oblečen...

Hm. Nedoraslež. Neodraslež.

Ampak preden me ven spravite, tisto pa traja... In nikoli ne grem z veseljem. Le da sem potem ves razigran. Kaj pa vem, čudno je vse skupaj...

Smo imeli obiske zadnjič in je bilo treba it malo ven. Pogledat ali se da na krtinskem hribu tudi kaj sankat. En malo se je dalo.

Itak so na koncu otroci gledali, stari se je pa s sankam fural gor in dol.

Kaj čmo, luštno je pa bilo! Po niti ne tako kratkem sprehodu okoli Krtine in uspešnem sankanju smo bili vsi premočeni in premraženi.

Kuhanček je pasal ko strela.

Letos je treba prej začet. Lani sem začel šele konec januarja, na prvem pohodu s Krti do Miklavža.

Hm, tisti izlet je bil pravzaprav sploh začetek najine bolj resne hoje v hribe. Po tistem sva šele začela lest na Murovico, Primoža itd.

Tako me je lansko leto Stane prvič sploh peljal na Jarški dom in to 15.2. S Heleno sva šla potem prvič skupaj 23.2. Se pravi, da sva letos mnogo bolj pridna!

Vreme nama ni bilo naklonjeno, morala bi it na Sedlo, tam so za mišji rep ujeli sončka, pri nas pa je bila sama megla.

A zaradi tega ni bilo prav nič manj lepo. Ivja je bilo namreč toliko, da ti je kar sapo vzelo!

Hoja je bila kar naporna, snega je seveda povsod dosti. Je pa vse prav lepo shojeno in ni nič kaj hujšega. Sva se pa vseeno kar namatrala.

Zanimivo je, da je potem dol mnogo bolj letelo kot ponavadi. Jasno, z derezami si šel po snegu samo naravnost dol! In sva bila hitra kot strela. Povsem jasno, da sem spet užival kot nor in sem Heleno kar naprej priganjal. Tudi ivja ni smela občudovat! Gremo, gremo, gremo, ne počivat, ne pit, ne jest, ne...

In glej čudo, dva dni so me potem noge bolele.

Nikol se ne bom navadil na te hribe, nikol ne bom imel dovolj kondicije. Nikol, nikol, nikol. Uaaaaaaaaaaa!

14.77km, 3:45:24, 1224 višinskih metrov. Kar 49:46 do Primoža, drugače natanko 2:30 do Jarškega, dol pa 1:15. 0:28 od Primoža. Super hitro dol, čeprav se nama sploh ni zdelo, da greva zelo hitro. Res se pozna sneg in če imaš dereze si lahko res en, dva, tri dol. Če bi še s Primoža dol tekla, pa nisva, ker se nama ni dalo... Eh, pa je šel rekord!

Kaj me vleče v hribe...

Imeti takoj po novem letu rojstni dan, je vedno malce drugače.

Ljudje smo naveličani hrane, pijače, žuranja, dajanja daril, vsega... A čeprav je tako, smo Heleno kar lepo razveselili. Se mi zdi.

Večino je itak pripravila sama, uredila vse, jaz pa sem bil seveda zadolžen za torto. A torto so nam letos prinesli drugi in pravzaprav bi bilo res brez potrebe naredit še eno. Zato sem naredil nekaj drugega. Ker je bila na seznamu francoska kuhinja, mi je preostalo edino tole:

Ne, ne, ni bil golaž, iz tegale je nastala prav presneto slastna čebulna juha! Ampak res! Tudi če čebule človek ne mara, je tole enkratno! Skupaj s kruhki s sirom... ojej, najraje bi jo šel še zdajle delat! Mljask.

Sem pa recept prebral po diagonali - ja, ja, saj vem kaj delam! - in sem seveda pozabil notri vržt še polno stvari. Mislim pa, da ni nihče opazil. Tako sem si pripravil prostor, da ko jo bom naslednjič delal, bo še boljša! Zvito, anede?

Edino to ne vem, kdo jo bo še hotel imet za rojstni dan... Otroci sigurno ne, tam bo treba ostati kar pri tortah!

Smo pa potem žurali, delali skupinske

kjer sem jaz še vedno pod vtisom foto bomb. Ah, včasih se otrok v meni prebudi...

Bilo je skratka super. Še posebno zato, ker se imamo radi!

Odkar služim mnogo manj denarja in odkar sem mnogo več časa doma in odkar bi lahko pisal bloge dan in noč...

točno od takrat imam vedno manj časa za njih.

A so te presnete stvari vedno take? Zapletene?

Tehtnica je ena od tistih zanimivih naprav, ki jih najbrž ne bom nikoli povsem razumel.

In najbrž tudi nisem edini. Kakorkoli vzameš, ljudje se vedno čudimo, ko nam pokaže tisto, kar pač kaže. Ne mi rečt, da to privlačnost, težo, maso kdo razume do potankosti, ha!

Prav zadnjič sem se namreč počutil lahkega kot perešček (no, ne ravno kot perešček ampak tu nekje blizu...) in sem v navalu navdušenja pripravil zvežčič, da si bom napisal to - končno rekordno majhno - težo, in stopil na tehtnico. Tehtnica pa se ni prav nič ozirala na moje občutke pereščka ali "tu nekje blizu", ampak me je direktno užgala s skoraj rekordno veliko težo! Le temu, da sem prej (še) izdihnil se imam za zahvalit, da ni bila res povsem rekordna.

No, v takih primerih tehtnice prav nič ne maram. Malo je manjkalo, da se ni "pokvarila"...

Malo sem bil razočaran, pa še prazniki so se bližali, zato sem sklenil, da me prav nič ne briga in da naj kar kaže, kolikor če, ampak jaz bom jedel, pil, žrl in vse, kar se pač dela med prazniki! In jedel sem prav res kar dovolj. Pravzaprav najbrž mnogo preveč. Kot imam pač v navadi. Če že ješ, potem vsaj jej dostojno!

In zdajle, na koncu praznikov in še rojstnega dne, se počutim tako... no, hm... okroglo? Ja, okroglo je taka lepa beseda, ki me prav lepo trenutno definira... 

Zato sem si rekel: glej, od tu bo šlo samo še navzdol, na višje pa boš težko prišel (čeprav se najbrž da, saj vem!)! Zato si zdajle to napiši v zvežčič in potem bo vse ok - samo še dol bo šlo! In sem stopil na to blesavo tehtnico! Sem hotel še škornje prinest, ampak sem se raje premislil, pretiravat pa tudi ni treba! Sem pa vsaj čim več zraka zajel!

In?!

Mal sem čukast gledal, a prav hitro se mi je izvil krik iz prsi: YEAAAAH! Presneto merilo teže je pokazalo manj kot takrat, ko sem bil "perešček"! Kako je to mogoče, se seveda po moško sploh ne sprašujem, saj niti ni važno! Odplesal sem en ples zmagoslavja, to je pa tudi to. Koga pa še briga gravitacija, teža, masa in podobne neumnosti!

Moja tehtnica je moja najboljša prijateljica! Do naslednjič, ker ji čisto nič ne zaupam...

Zadnjič sem se pritoževal, da mi sneg ne diši. Mogoče to ni čisto res.

Jasno, v snegu se me da še težje spravit iz hiše. Da bi šel tečt? Ni šans. Ampak za v hribe in hribčke pa ne bi smelo biti problema. Počasi se moram navajat na hojo v snegu, gaženje in podobno. V hribih zima traja precej dlje časa in če znaš in rad hodiš v snegu, ti ni treba čakat na junij, da bi šel na Sedlo.

Ampak začel bom bolj počasi.

Lani sva s Heleno od januarja do marca kar nekaj hribčkov prehodila, spomnim pa se, da sva od tega le ene trikrat kaj več gazila, drugače je bilo bolj suho. Zato nimam kakih velikih izkušenj s snegom. Po pravici povedano se ga celo malce bojim.

Zato pa, kot vedno pri mojih strahovih, se ga lotevam. Sicer počasi, ampak vseeno.

Markota ni težko nahecat, da bi šla kam v hribe. Je vedno pripravljen na kaj takega. V petek sva bila še prepričana, da bova šla na Malo planino, a sva se potem v soboto zjutraj malo premislila. Jo stisneva na domačo Murovico, bo čisto dovolj v tem snegu! Kar od doma, pa bo.

Pa sva šla malo gazit.

Po cestah je šlo hitro in enostavno. Po neshojeni poti pa malce težje. Včeraj je sicer moral nekdo hodit, tako je bilo vsaj malo lažje, danes pa sva bila s te smeri prva! Seveda brez slike ne gre!

Gor na Murovici sva malo gledala naokoli, potem sva pa rekla, da je najbolje, da jo mahneva kar malce počez. Saj je sneg.

Skozi gozd gre prav enostavno. Na čistini pa sva padla v 40-50cm snega, kar je bila prava muka. Najprej sem mislil, kako bom lahkotno odtekel tole do dol, na koncu pa sem skoraj dušo spustil... Težek sneg je presneto težko odrivat. Druga alternativa - prav nič boljša - pa je dvigovati noge pol metra v luft. Enkratno!

Ma, ja, uživala sva ko nora, snega je bilo res kar precej!

Do dol se mi je potem kar vleklo, se mi je kar naprej zdelo, da potrebujeva za dol še mnogo več časa kot za gor. Pa seveda to ni bilo čisto nič res, občutki o dolžinah so včasih so čudni. Res pa je, da se tisti gozd kar ni hotel nehat in če ne bi vedela, da ni še kakšne druge doline v bližini, bi se že začela sekirat.

Sem mislil, da bo potem na karti videti, kako sva hodila cik-cak, pa niti ni bilo tako hudo! Seveda mi nekaj poti manjka, uro sem vžgal šele, ko sem že dobro rintal v klanec!

14.5 kilometra se je nabralo, potrebovala pa sva kar 3:10. Ja, doma me je potem vse bolelo. Že dolgo ne tako! Zdajle zvečer je vse že bolje, sem se pa prej že zasekiral kam neki je šla vsa moja kondicija.

Še bo treba kam v sneg, pa čeprav mi ne paše!

Se mi nikamor ne da. Čeprav sem šel zadnjič na Šmarno in to prav z veseljem.

Ampak preden se spokam ven... jej, na koncu se sploh ne. Pa mučilne naprave tudi še nisem sestavil, kar nekaj odlašam in odlašam.

Pa še vedno jem toliko kot pred prazniki. Čemu??? Ko mi pa že vse škodi in sem po vsaki hrani (taki, ki jo imam rad) kot zombi vsaj dve uri.

Zdajle grem pospravljat novoletne okraske. Dost bo.

V soboto se grem pa znoret in sitnobo spravit ven na kakem hribu. Dost mam. Jamranja.

Tole je le ena od statistik, ki jo imam namen spisati. Tale - spletna - je pravzaprav še najbolj duhamorna, druge bodo imele več slikic.

Ampak treba je malo primerjat z lanskim letom. In tu tudi ostane zapisano, če kdaj potem iščem te podatke, ki si jih nikoli ne zapomnim.

Naše glavno spletno mesto seveda ostaja krtina.com, vsaj po obisku, po drugi strani pa se veliko stvari seli kam drugam. No, obisk še vedno raste, vreme je vseeno ena najbolj iskanih stvari. Poleg tega se opazi, da ZEVS dobro dela in da izdelujemo dobre vremenske napovedi. Vedno več ljudi nam zaupa! To je vsekakor dobro. Celo bounce nam je uspelo zmanjšat za 5%!

Glede na borbe brskalnikov, je bilo leto 2009 v znamenju FFja. Chrome pa gre hitro navzgor.

Pri operacijskih sistemih nič novega. Kot da drugih od winsov sploh ni...

Tole pa dodajam, ker je po mojem takle obisk spletne strani povsem reprezentativni vzorec. Državni operater seveda vodi, vendar pa me preseneča prav dober procent T-2! Po drugi strani pa me malo skrbi MJU. Zakaj visijo toliko pri nas? Arso ali samo javni uslužbenci?

Obisk je pravzaprav enkraten. Zadovoljen.

Zadovoljen sem tudi z geostik-om, kar solidno napreduje. Lahko bi seveda bolje, a pojdimo počasi!

www.geostik.com

137,295 Visits
36,315 Absolute Unique Visitors
170,164 Pageviews
1.24 Average Pageviews
00:01:14 Time on Site
86.79% Bounce Rate
26.38% New Visits

krti.krtina.com

6,592 Visits
2,287 Absolute Unique Visitors
9,515 Pageviews
1.44 Average Pageviews
00:01:01 Time on Site
75.82% Bounce Rate
32.46% New Visits

www.simbiont.si

2,319 Visits
1,699 Absolute Unique Visitors
4,134 Pageviews
1.78 Average Pageviews
00:01:15 Time on Site
71.11% Bounce Rate
71.97% New Visits

www.pixna.net

1,766 Visits
1,068 Absolute Unique Visitors
3,300 Pageviews
1.87 Average Pageviews
00:01:16 Time on Site
73.78% Bounce Rate
59.06% New Visits

forum.zevs.si - tale sicer ni pri nas, je pa pod našim upravljanjem.

626,872 Visits
99,152 Absolute Unique Visitors
5,214,434 Pageviews
8.32 Average Pageviews
00:08:32 Time on Site
19.01% Bounce Rate
15.46% New Visits

To je to za letos, ops!, za lansko leto!

Ker se je vedelo, da bo vreme prekrasno, smo vzeli s seboj taveliko zverino. In če jo že težko nosiš, seveda potem tudi slikaš z njo. Veliko slikaš. Pa še malce več slikaš. Priznati pa je treba, da ima Lubnik prekrasen razgled, vsako kočo se je tako dobro videlo!

Koča na Kriški gori, v letu 2006 smo se prvič matrali s Krti gor! Joj, se spomnim... kakšna muka s tisto malo kondicije!

Kališče. Prej nikoli, lani kar dvakrat. Enkrat s Krti. Drugič Najin Prvi Treking.

Kofce. Po dolgem času spet lani. Dvakrat.

Stol. Jej, eden lepših družinskih izletov!

Sv. Primož. O, tega pa poznamo. In to precej dobro... Od spredi, zadi, vmes, gor in dol! Še Tamauček je takoj rekel: Primožžžžž!

Sv. Jakob. Lani smo pravzaprav začeli z njim. Skoraj na enak dan... v snegu, v soncu. Je bil Jakob kriv, da sva lani potem začela tako dobro hoditi? Srečali smo se potem še enkrat s Krti pri Storžiču, ko so nam pri Franciju ponujali čevapčiče...

Blegoš. Tam pa res nisem bil že... no, ravno toliko kot tu, na Lubniku. Nekih 30-35 let. Poln je ljudi!

Ratitovec. Tudi tu velja 30-35... Še več ljudi!

Šmarna gora. V torek?

Kum. Lani? Predlani? Predlani že... z otroci!

Dom na Krvavcu. Huh, tega je pa malo manj... mogoče kakih 25 let. Enkrat smo bili trije sošolci gor za pusta. Brez smuč, jasno. Neverjetno. Da smo ostali živi...

Zeleni rob. O, ja, lani, s prijatelji!

Triglav s Kredarico in Planiko. 2006-ega že! S tule pa res zgleda tako presneto osamljeno mogočen! Niti enega hriba v bližini, ki bi mu lahko vsaj do ramen prišel!

Odkril sem pa tudi vsaj tri mojstre, ki so lezli po strehi Grintovca. Upam, da so imeli vso potrebno opremo!

In vse to sorško polje s tako prekrasnim ozadjem!!! Jebela cesta, ko sem se kar topil na vrhu...

Seveda pa se najdejo tudi cerkvice za katere preprosto ne vem, kam bi jih vtaknil. Ena njih je tale, morda Sv. Tomaž? Pojma nimam.

In tale, kjer nikoli ne vem - Sv. Jakob, Sv.Mohor ali kaj drugega?

Pa najbrž sem v navalu navdušenja še kakšno kočo spustil! Nekje proti jugu in vzhodu pa je bilo sonce in bi moral počakat do popoldan... Slike Snežnika, Murovice, Ciclja tako niso prav nič uspele... Naprimer Snežnik je takle v brezkontrastju:

A sem že povedal, da je z Lubnika prekrasen razgled? Sploh v takem lepem vremenu... Malo pa je za zavidat telim škofjeločanom!