Še preden sva se včeraj s tamaučkom skregala, sva šla še v špar. Ne vem zakaj ampak meni se špar še nekako najbolj dopade. (Če bi le bil malo večji!) Najbrž zaradi cen, najdražji sosed mi je preprosto dražji. Za tisti nabor hrane, ki ga kupujemo seveda. Saj na koncu se izkaže, da je treba tveganje lepo porazdelit in hodit povsod po malo. Zdaj nam bodo itak v Domžalah odprli še lidl potem pa bo cel halo.

Ampak pri tem domžalskem šparu imam kar naenkrat polno problemov. Že zadnjič sem šel tja, a sem se obrnil, ker nisem imel nič drobiža, brez drobiža pa ne morem dobit nakupovalnega vozička. Da grem pa najprej dvignit denar, zmenjat in nazaj po voziček... Oh, sem naredil to samo enkrat in sem rabil za to cele pol ure. Zato sem šel raje k sosedu, v merkator.

No, včeraj pa sem imel tamaučka s sabo, polne žepe drobiža, a sem se krepko uštel. Ker sem bolj škrte narave (krtinci smo gorenjci, ne?), sem najprej poskušal z vsemi možnimi centi, kar sem jih imel. Pa nič... Ja, madona, katerikoli tolar si noter vtaknil, si ga dobil ampak evri pa samo 1 ali 2. Seveda sem na koncu stlačil notri še kovanec za 50 centov, ki ga potem nisem mogel več vzeti ven. V premražene roke sem se udaril najmanj desetkrat, polomil sem si dva nohta, poskušal celo s ključem, a samo dokler si ga nisem dobro zaril v prst. Potem sem raje odnehal in petdesetaka pustil notri. Mojster in pol...

Potem sem nehal biti šparoven in sem vtaknil noter (v drug voziček seveda) dva evra, ki je čisto lepo prijel.

Zdaj imam pa dvakrat slabo vest. Enkrat zato, ker sem vrgel stran 50 centov (šparoven sem, saj veste...) in drugič zato, ker sem voziček napol onesposobil. Tistega zdaj ne moreš brez klešč vzeti ven. Po drugi strani pa morda komu prav pride, okrog domžalskega špara vedno vidim možakarja, ki razvaža zapuščene vozičke in iz njih jemlje denar, ki ga ljudje pustijo, ker pustijo vozičke kjer jim od ri*i padejo. V časih evra bi se mu moralo bolj splačati. Vendar človeka, odkar je mraz, še nisem videl. Hm.

Ah, koliko težav si lahko naredi človek, kaj?

In to vse zaradi špeze donata, prepečenca in toaletnega papirja... No, pa še počasnega in bolečega umiranja na obroke...

Tamalčki so naporni ko hudir.

Vzgoja je ena taka naporna stvar. Pa saj to že vsi vedo, a ne? Pravijo, da večji otroci, večji problemi. To je morda res, čeprav jaz ne opažam ravno tako.

Jaz imam težave s tamaučki. Tja do štirih let so v svoji trmi in iskanju meja neverjetni. In me spravijo čisto s tira. Ne znajo in nočejo še razumeti in kako jim naj potem kaj dopovem?

Ko padejo še v histerijo pa je vsega konec. In dokler se ne razjezim čisto do konca, probavajo in probavajo, morda pa jim le rata. Pa jim ne. Ampak meni nič ne pomaga, ker se moram resnično razjezit. Vsako hlinjenje jeze je takoj spoznano in kot neresnično neupoštevano. Stvari se umirijo šele ko se resnično razjezim. To sicer vem in svojo jezo brzdam v mejah znosnosti, a vendar je to zame napor. Čez pet minut je za njih vse v redu, meni se pa še tri ure roke tresejo, da o pritisku ne govorim.

Ojej, kaj me je razkuril tamauček danes... Joj, joj. Deset minut sem rabil, da sem ga spravil v sedežek v avtu. Pa potem dvakrat ustavljat avto, ker se je zmuznil ven. Ojej. Najraje bi mu ušesa v žepe dal pa sem raje samo tulil do neba. Drugače me itak ni slišal, ker je tudi on tulil od besa in histerije.

In zdaj se spomnim, da je bilo z našo tamalo čisto podobno. Tja nekje do štirih let, ko je znala že poslušat in se odločat in, čudno, a resnično, biti malo odgovorna.

Včasih pač ni pardona, za vsako stvar se pa ne da zmišljevat, kakor komu paše, tja do neslutenih mej. Meje obstajajo in včasih naleti na njo. Moje meje so nežne v primerjavi z mejami v krutem, resničnem svetu. Življenje tamaučku vodim jaz, ne on mojega. In tako bo še nekaj časa ostalo. Jaz pri tem nisem nič srečen ali zadovoljen, preprosto mislim, da je to moja dolžnost in moja odgovornost. Dokler ne bo pokazal, da zna sam sprejemati odločitve in biti za njih odgovoren, mu bom jaz vodil življenje.

In polagoma prijem popuščal.

Končno se mi je uspelo prebiti skozi vso birokracijo! Hip, hip, hurej!

Vremensko društvo ZEVS
Osnovni podatki društva

Naziv društva: Vremensko društvo ZEVS
Sedež društva: Krtina 36, 1233 DOB
Matična številka: 2076713
Davčna številka: SI 34641475
Poslovni račun: SI56 1830 0025 6285 803
Račun odprt pri Banka Domžale d.d.
e-pošta: zevs@siol.net
Splet: http://fredek.pointclark.net/Mambo/

Registrirani in vplačani domeni ZEVS.SI in SLOMETEO.SI.

Članarina 15€, družinska 25€, do 18. leta brezplačno. Kaj sploh še čakate?

Huh, zdaj bo pa potrebno delat, kajne? No, saj se že trudimo, storitev je že polno, vremenskih postaj veliko, vremenska napoved je že utečena.

Kar tako naprej!

P.S.

Zdaj imamo pri nas doma kar dva predsednika (hiša z največjim povprečjem predsednikov na kvadratni meter). Zato se ne zafrkavat z nami... :))))

Že ob prihodu v vrtec te oplazi slutnja. Povsod sami kupčki blata. Gor, dol, levo, desno. In nato lepi čeveljci, približno takšnile:

Najprej sem deset minut pucal tele male stvari. No, so bili malo bolje, vendar so še vedno puščali lepo sled za seboj.

Ja, kje pa ste bili? "Na 'išču!" A ste po blatu skakali? "Jaaaaaa."

No, fino. Helena je že napovedala skorajšnjo čiščenje. Tamaučka je nemogoče prisilit k temu, da ne bi nog potem na sedeže dajal. Prav matematično formulo obratnega sorazmerja z blatnimi čevlji uporablja. Bolj so blatni, bolj je treba po sedežih ropotat.

Ah, pa kaj bi se sekiral, a ne? Bomo že spucal. Enkrat. Važno, da so se dobro imel!

Kdo od njiju vozi?

Takle mali pesek pa vozi BMWja. Daleč je prigural, daleč...

Ah, mogoče pa samo z žmigovci upravlja!

Ker pri nas ni čisto nič snega, smo pač morali mi malo k njemu. Nikomur se sicer ni dalo, a dan je bil tako lep, prav topel, sončen, sploh prekrasen, da smo kar vse popokali, tudi če so se upirali, in smo šli.

Nekam proti gorenjski sem hotel, nekam proti hribom, da vidim malo pravega snega. Sanke smo naložili, sitnobe pa tudi!

Še sreča, da smo na radiu slišali, da je na koncu AC prava gneča, zato smo kar zavili dol proti Tržiču. Pa smo šli do Ljubelja, a tam z gnečo ni bilo nič drugače. No, pa še v senci je bilo že vse na Zelenici, to pa nam ni dišalo.

Zato smo si našli prostor natanko pod kamero na Ljubelju, kar sem na žalost opazil šele precej pozno, drugače bi si kako sliko shranil.

Za sankat sicer ni bilo, lopat nimamo, smo se pa zato kar metali po snegu. Ko je pa tak lep, snežno bel, nič pokvarjen kot tu v dolini, nič umazan... Oh, se z veseljem noter zariješ, tudi z glavo naprej!

In je kratek čas čisto dovolj za napolnjenje baterij in za uživanje. Razen Leandra nihče od nas nima kombinezona in smo bili hitro vsi čisto mokri. A se nismo sekirali. Luštno je bilo, čeprav je Tadeja še vedno slabe volje...

Ker nisem bil zadovoljen ne z pro-vreme-novimi, ne z Vremenovimi spletnimi kamerami, sem šel delat malo konkurence. Upam, da mi ne bodo vsi skupaj zamerili...

Nekje sicer lepo naredijo, a zelo slabo vzdržujejo in projekti počasi tonejo v pozabo, Vreme ima pa samo kamere od spletne skupnosti. Pa potem Dars, pa DRSC pa oni pa tretji in tako naprej. Preden pogledaš vse, gredo tri ure v nič.

Pa se mi to ni dopadlo in sem naredil nekaj po svoje. Nekaj, kjer bom na enostaven način in hitro videl, kako je kaj po tej naši Sloveniji.

Tako imam zdaj na naslovu www.krtina.com/maps/cams.asp lepo zbrane vse spletne kamere, ki sem jih našel. Zaenkrat sem jih našel 149, kar je precej lepo število, nisem pa seveda še vseh vpisal. To gre precej počasi, saj moram za vsako najti točno lokacijo. Za nekatere seveda to ni problem, o drugih pa nimam najmanjšega pojma, kje sploh so. Potem je pa potrebno določit še nadmorsko višino pa točne koordinate pa stran pa... En kup stvari, ki jih zbiram z vseh koncev. Pa še preračunavat je treba te koordinate za v google maps. Vse skupaj sicer ni težko, je pa dolgotrajen posel. A prej ali slej ga bom že naredil.

V tem trenutku je vpisanih 37 kamer, dodajam jih sproti, kakor imam čas. Če kdo pozna kakšno kamero, ki bi jo lahko še vključil, naj mi kar piše na mail. Če je kolikor toliko on-line, jo bom z veseljem vključil. Prav tako velja, pišite mi, če kje vidite, da sem se zmotil v natančni lokaciji. Slovenija sicer še ni vsa pokrita z najbolj natančnimi kartami, a nekaj se vseeno vidi. In prej ali slej bo tudi to dodano, se ni za bat.

Obstaja manjša težava z velikostjo slik, še posebno Dars je zmagovalec v različnih velikostih, medtem ko ima vsaj drsc vse slike iste velikosti. Morda bom velikosti omejil, morda ne. Zaenkrat se še odločam. Če omejim potem bodo tiste wide slike precej smešne. Morda bom moral celo vsako posebej zmanjševati, kar pa pomeni, da bom moral vpisat podatke o velikosti vsake kamere. Kar se mi pa ne da. Za zdaj. Sicer bi pa morali že vsi imeti velike ekrane! Kajne?

P.S. 31.7.2007 - popravljal linke. Skoraj noben ne drži več, ne moreš verjet... No, pa kamer je zdaj mnogo več: 243.

Kaj sem jaz lačen zdajle... Pojedel bi samega vola! S kožo in kostmi pa še s čim.

No, hm, mogoče pa tudi ne... Ampak nekaj takega pa bi si privoščil:

Brez okraskov in svečk, kar tako, iz rok v usta, kot sem in tja naši otroci. Uau, kaj bi bilo to kul.

Ah, kaj sanjam... doma me čaka kefir pa prepečen'c. Cela gostija takorekoč!

Včeraj sem se šel poštarja. Celo dooolgo uro sem zlagal papirčke v kuverte.

Od začetka ni zgledalo nič posebnega:

ampak čas je kar mineval, jaz pa trgal, zlagal, lepil, zlagal, štampiljal.

Konec je bilo že bolj kaotičen, po 90-ih kuvertah:

Končal sem natanko 12 minut pred zaprtjem naše Pošte. Ker so otroci hoteli z mano, sem še njih naložil in pridrvel do Pošte dve minuti pred zaprtjem.

Tam se je izkazalo, da sem kuverte napačno poštampiljal (napačen kot) in že vse je kazalo, da bom moral ponavljat vajo iz poštnih pošiljk. A sem s klečanjem, bičanjem samega sebe in krokodiljimi solzami v očeh (no, približno...) uspel prepričati skoraj neomajne poštarje, da so mi pogledali skozi prste oz. kuverte.

Tako sem še tam deset minut štampiljal poštnina Plačana... Sem bil vesel, samo, da mi ni treba še enkrat v kuverte zlagat. Huh.

Jaz pa ne bi bil jaz, če ne bi ob plačilu s petnajstimi evri v žepu spet žalostno gledal račun, ki je znašal 18 evrov. Mater, če gre kaj narobe, gre vse narobe... A tokrat se uslužbenke niso več jezile, so že videle, da sem izgubljen primer, z nasmehom so mi odprle vrata (seveda je bila pošta že zaprta) in me počakale, da sem skočil na bankomat.

Zdaj me pa le še zanima, komu vse sem sploh poslal te kuverte. Ne verjamem čisto, da jih bodo vsi dobili, pri taki zmedi...

Podobna zgodba se je zgodila še v knjižnici, kjer sem spet moral uporabiti solze in kolena, a tam sem bil že stari maček, navajen vsega hudega. Pa tudi utrujal ne bom več z istimi zgodbicami, saj je bilo zelo podobno.

Skratka, 25.1. bom proglasil za Dan opravičevanja.

Prvi sneg tudi v Krtini! Neverjetno.

Ob 23:30 zabeležene prve snežinke, ki še sploh niso zgledale kot sneg.

Zjutraj sem moral pa pucat avto, kot da je metlo z vseh strani. Tudi od spodaj. Pa še vse skupaj lepo ledeno... prav prijetno opravilo navsezgodaj!

In to ravno danes, ko sem bil brez KAVE...

Take tri stopnje današnjega ubogega snega pa je zabeležila naša kamera:

prva ob 7:16, cela 2cm:

Druga ob 11:32; se že hitro poslavljamo:

In tretja, kot zadnja; vsega že konec ob 12:49:

Jah, čakamo na novega, a nede?

Ker vem, da boš sebe zjutraj bral, ti polagam na srce:

- danes imaš navsezgodaj zdravnika, kamor moraš priti popolnoma tešč,
- zato zlij kavo stran, če si si jo slučajno skuhal,
- pripravi se na dolgo čakanje in ne pomisli na to, da boš brez kave vsaj do 11h,
- pripravi se na to, da ti bodo rekli da si bolan,
- pripravi se na dodatne tablete, ene so pri štiridesetih premalo,
- pripravi se, da te bodo vsaj malo za ušesa. Si predebel, premalo se giblješ, preveč piješ in kadiš,
- pripravi se, da te bodo prav vsi pomilovalno gledali, ker si tak kot prej opisano,
- pripravi se na špikanje, tapkanje in šlatanje vseh vrst,
- pripravi se na tiho zmajevanje z glavo,
- čisto lahko te zadane še sladkor, holesterol in ostale prijetne stvari,
- nikar ne priznaj, koliko piva popiješ, zaslužil si boš samo presenečen dvig obrvi in celotno preiskavo jeter ter vprašanja o alkoholu v družini. Potem boš šele v ri*i,
- ker kajenja ne boš mogel skrivati, se pripravi na celotno preiskavo pljuč,
- če ne boš šel na rentgen, ti bodo dali pa za pihat v tisti veliki lonec; norčevali se bodo iz tebe, ker ne pihneš kot dvajsetletnik,
- sem že napisal, da bi moral shujšat?
- ker je tvoja zdravnica lauf junkie, nikar ne reci, da se ne ukvarjaš s športom; sem in tja igraš košarko, povej po pravici, tisto pivo potem pa spusti,
- vsem razlagaj, da imaš doma štiri otroke, ki ti ne dajo miru in zato zgledaš tako zmatran. Nikar ne priznaj, da je povezano z zgodnjo uro.

Če se boš vsega držal, si lahko za nagrado na koncu privoščiš dvojno kavo s smetano in tremi cukri. Pa še kak masten krof. Mogoče boš do 13h v službi. To te naj ne bi skrbelo, a nede?

P.S.
Nikar se ne pozabi stuširat! K zdravniku greš, človek!!!

Zjutraj sem Heleni rekel, da je 70% možnosti, da bo danes sneg. Zato sva šla z našim džipkom in nisva vzela vsak svojega avta. Kar je pomenilo, da mora zobarja odpovedat.

Potem je kazalo na tri grozne sestanke. Ampak če je človek pogumen in ima dobro mero potrpljenja, se stvari same od sebe poštimajo. Enega sem imel, en je odpadel, enemu sem se pa ognil. Več kot zadovoljen.

Helena je odpovedala zobarja in se naročila za čez tri mesece, prej ne dobiš.

Vsake pet minut mi telefonira, da morava iti domov, ker so zameti. Hm, malo je jezna, se mi zdi.

Ker pa je z mojim dejanjem postal dan brez obveznosti, smo se spokali na pico. Čeprav je obstajala možnost, da nas zamete. Zato me je Helena kar naprej pošiljala po lopatko. Jeza se počasi nabira.

Na pici smo rekli, da bomo nekaj pojedli, drugo bomo pa domov odnesli. Saj veste, koliko smo domov odnesli, kajne? No, domov smo se bolj odkotalili. Kar ni bilo težko, saj so nas čakali zameti. Jeza se počasi preliva v sarkazem.

Pa še v knjižnico nismo šli zaradi snega. Hm.

In tako sem iz dneva, v katerem smo najprej imeli polno obveznosti, na koncu naredil dan brez obveznosti in dan za pico. In kaj dobim? Samo špikanje, sarkazem in zafrkavanje. Lepa reč. Zahvalnost pa taka!

Kako se reče tistemu, ko led direktno preide v plin? No, tako smo mi prešli iz lakote direktno v nažrtost. In dan je poln.

Dobesedno.

Prepovedim se skušam, kolikor se le da, izogniti.

Za kršenje potrebuješ nadzor. Za prekršeno prepoved potrebuješ kazen. Za izvedbo kazni potrebuješ zapor ali rablja.

Meni pa te vloge zakonodajalca, policaja in rablja niso pisane ravno na kožo.

Lahko pogledam naprimer kajenje. Dobro, prepovem ga lahko. To je najlažja stvar. Tudi kazen bi si najbrž lahko izmislil, a že tu bi se zakompliciralo. Ne bi mogla biti enaka, če se dejanje ponavlja oz. ali bi bila ista, če bi pokadil 1, 5 ali 10? Hm. No, nadzor pa je nemogoč. Pri temu bi čisto odpovedal. Edino, če bi nadzorovanim naštimal kamero na rame. Eh, pa še to bi me lahko enostavno okrog prinesli.

Iz tega, vsaj meni, sledi, da je taka prepoved brezpredmetna. Je samo prepoved zaradi prepovedi. Za kar mislim, da ne prinese nič dobrega.

Najbrž bi lahko našel še veliko podobnih primerov. V nekaterih odpove nadzor, v nekaterih pa kazen. Kaj, če se zadeva ponavlja? Kazen bi bilo potrebno stopnjevati. Do kam? V nedogled? Dokler otroka ne zakleneš v klet? To pa ne gre, kajne?

Spomnim se, ko sem enkrat bral o angleškem najstniku, ki se je pri štirinajstih odločil, da ne gre več v šolo in da ga nič ne briga. Ko ga ja mama zjutraj prišla zjutraj zbudit, je preprosto rekel: ne. Štirinajstletnik je bil najbrž že pol metra višji od mame, spoštovanje nobenega in eto... Reva ni mogla narediti nič. Prav NIČ.

Življenje ima določena pravila, ki se naj bi jih držali, da sploh lahko živimo med seboj. Že na prvi pogled je jasno, da ljudje ne zdržimo ob vseh teh pravilih in da jih - včasih manj, včasih več - radi kršimo. Vprašanje torej ni ali jih bomo kršili ali ne, vprašanje je samo kdaj jih bomo kršili. Torej morajo biti kazni temu primerne. Tukaj ni zaupanja, da nekdo nečesa ne bo naredil, pravila in kazni morajo biti jasna in glasna. Odgovornost porazdeljena.

Včasih nam ta pravila kaj pomenijo, včasih pa tudi ne. Kdo še ni zapeljal skozi rdečo luč? Kdo še peljal hitreje od dovoljene hitrosti? Se nam je zdelo, da smo ga fino us*ali, smo imeli slabo vest? In če nas je nadzor slučajno dobil, smo se jezili nase ali na policaja? Večina najbrž objokuje svojo nesrečo: "ja pa glih mene je moral ustavt!" Pomanjkanje nadzora nam včasih reši kožo, nekateri vse to celo vzamejo za šport in zabavo. Nekaterim pa tudi druga pravila pomenijo zabavo oz. se jim skušajo izogniti. Najbrž to velja prav za vsa pravila.

Včasih pri otrocih prepovedujemo stvari, ki nam osebno niso všeč, medtem ko drugih, takih ki so nam bližje, celo ne prepovemo ali pa jih celo spodbujamo, čeprav niso v otrokovo dobro. Najbrž iz več razlogov, iz ljubega miru, iz nezanimanja, iz... whatever. Težko se je odločit za vsako stvar.

Jaz pri prepovedih ponavadi gledam z druge strani. Iščem pametno razlago zakaj česa ne bi dopustil. Če jo najdem, jo tudi otrokom razložim in jim skušam dopovedati razloge za in razloge proti. Če mi slučajno zadeva sploh ni povšeči in če je nadzor mogoč, določim še kazen v primeru kršitve. A odločim se ne jaz. Odločitev za ali proti prepuščam otroku. Dam mu svobodo odločanja, kar včasih sicer težko nosi, a vedno ponudim tudi možnost, da se jaz odločim v njegovem imenu, če seveda to prepusti meni.

Starši vse prevečkrat prepovedujemo stvari, ki jih samo s pridom izkoriščamo. Otrokom kar naprej tumbamo, kaj je prav in kaj ne, a sebe ne vidimo. Svojih kršitev človek ne opazi ali pa ga preprosto ne zanimajo. Ko nas zasačijo, se sklicujemo na svoje odgovornosti, na svoja leta, na svojo avtoriteto. A otrok je zaradi tega lahko le zmeden. Še posebej, če vse pride brez razlage. Zato se tudi trudim, da bi otrokom svoje vzgibe, svoje interese in svojo dolžnost in odgovornost tudi razložil.

Koliko staršev se pokesa pred otrokom, ker so sami naredili nekaj narobe? Kolikokrat se jim opraviči zaradi krivice, neprimernih besed ali česa drugega?

Če vzamem spet primer. Jaz naprimer v srednji šoli nisem bil ravno cvet pridnosti, špricanja je bilo kar veliko, celo preveč. Otroci to seveda vedo, čeprav kategorično zanikam. ;) Kako naj jim torej špricanje prepovem? Kar tako: "jaz lahko, ti pa ne smeš!"? Jaz mislim, da tako ne smem niti ne morem. Torej moram vzeti drugačen pristop. Kar pomeni, da se spravim na dobre in slabe strani samega špricanja, o tem razglabljam, a ne delam velikega pompa, kako je to grozno. Mogoče je tudi fino. A za sabo potegne določene posledice, ki bi jih moral otrok nositi. Moja naloga je, da otroka spravim skozi osnovno, srednjo šolo in s stališča moje odgovornosti ne morem špricanja podpirati. Moja starševska dolžnost se je torej nestrinjati s samim špricanjem. Pa če mi je (bilo) še tako všeč.

Se mi zdi, da otroci tako razločijo različne naloge in vloge, v katerih nastopamo ljudje in me - vsaj mislim - poskušajo razumeti tudi takrat, ko se ne strinjam z njimi. Je pa to seveda naporno in dolgotrajno.

Uspeh pa na žalost nikakor ni zagotovljen....

Tole zlato, črno, nam je bilo pripeljano danes v zgodnjih jutranjih urah. Za toplo zimo in pomlad kurilno olje Hubat, pravijo. Eh, ko bi le bilo bolj poceni... 1000 litrčkov je pobralo zajeten kupček petstoštiridesetih evrov. A sem vsaj vse vpisal v eurotrackerja. Mogoče si zaslužim vsaj kak hit.

Potem mi je pa še tista zadeva, ki plava na nafti, za merjenje višine, noter v cisterno padla. No, ja, bogve, koliko jih je že notri. Celo pokopališče morda.

Pa še na seminar sem šel s takim dolgim naslovom, kjer so govorili samo o kraticah. Uff, naporno. In šele na koncu zanimivo. Brezplačni seminarji so hudič, če greš, moraš vzet v zakup, da ti bodo nekaj prodajali. In potem moraš to poslušat. Sem pa dobil kosilo, ha!

In potem na pivo. Domov pa v dežju, na obvoznici sem samo trikrat prižgal vse smerne utripalke (štiri žmigovce). Dež, dež, dež in gužva. Ampak ljudi to čisto nič ne moti. Vozijo mi za ritjo, kot v prekrasnem sončnem dnevu. Jaz si pa grizem nohte.

Pa še ni bilo konec. Še na rekreacijo sva šla oba s Heleno.

Zdaj sem pa zmatran ko pes in ne vem ali je hujša reka kratic ali igranje košarke ali to, da sem sprčkal 540E.

Jebela cesta, pa še grmi zunaj ko hudič! Zdaj zdaj bo kaj razgnalo tukaj pri nas, ko je sama tehnika...

Leander steče iz vrtca in hop: "glej oči, glej!" Nekaj začne prčkati po tleh. Seveda nisem zelo natančno gledal, kaj ima, lačen kot sem bil, se mi je mudilo domov, kar samo od sebe mi je ušlo: "pa daj, ne pobiraj stvari s tal!".

Ker je fant lepo vzgojen, je seveda tisto pustil, čeprav se mi zdi, da je bilo bolj zaradi nezanimive oblike stvari kot pa zaradi lepe vzgoje. A pustimo to, ker ni predmet današnje razprave.

Ampak v meni je spodbudil razmišljanje, zakaj sem mu jaz to sploh tako rekel. Kaj si bo otrok mislil? Aha: "stvari ne smem pobirati s tal" ali kaj hudo podobnega najbrž.

In naslednjič, ko bova šla malo na sprehod in bo Oči zagledal 5 evrov, ali kaj drugega nadvse uporabnega na tleh, bo to seveda hitro pobral. In kaj si bo ubogi otrok takrat mislil? Aha: "stari laže, on lahko, jaz pa ne! Nič mu ne bom več verjel...".

Nekaj ne štima, a ne?

Potem sem našel solomonsko rešitev, naslednjič bom rekel takole: "Pust' svinjarijo pr' mer!" Seveda bom pri tem načrtno pozabil omeniti kaj svinjarija sploh je. In če bo slučajno vrtal naprej in z velikimi očki spraševal, kaj je to "svinjarija", se bom moral nekako zmazati ven, a to ne bi smelo biti pretežko.

In ubogi otrok si bo mislil: "uff, stari me je dobr' okrog pr'nesu. Nej mu bo za dons, bo že še na mino padu...".

Potem si pa misliš, da si faca, ko si se pa taaaako dobro spomnil. Japajade...

Jaz imam svoje mnenje. Pa ti imaš svoje mnenje. Pa on ga ima seveda tudi. Ja, in tisti tam, ki kuka izza vogala, ga ima tudi. Skratka, če skrajšamo štorijo: vsi imamo svoja mnenja.

To je pravzaprav lepo. Mogoče ni čisto res v čisto vsakem primeru, malo pa le lahko poenostavim. (Eto, sem že začel...)

Lepo je tudi, če svoja mnenja zagovarjaš. Vprašanje pa je, do kam jih zagovarjati? Do konca? Do bridkega konca ali do triumfalne zmage? Ali nekam vmes, dokler se ti da?

Je moje mnenje pravilno? Je moje mnenje pravilno za vse? Najbrž ni. Celo zelo verjetno je, da ni.

No, moja mnenja so o vseh zadevah zelo raznolika. In so prilagojena meni. Jasno, a ne? Dolga leta sem jih zlagal na kup, kdaj pa kdaj pa tudi kakšno kupil, priznam. Z vsem se mi pa res ne da ukvarjat... In koliko sem jih pripravljen zagovarjat? Težko reči, najbrž do takrat, dokler me kdo ne prepriča v kaj drugega. Včasih se pustim prepričevati, včasih pa kar lepo stisnem rep med noge in si mislim: "ti kar govori... kaj me briga... jaz mislim pa tako!" V tem ne vidim nič slabega, mnenja so lahko različna pa se ni treba zaradi tega požreti.

Mojo napako, če temu tako rečem, vidim predvsem v tem, da dam vsem mnenjem po svoje prav. Prepričan sem namreč, da moje mnenje povsem velja le zame osebno. Za nikogar drugega. Seveda se kdaj tudi jaz poslužujem prepričevanja, a v tem imam natanko toliko možnosti, kot jih imajo drugi pri prepričevanju mene. Vendar pa ponavadi tega ne počnem v tej smeri - v smeri prepričevanja. Povem kako jaz mislim, kako jaz gledam na stvar in kako bi se jaz odločil. Nočem, da moje mnenje obvelja zaradi sile, zaradi prepričevalne spretnosti, rad bi le videl, da se moje mnenje upošteva. Nič drugega.

Tudi zato svojih mnenj ne zagovarjam preveč na silo in nikakor ne pravim, kaj je prav.

Na vsako stvar se da pogledati na več načinov. Nekateri načini so nam skriti, medtem ko jih drugi vidijo. To se mi zdi enkratno. Le tako se lahko kdaj kaj naučim in grem naprej. 

Kar naprej se nekaj polariziramo, eni beli, drugi črni, eni za to, drugi proti temu. Debate privedejo do vrhuncev, ko se vsi samo še zmerjajo. A nihče ne pogleda vase in se vpraša ali res popolnoma stoji za svojim mnenjem. Razlike med tem, kaj mislimo in tistim, kar delamo, so vedno večje. Vse je vedno narobe, pri tem pa pozabljamo, da svet stoji na nas. Da smo mi tisti, ki ta svet vrtimo. Da mi vzgajamo svoje otroke in jih učimo. Pa jih? Da bo svet lepši?

Japajade.

Svet je v barvah, kajne?

Tole spremenljivo vreme zadnje čase nam naredi ogromen skok v obiskanosti. Še posebej vremensko napoved si ljudje radi ogledujejo. In kakor hitreje se spreminja vreme, toliko hitreje vsi gledajo kakšno bo. Skratka, porast v obiskanosti je lahko tudi do petkratna.

Tudi, če ne bi gledal ven in bi bil kar naprej v kleti (oh, sreče!) med kupom tehnične opreme, bi dovolj dobro vedel, kdaj se pripravlja na dež. Kaj šele na sneg! Takrat obisk podivja. Če pravilno sklepam, to pomeni, da bolj ko je slabo vreme, bolj profitiram. Ja, ok, pa naj bo tako...

In tako je tudi te čase. Trudim se povečat tele naše zmogljivosti, a Siol in Telekom sta neomajna. Počasi, počasi...

Ljubiteljskih vremenskih postaj ima ZEVS pod okriljem že kar nekaj, karta se lepo polni, le tamle, na dolenjskem, nekaj štrajkajo. Bo treba v lov na dolenjsko in notranjsko.

V naravi pa zgleda tole nekako takole:

Pa še Vremensko Napoved pripopam, da se ve, kdaj je obisk:

Čeprav vse tole zdajle... sem eno idejo dobil, ko vsi tako besno sneg iščemo in gledamo na tisoč koncev... Hm, hm. Se mi zdi, da sem si spet delo naredil. Ah.

Pa še zadnji rojstni dan v okviru naših zimčkov. Tokrat Mitja, kot zadnji, zdaj nas čaka premor do pomladnikov.

Štirinajst let, ej, štirinajst. Kam se otrokom tako mudi, a kdo ve?

Jaz sem torto naredil, Tadeja jo je pa okrasila. Ampak danes smo jo tako hitro pojedli, da si je niti ogledat nismo mogli. Dobre pa so tele torte, dobre! Samo jaz sem zdaj preveč nabasan... Ojej.

Pohod na Murovico. Tradicionalni, sicer šele drugi ampak počasi bomo že prišli do večjih številk. V organizaciji ŠD Krti.

Dan ni bil najlepši, deževalo pa ni. Pohod tudi ni ne vem kaj zahteven, eno majico pa sem le moral zamenjat. Prav luštno je bilo!

Drugo leto pa spet!

Še dobro, da smo spet malo začeli! Dovolj je bilo tega posedanja in žretja! V hribe, v hribe je treba iti!

Včeraj sem končno zrihtal še priklop SiOL telefonije na našo centralo. Zdaj imamo tri linije na voljo.

Kar moram povedat, da je tale naša centrala eno pravo čudo tehnike. Nad centralo Panasonic KX-TD1232 sem resnično tako navdušen, da kar težko povem. Res je zajeten kos opreme ampak dela, dela, dela kot pesmica. Skupaj s programom jo je enostavno in lahko nadzorovat, upravljat in sploh vse.

Ja, to je pa res strojne opreme, s katero sem nadvse zadovoljen! Če bi imela pa še ethernet vmesnik, bi pa bilo že preveč...

Zdaj pa le čakam, da bom enkrat v prihodnosti lahko razvezal zanko. Saj ISDNja ne rabim, a ne? Samo denar mi pobirajo.

Le Mitjo še naučim, kako naj telefonira čez SiOL in ne čez Telekom. No, vsaj tisti dve uri zastonj.

Sicer nismo Urad za Najdene Predmete (a sploh kdo ve, kje to je?), a včasih tudi mi kaj najdemo. Ravno zadnjič smo razveselili enega študenta, ki je izgubil vse. VSE. S karticami, denarjem in dokumenti.

Tokrat smo v sredo, 17.1.2007 v ljubljanskem BTCju našli Uhan. Meni se zdi precej lep, koliko je vreden pa nimam pojma. Ker pa so ponavadi take stvari lepo spomin, objavljam sliko, mogoče pa bo uspelo in bo izgubljena stvar prišla v prave roke.

Na njem je znamka Swarovski, je pa na žalost malo razpadel, a ne tako, da se ga ne bi dalo popravit.

Torej, če je komu kaj znano, naj se oglasi. Pričakujem pa, da bo lastnik imel tudi drug uhan. Saj prihajajo v parih, kajne?

Zanimiv tovornjak, ki ga čuva četica policajev s čeladami, šmajserji in popolno bojno opremo.

Kaj prevaža pralne stroje?

P.S.
Slika je slaba ampak ljudem z orožjem se ne približujem rad kaj preveč. Ni pametno.

Ustanovitev Društva ni prav lahko delo, resnici na ljubo pa tudi težko ni. Povzroči nam le milijon kilometrov in teden dni izostanka iz službe. In lep kos časa. Če pa slučajno veste, kako gredo postopki potem pa ni problema. Zato sem jaz svoja opažanja strnil tukajle. Mogoče bo komu pomagalo, da bo hitreje zlezel skozi birokracijo. Če bo, je moj namen dosežen. Seveda pa je to blog, moj zapis, da bom čez 20 let vnukom govoril, kako je bilo to v naših časih.

Takole gre:

Najprej si ogledaš tole: http://www.artservis.org/prirocnik/ustanovitev_drustva.pdf. Piše približno isto, kot bom jaz povedal, a ne čisto enako. Dobiš pa vsaj občutek v kaj se spuščaš.

Potem greš malo prebirat Statute različnih Društev. Na netu jih dobiš kar dosti. Lahko pa si pomagaš tudi z http://www.informiran.si/survey.aspx?docID=1115. Zadevo je potrebno sicer plačati, a če si zadovoljen samo s par stranmi, lahko prideš skozi zastonj.

Razmišljaj o Žigu Društva in o Znaku. Če jih boste sploh imeli.

Naredi svoj Statut, malo ga popravi, dopiši svoje stvari in posebnosti, stiskaj ga in pojdi na Ustanovni sestanek. Glej, da boste tam vsaj trije ustanovitelji. Naredi se zapisnik Ustanovnega sestanka, izberete predsednika in še kak organ, sprejmete tudi Statut, ki si ga prej spisal ali celo uskladil (se ni za bat). Na koncu morata zapisnik podpisati še dva podpisnika (zato morate biti vsaj trije). Najhitreje je dobiti osnutek na http://www.najdi.si/search.jsp?q=ustanovni+zapisnik. Polno jih je.

Doma si nato pripraviš:

- dva izvoda Statuta s podpisom predsednika,
- podpisan Ustanovni zapisnik,
- seznam Ustanoviteljev - notri napiši vse možne podatke, čim več tem bolje, vsekakor pa naslov, emšo, davčno, rojstni datum, osebno ime,
- k notarju ti ni več potrebno hoditi (hm, zakaj jaz tega nisem vedel?),
- en list, kjer je posebej napisan Zastopnik društva, z vsemi svojimi podatki seveda,
- en list, kjer je posebej napisan sedež društva,
- z neta pobereš Vlogo za registracijo Društva - http://www.informiran.si/survey.aspx?docID=768 - je zastonj le izpolni jo pravilno.
Ne pozabi napisati mobilnega telefona na Vlogo za registracijo! Če bo karkoli narobe, te bodo klicali, drugače se boš bongal preko polžje pošte, kar ti bo vzelo več tednov.

Nato se, oborožen s kupom papirja, odpraviš na Upravno Enoto (kamor spada vaš sedež Društva). Greš v Vložišče in pustiš tam vse, kar ti rečejo, da moraš pustit. Se ne prerekaš, ker potegneš kratko. Plačaš 24,83E. Najbrž ti bodo povedali, da bo rešeno v 14 dneh in ime osebe, ki se s tem ukvarja. Da jo pokličeš v primeru, da se to ne zgodi v 14 dneh.

Nato čakaš na klic ali pismo. Če bo karkoli narobe, te bodo klicali, če pa te ne bodo, pokličeš čez kak teden, kaj se dogaja. Malce pa se lahko pozanimaš, a ne?

Ko bo registracija pripravljena, te bodo načeloma poklicali, da prideš tja ob določeni uri, na sestanek. Tokrat ne potrebuješ s seboj ničesar. Dobil boš odločbo o vpisu v register, z njo pa takoj tečeš k graverju, ki ti naredi žig. Tukaj lahko seveda malo goljufaš in žig narediš že prej, vendar se lahko zgodi, da ti bodo ime Društva zavrnili in boš moral delati novega... Poleg tega graver načeloma ne bi smel narediti žiga Društva brez papirja o vpisu v register. Vendar najbrž ni takega korenjaka, kajne?

Letiš torej po žig, ki stane okoli 25E in se vrneš nazaj k tistemu, ki ti je dal Vpis v register. Tam poštempljaš par papirjev, dobiš pa lično spet in poštemljan izvod potrjenega Statuta.

Ker mora UE po uradni dolžnosti obvestiti Ajpes o ustanovitvi, ti spet preostane le čakanje. Dokler na naslov društva ne dobiš odločbe o vpisu v Ajpes register in klasifikacijo, ne moreš naprej.

Ko se končno zadeva znajde v tvojem nabiralniku, spet zbereš naslednje papirje:
- vse, kar si dobil na UE (papirjev ni nikoli preveč),
- vse Sklepe fotokopiraj,
- list, na katerem pišejo vsi Ustanovitelji, spet z vsemi možnimi podatki,
- premagaj še obrazec DR04 - http://www.uradni-list.si/priloge/RS_-2005-031-01032-OB~P004-0000.PDF in ga izpolni vsaj na pol. Več ga itak ne boš znal. Pa tudi potrebno ni.

Nato se naročiš na Davčno upravo, izbrat moraš le pravo Izpostavo. Prvo se naročiš! Poizvedi za izdajo davčne številke za Društvo. Drugače se lahko zgodi, da boš hodil sem in tja. Naročiš se lahko celo izven uradnih ur, danes je javna uprava prijazna zadeva. Vendar se ne pritožuj in ne odgovarjaj. Če ti rečejo da moraš v sobo 312 in potem v 433 in nato v 543 in spet v 312, naredi točno tako. Nima smisla. Vse boš naredil mnogo prej, če boš ubogal.

Na sestanek ne zamujaš! Pojdi lepo tja pravočasno, z vsem kupom papirja. Štampiljke na potrebuješ, vsaj jaz je nisem, ampak vseeno jo raje vzemi s seboj. Za vsak slučaj. Če boš imel vse, boš davčno upravo zapustil s čisto novo davčno številko. Pa še svojega referenta boš dobil. Na katerega se boš lahko obrnil, če boš hoteli kaj utajiti. Ne? Ne! Referent ti bo pomagal pri različnih davčnih postopkih, zdajle samo preverjam ali si še priseben. Smo že skoraj pri koncu, ne obupaj!

Zdaj ti ostane samo še račun. Tega dobiš na Banki. Izberi si eno in pri tem ne pozabi, da dobre banke ni, so samo malo manj slabe. Prepričaj pa se le, da je vodenje računa za Društva zastonj, ti bo prav prišlo. To spet pomeni, da prej telefoniraš! Banke imajo sicer svoj odpiralni čas, a pazi!, nikakor ni enak za fizične in pravne osebe. Pozanimaj se! Spet vzemi s seboj VSE, kar imaš in pojdi tja.

Če ne pride do nepredvidenih dejavnikov, boš Banko zapustil z novim računom. Super!

Narediš Pristopno izjavo za svoje člane. Zdaj jim lahko končno pobereš denar.

Uživaj do začetka drugega leta, ko bo treba narediti milijone poročil za ajpes, durs in podobno.

Tvoja trnova pot je končana. In tako ti bog pomagaj. Ali pa kaj drugega, po želji.

PisOfKejk bi lahko rekel. Na koncu postopka, seveda.

Pa še par generalnih napotkov:
- s seboj vedno nosi VSE, magari če za to rabiš tovornjak,
- kopiraj po tekočem traku, ni lepšega kot priti v fotokopirnico z 20E, ko fotokopija stane 0,2E. Vsi so veseli,
- obuj dobre čevlje,
- baterijo na telefonu obvezno napolni,
- poln tank goriva se seveda podrazumeva,
- ne kregaj se z uradniki,
- vedno povej vse po pravici, tudi to, da si čisto zmeden in da nimaš pojma (kar je sicer čisto res), mačo pristop ti bo škodil,
- bolje, da zgledaš mogoče malo zanemarjen (a ne preveč!) kot čisto iz škatlice, nekje vmes torej, mogoče bolj športno,
- v nobenem primeru se ne sekiraj. Vse boš opravil. Prej ali slej.

UPDATE:
Naivno sem mislil, da je odpiranje računa pri Banki enostavna zadeva. Kje pa! Tisočdvestoštirinajst obrazcev, ki jih potrebno izpolniti, z istimi podatki, seveda. Banka je sicer zelo prijazna, ker to izpolni namesto tebe, a zato moraš počakati par dni. Torej iz Banke ne odkorakaš takoj ampak spet čakaš, da te pokličejo, ko moraš spet tja, podpisat pogodbo. Zato dodajte še par dni in vsaj dva izhoda iz službe.

Mater, upam, da je to res vse...
 

Uspeh, taka lepa beseda, kajne? Po pravici povedano mi gre na živce. Zelo na živce.

Ali pa naprimer beseda zguba, luzer po "domače". Ta mi gre na živce še bolj kot prejšnja.

Kako sploh definirat uspeh in, nasprotno temu, da je nekdo zguba? Skoraj nemogoče bi rekel. Je dovolj, da imaš bogastvo? Zmaga na olimpijskih igrah? Naziv dolg kot presta: dipl.ing.uni.dr.mr.fr.mag.?

Preveč relativno zame. Vsakomur nekaj drugega pomeni. Morda niti ne, morda je samo odnos do samega uspeha pri vsakomur različen. Meni naprimer, to, da je nekdo uspešen, ne pomeni prav nič. Ali pa še manj: pa naj bo uspešen, sam mora s tem živet, njegov problem.

Denar je pomemben le toliko, da kolikor toliko dostojno preživiš. Kar ne pomeni, da se ga branim, a za to, da bi ga imel še več, ne naredim prav veliko. In sem s tem čisto zadovoljen.

Dolgega naziva nimam. Tudi če bi ga imel, ga ne bi obešal na vrata. Čemu? Da bi si pridobil spoštovanje? Če si ga ne morem dobit kot človek potem tudi naziva ne potrebujem.

Zmaga? Vsak zmagovalec prinese s seboj dolgo vrsto poražencev. Kaj pa z njimi? Jih streljat? In na koncu se bolj ukvarjam s poraženci kot z zmagovalci. Edina zmaga, ki mi kaj pomeni, je življenje samo. Živeti sebe s seboj. Boriti se in se premagati. Zelo osebna zadeva.

Vsak od nas ima svoje vzpone in padce. Nihče ni iz tega izvzet. Enkrat si uspešen, drugič si luzer, pot pa je presneto dolga. Da pa je vse še bolj zakomplicirano, ima vsaka medalja dve plati.

Ravno zato so mi bolj pri srcu luzerji. Pri njih obstaja velika možnost, da je kaj svetlega na drugi strani medalje, medtem ko pri zmagovalcih ostaja le še temna plat. Med luzerje večkrat prištevam tudi sebe. Tako, v opomin in za zgled.

In tudi zato ljudi preprosto ne sodim.

Danes sem končno našel toliko časa, da sem bil ob 16:27 na Davčni upravi, Izpostava Domžale.

Takole nekako je šlo:

piskec: "'dan gospa, mi smo pa društvo ustanovil pa bi za davčno številko izdat, saj veste..."

gospa: "Oh, tega pa ni več pr ns. Vse so nm u lublano preselil, ljudi, vse. Nimamo nč več s pravnimi osebami, dooji, dnoji, komanditi..."

V tem trenutku mi je skoraj ušlo: "Kaj pa potem sploh delate tukaj?", ampak sem se zadržal, kaj pa je gospa kriva!, in sem raje dvakrat vdihnil, dokler ni končala:

gospa: "sam še espeji so kle." Njen glas je bil vedno bolj otožen, pridruževal se mu je tudi pogled.

gospa: "vse so u lublano preselil, vse, ljudi so kar popokal, vse je šlo. Devetindevetdesetga, ja, devetindevetdesetga..."

piskec: "Aja? Taki, da so... Ja pol pa nč, bom šu pa u lublano... Hvala!" in sem še nekaj zamrmral, kako si lahko to privoščijo, takole sodelavce, prijatelje pravzaprav, na pol dajat. Ampak me ni več slišala. Sem jo kar hitro skuril, ker sem že videl, da bova čez par minut oba skupaj v robec jokala.

Po stopnicah sem jo mahnil navzdol kar malce otožen, celo žalosten, poln simpatije do uboge gospe, ki so ji odpeljali tako rekoč vse. Njena žalost, njen obup se je zrcalil v njenih očeh in tako sem čisto pozabil na to, da bi se pravzaprav moral jezit, ker sem šel tja čisto brezveze.

Šele na poti domov me je prešinilo: "Jebela cesta, a ne moreš prej telefonirat, cepec?"

In ko tole zdaj pišem, se mi je nekje zadaj utrnila misel, kako se da ljudi hitro obrnit iz jeze do te mere, da celo sočustvujejo s teboj. Eh, če je bilo pa to znanje (ki ga tako delovno mesto vsekakor zahteva, če hočeš ostati živ) pa kapo dol! Se je splačalo bit "nategnjen", ker uspelo pa je, uspelo!

No, kakorkoli že, domov sem prišel ob 16:55, obrnil telefon na izpostavo Ljubljana, dobil drugo gospo, se vse zmenil, se naročil jutri, čeprav nimajo uradnih ur, in rekel le še "najlepša hvala" ob 16:59. Pa je šla lahko domov še pravi čas. In sva bila oba zadovoljna.

Ma, jebela cesta, res je treba prej telefonirat!

Smo šli včeraj s tamaučkom k zdravniku. Pa ni bilo nič. Hvala bogu. Malo nas je bilo strah zaradi tiste pljučnice in še nedokončane štorije okoli njegovih pljuč. Ah, pulmolog še vedno ni poslal izvidov. Po dveh tednih. Hm. Ga bo treba kar klicat.

In potem itak ni imel več vročine, tako, da je šel danes kar v vrtec. Kaj pa 'čmo. Me prav zanima kakšen bo danes popoldan... Spet z vročino?

Hiša je čudno prazna brez Tadeje. Kar nekak mir je doma. Kaj to pomeni, da smo našli krivca??? Seveda pa je kar žalost, če noben ne skače naokrog in ne dela panike.

Mislim, da se ima Tadeja v Španiji presneto dobro! Upam samo, da ne bo pripeljala kakšnega latino loverja domov... ;) Mediteranska odprtost jim kaj hitro zleze pod kožo, kaj? Najbolje, da se še mi začnemo učit španščine...

Tamauček ima spet vročino. Za znoret, vam rečem... Ampak zdaj pa ne morem bit več doma, me bodo v službi živega odrli.

Kar pomeni, da sem moral danes iti sam v Šmarješke toplice, peljat moje Starčke. Tokrat kar oba, za cela dva tedna. Upam, da se bosta dobro imela, no, vsaj soba je kar velika, hotel pa enkratno zrihtan.

Kar je bilo škoda, ker je bil tak lep dan. Seveda smo načrtovali izlet, hoteli smo iti vsi trije. Na, pa je spet z vročino... Tako od izleta ni bilo nič, jaz sem se pa samo peljal gor in dol. Vsaj dobro delo sem naredil in po pravici povedano, sem kar užival v tem dnevu. Kako drugače kot včeraj, ko se je megla valila čisto pri tleh, mi pa z njo...

Obiskal sem še svojo staro ulico, kjer sem preživel okroglih 22 let svojega življenja, dokler se nisem začel seliti naokrog. Zanimivo, da še vedno isto zgleda, a občutek ni več tisti "pravi". Kot da bi bilo vse spremenjeno...

Starejše oči vse drugače vidijo, kaj?

Res, presneto lep dan! Pa tudi, če se samo voziš naokrog!

Naš Mitja je uspel objaviti svoj prvi članek:

Objavljeno v (p)RAŠIČEK, glasilo Društva tabornikov Rašiški Rod. Super!

Pa še zelo dobro je napisal. Razmišljam, da bi pisal namesto mene...

Zanimivo, kako se talenti sem in tja kar naenkrat pokažejo. Kaj smo pa vedeli, da zna fant takole pisat... Upam samo, da mu ne bo lenoba preprečila nadaljnega udejstvovanja.

Kar tako naprej, Mitja!

Če je bila sobota za jest, je bila nedelja za počivat. No, kakor za koga. Naše tri je držalo ven toliko časa, da so na koncu tudi šli.

Na Limbarsko, dokazano trije:

Nedelja je bila lepa, jim dam čisto prav. Razgled prekrasen:

nastavljati fotoaparatu se je enkratno:

Ampak čuvaja je bilo treba odgnati stran, da se lahko sam namestiš in martinčkaš:

Leander je hitro našel svoje zanimanje

Čudno je le, da Mitja ne vidim na igralih... Potem pa še hop v Moravče, a ker tam nimajo pizze in ni bilo nič odprto, je bilo potrebno iti drugam.

Jaz pa sem ostal doma. A mislite, da sem takle za med ljudi:

Japajade.

Mater, me je pa res francoska kuhinja zdelala. Pol dneva sem se trudil knjigo brat, a vse, kar sem skupaj spravil, je bilo spanje. Spanje in spanje in spanje. Oh...

Naša Tadeja pa je tako ali tako zdaj v Španiji. Juhej za njo!

Sobota je bil dan, kot naročen za jest. Pa smo jedli, a ne?

Organizirali smo si dan francoske kuhinje in si s prijatelji naredili enkratno večerjo! Vsak je dobil svojo zadolžitev, nabavil stvari za svojo jed in vse skupaj prinesel k nam, kjer smo kuhali.

Midva sva začela že precej zgodaj, da potem ne bo preveč gneče. Helena je imela na vesti Quiche Lorraine, jaz pa čebulno juho s popečenimi kruhki.

Helena je seveda svojo stvar naredila suvereno, jaz pa sem se malce lovil in kar naprej nekaj spraševal. Bog ne daj, da bi mi kdo pamet solil! Takrat sem skakal, da se naj ne vtikajo v mojo kuhinjo in sploh se delal zoprnega. No, na koncu je juhica uspela, kljub drugačnim pričakovanjem z moje strani. Zame pomeni, da je uspela, če jo vsi pojejo. In so jo!

Glavna jed je bil Boeuf Bourguignon, za sladico pa smo imeli Creme brulee z rožmarinom.

Takšnale je bila moja čebulna juhica:

s popečenimi kruhki, ki so šli v juho, nase dobili še sir in vse skupaj se je še malo popeklo v pečici:

Že oblika Quiche Lorraine je slastna:

Takole se je pripravljal Boeuf Bourguignon:

dokler ni nastalo nekaj takega:

Creme brulee z rožmarinom pa je v končni fazi takšen:

Malo težav smo imeli le s flambiranjem, ki nam je uspelo po dolgem času in po kar nekaj konjaka:

Čeprav je tole precej slaba slika je pa zato edina. Če sem slikal ni gorelo, gorelo pa je takrat, ko nisem slikal. Hm.

Zraven vse te hrane je treba še kaj popit, a ne?

Bordojec se je dobro izkazal, ne preveč trpek, ravno prav k vsemu je šel. Za aperitiv in na koncu pa smo si seveda privoščili še konjak, ki spada seveda zraven, bil pa je tako ali tako že v vsaki jedi po malem:

Svoje trebuščke smo torej prav lepo nafilali z dobrotami pa še s ceno 10e na osebo smo kar dobro prišli skozi. Na koncu pa smo vse skupaj zaključili še s parimi partijami bilijarda pa je bil že konec dneva.

Zakaj pa bi hodili v gostilno, kaj? Tole je bilo neprimerno bolje!

P.S.
Čeprav sem se trudil dokumentirat celotno kuhanje, mi pa pripravljene hrane na mizi ni uspelo slikat... Po pol dneva kuhanja sem bil preveč lačen, da bi še takrat s fotoaparatom okrog skakal. Sicer pa je važna pot, ne cilj, kajne? ;)

V petek nekdo kliče: "Dober dan, s Siola kličem, ste jutri ob 9h doma?"

Sploh se nisem pogovarjal, brez da bi karkoli pomislil, sem rekel: "Seveda!" S Siolom/Telekomom se ne razpravlja, če hočejo k tebi priti. Naj pridejo, ker pridejo samo takrat, ko prinesejo kaj novega.

Potem sem doma tuhtal, le kaj bodo naredili? Zahtev za TV, za povišanje hitrosti, za razvezano zanko, za... sem dal že toliko, da sem že davno zgubil nit. In nisem imel pojma, kaj bodo prišli naredit. No, če sem malo pomislil: za TV morajo priti k meni, vse druge stvari se naredijo programsko. Torej sem - skoraj upravičeno, kajne? - pričakoval SiOL TV.

Človek je bil napovedan za ob 9h. Ob pol devetih je cel internet doma crknil (se opravičujem vsem prizadetim) in sem že vedel, da se dogaja. Preklop v centrali!

Prišel je celo deset do devetih. Jaz še ves moker iz kopalnice, upam, da se me ni ustrašil... Nisem navajen, da pridejo PREJ!

Skratka, zadevo sva uredila v pol ure, internet pa ni delal samo od 8:28 do 8:53. Uau, kakšna hitrost! Pustil kilo škatel, kabel čez celo dnevno sobo (samo, da dela!) in šel.

Ker sem malo zloben, sem se takoj registriral in poslal zahtevo za povišanje hitrosti na 4M. Da Mitja ne bo toliko "laggal". No, pa da bo krtina.com malo hitreje delala, čeprav se tudi zdaj že pozna. Celotna hitrost je zdaj namreč 9,2Mb/s, na 1Mb/s za deskanje je omejeno programsko - kako pa programi delajo pa vsi vemo.

Telefon sem tudi preizkusil in lepo dela. 0599. Hm, le enega poznam, ki ima tako številko, seveda sem ga takoj uporabil za preverbo stanja. Zdaj moram vse skupaj spravit še na telefonsko centralo, a s tem se lahko še nekaj časa igram.

To je to. Zdaj se bomo pognali v iskanje pravega špohtla, s katerim bomo naše otroke strgali izpred televizije...

Pa še slikce, da ne pozabim:

komunikacijski prehod Sagem F@st 3344 ADSL2+:

STB Sagem IAD81 HD Siol:

A krajšega scart-scart priključka se ne da nardit? Dolg je pol metra, saj še na vrh televizije ne gre...

Zaenkrat vse skupaj čisto lepo dela. In upam, da bo tudi v prihodnje. Čeprav si ne morem nič ogledat, ker so na sporedu samo RISANKE!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Plin, ja. No, danes sem šel po novo jeklenko. Bomo veliko kuhali in ga bo najbrž zmanjkalo, kakor je navada v takih primerih. Ker pa imamo še par kuharjev danes z nami, si kaj takega preprosto ne moremo privoščiti. In sem zamenjal celo jeklenko, čeprav je bilo notri še nekaj malega. Se mi zdi.

Helena se pritožuje že par let, da bi bilo dobro imeti še eno jeklenko, s čimer se jaz sicer čisto strinjam ampak, a da bi jo pa nabavil, tega se pa še nisem spravil. Bolha, pa to, komu se da... Nove pa ne bom kupoval, bi bilo nespametno, a ne? Bom, Helena, bom, enkrat zdaj bi pa res že bil čas...

Tale post je predvsem za naju, ker vedno pozabiva kdaj sva jeklenko zamenjala. Tudi približno nimam pojma. Mesec, dva, tri? Res, nimam niti najmanjšega pojma.

Zato si bom tole gor prilimal. Da bom naslednjič vedel od kdaj je.

Čeprav bi bilo mnogo lažje še eno jeklenko nabavit. A nede?

Ladica, k šiba:

je dal Leander temule naslov. Hm, sem si mislil, zanimivo... Zanimivo. Z malce domišljije morda pa res.

In če dobro pogledam v samo sliko, in se poglobim, pa res vidim ladico, k šiba. V veselih barvah bi še dodal.

Fant ima čisto prav. Dovolj je le malo domišljije in pripravljenosti in svet je lahko takoj čisto in popolnoma drugačen!

Spet sem nekaj pametnih misli našel. In spet v našem vrtcu.

Takih napotkov je kot listja in trave. Na vsakem koraku ti že tulijo, kako bi se ti moral obnašat, da bi bil ta svet lep. Me pa moti edino to, da ta svet ni iz dneva v dan boljši - kot bi pričakoval po vsem tem znanju, kako je treba.

Meni pride na misel samo to, da tudi tisti, ki vedo kako naj bi se obnašali (in nam to celo kar naprej lepijo na plakate), tega potem preprosto ne počnejo. Kar je seveda razumljivo, saj smo le ljudje.

Mislim, no... Pa se poskušajte vi držat vseh trinajstih točk! Japajade.

Čeprav kar naprej jamram, da nimam časa, sem se v zadnjem času prijavil kar na dva spletna servisa. Kar je zame že zelo veliko.

Ker okrog evra nisem nič rekel in tudi ne bom, ker o nepomembnih dejstvih nima smisla razpravljati, sem šel trackat svoje evro bankovce. Na eurotracker. Vpisal dva. Cela dva, si morate misliti! V svojo obrambo naj povem, da jih več pa še sploh nisem imel v rokah. Hm. Zelo velika verjetnost je, da me bo zadeva kmalu minila, če ne bom hitro imel kakšnega "hita". Kar je bedasto pričakovat, če vpišeš notri dva bankovca. Vseeno.

Drugi je panoramio, kjer shranjuješ svoje slike z geografsko lokacijo. Zdaj lahko notri vpišete tudi "Krtina" in nekaj bo padlo ven! Malo pa moram svoj kraj okrog nosit, a ne? Nad njim me je navudšil ponovno (vsake pol leta ga na novo odkrijem, a ni to fino?)odkriti Google Earth, ki je res enkratna storitev. Zgleda sem mahnjen na geografske stvari. No, res v vsaki karti uživam... Pa še tako fino je imet cel planet pod svojimi prstki. Da zadovoljiš svoj ego.

V trgovini z glasbili nekje v Londonu visi takle napis:

"If auditioning a guitar, please refrain from playing 'Smoke on the Water,' as this is causing our staff mental torture."

Pa ravno to bi igral, če bi šel po kitaro... Zgleda sem še vedno v tisti, začetni igralni fazi. Nič se še nisem naučil.

Sem pa zdaj vsaj videl kako se pravilno igra komad. Po 25-ih letih napačnega nabijanja. Kul.

Iprom je prešel na evro. In na novo politiko. No, saj je bilo za pričakovati.

Novosti je kar nekaj: več razredov - kar 10, drugačno obračunavanje, 50E za izplačilo.

Več razredov me nič ne moti, začnejo pa se pri malo višjih cenah, kar je dobro za vstop. Le bolj so razdelane kot prej, glede na doseg. Razredi pa niso več definirani po šteilu prikazov temveč zdaj temu rečejo "doseg". Zaenkrat še nimam pojma, v kateri razred bom padel, a se mi zdi, da ne bo kakšne velike razlike, pričakujem pa čisto majceno povišanje. Zraven paše še nova html koda za na strani, upam le, da sem povsod popravil. Pravijo, da je boljša in hitrejša.

Meja za izplačilo je postala 50E, kar je nekako razumljivo, a ne? Eto, pa sem dobil odgovor na eno od svojih vprašanj. Bom videl, kdaj pridem do petdesetih evrov... Seveda bi jaz rad čimprej, a kaj veliko ne naredim v tej smeri. No, ja, ni tako hudo, da bi se moral pritoževat.

Mi pa gredo na živce te reklame, ker mi včasih podrejo celo zgornjo pasico. Se mi zdi, da niso ravno 468x60, ene dva pixla več morajo imet. Jaz imam - pametno, kajne? - za oglas pripravljenih natanko 60pik. In potem mi vse skupaj malo zleze navzdol, če je oglas večji. Kar oglejte si sami čisto zgoraj. Pojma nimam kaj naj naredim. Vsega pa se mi ne da popravljat. Samo spustit bi se moral v to in rešit, jaz pa se raje jezim na njih. Sicer pa res, zakaj je včasih v redu, včasih pa striže za par pikslov?

Hm, mogoče pa je kaka napaka pri meni?

Me prijemlje dilema.

Ali te Zaupanje v nekoga ali nekaj odreši lastne, osebne odgovornosti?

Mislim, da zaupanje večkrat preveč izkoriščamo. Najenostavneje je v imenu zaupanja odgovornost prenesti v celoti na drugega.

Problema seveda ni, če se to zaupanje nikoli ne podre. A kakor je v tem polnem življenju navada, gre vedno kaj narobe. Izdaje zaupanja se vrstijo po tekočem traku, to zanikati bi bilo čisto brez pomena. Tudi ni rečeno, da se take izdaje vršijo samo zaradi slabih stvari, mnogokrat so ljudje v precepu, ne vedo kaj bi naredili, odločijo se pač tako itn. Zakrivati si oči pred tem, v stilu meni se to že ne more zgoditi!, je torej še veliko bolj neodgovorno. Ker vsi vemo, da se to dogaja. Dan in noč. Meni, tebi, njemu.

Kaj torej v mejnih situacijah, takrat ko se zaupanje podre, ko je treba nositi posledice svojih dejanj? Ne sprašujem se kdo je kriv, krivda ima tisoč obrazov in tisoč zornih kotov, vse je stvar dokazovanja. Sprašujem se ali se lahko človek, ki je zaupal in je bilo to zaupanje izdano s strani drugega, izmakne posledicam, ki jih bo nosil, ker je preveč zaupal?

Nekatere od dilem so lahke:
- pogledate levo in desno preden greste čez prehod za pešce? Večina bo odgovorila seveda. Čeprav vas avto ne sme povozit imate toliko odgovornosti, da vseeno pogledate. Vam najbrž to, da on tega ne sme ne bo nič pomenilo, ker vas ne bo več.
- zaklenete avto, ko ga pustite samega? Seveda! Celo prekršek je, če ga pustiš odklenjenega. Delaš skomine.
- prepustite vse svoje premoženje partnerju? Večina bi danes rekla ne, nikakor. Kaj veš, kaj ga piči. Nočem brez vsega ostat, a ne, se opravičujemo. Mnenja so že deljena.

Potem pa so malo težje:
- seksate s kondomom? Bolezni, zanositev so čisto vsakdanje posledice. Jah, od začetka ja potem pa ne. Tu smo že na pol.
- sem sodi tudi ta, ki je povzročila tale post: moški, ki noče imeti otrok, seksa brez kondoma. Ko ga žena izda, ker si sama otroke srčno želi, jo zapusti. Do tu vse v redu, ga razumem. Ampak on zapusti tudi otroka, ker ga itak ni hotel. To pa je meni že nerazumljivo. Kako? Ga bo zbrisal? Ker ga nisem hotel, ga ni? Otrok je pravzaprav posledica njegovega dejanja. Je torej dopustno otroka zapustiti, ker te je partner izdal? Ali zato, ker ga preprosto nisi hotel? Si naredil vse, da se to ne bi zgodilo? Res vse?

V imenu zaupanja torej naredi nekaj še bolj hudega. Otroku, ki ne more drugega kot da zaupa svojim staršem, odreče to zaupanje in gre.

Obstajajo seveda podobne, a še mnogo hujše dileme, ki pa niso rešljive brez tega, da damo tako izkušnjo skozi. Kar pa nobenemu ne privoščim. Prav nobenemu. O skrajnih mejnih situacijah lahko razpravljajo le ljudje, ki so to dali skozi.

Seveda vsi več ali manj zaupamo, temu in onemu, drugače bi bilo preprosto težko živeti. Ne bi se mogli niti premakniti, ne  bi se vozili v avtobusih, vlakih in kajvemčem še. Na tisoče stvari ne bi mogli početi. Pa seveda tako ne gre.

Vendar pa so odzivi na porušenje zaupanja velikokrat zanimivi. Kakor opažam so v veliki meri odvisni od čustvene vpletenosti, poznavanja razmer in interesa. Nikakor niso načelni in nikakor niso za vse enaki. Človek meri krivdo drugih kar naprej, sebi pa jo odmerja v majhnih količinah. Če sploh jo. Svet je priročna zadeva za prevzemanje krivde, ostali, drugi, ti so vedno krivi.

Vse je pravzaprav v tem, kako delovati po porušenju zaupanja. Kako nositi posledice, ki nastanejo bodisi zato, ker smo mi rušitelj tega zaupanja bodisi zato, ker smo mi oropani zaupanja? Po mojem mišljenju bi bilo nujno potrebno že prej definirati odnos do takšnega problema. Sploh zato, ker se moramo zavedati, da do tega pride vse prevečkrat pa če se še tako trudimo. Ves svet ni odvisen od nas, drugim moramo prepustiti njihovo odgovornost.

Je v tem primeru pobeg prava rešitev? Tuljenje nad svojo nesrečno usodo in krivljenje celotnega sveta? Ali pa se je s svetom potrebno spopasti in ga gledati v oči? Nobena varianta ni lahka, nikakor ne. A skoraj vse težave so rešljive. Tega bi se bilo dobro zavedati, se spoprijeti in živeti naprej. Iskanje krivde in maščevanje ne prinese prav nič dobrega. Nam ne bo dalo nikarkšnega zadoščenja, še manj pa nas bo rešilo problema.

Jaz sem torej prišel do sklepa, da se je potrebno zavedati svoje lastne odgovornosti, in da je potrebno nositi posledice svojih dejanj, kakorkoli že do njih prišlo! Še posebno pa se je potrebno zavedati, da otrok v nobenem primeru ni ničesar kriv in da ne sme postati figura na šahovnici boja med starši. Tega bi se morala zavedati tako oče in mati in oba delovati v dobro svojega otroka pa če se še tako ne marata ali če je to še tako težko. Če sta ga naredila dva, morata tudi oba nositi posledice. Pa čisto vseeno čigava je krivda! Zato se ne bom nikoli strinjal z moškimi, ki nočejo slišati za svoje otroke kot da se jih ne tičejo. Pa če jih imajo radi ali ne.

Ne morem, sorry.

Povod za zanimanje za temo, skupaj s komentarji:
http://katarina.blog.siol.net/2007/01/02/zanimiva-zivljenjska-situacija ter
http://katarina.blog.siol.net/2007/01/09/pridejo-plesat-in-odplesejo-v-smrt

Danes sem v svojih logih opazil, da me je nekdo prek iskalnika našel s takole prijetno frazo:

pranje pičke (www.najdi.si)

O, mater. In pri tem sem celo prvi med prvimi z mojim postom o Nostalgiji. Ja, fino, enkratno, čudovito...

Se bom že pomiril, če me ne bodo prej odpeljali protipornografi, vendar pa me zanimata vsaj dve stvari:

- ker je prišel na moj blog, me je moral kliknit - kaj si je človek mislil, ko je prebral post? Najbrž WTF??? Kaj pa ima to s pranjem intimnih delov telesa?

- kakšna spolna nagnjenja ima? To bi pa znalo biti zanimivo... Lahko bi si izmislil na tisoče glagolov pred to besedo, ampak "pranja" pa res ne bi dal v to besedno zvezo. Pranje pi*ke mora biti pa zares vznemirljiva zadeva!

Sicer pa, kdo pa sem jaz, da bi sodil, kajne? Fraza bi lahko bila še mnogo hujša...

Malce sem dodelal storitev Arhiv Vremenskih Napovedi ZEVSa. Zdaj lahko pogledaš kdo vse je Napovedoval in kolikokrat je to počel.

Nekateri so pridni, drugi malo manj. Nekateri so hitro obupali, drugi se še držijo. Enkrat moram res še narediti tudi kakšno je bilo potem dejansko stanje, da vidimo, kdo je prav napovedal. Čeprav je to težko in v nobenem primeru ne bo dalo prave slike. Lokalno vreme je preveč raznolično prek cele države. Samo fante bom razjezil...

Dela imam za ZEVSa še čez glavo, a ta obdobje ni ravno najbogatejše s časom. Tako, da sem in tja naredim le kaj manjšega. V paci pa je kar nekaj večjih projektov, ki pa se jih ne morem pošteno lotiti, dokler nimam (dovolj) časa na razpolago. Najhuje je nekje vmes nehat in potem spet začet na novo, od začetka skoraj. Grrr.

Ja, tudi jaz sem pisal pesmi. V rani mladosti. In blog je kakor naročen, da jih objavim.

Ne zato, da bi ostale odganjal, zato, da bom imel vse lepo spravljeno na kupu. Tudi to je del mene, sicer precej oddaljeno, a zaznamovalo me je v ravno "tistih" letih.

Ali so bili takrat taki časi, da so mi jih celo objavili v Mladih Potih, v Mladini, ne vem. Zgleda že tako. Enkrat bi moral B. Ogorevca vprašat. Hm, kje se bo pa spomnil, enega od mnogih...

Skratka, jaz sem zadovoljen, da so jih objavili, ker drugače jih ne bi več imel. Še te kopije sem iskal celo večnost po NUKu, da sem jih dobil, ker ravno teh izvodov na Mladini nimajo. Vse ostale so šle v maloro pri mojih neštetih seljenjih. Šmrc.

Zanimivo pa je, da se po več kot dvajsetih letih vračam, tokrat na Monitor, a, hej, Mladina ga izdaja. ;)

Kakorkoli že, tisti z rahlim srcem ali tisti, ki čutijo odpor do, khm, neke vrste lirike, končajte tukaj. Zadeva bo v parih nadaljevanjih.

Tele so ene prvih. Se mi zdi. No, vsekakor je '84 precej daleč. Čas ko so Nieti nažigal na Novem Rocku. Heh, še Jonas je bil mlad, kaj šele jaz! Zato ne zamer't.

19.9.84
Premražen, od sten vesolja,
sem zaspal. Tema. Nič.
Ves entuziazem, iz krvi spočet,
preliva se v mavrico. Svetloba. Vse.
Odsev zvestobe, žalosti pozabe,
vrača se v svet. Tu. Čas.
Odrekanje, kitajski zid srca,
polzi v breg. Nikjer. Nikoli.
Morala, prepleskana,
ostane v večnosti. Zmeraj. Prostor.
Križ, simbol zemlja prekletih,
čas na vajetih drži. Bog. Hudič.
Jaz, pozabljen utrip srca,
držim ga v rokah. Nič. Kaos. Spet.

22.10.84
Klop na kateri
sem sedel
je umrla
spominjala me je
na čas
otroških oči
potem je vstala
in rekla
da je bog
nikoli ji nisem verjel
dokler je bila
vedel sem da
zakaj
nisem vprašal
naenkrat je ni bilo
več
pod našimi nogami
s seboj je odnesla
vse kar smo imeli v glavi

27.10.84
Ležal sem v travi in moja
obleka je bila tako zelo naga
pil sem posušeno pivo
dokler mi ga ni odnesel veter
otroci so mi skakali po očeh
zato sem jih pač vrgel stran
pustil sem da se mi je splazil črv v uho
nato sem ga preklel
posesal mi je vse možgane
in iz vsega veselja sem ga poljubil
tako sem ležal v travi
ko so začeli hoditi ljudje mimo
sem umrl

27.10.84
V daljavo je
pripešačil klic
ujel sem ga in odšel
bilo me je groza
njegove bele mesečine
grozečih oči prihodnosti
njegovi zlovešči pogledi
so opisovali vse
grozote umazanih lobanj
razklali so mi misli
na milijon ugašenih lučk
mogočnih pasti filozofije
potem je naredil temo
in njegov čaj
je bil tako dober

13.11.84
Smeh je ležal v travi
lahko bi ga ukradel
bila pa je tako prekleto žalosten
vzeli so mi smeh je rekel
in se odplazil v
nikolivečsenevrne
ne bomo se več smejali
to je bilo včeraj

18.11.84
Sneg je bil tako vroč
da je prežgal očesno mreno
te velikonočne noči
skozi zamegljeno svetlobo mavrice
sem si lahko predstavljal
vso senco izgubljenih let
za belimi podplati je
odgomazel milijon
vijoličastih krav
v senci dreves tišine
zmrzoval je pašnik
od bega poteptan
pripeljal je princeso
sončnega sijaja
da obljubila mu je
lunin žarek v meso kosti

6.12.84
Vrnite se bogovi
zlepljeni smo v čast ledu
za zaprtimi straniščnimi vrati
cigaretni ogorek v školjki
poje o prekletstvu duš
razčetverjenih in zatiranih ljudi
vrnite se bogovi
kajti ni ostalo toliko čudes
da laži ne bi prepoznali
v srcu prestreljenem
joka mladi mož noči
vrnite se bogovi
v svet nesrečni
kjer redili kače smo na prsih
svojo milost nam je
podaril mož besneči
človek s prižnice

Ne, ne tolk naglas!, sem tulil danes v avtu.

"Si siten k sam v službo hodš? Maš še kej duše sploh u seb? Kok s pa str?" je pripomnila naša najstarejša Tadejka (na, pa maš!), ki je svečano obljubila, da bo pridna - šparam še SMS, da bom kdaj za naprej uporabil. He, he.

Ampak tole je bilo čisto dovolj, da sem uvidel, da ima čisto prav.

In, hudiča, Gunsi nabijajo ko sto vragov!

Play It Loud!

Play It *bloody* Loud!

Ja, je pomagal. Je imela čisto prav. Hvala, Tadeja!

Komunikacija peša. Močno peša. Še posebno in predvsem v osebnih odnosih. To videvam povsod in kar naprej.

Ljudje se preprosto ne znajo več pogovarjati. Raje kuhajo mulo in so sitni, kot da bi se pogovorili. Ko pa enkrat mine preveč časa, je pa itak za vse prepozno. In vedno težje se je pogovorit.

Je tako težko spraviti svoja občutja iz sebe? Povedati svojemu bližnjemu kaj te teži, kaj ti ni všeč ali kaj ti je všeč? Se pogovorit kaj kdo pričakuje in kaj kdo lahko sploh daje? Je tako težko biti TI? Saj ni drugega kot da odpreš usta in poveš, kaj misliš, kaj čutiš, kaj pričakuješ, kaj želiš, kaj ne maraš... Jaz tega ne (z)morem razumet. Preprosto ne.

Zame je edini možni odgovor, da še sam ne veš, kaj bi rad in kako. To pa je težava, ja.

Kot da nimamo ust in jezika prav za to, da se pogovorimo! Kot da je bolje biti siten in zoprn... Ah.

Ja, tudi jaz sem včasih siten. Priznam. Si preprosto vzamem pravico do tega, ker sem samo človek, a si v opozorilo drugim prižgem vse rdeče luči, kar pomeni, da je takrat brez veze komunicirat z mano, ker ne prideš nikamor. Potrebno je samo počakati, počakati dokler ne mine. Nikoli se ne drži prav dolgo in sitnoba crkne sama od sebe.

Če ne moreš ali nočeš biti odprt do svojega bližnjega, kako lahko pričakuješ kakršnokoli ljubezen? Le odprtost te bo spravila v njegovo bližino, popolna odprtost obeh strani pa vaju bo povezala kot vaju ne more povezati nič drugega.

In verjemite mi, da je to več kot lepo.

Evo, danes je padla odločitev! Tamauček gre jutri spet v vrtec!!!!!!!

Juhuhuhuhuhu! Vsi smo zadovoljni, on, jaz, Helena, sploh vsi! Končno bo lahko spet malo z vrstniki in bo "mogoče" spet malo utrujen do večera. Mi ga ne uspemo utrudit do konca.

In končno, spet, se bo življenje sestavilo nazaj, kakor je treba.

Tehle šest, sedem tednov je bilo kar napornih. Resnici na ljubo ne napačnih, a napornih. Spremembe življenskega tempa so več ali manj naporne. Še posebej, če ne veš koliko bodo trajale. Da pravzaprav nič ne veš.

No, saj zdaj tudi nič ne vemo. Vemo, da tamauček nima Montrouxa (al' kako se že piše?), in da je več ali manj zdrav. Nekaj ima na pljučih pa tudi pri pulmologih ne vedo kaj. Skratka, tamaučki ne prenašajo TBCja in se ni za bat, da bi ga še kdo dobil. Samo starejši smo prenašalci, a tamaučku nihče ni niti dokazal, da ga ima. Lahko je tujek, lahko je počasna pljučnica, lahko je še milijon stvari, a ker se ne počuti v nobenem primeru slabo, so ga spustili v vrtec. Variante pa so pregledi taki in drugačni, analize in preiskave, s totalno narkozo in podobno... Uffa, to pa ne bi bilo nič kaj dobro.

Hm, pravzaprav ne vemo nič kaj več, kot smo vedeli pred štirimi tedni. Nič več. Čez dva meseca imamo spet pregled, pa bomo takrat videli. Ejhata.

Danes skače in tuli od navdušenja, kako gre jutri v vrtec. Bomo videli, koliko bo zdržal. Pričakujem eno krizo, tam nekje... no, v četrtek. Ko bo hotel kar doma ostati. Mi ne bi, po šest-sedmih tednih doma???

Človek odpove v najbolj enostavnih trenutkih. Bolj ko je enostavno, bolj zna zakomplicirat stvari. Ali pa samo meni to ne gre... eh.

Včeraj sem, po parih dneh, doma vključil svoj prenosni disk. Pa nič od njega. Noče se pokazat. Nikakor. Menjam kable. Vkluči izključi metodo tudi probam, večkrat seveda. Restartam vse skupaj. Nič. Se razburim in grem razdret kištico. Opaaaaaa!

Nekaj mi notri manjka! Gledam in gledam in na koncu vidim, da ni kabla! Aha! Glej ga, zlomka, nekdo mi je pajsnil kabel, ki gre od diska do vmesnika, si rečem. Kakšen šaljivec je pa to bil? Kdo pa bi sploh rabil tak kabel??? Sem že začel razmišljati koga bi lahko obtožil te predrzne kraje.

Doma imam na tone kablov, seveda pa noben ni bil dober. Moško-ženski flat, takih ni, a ne? In sem bil jezen na šaljivca, kaj vse mu bom naredil!, sem se že naslajal.

Ker me je potem skrbelo ali je to sploh še isti disk, sem usposobil še en računalnik in vse skupaj povezal prek IDE. Olala, če mi je šaril po ohišju, mi je lahko tudi disk zamenjal. Ampak ne! Še sreča! Hitro sem skopiral vse skupaj, da ne bi šlo kaj v maloro. Zato sem porabil vsaj dve uri, če ne še več, kopiranje namreč vzame kar nekaj časa, še posebej slik, ki se jih je nabralo za kar 25GB.

Danes pa pridem v službo, grem najprej pregledat prenosni disk od kolega. Ja, on ima kabelček, ja. Sicer malo drugačen model, a kabelček pa, ja, seveda, ima!

Potem pa gledam noter, v svojo kišto in razmišljam, kako neki je lahko kabel kar izpuhtel. Bogve zakaj sploh dajejo kabel noter, če pa gre tole kar skupaj... In hop, disk in vmesnik se prav lepo združita...

O, je*emti. WTF?

Ko mi kapne, skačem pol ure naokrog in govorim grde besede. O sebi.

Kabla sploh ni, vse skupaj sem toliko pretresel (ker nikoli nič ne prišraufam), da se je disk pač snel dol z vmesnika.

Še zdajle nisem prišel čisto k sebi... Me je sram do neba pa še malo čez ampak tole moram napisat. Da bom vedel in da si bom zapomnil za vse večne čase. Da bom padel na realna tla. Če pričakuješ kabel potem kabel *mora* bit, kaj? A?

Zdaj lahko cel teden okličem za Teden Sklonjene Glave.

Še dobro, da sem vsaj malo počakal in (še) nikogar nisem obtožil, da prčka po mojih stvareh! Zdaj pa le upam, da bo šola zalegla in da bo ves pripetljaj dober primer kako lahko človek odpove na celi črti...

In jaz nisem pri tem nobena izjema.

Helena si je zaželela kremšnite namesto torte za rojstni dan pa smo ji naredli kremšnite. Take, v obliki torte. No, skoraj, bile so pravzaprav kremšnite s svečkami.

Kuhanje je bilo naporno, a so bile na koncu zelo dobre.

Pihanje svečk je naredilo cel oblak čez mizo.

Lepo družinsko praznovanje torej, zabavali smo se in se najedli do konca.

Tadeja se je z darilom zelo potrudila, seveda pa zraven ni pozabila niti na sladkosnedne!

Pa še tako enostavno jih je narediti... Kremšnite, mislim.

Včeraj smo šli spet v Škofjo Loko. Te čase že kar nekajkrat. Najprej Tadeja in Flori, zdaj smo šli pa še vsi ostali. Pa Flori še enkrat, kaj čmo. Taborniki imajo kar naprej nekaj tam. Včeraj je bila na vrsti orientacija za Mitjo, ki jo je enkratno prestal!

Prvo mesto med GGji za ekipo Pire Krompir! Jah, enkratno, doma smo zelo ponosni! Čeprav nam ni jasno, kako so bili prvi tudi po času prehojene poti, a zgleda, da je motivacija ključ do uspeha, kajne?

Doma nimamo občutka, da bi bil naš Mitja med bolj poskočnimi, zato nam takle rezultat mnogo več pove in tudi da mnogo več zadovoljstva.

No, mi smo šli v Škofjo loko že malo prej, dva mala podivjančka je bilo potrebno spravit malo ven. Na sončka, malo se lovit. In smo to počeli kar sredi starega mesta. Čeprav je res, da se jaz ne morem kaj dosti loviti, kmalu sem zasopihan ko konj, tamaučka pa še vedno letata ko nora. Dan je bil lep, a je pihalo in je bil presnet mraz. Dokler se nismo nalovili, ah, potem pa nam je bilo vroče... Nikoli ni prav, kajne?

Pri podeljevanju nagrad si nisem upal bližje, a naš Mitja je tam nekje, če si "oko sokolovo":

Mitja, čestitamo!

Drugače sem pa moral seveda še malo poslikat. Tako, za dušo pa da imamo malo spravljenega materiala kje vse smo se potikali.

Tule se že privajam na kadilske zakone. Sam zmrzujem zunaj, drugi pa se grejejo ob kremšnitah...

Ja, cel hudič je, če si lačen in zaspan hkrati. Nekaterim sicer uspe jesti tudi med spanjem ampak taki so redki. Naš tamauček je eden od njih.

Očijeve palačinke tako teknejo, da jih lahko ješ tudi med spanjem...

Predvčerajšnjim smo imeli s fanti sestanek. Sem doma rekel, da grem mikrofon vrnit in na eno pivo.

Včeraj pa sem moral Heleno spravit ven ob 18:45. Pa sva šla na sprehod. Malo se ji je zdelo sumljivo, ker že dolgo nisva šla, a šla je vseeno. Še dobro.

Ob 19h je namreč iz gostilne k nam skočilo deset gostov, ki so se poskrili v kuhinjo. Seveda so me takoj klical, jaz pa sem moral mutit ko zmešan, da me iz službe kličejo in podobno, da Helena ne bi kaj posumila. Pa sem se dobro ven zmazal in sum je bil ovržen.

Pa sva le prišla domov... V kuhinji tema, nikjer nikogar... Potem pa kar naenkrat luč in "Vse najboljše zateeeee!"

Se je skoraj sesedla, še dobro, da so začeli potihoma peti, če bi se drli, bi moral blazino podstavljat!

Skratka, presenečenje je popolnoma uspelo, tako uspelo ni še nikoli! Končno enkrat obiski in žur brez pospravljanja in brez sekiranja, kaj bo kdo jedel in pil. Pa pripravljanja in živčnobe.

Upam, da mi bo še kdaj zaupala... Hm.

Eh, ljubezen moja, Vse najboljše, a ne? Ljubim te, veš!

Danes gredo okraski v pospravljanje. Se že dogaja, lučke sem že odklopil, zložil in pospravil. Otroci se matrajo z obeski in okraski.

Jelka je pa vse iglice spustila. Maščevanje zapuščene jelke, bi lahko rekli temu. Kakorkoli bomo pospravljali, iglic bo še vedno nekaj.

Enkrat smo imeli tako, ta pravo, živo, v loncu. Smo jo potem dali ven, lepo je preživela tisto novo leto. Na žalost pa jo je potem pobralo. Je bil lonec premajhen ali pa zima prehuda. Sva jo vseeno presadila spomladi v zemljo, a se ni nič prijela. Škoda.

Na, pa smo dobro zakorakali v 2007.

Tamauček je dobil špiko včeraj. Prestal kot pravi fant! Ga testiramo, da bomo sploh videli, kaj mu je. Šest tednov smo že doma... Ves urnik razbit in vsak dan nova dogovarjanja kdo in kdaj gre v službo. Naporno je ne-vedeti.

Včasih, ampak res samo vsake kvatre enkrat, sem sam doma. Precej nenavaden občutek, meni čisto tuj.  Nikjer nikogar, otroci ne vreščijo in se ne pretepajo, kregajo, niti niso podivjani. Lahko bi počel, kar se mi zljubi, nobenega ne bi motil, nihče mene ne moti.

Jaz pa hodim od okna v kuhinji do okna v predsobi in gledam kdaj bo kdo prišel...

Čudno, kajne? Pa si tako želim imeti včasih mir in tišino in pol ure časa, ko otroci ne hodijo k meni en za drugim. Hm, a ko to dobim, ne vem, kaj bi s tem počel, kaj?

Ja, res je. Včasih je naporno imeti polno hišo, a po drugi strani ni lepšega. Vrvež in komunikacija kar naprej. Sem čisto zadovoljen kadar nas je vseh šest doma. Ko se usedemo za mizo in je potrebnih vsaj deset minut, preden se umirimo. Ko se kregamo kateri film bomo gledali in gre na koncu vsak na svoj konec. Ko se odpravljamo ven in se vsi zgnetemo na kvadratnem metru v predsobi. Ko se obmetavajo z blazinami, midva s Heleno pa noriva. Ja, luštno je takrat.

Pri nas je mir, ko smo doma samo trije. Pa čeprav tamauček dela kažin do neba. Takrat je mir.

Ko že misliš, da si prišel tako daleč nekam v gozd, da zdaj pa res nikogar več ne bo, hopla:

Povsod so ljudje, če ne nabašeš na peš hodečega, se pa s strojem vali naokrog. Kako je šele kje na kitajskem? Še v teh naših gozdovih, kjer se ti zdi, da si res bogu za ritjo, je vse poseljeno. Povsod.

A je mir samo še doma? Ko naženeš vse otroke ven?

Dolga leta nazaj sem se smukal tam okrog Poljan, takrat je bila še Srednja šole Poljane. Enkrat smo imeli tam na dvorišču skoraj koncert pa nam je Habič vse skvaril, a se nismo sekirali. Vem le, da nismo bili ravno najbolj pridni... Kar naprej so našo šolo, polno fantov, tlačili s Poljanami, polno šolo punc. Še zaključni ples smo imeli skupaj, prej in kasneje pa seveda ogromno prežurali.

In danes, več kot dvajset let kasneje, ko sem šel na roditeljskega, sem s strahom opazoval, od kje neki bo skočil ravnatelj... Oh, čeprav sem že siv in za mlade že starejši gospod, sem v sebi še vedno paglavec, ravno tak kot takrat. Me je prav imelo, da bi kakšen gasilni aparat sprožil, zavoljo starih časov.

A sem se raje premislil, na roditeljskem sedel čisto v zadnjo klop, lepo poslušal, vse napisal in se nato tiho pobral. Tadeji pa že ne bom delal blamaže.

Ja, šole mi res ne gredo najbolje. Še vedno ne. Ampak fotko sem pa le stisnil. Poljane, z gasilnim aparatom vred.

Ko se že skoraj ni več dalo peljati brez drsenja, sploh v ovinkih, sem se le zmigal in šel nabavit dve gumi. Seveda sem kupil le dve, zaenkrat bo čisto dovolj, da ne bo več tako drselo. Saj se še speljat ni dalo... Res so bile čisto zlizane in vulkanizer me je kar malo čukast gledal.

Sava Eskimo S3 195/65/15 krat dva za 125 eurov. Ali nekaj takega. Tudi sanja se mi ne, a je to drago ali ne, a kakorkoli že, prišel, spil kavo in šel. Brez kakšnega rompompoma in iskanja najugodnejšega ponudnika. Nimam časa. Sem na bolniški... Z otrokom se je treba kar naprej ukvarjat. Huh.

Nisem pa vedel, da imajo gume tudi taka, zanimiva imena:

Čisto res je bila Orjak, večji kot Leander. Orjak... ja, ta mi je všeč.

Še zadnja objava o lanskem letu. Je šlo in ga ne bo več. Kakor na vsa leta, tudi na tega gledam s hvaležnostjo. Da sem ga imel in da sem, preprosto, bil.

Lepega, žalostnega, grdega, vsega se nabere v letu. A najbolj važno je, da sem jaz v njem bil in ga živel. Ne bi ga zamenjal za nič na svetu. Čeprav je res, da je bilo to leto zelo prizanesljivo do mene. Le upam lahko, da bo tudi v prihodnje tako...

Tole je pa en od krtinskih ognjemetov. Škoda je le, ker se ne sliši kako je celotno obzorje bučalo vsaj dvajset minut. In čisto dobesedno: koliko denarja je šlo v luft.

Pa je spet čas za statistike. Tokrat za december 2006. Mogoče bom naredil še letno, ne vem še kaj bi se kaj iz tistega videlo.

Nič kaj pretresljivo novega. Obiska je kar nekaj, posebno so je poznalo slabo, deževno vreme. Takrat vsi pričakujejo spremembe.

Najbolj obiskane strani so več ali manj enake. Vremenske, no, razen blog še kar vztraja med prvih deset. Ni slabo, moram reč.

Tile pa naredijo največ prometa. Veseli me predvsem za najdi.si in google. No, pa tudi ostali me veselijo, ki uporabljajo naše vremenske storitve. Lista je še dolga, vendar z manj prometa, vseeno pa je zanimivo videt, kdo vse uporablja našo Napoved.

S čim neki se zabavamo fantje?

Malo pa moram tudi biti zraven... Fant mora imeti malo podpore pri neumnostih. Kdo mu jo bo pa dajal? ;)

Če še niste vedeli, kako se obnaša kanta za smeti...

Hvala bogu smo si danes vsaj en sprehod privošili. Sicer že skoraj po temi, a bilo je po zelo dobrem kosilu in nam je skrajno pasalo... Pa še deževat je začelo. Na koncu pa so Heleno še v službo klicali in smo morali skoraj tečt proti domu.

Boga reva je bila danes vsega skupaj 12 ur v službi. V treh etapah. Prvega januarja. Dobrodošel euro!

Mene še ne kličejo. Uffff.

Pa je prišel tudi dan streznitve. Novo življenje in tako naprej. Nič več Veselega Decembra, razvrata in dekadence. Spet se bo treba streznit, poprijet za delo, hodit v hribe in otroke vzgajat. Gostilne ne bodo več tako polne kot so bile prejšnji mesec, ne bomo več rajali kar naprej.

Končno.

Malo sem imel že dosti tega. Preveč je bilo, preveč... pa sem bil bolj med umirjenimi, samo ene par žurov smo dali čez. Ampak celoten duh praznikov je več ali manj samo še razvrat. Tak ali drugačen. Z alkoholom pa največji. Pa vsi se mamo radi pa voščila pa želje take in drugačne. One Big Happy Family.

Japajade.

Je svet kaj boljši? Tudi danes ni. In težko, da bo jutri. Pa čeprav smo si vsi zmetali v glave na milijone želja, uspehov in sreče. Priznam, meni se zdi to čudno in mi gre počasi na živce. Kot da so pa prazniki čisto nekaj drugega, ko živiš eno drugo življenje, ki z realnim nima nobene zveze. Nekje drugje.

Dovolite pokati petarde svojim otrokom? Ste jih vi pokali? Ko ste bili mlajši ali tudi danes ponoči? Težko je reči, da jih kdo ni pokal, cela ljubljanska kotlina se je tresla od raket in petard. Pa ne mi reč, da so jih metali samo otroci... Kako naj Mitju prepovem pedarde, če sem jih jaz enako veselo metal v njegovih letih? In če bi jih tudi danes metal, bi mi sploh še kaj verjel, da so nevarne in podobno? No, jaz jih že kar nekaj časa ne mečem več. Je preglasno, itak za vse poskrbijo sosedje.  Mitja pa je o petardah začel razmišljati že oktobra. Oktobra, ej! In jih je nabavil eno goro... Tako goro, da je bilo mene strah, da jih sploh ima v hiši. No, Helena se je spomnila salomonske rešitve in sva mu jih odkupila. Tako je imel samo še sedemdeset možnosti, da se mu kaj zgodi, proti prejšnjih tristopetdeset. Izboljšanje v vsakem primeru. Preprečit mu pa ne moremo. Če jih bo začel skrivat, bo samo še slabše. Kot da jih ne more v šoli dobit... Vse se danes lahko kupi, kajne?

No, upam, da bosta oba cela in zdrava. Do 12h morata biti doma. Pa da vidimo, kako se ima mlajša generacija!

Midva sva pa imela en tak neverjetno miren večer, da je kar za v zgodovino. Oba zadovoljna in srečna. Brez odvečnega rompompoma. Brez stvari, ki zamegljujejo pogled. Brez skušnjav.

Enkratno. Morava ponovit.

Po praznikih pa Novo življenje! Sicer pa spet ostajam doma, tamauček še vedno ne sme v vrtec. Ojejejejejejej.