Naša družina je sestavljena. Z vseh vetrov smo: en otrok je primožen, dva priženjena, en je pa skupen. Zapleteno, a v zadnjih časih precej pogosto tudi v naših krajih.
Enkrat enega mrzlega, a lepega, sončnega dne, sva s Heleno rekla: danes je pa čas. In smo se vsi selili. Na skupno. Vsi smo morali obrniti list na novo, vsi smo začeli znova, skupaj.
Vsi smo se morali kar naenkrat začeti prilagajati, otroci, Helena, jaz. Ko danes gledam nazaj, je bilo to prilagajanje pravzaprav enostavno. Ne rečem, da je bilo čisto lahko in brez težav, a bilo je enostavno. Vse je precej pogojeno s tem, kako človek gleda na zadevo: kot na problem ali kot na novo preizkušnjo, kot na novo priložnost.
Vloženo je bilo veliko dela, večinoma prav prijetnega dela, včasih res tudi malo manj prijetnega, a to spada pač zraven. Meni se ni lahko jeziti in tudi uživam ne v tem, a včasih je to nujno potrebno. Postavljanje mej. Korenček in palica, oboje v sožitju.
S tavelikima se načeloma dobro razumem, nikoli nismo imeli kakšnih večjih težav. To je sicer moje osebno mnenje, otroka bi lahko povedala vse malo drugače. Sodim pač po tem, da se težave niso izkazovale ne v naprimer prepirih, ne v kakršnikoli drugi obliki, kot se to rado kaže pri otrocih. Na vse to sva s Heleno seveda bila zelo pozorna, a na srečo do tega ni prišlo.
Pravzaprav lahko rečem, da smo se presneto dobro ujeli. Ne vem čisto natančno kako in zakaj, je to kemija?, je to moč volje in dober vpliv zaljubljencev, naju s Heleno? Najbrž vse to in še marsikaj več. Težko je poznati, kaj šele videti, vse vzroke.
Vem le, da sem se vedno trudil biti pošten. Biti pošten predvsem do samega sebe. To daje podlago, da lahko razumeš otroke, to daje podlago, da se jim lahko opravičiš, ko ga biksneš, to daje podlago, da te vzamejo takega kot si. Ker ne skrivaš, ker se ne delaš lepšega, ker si samo človek. Človek, ki se trudi. Neverjetno veliko stvari smo pripravljeni odpustiti človeku, za katerega menimo, da se trudi.
Otroci so zelo dobri poznavalci ljudi, veliko bolj, kot si mislimo. Sicer se svojih sposobnosti ne zavedajo, a vsak poskus pretvarjanja, vsak poskus biti kaj drugega, je takoj spregledan. V trenutku. Včasih se tudi starejši zmotimo, včasih tudi kaj naredimo, kar ne bi radi, da nas otroci v tem posnemajo, zato se moramo znati opravičiti, zato moramo znati tudi take stvari razložiti, pojasniti, prepričati. To ni vedno lahko, a otroci so sposobni razumevanja in zaupanja. Le izkoristiti ga ne smemo.
Največ trenj je bilo med Heleno in Flori. Pri Flori je namreč malo drugače. Dokler še ni hodila v šolo, je bila pri nas vsak drug teden po en teden. Vzgoja je bila enotna in celovita tudi za njo. Odkar pa hodi v šolo, je za vse premalo časa. V petkih je kaos, v soboto norimo, do nedelje zvečer se vse normalizira, naslednjič pa isto. Zelo težko je vzgajati otroka, ki ga vidiš le par vikendov na mesec. Težko je vplivati v svojo smer, take stvari gredo počasi. Še dobro, da smo v treh letih naredili kar veliko in so te težave, problemi majhni. Pa tudi punca hitro odrašča.
Zanimivo je, da se zelo dobro razumeta, ko mene ni doma. Čim pa sem še jaz doma, je vse drugače. Priznam, da sem najbrž tudi jaz malo kriv, a vseeno manj, kot to trdi Tadeja, ki vedno pravi, da jo mnogo preveč razvajam. Kar najbrž jo, kdo pa jo bo?, a se mi zdi, da jo čisto nič manj kot Tadejo. Seveda sem vedno razdvojen, saj otroka vidim poredko, takrat bi ji najraje polagal rdečo preprogo in pometal pred njo. A vem, da ne smem, zavedam se tega in se presneto trudim, da jo obravnavam prav tako kot ostale. Kar je včasih zelo naporno.
Po drugi strani pa je res, da je pri nas doma tudi Ojdip, ki prav nazorno pokaže, da jaz velikokrat puncam gledam skozi prste, fantkom pa Helena. Tega se oba zavedava in tako ni problema, sistem je v porazdeljenosti in sodelovanju. Če nastopava skupaj in sodelujeva, so otroci neverjetno bolj zadovoljni, čeprav to ni njim nič v dobro. Vendar pa ljudje potrebujemo jasna, glasna in dobro začrtana pravila, da smo zadovoljni. Otroci, pa tudi starejši nismo nič drugačni.
Tamauček pa je čisto druga pesem. Mlajši za 12, 10 in 5 let je čisto v svojem razredu. Verjamem, da se tega tudi sam dobro zaveda. Včasih tudi izkorišča, a vseeno ne preveč. Ker je četrti in čisto najmlajši imam vedno občutek, da mu namenjam (pre)malo časa, kar pa najbrž ni res. Pri vsakem naslednjem otroku si bolj utrjen, stvari se drugače lotevaš, obnašanje otrok ti je znano, nekateri problemi, ki so te čisto okupirali pri prvem otroku, pri zadnjem že čisto izginejo. Veliko manj stvari si ženeš k srcu in to povzroča slabo vest. Zdi se ti, da mu ne namenjaš dovolj pozornosti, resnica pa je v tem, da je tvoja percepcija čisto drugačna ter z nekdanjimi problemi opraviš zdaj z levo roko.
Bo pa to, da je zadnji v vrsti, tudi dobrodelno vplivalo nanj. Že zdaj kaže močne znake samostojnosti. Oba s Heleno se bova trudila, da ga spraviva v pravo (za naju, seveda) smer, da ne bi samostojnost postala samovolja, svoboda pa neodgovornost. Težka, a tudi prekrasna naloga.
Vsi ti štirje otroci so, navkljub vsej biologiji, najini otroci. Brez pardona, vedno in povsod!