Vedno sem govoril, da ne bom, NE BOM, tekel.

Japajade.

Vedno tudi pravim, da ima vsak človek svojo ceno. Čeprav je to grdo, je resnično. Najlepši primer sem zdaj sam. Svojo besedo, svoja načela, svojo hrbtenico sem prodal. Za gajbo.

Za eno majhno, ubogo gajbo.

Vreme me je sprovociral, Urša se je ponudil za sodnika, Mati za zapisničarja, jaz pa... Ja, kaj pa čem? Stava je padla in jaz grem tečt. TEČT! Ojoj, prejoj.

Vendar je 176m malo. Natančno jih lahko vidim. In vsakih 176m en pirček zacinglja v žepu. 176m pa res ni veliko, štiriindvajsetkrat toliko pa sem na koncu! No, tako sem si to predstavljal...

Je pa zadeva čisto drugačna, ko se naslednji dan zbudiš in razmišljaš o tem, koliko je 4,4km. Porkaduš, sploh ni tako malo. Da bi tekel naprimer do Doba. Ali pa cel krog okrog Gradiškega jezera. Tega si pa ne znam predstavljat, še shodit ga skoraj ne morem...

Kar pomeni, da moram vadit. VAAAAADDDDIIIIIT, če ne ne bo nič z gajbo. Samo poraz, sram in obup. Ojej.

Ampak stava je stava, fantje smo trmasti in tako bo. Vadil bom in pretekel bom tistih 176m x 24! Vreme pa bo prišel na svoj račun...

Seveda pa bo tudi Vreme kaj za to naredil. Če ne drugega, bo kupil žar in ta čas, ko bom jaz tekel, pekel čevapčiče. Mati bodo zapisnik delali in - upam - da bo Urša res sodnik. Če ne drugega, bo vsaj dober žur.

Do 26.5. imam čas. Takrat je tudi sobota in datum je prav ugoden, tako za tek, kot za piknik na parceli v zgornjem kotu Slovenije.

Seveda na moj prvi maraton vabim vse, ki vas dogodek in tek zanimata. V prvi vrsti dr. Wego! Wega, če bom jaz, boš pa tudi ti! Bosta vsaj Mati in Vreme morala malo več čevapčičev spečt za vse nas!

Torej smo zmenjeni, 26.5. Sladki Vrh. Pridite pogledat, kako se človeku obrestuje dolg jezik in 4,4km zarečenega kruha! Jaz grem pa vadit in pisat še en tekaški dnevnik. ;)

Če ne veš čigavo je kaj, ali pa, če se ti preprosto ne da razdeljevat, si omisliš Akcijo.

Ponavadi vse hitro izgine. Akcije so tudi doma zaželjeni dogodki.

Če pa si prepozen, ti lahko pa vse poberejo in ostaneš brez. Zakoni trgovinskih akcij veljajo tudi v zavetju toplega doma!

Včasih se tudi malo kregamo.

Igra je borbena, vsakič koga poškodujemo. Taka pač je košarka, nasilen šport.

Je pa prav luštno se malo znoret, čeprav je proti mladim teeeežko igrat. Skačejo kot nori in kot, da bi bili na fedrih. Jaz trikrat skočim potem moram pa že malo počivat. Res pa je, da gre vedno bolje, čeprav bi najbrž moral vadit kar lepo, vsaj trikrat na teden, da bi kam prišel. V kakšno staro formo.

Kje pa lahko zdaj pariram hitrosti in natančnosti! Če že kaj vržem, gre vse v maloro, saj se ročice kar tresejo... Kondicija, kondicija, te mi manjka!

Se pa trudim, a opažam, da premalo. V telovadnico gremo samo še v soboto, potem je nimamo do oktobra. Bo treba kar zunaj igrat. Za odbojko na mivki je še malo prezgodaj, košarka pa bi že šla. Bomo videli, koliko se nas bo kaj nabralo na igrišču. Če ne bo nobenega, bo bolj težko kondicijo nabirat.

Tečt pa ne grem. Ne grem.

Tole v slovo telovadnici za letos...

Vsi toliko govorimo o Web 2.0, da je kar hudo.

Me je pa tole spodaj takoj asociiralo na Časopis 2.0, pojma nimam zakaj, ampak zdi se mi ena taka, skoraj, prelomnica. Na to, da vidim sliko časopisa na internetu, sem se že navadil, na sliko guglanja v časopisu pa še ne.

Mogoče pa samo časopise premalo berem?

Pa morda je temu tako ravno zato, ker je v Pa še to.

Tole je slikano Delo, zabrisano je zato, da ne bo kdo bral in da ne bom imel težav z avtorskimi pravicami. Kupite si svoj izvod. Ne bo škode, v tem je Ona. Hm, ali pa Deloindom? Nekaj od tega skratka.

Ma ja, roka se mi preveč trese...

Ekonomsko propagandni material. Ker me nihče noče reklamirat, se moram pa sam.

---- EPP ON ----

HeliUm sem malo nadgradil. Nekaj malega Web 2.0 kakor temu pravijo. AJAX in podobne fore, zaobljene robove, ekrane čez ekran. Pri vremenskih postajah je največ tega. Glejte pod podrobnosti.

Vremenske postaje imajo zdaj vse detalje, vse podatke, ki jih imam in celo grafe izrišem. Podatkov, kolikor hočete. In to še ni vse, samo trenutno mi nič drugega na pamet ne pade.

Ugotovil sem, da je AJAX kar fina zadeva, seveda sem to ugotovil spet zelo pozno. A pravzaprav sem ponosen, da se mi še da in da še malo migam, čeprav sem čisti samouk. Najprej je bil AJAX samo za podatke, kjer sem se matral z xml-i, zdaj pa še klicarim z AJAXom podstrani. In ker sem privržen asp-jevec, vse ostalo delam v asp-ju, seveda. To dvoje skupaj pa daje lahko kar dobre rezultate. Ah, kaj. Važno, da dela, a nede?

Kakorkoli že, HeliUm zdaj pa že kar nekaj omogoča. Kamer je 190, postaj 40, Vremenske Napovedi so 3, različnih vremenskih kart pa okoli 20. Seveda lahko vse dodajam po želji, le najti moram kaj pametnega.

Ja, na vmesnik Google Maps pa se je potrebno navaditi. To pa je res, a to mislim, da ne bi smel biti problem.

Zelo daleč sem tudi z vključitvijo prometnih informacij o gostoti prometa, ki bodo na voljo zelo kmalu. Skupaj s kamerami bo - vsaj po mojem - uporabno.

---- EPP OFF ----

Jah, meni se zdi uporabno, a uporabno bo, ko bo še kdo to uporabljal. Pa kar nočejo, nobenega obiska nikjer. Sicer je res, da še vse ne dela, a okvir, ki čisto zadovoljivo deluje, je postavljen. Če želim videti vreme, podatke ali pa si to pogledat preko kamer v živo: HeliUm. :)

Nekaj pa mora človek počet, kajne? Če ima kdo še kako idejo, kaj naj vključim pa kar na plano z njo!

Tole je Umetnost. Z veliko začetnico.

Naslov serije je bil Moja družina. Mi pa pojma nimamo koga vse je Tamauček narisal. So to vsi otroci ali je narisal starše in najmlajše? Ali kaj drugega? Koga je izpustil?

Heh, Tamauček je pa tudi tak lump, da noče nikakor povedat, oziroma vsakič pove drugače. Enkrat je celo on gor, drugič ne. Ma, kakor mu paše.

In to je Umetnost: še sam Umetnik si jo razlaga kakor kdaj...

P.S.
Ušesa so prav carska...

Ja, v našem vrtcu lepo skrbijo za naše tamaučke.

Nič peskovnika in nič igranja. Še dobro, da je bil sneg, kaj?

Včasih se mi zdi, da malo pretiravamo, vsaj na nekaterih straneh. Druge pa imamo čisto zanemarjene. Hlapi, izpusti, svinjarija, s tem se nihče ne ukvarja.

Avto, naprimer, je najboljše sredstvo za ubijanje. In tudi ubija. Pa ni za misliti, da bi bilo kdaj kaj drugače, ker ga preprosto vsi rabimo. Nafto tudi. Pa še vse kaj drugega.

Jaz se vedno znova sprašujem, zakaj hudiča so pred velikimi trgovinami ceste speljane tik ob trgovinah? Ne gre mi v glavo nikakor. Tako pa moram vedno pazit kot zmešan, preden pridem noter in preden grem ven. Zakaj ni ob trgovini vsaj malo cone potem parkirišče in šele nato dovoz?

Ljudje za lasten interes naredimo vse. Preprosto vse. Če pa damo zraven še inkompetentnost pa je krog lepo zaključen. In smo na koncu vsi v ri*i. Super. 

Medtem ko smo bili v knjižnici in v trgovini pri najdražjem sosedu v Domžalah, se nam je vseskozi nekaj zdelo zelo čudno. Ne ravno v, ampak pred knjižnico in po trgovini. Le kaj bi to bilo, sva se s Heleno spraševala?

A kaj drugače diši? A smo kje drugje? A je tamauček kaj naredil? Pa kaj, hudirja, je?

Po dolgih peripetijah sva le ugotovila, da je vse v najlepšem redu. Celo radio v avtu igra! TO je to! Radio v garaži.

Vedno je šumelo in šumelo, danes pa je radio kar igral. Ha, kako človek kar naenkrat opazi spremembo pa čeprav majhno in pravzaprav na bolje.

Sicer nihče od naju nima pojma, od kdaj igra, zato sva kar lepo rekla, da od danes.

Ozvočenje garaž, to je tisto pravo!

P.S.
Ker sem zadnjič sveto prepričan trdil, da je tamauček v vrtcu v skupini Ptičkov, a se je na koncu izkazalo, da je pri Miškah, mi ni prav nič verjeti. Morda je radio venomer igral pa tega preprosto nisem opazil. Ali pa sem samo sanjal. Kdo ve. Od takrat, ko smo kartico za vrtec poslali v drugo skupino, ne bom trdil ničesar več. Še zdaj ne vem, kako naj se v vrtcu izmažem, da ne bom izpadel popoln kreten...

Koliko balkonov, ki so namenjeni svoji osnovni dejavnosti, sploh obstaja?

Velikokrat sem prisostvoval pogovorom, ko je kdo kupoval hišo/stanovanje in je strastno zahteval balkon. V stilu: pa je ne bom kupil stanovanja brez balkona, halo? Večkrat, če ne celo vedno, je balkon celo pogoj.

Pa me prav zanima zakaj neki?

Naš balkon sameva približno 9 mesecev na leto, druge mesece je obiskan le za sušenje perila. Ali pa ko šraufam satelitsko. Ah, pa res, včasih grem tudi ven pogledat, kakšno je vreme. Ampak res samo včasih.

Jaz balkona preprosto ne potrebujem. Pika.

In tile tudi ne. Preštejete koliko balkonov je namenjeno za "balkon"?

Morda je pa to samo fora, kako do poceni kvadratnih metrov?

P.S.
Ponavljanje besede balkon več kot tridesetkrat lahko da presenetljive rezultate...

Pa je konec naših počitnic. Po eni strani so minile kot trenutek, po drugi strani pa se mi zdi, kot da nas ni bilo doma tri mesece.

In kdaj se bom kaj spočil? No, saj sem se, da ne bom pretiraval. Vse, kar sem hotel razmisliti, sem pozabil že po dveh dneh. Ojej. In tako sem jutri pripravljen na službico kot nepopisan list. Kaj me bodo napadli, ej!

Je pa še ostalo nekaj slikovnega materiala, ki ga preprosto moram spravit tule gor. Saj bo zdaj malce manj snežno vse skupaj, ne se bat!

Pozabil sem še na izlet v Trbiž,

sprehod skozi cele Rateče, ki jih sploh ni tako malo, le umaknjene so precej v notranjost. Polno apartmajev vsepovsod. Novih, krasnih apartmajev ter starih gostiln. S sobote na nedeljo je bilo vse polno, muzika povsod.

Sem sodi še sprehod najstarejšega in najmlajšega, ki nas je kar naprej kepal!

V petek smo šli domov, oddali naše tabornike na sestanek, midva pa skočiva še na piščanca. Organizacija in pol, kajne?

Potem polovica otrok ostane doma, štirje pa se ne moremo odločiti za konec in jo mahnemo nazaj v Planico. Še za en dan. Do konca.

Zadnji dan pa, kot da nočemo in nočemo domov, v Ratečah zavijem levo namesto desno in hop, pa smo v Italiji. Gremo pa naokoli, a ne?

V Planici sneži, vreme oblačno. Malce naprej, skozi kanalsko dolino se vreme že umirja. Proti Udinam že kaže na sonček. Juhu! Zato se ustavimo v Tarcentu in tam malce pohajkujemo. Furlanska mesteca so nam všeč.

Imajo take krasne vile,

pa visok hrib z ruševino, od koder je enkraten razgled,

na koncu pa lahko hranimo še ribe. Meni so povsem enake soškim postrvim.

No, ne tele male, sem in tja je priplavala mimo kakšna velika, ravno tako pikčasta kot da je iz Soče priplavala.

Potem pa se zapodimo še čez kras, kjer je vreme enkratno, polno kontrastov in hitrega spreminjanja.

Še mavrico nam uspe ujeti, ha!

Ko pa se s krasa zapodimo nazaj proti celini, ej, ej, ej. Samo še dež, tema in oblaki do tal. Ahhhhhhhhhh. Še nebo joka za našimi počitnicami.

Še čez Ljubljano pa domov. Vsaj v Krtini ne dežuje...

Lepe stvari se morajo končat, drugače jih ne ceniš več. Pa drugič, a nede?

Če slučajno kdo ne verjame, da smo bili res na Snežniku. No, pa tudi zato, da jaz ne nosim GPSja čisto brez veze naokrog. In se matram ko strela, ko kar naprej nosim gor in dol vso opremo.

Kar lep pohod, kajne?

Še ena iz snežnih tem. Že zadnjič pofilmana, a šele danes pretočena.

Tamauček nas je neverjetno presenetil zadnjič na sankanju, saj ni niti enkrat pojamral. Pa se je kar hudo nahodil. In prav vse je sam prehodil, niti enkrat se ni hotel nositi ali voziti ali kaj podobnega.

Vse je samo stvar interesa, kajne?

Bil pa je navdušen, da je kaj! Čeprav je kar naprej padal, se vozil rikverc in imel še milijon težav s tem, da bi se obdržal na lopati...

Zdaj bo pa počasi snežnih tem zmanjkalo. Danes smo že doma, a gremo spet nazaj, v malo bolj okrnjeni postavi. Obveznosti in skrbi so se že začele. Pa tudi kakšnega prav lepega vremena ne bo več.

Sicer pa smo se imeli super in smo lahko srečni, da se je vse takole izšlo. In smo v dobri meri sneg pospravili za letos oziroma za to sezono.

Jaz ne morem pomagat, vendar je naše življenje tule precej zaznamovano s snegom. Sneg gor, sneg dol, sneg levo, sneg desno. Povsod je samo sneg.

In zato se moramo kdaj tudi sankat. Smo šli kar v Kranjsko goro, napast smučišča.

Dvainsedemdesetkrat gor in dol. Kot v visokogorje!

Ampak z vrečkami je pa letel!

Ja, od zdaj pa pivo ne velja več. Če pa zdaj ne boste vedeli, kje smo, potem vam ni pomoči.

Kakorkoli že, imamo se fajn, sneg in sonce imamo. Kaj pa bi še drugega, v teh časih?

V lepem sončnem dnevu smo se torej namenili v Tamar. Za celotno pot dveh ur, smo mi porabili štiri in pol. Kot da bi šli na konec sveta... Ampak prišli pa smo. Tamauček se je malo nosil, malo peljal, zelo veliko pa je tudi hodil. Za vse ostale pa le pohvale, čeprav smo se ustavljali res vsaka dva metra.

Na koncu smo pa mimogrede videli še tisto, zaradi česar se zadnje čase vsi tarejo v te kraje.

Velika je, velika. Ampak mnogo bolje se vidi na televiziji. Res pa tam ni vzdušja... No, saj na treningu ga tudi ni bilo. Itak imamo z otroci čisto svoje vzdušje. Ki nekako ne paše v vzdušje skokov in hektolitrov popite pijače, kajne?

Čeprav se nekateri pritožujejo nad pozno letošnjo zimo pa naši otroci tega mnenja ne delijo.

In ker cel dan skačemo naokoli, nimamo drugega kot cele serije slik. Takih in drugačnih. Predvsem zimskih, čudno, kaj?

Pa še helikopter smo našli... Hja.

Snega polna mera. In še čez. Samo še sušimo, kot nori. Na dan vsaj dvakrat.

Saj si človek ne more pomagat. Slike je treba gor dat. Če si v takšnem času na takšnem kraju pa res ne moreš nič drugega. Sneg tukaj je čisto nekaj drugega kot bi bil pri nas doma ali pa celo v Lj. Nič plundre, nič grdobije.

Prava idila torej.

Ker pa je vsega lepega enkrat konec... Kakor je plug vse razril, resno razmišljam, da bi bilo mnogo bolje, če bi jaz to z lopato zmetal. Pa čeprav bi se na smrt namatral. Ampak takle kaos pa res ne paše nikamor. Še dobro, da zadaj za hišo plug ne more prit!

Mater, smo pa res zadeli tale sneg. Pripravljeni na zvončke in teloh, na regrat, smo padli v sneg, kot ga že dolgo ni bilo. Še sreča, da smo vzeli sanke ter vse zimske pritikline.

Zaupamo Vremenski Napovedi ZEVS, kajne?

Končno letos nekaj snega, kaj?

Takole je pri nas zdajle. Cel dan pada in bo še dolgo padalo. Vsaj tako zgleda. Že zdajle jih je okoli 30cm, upam na vsaj pol metra, ko se jutri zbudim!

Potem pa ven, v snežne boje!

Takele velike lesen hiše seveda niso prazne. Celo zelo veliko prebivalcev imajo.

Polhi so tudi med njimi. Najbolje pa je, da kakšnega lahko najdeš celo v kuhinjskem predalu!

Najprej celo misliš, da je to kakšna igrača, a ko vidiš, da diha in da se celo premika potem šele vidiš, da je polhek. Polhek, ki spi pravo zimsko spanje. Čeprav so vsi njegovi kolegi že vstali, saj delajo ponoči kaos po hiši, pa je tale zaspanček. Smo ga kar morali zbuditi.

V kuhinji ne more bit, a ne? Pa smo ga nekako prenesli ven, mu naštimali škatlo s papirjem, da mu bo toplo, zraven pa dali še par jabolk. Zdaj je pa skrajni čas, da se zbudi, če ne bo res pomrznil...

In šele zdaj nam je kapnilo, kaj pomeni, da spiš kot polh. Smo ga gledali, se ga dotikali, kričali okrog njega, pa vseeno še spi.

Zdaj ga pa čakam, kdaj zleze ven iz škatle.

Zunaj sneži ko strela! Sem vedel, da moramo sanke s seboj vzet!!!

Tole je čisto fizikalni problem.

Imamo ogromen kup opreme in nekako premalo, čeprav je avto velik, prostora.

Ampak ne boste verjeli. Pri nas tudi fizikalne probleme hitro rešimo. Na koncu je šlo vse noter, plus šest ljudi. Sicer še vedno ne vemo kako in na kakšen način, a šlo je! HA! A nismo mojstri, kaj?

No, na koncu smo prišli na konec sveta. V skoraj hiško Janka in Metke. Olalalalalala.

Če kdo ugane, kje je to, dam za pivo!

Tukajle so še moji spomini iz otroštva... Letni, še bolj pa zimski. In še vedno grem sem in tja zelo rad sem.

Če pa so še take fejst punce na balkonih, potem pa sploh.

Tole je dopust. Ne me gnjavit, ne me klicat, ne me nič... Tale čas bomo užival do skrajnosti!

Samo da se zdajle malo naspim...

Tokrat gre za HeliUm 2.

Trudim se združiti čimveč informacij na eni strani. Zaenkrat so to vremenski podatki. Sčasoma naj bi jih bilo vedno več, bomo videli, če bo kdo uporabljal.

Nekako ljudem ne sede najbolje google maps vmesnik, meni pa je naravnost super. Z njim imaš zemljo na dlani in lahko kamorkoli pogledaš. Res je, da so mi karte od nekdaj všeč, morda pa zato?

Tole je poskus združevanja:

- spletnih kamer,
- podatkov vremenskih postaj,
- vseh mogočih zbranih podatkov o vp-jih (tega še ni),
- različnih vremenskih napovedi,
- različnih vremenskih kart.

Morda bi komu to prav prišlo. Meni vsekakor pride.

Vse skupaj naj bi bilo še v angleščini, a prevod še čaka in je narejen nekje na pol. Uporabniki naj bi se tudi prijavljali, s prijavo pa bi si omogočili bolj natančno izbiro, kaj in kako hočejo pregledovati podatke.

Toliko. Probajte in preizkusite. Alfa 2 šele, zato ne bit prestrogi.

http://HeliUm.Krtina.com

Končno sva tudi midva enkrat prišla na ta Snežnik! S Krti, seveda.

Lepo vreme in dobra družba pa celo še nekaj snega. Edino, česar nismo imeli, je bil razgled. Tako, da bo treba še kdaj gor, kar je meni čisto ok.

Snežnik je res malo daleč in odmaknjen od ustaljenih poti, zato nanj težko zaviješ kar mimogrede. Velikokrat ga samo gledaš in gledaš, a nanj se malokrat spomniš, ko greš kam. Tako pa smo zdaj le izpolnili dolgoletno željo. In to v zimskem času. Snega sicer ni bilo ogromno, nekaj pa ga je le bilo, občutek zimskega vzpona smo le imeli.

Gor mi je šlo kar v redu, sopihal sem sicer kar dobro, a korak ni bil težak in je šlo kar lepo. Vendar pa sem se v koči potem najedel kot pujs in dol je šlo mnoooogo težje. Pa še sneg je bil ves mehak in drseč. Sem se kar naprej lovil, na rit pa padel le enkrat. In to ravno tam, kjer je bilo najbolj blatno. Hja.

Cel dan. Od 6 do 18:30. S kosilom vred. In danes se ne počutim kaj dosti polomljenega. Kar je super!

Začetek.

Kako zgleda presneto daleč!

Nekaj kratkih postankov.

Pa smo že pod vrhom!

Na vrhu pa obvezna gasilska! Pihalo je ko strela, sreča, da ni bila burja tokrat.

In ker smo bili v bližini, smo si ogledali še prenavljajoči se grad Snežnik.

Jah, kaj čem rečt? Super dan. Le še več takih si lahko želimo!

Tile vremenarji so od hudiča. Kar naprej kažejo neko zmrzal za drug teden.

Naj mi en torej pove, kako naj tole prelepo svetočo stvar potem zaščitim, da bo preživela?

Končno ima toliko cvetov, da bi se mogoče lahko nadejali celo kakšni marelici. Že danes je bilo gor 22 čebel....

Jaz hočem marelice jest! Kako naj jo zaščitim, če bo drug teden sneg in mraz????

Mater, zadnja tri leta je vedno pomrznila. Letos se pa ne dam! Nekaj bo treba narest...

Pravzaprav je tole res čudež. Tudi, če bi se presneto matral, kaj takega ne bi mogel kar tako najti.

Sredi neke plaže, čisto tako, brez iskanja in brez namena, se je tole znašlo v rokah:

Kamenček.

Kamenček v obliki srca. Na eni strani je vanj morje in njegovo živalstvo izdolblo čisto lepo črko A. Na drugi strani pa čisto lepo črko H.

Takemu naključju pa res lahko rečeš le čudež.

Od takrat naprej je to strogo varovan amulet, svetinja in vse, kar paše zraven!

Ne priporočamo ogleda mlajšim od ___ let (vstavi poljubno). Offensive language.

Mitja je veliki kemik. Najraje ima poskuse. Cela škatla preparatov se valja pri meni v kleti in kar naprej me je strah, da bom odletel v vesolje.

Kaj vse pa naredita kis in soda bikarbona in česa ne poskušajte nikakor doma, pa si lahko ogledamo v naslednjih prispevkih.

Dobro tole odnese, kaj? Kakšne stvari imamo v kuhinji...

Ima pa srečo, vedno mu kaj direktno mimo glave odnese. In to čisto zmeraj. Pa se še ni naučil, da ne bi smel prčkat ko so stvari v pogonu. Oj, oj, štirinajstletniki.

Saj žica tudi za smodnik ampak...

Evo, pa sem še jaz naletel nanj. Na hroščka.

Mi je kar malo zaprlo sapo, začel sem se potiti. Nobenega komentarja namreč nisem več videl, niti mogel več dostopati do njega.

Ker komentarjev ni veliko, moram lepo skrbeti za njih, a ne? Zato mi je kar postalo malo vroče.

Po desetih minutah sem se le spravil poyahujat. Še vedno yahujam, bogve zakaj, gugla uporabljam za vse ostalo, a iščem pa le po yahuju. Navada je železna srajca?

Takoj sem seveda našel čisto podobno stran, kjer se je nekdo enako pritoževal. Pa je bilo potrebno le pobrisati vse piškotke in je spet vse delalo. Jaz sem se pa že križal...

Error:
System.NullReferenceException: Object reference not set to an instance of an object.
at newtelligence.DasBlog.Web.CommentViewBox.Page_Load(Object sender, EventArgs e)
at System.Web.Util.CalliHelper.EventArgFunctionCaller(IntPtr fp, Object o, Object t, EventArgs e)
at System.Web.Util.CalliEventHandlerDelegateProxy.Callback(Object sender, EventArgs e)
at System.EventHandler.Invoke(Object sender, EventArgs e)
at System.Web.UI.Control.OnLoad(EventArgs e)
at System.Web.UI.Control.LoadRecursive()
at System.Web.UI.Control.LoadRecursive()
at System.Web.UI.Control.LoadRecursive()
at System.Web.UI.Control.LoadRecursive()
at System.Web.UI.Control.LoadRecursive()
at System.Web.UI.Page.ProcessRequestMain(Boolean includeStagesBeforeAsyncPoint, Boolean includeStagesAfterAsyncPoint)
while processing ...

Tole je pa stran: http://oddsends.org.uk/SyndicationService.asmx/GetRssCategory?categoryName=This%20blog

No, tole je do zdaj prvi. Le koliko me jih še čaka?

Fotografije na mojem blogu so vedno takšne, kot pač so. Nimam ne živcev, ne volje, ne časa, da bi karkoli z njimi počel.

Mogoče jih kdaj le obrežem, to je pa vse. No, pa seveda pomanjšam.

Z njimi se mi ne da igrat, čeprav bi najbrž bile lahko mnogo lepše. Vsake toliko časa pa me prime in hočem kaj iz kakšne fotke naredit. Ampak pri vseh tistih filtrih, opcijah in ne vem še čem, me hitro mine. Na koncu dobim 22 slik, ne morem pa se niti za eno odločit. Vse so mi dobre, vse so moje.

V glavi najbrž nosim film, v katerem imam točno odtisnjeno sliko, zato so vse ostale slike le približek. Le spomin in opomin na tisto pravo sliko v glavi. In zato se ne sekiram. In zato včasih tudi malo posiljujem z res bednimi slikami.

Ampak kaj si čem?

A nista čisto glih? Jaz ne morem reči, katera mi je ljubša, sploh pa ne, katera je boljša.

Zgleda, da sploh nimam občutka za te stvari. Hja... Najbolje bo, da še vedno samo pomanjšujem.

Vedno kaj pozabim. Kamorkoli grem, tam kaj pustim. Ne morem in ne morem se tega odvadit. Pa lahko ob odhodu še tako razmišljam, da ne bi nič pozabil, hopla... vedno nekaj.

Enkrat sem pozabil vzeti dobrote, ki jih pripravijo za goste, s poročne gostije. Za tisto mi je še danes žal. Grrr. Hm, ali sem pa to celo večkrat naredil...

Tokrat sem v Bohinju pozabil svoj iButton. Z njim sem meril temperaturo, da bo vse lepo dokumentirano. Eh. Še sreča, da so se drugi spomnili nanj, da smo vsaj poklicali Uršo, da ga je vzel. Drugače bi še dandanes bingljal tam.

Bo pa dokumentacija pri naslednjem Srečanju. Za nazaj.

Pa čisto nič ni pomagalo, da sem si točno pet minut pred odhodom še lepo rekel: "da ne boš iButtona pozabil!" Ufff, da najdem tistega, ki me je zmotil...

Ker nas je sem in tja tudi šest, večinoma pa so vsa usta lačna, seveda veliko pojemo. Hrana je vsekakor naš največji strošek. Pa če še tako šparamo, razpršujemo denar in res varčujemo na vseh koncih. Pri nas doma skoraj res ne vidiš nič, kar ne bi bilo trgovska blagovna znamka: lumpi, špar, tuš. Zelo depresivno včasih...

Vem, da me je enkrat lansko leto (ali celo prej, kdo ve?) prešinilo, da je kruh dražji kot zlato. Za kilo dobrega si lahko dal tudi 600 sit. Mater.

Pa kila je šla samo ob večerji!

Zato smo enkrat kupili avtomat. Ki se je v teh letih bogato obrestoval. Poleg tega, da je kruh dober, je bil tudi veliko cenejši. Edina slabost je, da ga moraš planirat, ker se peče 3 ure in pol. Kar včasih seveda pozabimo. In je treba potem v trgovino.

Vseeno smo z avtomatom zelo zadovoljni, noter lahko tudi zmečeš vsega boga. Moko smo se navadili kupovat v mlinu v Radomljah, zaloge so torej vedno doma. Kruha kolikor češ.

Učimo tudi tamaučka, da bo znal.

Saj bo itak imel samo gospodinjske dneve v šoli na Dobu, a ne?

Čeprav niti ne vem, zakaj sploh to pišem, ker zadnje čase nismo že doooolgo spekli nič. Ker kruha skoraj ne jemo več.

Najprej jaz, zdaj so pa vsi na prepečencu. Ha!

Po turkih pa še indijanci.

Kar naprej nam kdo zaseda to ubogo Krtino...

Malo je zoprno le, da je to sredi dnevne sobe. Moramo kar naprej skakat čez kakšne objekte ali pa pazit na glave, ki molijo iz šotorov, da te ustrašijo preveč.

Naša osnovna šola ima letno predpisanih par kulturnih, par športnih in še par, kajjazvem dnevov. No, pri nas iz vseh naredijo gospodinjski dan.

Če ne drugega, bodo znali naši otroc kuhat. Pa pečt. Pa delat rum krogle. Same zanimive stvari skratka.

Ni važno, da ne bodo znali makaronov skuhat, znali pa bodo delat takele luštne stvari za na omaro:

Zanimivo je predvsem, kako primoraš tiste velike, pravzaprav že ogromne fante, z nogo 45, iz devetega razreda, da delajo take, luštkane, male srčke. Kar nekaj avtoritete pa moraš imet, kajne?

In, ja, to je spet škofjeloški kruhek. Po osebnih navodilih edine strokovnjakinje za take kruhke. Direktno samo v naši osnovni šoli.

Samo, da nam ne bo tega zdaj Mitja delal vsak dan...

V petek smo imeli poslovilnega. Mi, starejši malo manj, ta mladi pa malo več. Tja do polnoči.

Takole pa so skupine pripravile, kaj so se kaj naučile:

Tole je bila skupina, z "našim" Mariom vred, se mi zdi, da so bili še najboljši. No, vsaj pošteni, ko so morali povedat, kaj jim je bilo najbolj všeč pri nas, so brez sramu rekli, da punce. Pošteno.

Tadeja se seveda ni mogla izognit dolžnostim. Ampak špansko pa kar nekaj zna! Jupi!

Pa še Mariu smo dali nekaj za popotnico, da se nas bo večno spominjal.

Sobota je bila pa polna solz, objemanja in vreščanja. Na koncu so bili vsi prijatelji, učitelji pa so porabili pol ure, da so slovence spravili dol z avtobusa...

Jah, Poljane so zakon! A ne, Tadeja?

P.S.

Če se boste kdaj spraševali, kako se reče tistim, ki poslušajo tehno in podobno muziko: bakala. Kratko in jedrnato. Po špansko seveda.

Tretje Srečanje vremenske skupnosti in ZEVS. Tokrat v Bohinju.

A nismo prav luštkani? Sami vremenarji, ej...

V takem lepem, bohinjskem ambientu.

Super, komaj čakam na četrto srečanje! Kar nekaj vezi smo že spletli in prav enkratno se je dobit s fanti s cele Slovenije, s katerimi se prerekamo po forumu. Nekako smo povezani in dobre volje res ne manjka...

Tole vedno prehitro mine... to je edina škoda. Pa toliko stvari se je še za pogovorit!

Včeraj zvečer sva si vzela večer zase. Tadeji tamaučka, midva pa hop, ven, v life.

Za kulturno umetniški program sva si izbrala mladinsko gledališče s predstavo Visoka pesem. Jaz imam sicer o SMG kar visoko mnenje, a velikokrat so predstave težke, odštekane in včasih tudi negledljive. Helena se je kar malo bala.

Ne maram preveč skomercializiranih zadev, tistega, kar vsi gledajo. Ne diši mi pomp, scena in multimedijske predstavitve, ki me, po mojem mnenju, samo odvračajo od bistva. Predstave nočem videti in jo čez pet minut pozabiti, mora mi dati kakšno snov za razmišljanje. Od take predstave potem nekaj odnesem.

In tudi tokrat je bilo tako. Helena je prišla ven vsa prestrašena, evo, kar naprej mi je govoril, da ne mara odštekanih predstav, zdaj pa tole! Jaz pa sem bil, čisto nepričakovano, navdušen. Zakaj, ne vem niti sam. Včasih je tudi odštekano dovolj dobro, še posebno če človek nima najmanjšega pojma o čem je šlo. In tako sem dobil snov za razmišljanje in tako mi je ta predstava nekaj dala. In tako sva potem še veselo čebljala, za kaj, hudimana, je sploh šlo.

Za kulinarični program pa sva si izbrala Manno. Oh in ah. Res je, da s prazno denarnico ni dobro iti tja, vendar pa so jedi res božanske. Dolgo že nisva tako uživala. Hrana, ambient in presneto dobri in prijazni natakarji, ki se znajo smejati tudi mojim bedastim šalam. Vse je nekako "high" ampak jaz tako "high" preprosto ne znam bit. Po vseh litrih podmiznega rdečega v življenju res ne vem, zakaj bi vino poskušal in se delal, da se na vino spoznam. In da naj izbiram letnike? Japajade.

O večernem programu pa ne bom nič povedal, nekaj stvari pa mora ostati tudi skritih.

Skratka, bilo je super.

Heleni sem lahko le močno hvaležen, saj je ona vse skupaj organizirala, jaz sem pa v tem tednu s popolnoma polno glavo le nemočno opazoval, kako vse drvi okoli mene. Če bi kdo mene vprašal, bi samo spal, spal, spal. Od česa pa ne bi nikoli toliko dobil, kot sem zdaj. In potem bi šlo življenje res čisto mimo mene.

Seveda je po koncu prejšnje stave glede kil, in po zasluženem nam piščancu, padla takoj še ena stava.

V 26-ih dneh mora iti 7 kil dol.

Hah, smo se smejal, komu je pa to še ratal... Smo se že kar videli na drugem piščancu. Juhu, juhu.

Zadnjič pa je končno prišel čas. Čas tehtanja. Takle je pa bil rezultat:

93,6kg!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

O, madona... Kaj sedem kil, čisto malo manj kot deset kil je spravil dol! Človek!

Ojej, pa je šel piščanc...

Po desetih dneh še skoraj začel ni, večkrat smo ga tudi videli, da je čisto normalno jedel, pil in sploh počel tisto, kar počne vedno. Zdaj se sprašujemo ali ni bilo to le igranje, "zavaravanje neprijatelja". Vsakodnevno jamranje, kako nič ne gre dol, je bilo res to. Kako naj si to drugače predstavljamo?

Skratka, človek je v največ 20-ih dnevih izgubil dobrih devet kil. Še dve kili več, kot je bilo potrebno, za dobro mero. Da ne bo pri preverjanju rezultata kaj narobe. Pri tem je priznal, da je za zadnji šus, tik pred merjenjem, uporabil štiriurno savno. Kar je hudičevo pomagalo.

Eh, se zgodi, bomo pa mi piščanca plačali, za takle rezultat se pa to splača!

Človek skrbno čuva formulo uspeha, zelo verjetno je, da se bo prodajala za drage cekine...

Ma, kaj... Važno, da je p'šanc! Ostalo so le nianse. Kdo je pa zdaj na vrsti za stavo?

Saj veste, da imamo turški tabor tukajle okoli naše cerkve, kajne?

No, stari časi se vračajo, spet smo na okopih.

Začelo se je ob 19:36, ko je turški heker vdrl na Krtina.com. Ob 19:38 je imel že vse lepo porihtano. Samo še preverim, si je rekel in odbrzel drugam.

Takoj, ko si prišel na krtina.com te je redirectalo na www.cyber-protest.org/HACKED/uyari.XXX. Pogleda strani ne priporočam, ni ravno varno. Če si pa kdo to močno želi pa naj namesto XXX vpiše tam zadaj php.

Redirekcijo smo s tuljenjem po hiši - Krtina je shekana! Krtina je shekana! - opazili ob 20:09, ob 20:11 smo takoj ugasnili internet, ob 20:18 smo pa že bili nazaj up and running. Ker je bil heker malce nemaren, je pustil dovolj sledi, v katero smer iskat in tako smo ga hitro odkrili. Če bi se le malo bolj potrudil, bi mi dal dela sigurno za kakšno uro.

Heker je prišel z naslova: 88.227.77.116, kar se mapira na TurkTelekom.

Vdor je bil pa čista posledica moje napake. Priznam. Grrrrrr. Prišel je namreč v anketo, kjer je naredil novo in tam vpisal redirekcijo. Simple as that. V ankete pa je prišel čisto po moji nemarnosti. Jaz sem sicer naredil pravo bazo za ankete nekje drugje, kjer je ne moreš dol snet, na prostoru za ankete pa sem pustil default bazo. Saj je nihče ne bo nikoli rabil, sem si rekel. Najbrž... No, napaka je bila ta, da je tudi v tej, default bazi pisalo notri pravo geslo. Ja, fino... In to je lepo dol potegnil, pogledal geslo in se čisto lepo in regularno prijavil v anketo. Sem si torej čisto sam kriv. Ker ne pucam za sabo.

Ah ja. To je bilo prvič. Najbrž pa tudi ne zadnjič. Na žalost.

Odpustil bi mu, a ker me je snel direktno s stranišča, mu pa ne bom!

Tegale delovnega tedna imam pa res dovolj. Čez glavo. Zmatran sem ko pes.

In zato grem zdajle direkt na pivo.

Bom še vsem vam nazdravil, ki ostajate v službah.

Oh, petek. Še dolg dan bo...

Leta 1999 sem šel prvič na porodniško. V naši službi so se kar križali, ker nihče ni vedel, kako naj bi to sploh speljali. Pa nismo tako majhna organizacija, tritisoč nas je bilo takrat. Na kadrovski so se le medlo spominjali, da je nek moški to nekoč že naredil, bolj iz zdravstvenih razlogov, a nihče o tem ni vedel nič več.

Pa sem šel na socialo v Lj-Center, kamor sem takrat spadal. Kot, da bi tam kaj več vedeli... Ah. Sreča pa je bila, da mi je bila dodeljena mlada punca, ki si ni delala težav: "bova pa skupaj pogruntala, kako se to dela, kajne?" je rekla in potem smo nekako vse speljali.

Takrat le za en mesec. Res škoda, da nisem vzel več...

Leta 2004 sem vzel štiri mesece in pol. Tokrat so v službi že vse vedeli, kako in kaj. Tudi na sociali - tokrat sicer drugi - ni bilo več nikakršnih problemov. Samo še običajen uradni postopek.

S Heleno sva se borila do konca, kot dva branjevca na trgu sva cenkala, koliko bo kdo dobil. Šlo je za pet ali štiri mesece, dokler se nisva dogovorila čisto na pol. Štiri in pol. Pošteno.

Na obeh porodniških sem užival. Še posebno na drugi, predvsem zato, ker je bila daljša. S tamaučkom sva se podila naokrog, kuhala kosila vsem ostalim, in upam, da sva lepo skrbela en za drugega in tudi za vse ostale. Resnično sem užival, nisem si delal skrbi, vse je šlo le po zdravi pameti.

Je pa res, da je bilo v vsem tistem času natanko deset dni, ko me niso klicali iz službe. Sem si prav pisal dnevnik klicev (morda jim pa lahko zaračunam!) in ga še danes hranim. Vem, da sem prvič, ko niso poklicali kar tri dni, vanj vpisal: "Nič ne kličejo... Noben me ne mara!!!!". Z veliko mero sarkazma, seveda. Hm, parkrat pa so bili celo pri meni... Ojej.

Edino, kar je bilo zoprno, je bil dež. Deževalo je čisto vsak dan! No, vsaj danes se mi zdi tako.

Če bi se kdaj slučajno še zgodilo, da bi spet dobil priložnost za porodniško, se me ne bi rešili samo s štiri in pol. Najmanj sedem bi zahteval!

Resnici na ljubo pa se tega ni za bat. Otrok sicer nikoli ni dovolj, a še štirih ne moreva spraviti v red, kot bi želela.

Lahko bi kaj čestital za 8. marec. Pa ne bom.

Sem bil vzgojen v duhu: če bi bili moški in ženske enakopravni potem ženske ne bi potrebovale praznika.

Celo svoje življenje že gledam, kako se za ta t.i. praznik zabavajo predvsem moški. Oh, seveda sem nekaj let tudi jaz aktivno sodeloval v teh zabavah. Vsaka prilika za zabavo je bila izkoriščena do konca. Osmi marec ni bil nikoli nobena izjema. In ko prideš domov v zeeelo veselem stanju, je dovolj, da prineseš rožico, opravil si svojo dolžnost in vse je v najlepšem redu.

Ja. Seveda.

Zadnja leta sicer opažam vedno več ženskih družb, ki se tega dne veselo zabavajo po gostilnah. To najbrž niti ni slabo. Upam le, da se na ta način lahko zabavajo tudi kakršnkoli drug dan v letu. Včasih mi vse skupaj bolj zgleda kot: "danes je vaš praznik in dobite odpustek, pojdite žurat, ker jutri je nov dan in delo vas bo počakalo..."

Po mojem mnenju smo moški in ženske enakopravni. V vseh pogledih. Vsaj jaz nimam nikakršnih težav s tem, da so ženske moje šefice, da mi ženske govorijo, kaj naj naredim, da so ženske na višjih položajih, da imajo ženske višje plače, da so nekatere tudi preprosto boljše od mene. Meni se to ne zdi prav nič čudnega in prav nič groznega. Eno tako pri nas doma celo podpiram, v vseh pogledih. In to z veseljem.

Smo različni. Popolnoma različni. In v tem je bistvo. Če se znamo odpreti en drugemu, lahko oboji samo pridobimo. Vse, kar nam manjka, lahko nadomesti druga stran, skozi sodelovanje obeh različnih umov lahko šele nekam pridemo. Ujet v lastno razmišljanje in lastne vzorce, človek sam ne more splezati izven sebe. Vedno potrebuje nekoga, ki ga čez njegov rob prepelje. Popolnoma drugačen način razmišljanja lahko mnogokrat daje presenetljive rezultate. Le odpreti se je potrebno, vzeti svojega bližnjega popolnoma in v celoti. S takimi vezmi lahko taka celica dveh, moškega in ženske, le napreduje. Vsak od njiju lahko od drugega vzame manjkajoče dele. Kaj lepšega, kot imeti jih v popolni bližini!

Najbrž sem že ena bolj začetnih generacij moških, ki se počasi spreminjamo. Velikokrat sem obnašam mnogo bolj feministično kot same ženske. Že doma se večinoma jaz borim za ženske pravice pa čeprav velikokrat v mojo neposredno škodo. Ob izjavah, ki kažejo na še tako malo podrejanje, skačem do stropa. Moški se namreč znamo precej hitro privajati na razvajanje. Trikrat nam dajo kosilo pred nos, četrtič bomo že tulili "kje je kosilo, madona!" če bo prišlo do zamude. In tega ne bi rad.

Dober tak "domač" primer je pranje perila. Helena namreč prav čuti za svojo dolžnost, da pere perilo. Pa ga pri nas nikakor ni malo in je to kar precej naporna in zamudna stvar. Že par let se trudim, da bi ji dopovedal, da to NI njena dolžnost. Da smo ji hvaležni, da to počne, a da to ni njena dolžnost. Če se ji ne bi dalo, ji preprosto ni treba. Pa ne pridem pravzaprav nikamor. Občutek krivde dobi vedno, ko kdo česa nima za obleč, ker je še vedno v pranju. Zakaj? Kdor bi si kaj takega želel, si lahko prav enostavno sam opere. Vsi smo pismeni in vsi znamo upravljat s pralnim strojem, če kdo ne zna, se pa nauči. Nihče se še ni rodil, da bi kar vse znal. Vse smo se naučili. Tudi pranje perila ni nikakršna izjema.

Čeprav je to "samo" perilo pa lahko kaže na določene vzorce obnašanja v prihodnosti. Ljudje se namreč hitro "razvadimo" in pozabimo na to, da nam nekdo dela pravzaprav uslugo, ker nam samim ni potrebno določenega opravila počet. Čez nekaj časa se že jezimo, če zadeve niso urejene tako, kot pričakujemo. Seveda se druga stran temu upira in prepir in razdor je hitro v hiši. Zato sem Heleni že dolgo nazaj prav prepovedal likanje mojih stvari. Seveda jo potem vedno prosim, če mi kaj zlika, kar potrebujem, a v tem je ogromna razlika. To ni njena dolžnost. To je njena dobra volja, ki lahko je, lahko pa je tudi ni. Tega bi se morali vsi zavedat. Pa je perilo samo ena od mnogih stvari, kjer so vzorci podobni.

Seveda so tudi pri nas doma opravila nekako ločena. Morda tudi čisto po moško-žensko, čeprav ne vsa. Oba sva se odločila, kdo bo kaj počel. Nekatere stvari gredo Heleni mnogo bolje od rok, nekatere pa meni. Ponavadi določena opravila počne tisti, ki mu je opravilo manj zoprno ali pa tisti, ki se mnogo bolj znajde v dani situaciji. Seveda pa ni problem kdaj tudi kaj zamenjati, če se komu ne da.

Vendar pa zunaj, v svetu, ni vedno tako. Tega se zavedam. 

Zavedam se, da je ta naš svet poln trpljenja. Nasilje, diskriminacija, zatiranje. Ja, obstaja, pravzaprav ga je zelo veliko. Vendar mislim, da smo vsi v isti godlji, moški in ženske. Človek sam, ne moški ali ženska, je nasilno bitje. Sam sebe in svojega bližnjega uničuje z največjim veseljem. Vedno in povsod. Vsak od nas nosi del krivde, da je ta svet pač takšen kot je. Nasilen do samega sebe. Če bi vsak opravil svoj del, bi nam bilo mnogo lepše.

Zato se dostikrat sprašujem, zakaj pa že ni lepše, če že vsi tako tulimo, da bi lahko bilo lepše? Odgovor se ponuja kar sam od sebe: ker v samem človeku ni pravega interesa. Vse so le lepe besede, a dejanja nas izdajajo.

Moški ne zatiramo žensk kar tako, povprek. Ženske tudi ne zatirajo moških kar tako, povprek. Človek je tisti, ki zatira svojega bližnjega, sočloveka. Moški, ki doma pijan pretepa svojo ženo, se spravlja nad cel svet. Poln sovraštva je do celega sveta, ne samo do svoje žene. Žena je v tistem trenutku le najbolj primerna za tako dejanje, saj je najbližja in najbolj ranljiva. Človek, ki sovraži sočloveka, ker sam ne zmore nositi odgovornosti. Vsi drugi, cel svet je kriv za njegovo situacijo. Lastno trpljenje najhitreje spereš s trpljenjem sočloveka.

Tako menim, da smo prav vsi ljudje enakopravni, ne delim sveta na črne, bele, moške, ženske, delim ga na človeka. In ker nisem človek velikih dejanj in ker sem prepričan, da je že veliko, če vsak v svojem osebnem svetu opravi svoj del, se lahko do žensk obnašam le enakopravno. In zato žensk nimam za manjvredne, za manj sposobne, za manj-karkoli. In zato preprosto ne razumem, zakaj bi imele praznik. Kot da bi te cel svet opominjal: "prinesi danes rožico! Boš imel potem eno leto mir...".

Zato, Helena, danes ne boš dobila rožice, kar sicer že veš. Vsak dan je za rožico dovolj dober, le ta dan ne. Z namenom. Zanalašč.

Tole je ena magija.

Včasih dela, včasih pa ne. Še dobro, da imamo uvajalno obdobje. V katerem se lahko navadimo na muhe, jih spoznamo in jih tudi obvladamo.

Včeraj sem probal našim naštimat obilno grško poroko. Sem ponucal dva virtualna evra. Vse lepo in prav, kakšno urico.

Potem sem pa porabil jaz kakšno urico, da smo lahko pogledal še ostanek filma. Med MS sporočili na ekranu, samo zvokom brez slike, med kockicami in vsem, kar paše zraven pri IP TV, je še zelo čudno, da sem uspel Heleno obdržat na kavču vsaj toliko časa, da je videla cel film.

In kdo si je zmislil to, da moraš film pogledat v 24-ih urah? Pri vseh otrocih, špancu, sestankih društva in vsem, kar še paše zraven? Najmanj 72 bi jih potreboval. Samo za uvodno špico...

Dokler je tole še zastonj, bo še šlo. Kaj bo pa potem, bomo pa še videli. Resetiranja škatle so namreč zadnje čase kar pogosta. Kar mi ni prav nič všeč.

Ampak drugače je pa kul. Ne vem sicer zakaj, morda sem pa iz mojega sveta preprosto navajen, da stvari ne smejo kar tako delat, iz prve. Z vsako se moraš malo matrat, da jo obudiš k življenju. In če ne drugega, imaš z njo tako vsaj dovolj zabave.

V službi same težave. Majhne, velike, vseh vrst, nobena se noče zaključit ali izvenet, samo nove in nove prihajajo.

Doma imamo španca. Vozimo se gor in dol, sem in tja. Jemo ob 23h. Si sploh ne upam pomislit, kakšna bosta petek in sobota. Na koledarju namreč ni več niti malo prostora, da bi še kaj vpisal.

Jaz se ukvarjam z idejo, kako združit kamere, helium in vremenske postaje v en skupen servis. Ker sem včasih kot malo dete, nepotrpežljiv, sem ves slabe volje, ker nimam časa, da bi zadevo razvijal. Pa prekladam in se matram ob poznih urah, ko seveda samo še zgubljam čas, ker sem že tako zmatran. Prav včeraj me je ena taka butasta zadeva tako grozovito matrala, tja do 1h zjutraj. Samo zato, ker tudi gledat nisem mogel več... Hm, trma.

Potem je pa bila še rekreacija včeraj. O, mater! Igrat košarko proti sedemnajstletnikom, ki skačejo kot naviti, je pa res malo težko. Po treh minutah sopiham kot konj. Ves trd, počasen in s tresočimi rokami po petih minutah pa res ne morem pričakovati, da bom še poleg tega kaj zadel. Saj je že samo premikanje telesa napor. Ej, ej, ej. Ampak bilo je pa super, tako hudo se še nisem namatral. Morda, res samo morda pa mi bo kdaj uspelo kaj kondicije nabrat, kaj? Potem bo pa že lažje...

In zaradi vsega tega še bloga ne morem pisat, kot bi si želel. Tudi, če imam kako idejo, je vse skupaj nepovezano in razprčkano na vse konce. Ravno tako kot moje misli.

Pa ne mislit, da samo jamram, čeprav najbrž tako zgleda. V nekem kotičku svojih misli sem pravzaprav zelo zadovoljen, da je tako. Se nekako počutim živega, življenje, ki se odvija že z vrtoglavo hitrostjo, ne gre čisto brezveze mimo. In ne delam le mimohoda.

Čeprav je naporno kot strela je ravno v tem poanta. Le to daje zadovoljstvo.

Mater, mi gre ta besedna zveza na živce.

Vendar pa glede nje nisem ravno najbolj pošten. Ne do drugih, še manj do sebe.

Začnem lahko kar pri tem, zakaj sploh pišem blog? Seveda je prvi odgovor pri roki: zaradi sebe. Vendar to ni čisto natančen odgovor, ali je sploh resničen pa bom ugotavljal zdajle.

Dolgo časa sem blog res pisal predvsem zaradi sebe. Na to sta kazali predvsem dve stvari: nisem imel omogočenih komentarjev in blog ni bil skoraj nikjer zaveden. Dokler se nisem enkrat spomnil in celo prešel na blog na Delu. Čemu in zakaj, mi je še danes uganka, ki je ne znam prav dobro razrešiti. Vendar kaže na neko smer, usmeritev kam grem. Na Delu sem sicer kmalu odnehal, preveč težav, prevelik vrtec, preveč odgovornosti. Potem sem komentarje uvedel tudi pri sebi in se vpisal na par imenikov. 

Prehod v "javnost" je bil neboleč, vendar pa je mene kar nekaj časa bolelo. Najbrž zato, ker sem se izneveril svojemu "pisanju zase". Drugače si ne morem tega razložiti. Pahnil sem se v to definicijo "javnosti" pravzaprav sebi navkljub. Kot da ne vem, kaj delam, z vsemi mogočimi izgovori: "saj to ni nič...", "saj me itak nihče ne bo bral..." itd. A svoje načelno stališče sem podrl in ga spremenil, skoraj nevede. Seveda je to nemogoče narediti nevede, človek le išče izgovore in opravičila, da se mu s takimi stvarmi ni potrebno ukvarjati.

Zavlačuješ, se izmikaš in iščeš duševni mir v vseh drugih rečeh, za pereče vprašanje "kje in kaj je pa zdaj moj blog?" pa nikakor ne najdeš časa.

Priznanje samemu sebi na koncu ni tako težko. No, ni ravno problem v samem priznanju, nastopanje v taki ali drugačni "javnosti" pač lahko prinese nekaj stvari zraven, ki se jih moraš zavedati. Lahko prinese ali pa ne, odvisno, kakšen blog imaš. V komentarjih te lahko raztrgajo, lahko pa ti pojejo hvalnice, oboji so lahko nevarni. Po eni strani si lahko hitro ranjen in se le še kam zavlečeš in odnehaš, po drugi strani pa te hvalnice lahko enostavno povzdignejo visoko nad sebe, kjer realnih tal ne opaziš več. Hvalnice so lahko na koncu koncev še celo hujše, odmaknejo ti tla izpred oči in kmalu ne dohajaš več ne sebe ne drugih. Pišeš mašila, skušaš ugajati vedno bolj. Ego se namreč nikoli ne zapolni do konca, več kot daješ vanj, več bo požrl in več bo zahteval. In postal bom samozadosten. Tega me je pravzaprav še najbolj strah.

Nekaterim se je nekaj podobnega že zgodilo.

Torej priznam, da bi rad videl, da bi me brali, da bi bil cenjen, da bi bil zanimiv, da bi me imeli radi. Kot si najbrž želi prav vsak bloger.

Tu pa nastajajo precejšnje razlike. Kaj sem pripravljen za to, da bi bil cenjen itd., narediti? Sem pripravljen pisati tako, da bom privlačil čim več ljudi? Sem pripravljen pisati o političnih temah? Sem pripravljen delati copy-paste zanimivih dogodkov, vicev s spleta? Sem se pripravljen "prodati" za obisk in privlačnost?

No, tu se moja razmišljanja odvijajo v drugo smer. Ničesar od tega namreč nisem pripravljen narediti. Še navodil za boljšo obiskanost bloga nisem pripravljen prebrati...

Da bi jaz ostal jaz, moram najprej ostati zadovoljen sam s seboj. V tem vidim bistvo. Pa čeprav me ne bo nihče bral, pa čeprav ne bom nikomur všeč, pa čeprav ne bom zanimiv. Vedno pa ostaja upanje, da se bo na svetu našla sorodna duša, ki bo tako kot jaz, z veseljem kaj takega, o čemer pač pišem, prebirala. Čisto osnovne, navadne, osebne in življenjske teme vsakodnevnega življenja. Take teme ne spreminjajo sveta, nimajo niti najmanjšega namena, so pravzaprav čisto povprečne in vsakdanje. Nič posebnega torej, a vendar so moje. So del mojega življenja in le to lahko dam. Več ne morem dati, niti nočem, hitro bi se pokazalo, da se pretvarjam in da želim nekaj povsem drugega. Spreminjam lahko le svoj, omejeni osebni svet.

In tako le pridem do tega, da sem, hočeš-nočeš, del neke družbene mreže, ki je v nastajanju. S svojim blogom iščem sorodne duše, berem druge blogerje, jim včasih kaj komentiram in se pogovarjam z njimi. Sodelujem. Sodelujem v tej družabni mreži kot njen del. Majhen del, a vseeno njen.

Vendar se ne počutim del te mreže. A korenine teh občutij segajo dlje in bolj globoko. Tako, kot se ne počutim del naroda, tako kot se ne počutim del skupnosti, tako kot se ne počutim del države... Težko me je spraviti v kakršnokoli skupnost, čimvečja je, tem slabše. Hočem biti individualec, hočem biti samosvoj, hočem biti preprosto svoj. Večinskih sistemov ne odobravam, saj so vedno na račun posameznika. Imam lastno voljo in lastno odgovornost. Včasih, sem in tja, v trenutkih slabosti, me sicer prešine: kaj pa če hočem biti le drugačen? Drugačen od ostalih? Kaj če hočem le povedati: "Mama, jaz sem drugačen!"? Karkoli od tega je res, bo pokazal lahko le čas.

Zato se ne počutim del blogerske skupnosti, čeprav bi se najbrž moral počutiti tako. Nisem solidaren. Ne grem se blogerskih akcij pa čeprav bi se jih včasih rad šel. Ne pišem o tistem, o čemer se skupnost trenutno pogovarja. Ne dajem linkov. Ne linkam vsake druge besede, ne komentiram tam, kjer nimam nič komentirati. Ne puščam svojih odtisov povsod, kjer bi jih lahko. Nočem in ne vidim pomena.

Delam si torej svojo malo, notranjo, osebno družbeno mrežo znotraj te velike razpršene mreže. Mojo lastno, svojo. Brez ozira na druge mreže, brez ozira na takšne in drugačne povezave v tem medmrežju. Ustvarjam si svoje poglede na ostale in ne - vsaj upam - ne podlegam mnenju večine. Seveda se kdaj pa kdaj z večino tudi strinjam, vendar to ne spremeni stvari. Včasih pa se ne, večinokrat pa zapeljem svoja razmišljanja malo drugače. Spletam svojo mrežo, in v njej sem solidaren in vse, kar paše zraven.

Vse to povzroči, da se moram sem in tja držati nazaj. Ne morem, naprimer, podpirati Pediatrične klinike takrat ko to počnejo drugi. Če bi jo rad sam osebno podpiral, zakaj je ne podpiram že vsaj deset let? Ne morem se pridruževati željam večine samo v primerih, ko je v mojem interesu, drugače pa tuliti v drug rog. To je zame že preveč interesno.

Če počasi zaključim, bi torej lahko rekel, da sem del Social Networkinga, a tako kot je vedno pri meni, na malce drugačen način. Predvsem na osebni ravni. Nekje vmes, torej. Pa smo spet tam...

In zato si še vedno pridržujem pravico, da mi gre ta besedna zveza globoko na živce.

P.S.

Ni problem veliko napisat, če je le tema prava, kaj?

Nedelja je pa res bila prekrasna, a nede?

Krtinski hrib nas je spet zvabil, čeprav v začetku z malo kreganja in nerganja pa vendar. Smo se pa zato potem čisto dobro imeli in nasploh uživali. Nesrečniki smo se oblekli še čisto zimsko in nam je bilo potem vroče za znoret. Tamaučkom sem itak moral nosit vse obleke, ker so bili čisto premočeni.

Medtem ko je Helena nabirala regrat, smo se tamalima zapodili v temačen gozd, kjer je tamaučka kar malo strah. Jaz pa uživam in bi najraje kar gomazel gor in dol.

Pa je potem Flori baje opazila velik in košat oranžen rep, kar smo takoj proglasili za lisico. Nato pa smo morali biti čisto tiho, da bi videli še kakšno žival. Se nismo smeli niti pogovarjat, ker nas je tamauček kar naprej opozarjal: "Tiho bodi!". Pa smo bili vsaj poplačani s preplašitvijo treh srn, ki so zdrvele preko travnika. Ker nismo bili ravno enotni ali so bile tri ali samo dve, smo potegnili najmanjši skupni imenovalec: videli smo vsaj dve.

Celoten izkupiček je bil na koncu takle:

beli, rumeni in vseh barv metulji,

en čriček (z malo boljšimi očmi ali domišljijo),

en domnevno lisičji rep,
najmanj dve srni,
en prelep dan,

ena praska na obrazu, od nerodnosti,
dva razgreta mladička,
milijone mušic,
ena polna vreča regrata
in štirje zadovoljni.

Kar nekaj, torej. Tole nam je dodobra napolnilo baterije, ki nam bodo potrebne v času pomladanskega monsuna, ki se hitro bliža.

Vsaki piškotki imajo eno slabo lastnost: prehitro jih zmanjka.

Zgleda, da gre povezava celo premosorazmerno: več kot jih je, prej jih zmanjka. Ali pa to velja samo pri nas. Hm?

Tadeja vsekakor ve, kako se streže takim zadevam. Najprej pogledaš na kulinarika.net, potem ostale pošlješ po sestavine. Nato kuhaš, mesiš, pečeš, celo tamaučkom pustiš, da ti pomagajo.

Ko pa so piškotki enkrat narejeni, daš vsakemu enega, vzameš bič in ostale kategorično čuvaš. Pa če jih je veliko ali malo. Vseeno. Nobenemu ne daš nič več. Ker jih drugače nimaš več...

Nekateri piškotki pa pridejo iz takega stanja:

celo v tako:

Temle špancem se pa res ne bo slabo godilo!

Vsem ostalim se samo sline cedijo, ker piškotki so supeeeeeeeer! Tadeja ima talent za tole, ne more biti drugega kot preprosto samo talent.

Vmes med peko pa moraš še posteljo zavarovat, da ti jo tamaučki ne razmečejo:

Prevod:

Predragi Osliček! (to leti predvsem na mlajše otroke)
To je že Marijeva postelja zato je ne mečkaj in si ne drzni tu pustiti dlake! Hvala.

Sem že povedal, da bo tole naporen teden, a ne?

Tokrat smo si ga pa celo mi ogledali. Sicer nismo zdržali čisto do konca, vsaj začetek pa smo videli.

Potem pa je bilo potrebno iti spat. Škljoc še slikico, kar iz roke niti ni tako preprosto, in to je to. Do naslednjič.

Danes je še zatišje pred nevihto.

Včeraj smo bili spet na piščancu, tokrat rojstni dan. Super, tudi v gostilni v Podrečju! Seveda sva potem malo bolj pozna, kar pomeni, da zjutraj malo dlje poležimo. In dan je takoj malce krajši.

Večino dneva smo pospravljali, danes je šlo celo brez kreganja, vsi smo nekako sodelovali, tudi otroci. Kar se ne zgodi prav pogosto, smo pa zato naredili veliko. Pa še prav fino je bilo. Muzika je odmevala po celi bajti, le da je imel vsak naštimano svojo. Oh.

No, cel dan je šel tako, bolj na izi. Kar nam bo čisto prav prišlo, ker jutri pride Tadejin španec in potem bo le še ena velika zmeda. Vožnji gor in dol v Lj se ne bomo mogli izognit. Pa ne samo enkrat, dvakrat dnevno. Najbrž celo večkrat.

Torej je čisto prav, da danes malo počivamo in smo bolj umirjeni. Od jutri naprej pa kaos!

Saj en teden bomo pa že zdržali, kajne?

Evo, pa je šel še en mesec naokoli.

Presneto kratka zadeva, tale februar. Niti nobenega snega ali pa vsaj kakšnega slabo-dobrega vremena. Tako se prometa ni nabralo prav dovolj. Kaj šele kakšnih klikov. Ubogo, ubogo.

Ima pa februar dobro lastnost. Plače so blizu skupaj. Ha!

Eh, da ma človek tak sajt, kjer si tudi za obisk odvisen od vremena... Prava krivica!

Včeraj sva bila oba s Heleno tako lačna, da ne bi zdržala, da si še doma kaj skuhamo. Hotela sva preprosto takoj jest.

Pa smo šli v našo bližnjo gostilno, oddaljeno celih 5m od nas, takoj po vrtcu. Vse skupaj najbrž ne bi bilo zanimivo, dokler ni vrglo ven ene od varovalk in smo ostali brez razsvetljave.

Imajo pa svečke, tako, da smo imeli pravo romantično večerjo. To pa je bilo čisto kul.

Tamauček se je matral s palačinkami in je spet pojedel samo eno. Joj, kakšna neješčnost... No, vsaj Flori malo bolje je, kot je včasih. Ko bi le midva imela take zapore pri hrani... Pa nič od tega.

Spet smo se najedli ko pujski. Tako smo bili zadovoljni, siti in objestno razpoloženi.

Škoda le, ker ni vsa elektrika crknila, da še POS ne bi delal.

Odkar imamo takšen napis na vratih našega vrtca,

prav vsi zdaj zapiramo tudi zatiče na zunanjih vratih.

Pa se je morala res zgoditi tragedija, da zdaj to delamo? Prej smo res samo v redkih trenutkih to počeli. Kot da so nesreče vedno stvar drugih.

Neodgovorno in čisto človeško.

Jaz seveda resnično upam, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo. A v realnosti je za pričakovati, da bomo zatikanje zatičev prej ali slej opustili. Prej ali slej bomo spet zapadli v lažno varnost, v brezskrbje.

Koliko časa še torej?