Koliko neki kresov je bilo danes po Sloveniji? Samo, ko sem se peljal od lj do nas, sem videl postavljene ene štiri... Uff.

Kdo je dal ta delovni dan med praznike?

Sicer nismo šli v službo, a je bilo vseeno delovno. Najprej je bilo treba z morja, kjer se je vreme skisalo in je samo še pihalo, priti domov. In se lotit tistega, za kar smo imeli čas cele štiri mesece... Dohodnine.

Oddajanje zadnji dan je res malo zoprna zadeva. Bogve, kaj bi šlo lahko vse narobe. Pa tudi sestavljanje v paniki ni nikoli dobra zadeva, konec koncev gre za denar in se je potrebno potruditi. Državi je treba dati ravno toliko, kot terja, pa nič več.

Elektronsko smo oddajali, seveda.

Čakalo nas je še petsto drobnih opravkov, ki jih je Helena postorila, ker sem jaz odbrzel na nogometni turnir.

Nogometni boji so se dobro bili, nekateri na nogometnem igrišču, nekateri pa za šankom.

Hm, na dopustu pa ni nič kaj prijetno tekat.

Dvakrat sem si naštimal uro za ob petih, a obakrat ni bilo šanse, da bi vstal. In tako sem tam na morju tekel samo enkrat. In še to bolj tako, zaradi kondicije.

Kaj pa vem, zgleda da me je sram, a ne? Pa še delam si težave, ker ne vem, koliko sem pretekel. Pa kot da bi bilo to važno...

Tekel sem 21:58 pri 162/86, porabil pa 315 kCal. Pri moji hitrosti je to približno 2.5 km. Se mi zdi.

Na, ja. Nekaj pa je, a nede?

Pa smo ga le dočakali! Morje!!!!!!

Ker sta oba tamaučka vsak dan spraševala: kdaj gremo na morjeee?, ni bilo druge, kot da enkrat rečemo: DANES!

Pa smo šli. Nekje opoldan, v največji vročini, tako kot se za nas spodobi. Kam? Nekam na kakšen otok, samo v Istro ne! In ker je najbližji Krk, smo šli tja. V Baški je tudi ena lepših plaž, za prvega maja pa tudi še ni tako obljudena.

Pogledat smo šli najprej v en fkk kamp, ki je bil enkrat za prvega maja čisto prazen, letos pa se je trlo ljudi. Potem smo pokukali še v kamp v Punatu, a je bilo kot v središču Domžal... Sami naši. Z bedno plažo in nič kaj dobrimi prostori. Ker nam ni preostalo drugega, smo jo pa mahnili kar v Baško, saj nam je tam všeč.

Najprej smo si rekli, da bomo spali kar v avtu, a ko smo bili dol, se nam ni dalo več. Pa smo najeli prikolico. Ker smo bili samo štirje, bi bilo brezveze jemati mobile home. V prikolici je hudič le to, da nimajo svojega stranišča in moraš na stranišče od kampa. Kar je pa včasih lahko zeeeelo prijetno. Sploh kdaj okrog štirih zjutraj. Eh.

Vreme je bilo v soboto in nedeljo enkratno! Otroka sta se hotela, kljub mrzli vodi, kopat, a sva ostala neomajna. Kar pa seveda ni preprečilo, da se vseeno nista vsaj malo "okopala", saj sta kar naprej norela gor in dol, se špricala in podobno. Kar sva tudi videla šele potem na sliki: da se je tamauček čisto dobro skopal...

Jaz sem seveda spet rdeč ko kuhan rak. Prav tako kot vsako leto. To pač paše zraven. Le da za prvega maja še ni prelepega občutka slane opečene kože. Ker jaz se pa nisem kopal. Nikakor! Vsaj 27 stopinj potrebujem!

V ponedeljek pa nazaj domov. Dohodnino oddajat...

Pojdimo lepo po vrsti. Najprej je bil petek. Ki se ni izkazal za tako mirnega, kot bi načeloma lahko bil.

Smo leteli zvečer v Leskovec na piknik, kljub temu, da se je Helena slabo počutila in da se nama ni nikamor dalo.

Kakorkoli že, dol smo šli, jedli in pili in se zabavali in potem pozno zvečer odšli.

Le nekam preveč smo si ogledovali mačko, ki bo zdaj zdaj povrgla... Bogve, mogoče pa bodo spet kake muce tukaj okrog nas? Čas bi že bil...

Zato smo tudi naslednji dan malce težje in malo kasneje vstali.

Brezveze sem šel včeraj kupit nove superge. Brezveze.

Mravljinci so namreč spet prišli. Na istem mestu, ob istem času. Ah.

In potem se z njimi borim, noge me bolijo ko psa, po drugi strani pa pri tem vsaj pozabim na tek. Kar tudi ni tako slabo.

Danes sem šel tečt, po dveh dneh počivanja. Nekako včeraj ne bi bilo ravno pametno tekat naokrog. Upam le, da dva dni nista preveč počivanja. Čeprav se danes ni pokazalo. Pa še vroče je bilo, sonce že kar žge.

Pretečenih 5.559m v 44:06, na 163/87% obratih, porabljeno 649kCal. Tempo 7:55, kar je počasno, v svoj zagovor pa naj povem, da sem srečal kolega na polju in sem sigurno ene pet minut okrog njega tekal. Ustavit se nisem hotel, zmenit sva se pa tudi morala, a ne? No, tudi drugače ne bi bilo najbrž nič kaj dosti bolje, morda bi prišel na 7:30. To je moj doseg. Bom moral enkrat šibat na rezultat, da vidimo, če zmorem tole kaj hitreje pretečt. Ampak počasi, počasi, ne še zdaj.

Mogoče bi kaj pomagalo tudi, če ne bi imel teh presnetih mravljincev...

Še dobro, da so prazniki. Presneto težko sem jih dočakal.

Morda skočimo tudi kaj na morje. Morda pa tudi ne. Helena se nekaj slabo počuti pa bomo še videli.

In ravno taki prazniki so mi všeč. Nobene obveznosti, nobenih načrtov. Če se nam da, potem ok, če se nam ne da, pa tudi ok. Skratka, kakor se nam bo sprdnilo. Vreme bo lepo, to je pa tudi vse, kar rabimo. Pa še to ni pogoj.

Tako, da grem zdajle najprej na pivo, poplaknit tole službo in se psihično pripravit na uživanje doma. Pa čeprav moram danes še tečt. Pa kaj.

Briga me.

Nekoliko sem polenjen ali pa me daje pomanjkanje dobrih idej. Poudarek je na dobrih, ker idej je vedno preveč. Težko pa vse naredim ali pa se mi jih preprosto ne da in potem odlagam in odlagam.

Eno od teh idej sem vseeno naredil. Vsaj delno, kako bo pa naprej pa bomo še videli, kdo ve ali se bo kaj razvijalo in ali bo kaj več sodelovanja.

Na Pregled vremenskih postaj po Sloveniji in v Helium sem, v sklopu sodelovanja ZEVSa z radioamaterji, dodal še par njihovih postaj.

Že kar nekaj časa nazaj se je izkazalo, da imajo tudi radioamaterji kar nekaj vremenskih postaj. Nekaj časa sem razmišljal kaj in kako, saj so podatki različni, nekaj jih sploh ni in podobno. A pokazalo se je, da je nekaj interesa na obeh straneh in res upam, da bo tole prišlo prav vsem nam. Tako, da sem na koncu vse skupaj moral končno že narediti. Pa sem, a ne?

Zaenkrat sem jih vključil sedem, te sem našel in za te sem našel dovolj potrebnih podatkov. Je pa seveda pri RAjih vse drugačno, poimenovanja, stopinje so cele številke, včasih podatkov ni, s količino padavin so težave ipd. No, vsaka postaja ima svoj nabor težav, na koncu več ali manj vse pošlihtamo. Malo več testiranja je potrebno in potem je vse v redu. Napake pa se odpravljajo sproti.

V vsakem primeru upam, da se bo sodelovanje razširilo in da bo imela naša kura v vsaki vasi svojo vremensko postajo! Skoraj, no

V soboto so šli naši taborniki v Tivoli. So imeli svoj Feštival. Pa sem jih peljal, kaj sem pa hotel...

Sicer pa je bilo čisto fino in ker smo imeli poln avto robe, sem seveda moral vse skupaj pripeljati čisto do dogodka. In sem se tako prvič vozil po Tivoliju z avtom. Priznam, da se mi je kar fino zdelo, čeprav sem imel slabo vest. Jah, po Tivoliju pa se res ne voziš z avtom... Nekako mi ni bilo prav.

No, zjutraj je še šlo, ker ni bilo nikjer nobenega, nazaj grede pa sem prav občutil poglede vseh sprehajalcev, ki bi me najraje utopili v žlici vode. Čisto majčken sem bil...

Mater, kaj že dolgo nisem bil tam... Huh.

Po pravici povedano pa tudi nisem kaj veliko pogrešal...

Tole pa je naša pregreha. Ampak samo takrat, ko mame ni doma!

Saj ima čisto prav, da tega ne kuha in ne je. Cela bajta smrdi, štedilnik pa potem pol ure pucaš. Pa še ponavadi se tako naješ, da si dve uri mrzel...

Ne smem pozabit, da je bil krompirček narejen v pečici, čisto brez olja. In to tudi ne smrdi, noter flikneš in to je to. Če se spomniš, ga potem čez eno uro ven vzameš in pohamsaš. Super. Brez vsega olja in pacanja in mešanja in, in, in.

Ampak Mk'nagci so pa naredil svinjarijo. Po štedilniku in naokrog.

Fina pregreha, a je čisto dovolj dvakrat na leto!

Danes sem cincal in cincal. Naj grem ali naj ne grem. Pravzaprav bi bilo dobro, ko bi počival, ne?

A se je našlo tako fino časovno okno, da me je pognalo ven, bo potem jutri mir in mi ne bo treba nikamor. Kaj pa vem, kaj vse bo jutri. Čas je potrebno izkoristit.

Pa sem šel. Ves navdušen, ker mi je šlo včeraj tako dobro!

Ampak danes čisto druga zgodba. No, ne čisto nasprotje, težko pa je bilo. Kar naprej me je nekaj dajalo, pa noge, pa dihanje, pa, ja spet ti hudičevi mravljinci, pa... Tisoč reči mi ni bilo povšeči. Še superge sem si malo bolj zavezal in potem nisem mogel spodvijat prstov in so me še prsti na koncu boleli ko zajca... Oh, koliko težav.

A, ker so gajbe vabljive, jaz pa trmast, je bilo danes takole:

5.297m, 40:22, pri 160 obratih/84%, znese 7:37/km. Porabil 568 kCal, bogve koliko je to...

Ja, in zdaj, po koncu teka, se mi ne zdi več tako slabo. Sploh ne.

Ampak, daj, ljuba duša, kupi si že te superge... Al si pa prste odrež ampak tkole ne gre več naprej... Čuk!

Pri nas imamo tudi osle. Take taprave.

Ampak so prijazni in prav radi imajo deteljo, ki jo jaz naberem in jih potem takole hranim in božam:

4.742m, v 36:57, to je približno 7:48/km. Počasi, a je šlo prav fino. Povprečno 161 obratov/85%. Poraba 528 kCal.

Danes mi je šlo pa brez problema. Najprej sem se držal na 156-159 obratih, vendar me začnejo noge bolet, ko se trudim teči počasi. Nekako sem se potem ustalil na 161-163 obratih, kjer me niti dihanje ni motilo, niti noge. En tak, moj tempo, sicer počasen, a prav fini za teč. Ko se ti zdi, da bi lahko tekel in tekel in tekel.

Ha, danes so tudi, tako kot vedno, po približno treh km, prišli mravljinci. A danes sem se naučil, kako se jih znebiti. Spodviti moram prste in čez par metrov je vse v redu. Sicer malce čudno tečem tačas, a hej, mravljincev pa potem ni več! Ampak vseeno bolje, da si nove superge kupim, kaj?

Zadnjih petsto metrov sem celo lepo pospešil, zadnjih dvesto pa kar odšprintal. No, tako kot pač jaz šprintam... Drugi najbrž cel tek tako tečejo. In na koncu sem se čisto dobro počutil. Torej je še nekaj rezerve!

Torej, kilometrino, določeno za Mura Challenge sem zdaj odtekel. Zdaj moram vaditi še na hitrosti in seveda na tem, da bom to lahko naredil dvakrat v enem dnevu. Časa je še nekaj, torej se ni za bat! Dolžina ali hitrost?

Najprej se matram in vlečem vedno povsod vso mašinerijo. Pazim nanjo, jo čuvam, trogam in se ubadam z njo več kot sam s seboj.

Ko pridem domov, celo vse skupaj spravim na računalnik, narišem poti, zapišem in spravim za objavo.

In potem pozabim.

Grrrr.

Zato bom pa zdajle vse skupaj nametal. Tako.

Prvi GPS zaris je s 3. Srečanja pod Koblo:

Drugi je z družinskega snežnega pohoda v Tamar - je začel delat šele ko sem opazil, da pod bundo nič ne lovi:

In tretji z izleta na Primoža:

Tako, da ne bo prerekanja, da slučajno nismo kje bili in da samo nakladam...

Tko je to s pozabljivci!

Pa je prišla domov! Končno!

Nedelja je bila kar naporna, izpolnjena predvsem v čakanju. In čeprav je bil tak lep dan, nismo nič pametnega počeli. Škoda. Ampak nekako me je dajal večerni prihod in pričakovanje.

Mislim, da sem jo pogrešal bolj, kot si priznam!

Mah, samo da smo spet vsi doma!

Jaz dam gor samo eno malo slikico, o vsem ostalem bo pa Helena napisala. A nede?

Je*emti mravljince... Spet. Po 3,5km. Hudimana, nekak se moram naučit, kako se med tekom sezut.

Mogoče pa je najbolje, da kupim nove superge, kaj?

Takole pa je bilo, v večernem času, ravno ob mraku, prav lepo tečt. Čeprav kakšnega velikega užitka pa še ni... Hm?!

Najprej 27:02 za 3.567m, kar je 7:32/km, pri 158 obratih/82%. Ponucano 379kCal. Super! Počasi, počasiiiiiii.

Potem sem samo še enega naredil: 11:45 za 1.602m, kar znese 7:19/km. 157 obratov/82%. Le 159kCal.

Skupaj 5.169m. Hm, malo drugačen krog si moram izbrat, tale bo počasi premajhen...

No, pa saj gre... Za okrog jezera pa še nisem. Nisem še tam, kot sta že naša fanta, ki sta šla danes okrog Blaguškega, za kar jima seveda čestitam!!!!

Tale filmček sem posnel predvsem za Heleno. Iz večih razlogov:

1) da je ne bo premamila kalifornijska zemlja,
2) da bo videla svojo domačo zemljo,
3) da bo videla, da smo doma pridni,
4) da bo videla tamaučka in njegovo pridnost,
5) da bo videla, da tamauček le ni čisto zanemarjen,
6) da bo videla, da ivanjščic nisem pokosil!

Pa še tko fino se mi zdi, ko lahko posnamem svojo kosilnico in dam vse skupaj na net. Eh, še vedno sem ves navdušen nad vsemi možnostmi, kot kakšno majhno dete. Pa jih uporabljam že dolga leta, a veselja mi to ne zmanjšuje, kvečjemu vedno bolj sem navdušen. Pa čeprav gre v prvi vrsti za neumnosti. Pa kaj čmo.

P.S.

Se pa matram, da bi naredil en filmček, iz parih posnetkov skupaj zliman... Ojej, to pa je groza! Vse crkuje, nič ne dela tako, kot bi moralo. Mah, naj gre nekam.

Obskurna, celo perverzna ura je zdajle za tečt. Sploh na vasi. Najbrž se jim zdi, da se mi je čist utrgalo...

Niso daleč od resnice...

Torej, danes (včeraj?), sem se držal navodil in tekel mnogo bolj počasi. Namenil sem se teči 3x10minut, ven je prišlo pa tole:

1 - 10:09, 1.239m, 150 obratov/76%, tempo: 8:20, dihanje 4/4. Poooočasi. Se mi zdi, da bi takole tekel lahko celo večnost.

2 - 10:51, 1.260m, 154 obratov/79%, tempo: 8:35, dihanje 4/4. Grrrrr, kaj gre počasi.

3 - 10:24, 1.480m, 159 obratov/83%, tempo: 7:02, dihanje 4/4, na polovici se prevesi v 2/2. Malo sem pospeševal, priznam, ni se mi dalo več. Ima Wega čisto prav: čim hitreje tečeš, hitreje mine... Na koncu sem celo odšprintal približno 100m, nabil obrate do 177. Malo se pa lahko igram.

Po osebnem trenerju sem dvakrat delal Kontrolo telesne mase, tretjič pa že aerobni trening. Tam nekje okoli 156 bo čisto zadovoljivo, se mi zdi. Ta drugi del mi ni čisto nič jasen, tempo je šel dol, obrati pa gor. Res da, sem s 140 začel in se to kar nekaj pozna, ni se mi pa zdelo, da bi bil tako počasen... Ali sem pa kaj z metri zmutil. Težko je naračunat prave, moram vedno razmišljat kje neki sem začel in kje končal. 

Čeprav tako počasi, sem vseeno kar dobro premočen. Nisem pa izmučen, to je pa čisto res. Tudi čas povrnitve v "normalno" stanje je mnooogo hitrejše. Vmes je dovolj tudi minutka hoje, kar v prejšnjih dneh nikakor ni bilo res, ponavadi sem rabil 3-5 minut, da sem prišel toliko k sebi, da sem spet lahko tekel.

Samo ko me ne bi race toliko plašile, ali pa jaz njih... Kar nekaj plahuta pa čofota pa...

Takole našemu fantu uspe uničit pedalo. Dober je, ni kaj.

Sicer pa ni čudno, fant je velik in močan, pedala pa kar nekaj... Malo plastike. Morda bi moralo biti gor opozorilo: samo za tiste pod 20 kil?

In da, včeraj mi ga je uspelo zamenjat! Zadnjič je sicer malo manjkalo, da nisem pobral vseh navojev, kar kaže na to, da sem imel spet malo sreče. Če temu lahko tako rečemo: sreče. Po štirih pedalih, klicanju mojstrov ter trodnevnem ubadanju...

Ker je zdaj pedalo zelo podobno prejšnjemu - plastika - štejem dneve, koliko časa bo zdržalo.

Danes sem bil prepričan, da bom šel spet ponoči teč. Pa še dež sem pričakoval.

Potem je pa Tadeja prišla bolj zgodaj domov in sem takoj ven letel. Kar pa ni bilo dobro, psihološke priprave so pomembne.

Zato mi ni šlo preveč dobro. Kar naprej me je bolelo to in ono, zadihan sem bil, z uro sem se ukvarjal, skratka milijon stvari, ki so me motile.

Čeprav na koncu pa rezultat ni bil slab. Prvič sem tekel dvajset minut skupaj! 20 minut! 3.278m, kar znese 6,1min / km. To je kar dober tempo, ni čudno, da sem bil zadihan. Obremenitev 97%, pulz (najbrž povprečje) na 175. Dihanje je problem, dihanje.

Še tako vedno preden grem tečt, enega fino poduham... Enkratno!

Ta druga ponovitev me je pa bolj matrala, na koncu so me spet prijeli mravljinci. In to toliko, da sem se moral zaustaviti. Pri mravljincih nikoli ne veš, koliko časa te bo noga še držala, kar naenkrat ni več nosilna, tega pa si ne bi rad privoščil. Tako sem tekel 7:34 za 1177m, kar znese bolj počasen tempo cca 6:28/km. Pulz 169/92%. Ja, bolj počasi, sem se kar matral s presnetimi mravljinci.

Se mi pa zdi, da sem odkril krivca, podloga v supergah je namreč zgužvana! Je letela ven ko strela! Upam le, da je to to, ampak to bomo videli naslednjič!

Torej konec koncev kar v redu, skupno 27:34 ter 4.455m. Ko bom tole zmogel dvakrat v enem dnevu v enem kosu, so GAJBE moje!!!!

Ker sem zadnje čase malce zmeden in ker se mi zdi, da sem za vse sam, so se moje misli začele čudno spreminjat. Po več naenkrat jih je namreč strašansko težko obdelat, vsaj jaz poznam le FIFO sistem. Paralelno procesiranje mi je popolnoma tuje in se v skupni vlogi očeta in matere ne počutim najbolj domačega. Le upam lahko, da se bom navadil...

Zato je tole danes bolj nametano. Kakor so tudi moje misli:

- danes sem uspel zamenjat baterijo v uri! Jupiiiii! Po dveh mesecih. Vzelo mi je natančno 6 minut. Ah.

- spet sem kupil pedala za Mitjevo kolo. Drugič. Morda mi uspe. Pri vseh mogočih specialnih štacunah s kolesi, sem moral na koncu pedala kupit v sparu.

- kupil pumpo za kolo in vse ostale pritikline. Na elektriko, dost mam pihanja in zafrkancije. Tudi v sparu, vse ostale pumpe so vesoljske ali pa moraš imeti orožni list.

- TV je popravljen. Dobil SMS od serviserja, skupaj s ceno. Tale serviser je faca, vedno popravi hitro in dobro. Pa še prijazen je. Zato malo reklame: http://www.gorosan.com/! Čeprav bi rajši videl, da je totalno fuč... Zdaj se namreč lahko poslovim od kakšnega LCDjčka...

- zakaj gredo počivalni dnevi brez teka tako hitro mimo? Bom danes tekel po-noči in po-dežju? Super.

- včeraj je šla prva kila pomfrija. Več moram nabavit, sem pozabil, kakšni jedci smo.

- ne morem verjet, ampak včeraj mi je uspelo za eno uro mrknit na kavču. Pojma nimam, kako.

- zdravniki so nevarna vrsta. S tamaučkom bil včeraj na ORL, ker se nam zdi, da malo slabše sliši. Ti bi mu kar žrelnico odstranili, križana gora! Saj ni čudno, da ne sliši, če ima pa polno glavo smrklja! Zdaj mu moram pol litra slane vode v nos zlivat. Dnevno. To bo veselja!

- res sem si kupil uro za tek. Ne vem zakaj, ampak Casio mi je najljubši. Samo, da sem ga videl, sem bil mrzel. Kakšni Polarji neki... Casio, plastik fantastik, to je to! Mladostne poškodbe. Skupaj s heartbeatom seveda. Bom videl, če ga sploh znam uporabljat.

- s Heleno se pogovarjava kar prek gmaila. Sploh ni slaba ideja. Ta svet je toooolk majhen, ona pa je vseeno taaaako daleč...

- tamauček se danes sploh ni privlekel v taveliko posteljo. Tudi vstal je sam in pricapljal dol v dnevno. Seveda bos in napol nag ampak en korak je že!

- Mitja se je vpisal na šolo, kjer jih je 10 preveč. Ja, mater... Malo ga bo treba rinit k dobrim ocenam, kar pomeni veeeliko dela!

- kaj pa Tadeja sploh počne???

- če ne bom kmalu pokosil trave, bom moral ročno delat, kosilnica ne bo več potegnila. Morda me danes reši dež?!

- juh, kaj bi šel rad na kako pivo! Ki bi dobilo mlade...

- ja, ja, najprej bo treba perilo do konca oprat!

- pišem dva članka, ki mi gresta "super" od rok. Grrrrr, borim se, borim... nekako mi ne gre. Ni volje, ni časa, ni miru. Bom, bom, bom, obljubim!

- lobiram pri radioamaterjih, ki imajo kar nekaj vremenskih postaj. Morda pa kaj uspe.

- delam na super tajnem projektu, ki je pravzaprav preizkus/poskus. Rezultate bom dal na plano čez pol leta. Kar nekaj začetnega dela in veliko sprotnega. Problem je, ker se mi ideje porajajo, stvar tudi okvirno naredim, potem me pa zanimanje mine... In mnogo reči potem sloni kje zapuščeno, v kakšnem kotu spletnih strani. Lep primer je Helium, ki bi bil čisto super storitev, a da ga prevajam že dva meseca??? Ojej. Potreboval bi kakšnega vzdrževalca.

Najbolje, da grem počasi domov kuhat kosilo. Bom naredil več uporabnega, kot da tukaj izvajam paralelizem.

Šele potem, ko vse skupaj ne deluje, grem gledat na Elektro. In tam piše:

Elektro Ljubljana, d.d., DE Ljubljana okolica (objava: RADIO HIT)

obvešča odjemalce električne energije, da bo v sredo, 18.4.2007 od 08:00 do 14:30 ure zaradi vzdrževalnih del na območju Prevoj in Krtine, motena dobava električne energije pri odjemalcih, napajanih iz transformatorskih postaj:

• TP Krtina
• TP Krtina-nova
• TP Zgornja Krtina
• TP Brezje
• TP Studenec

SPET. Ne morem verjet. Zdaj to počnejo že vsak mesec...

Kakor zgleda, bomo kmalu imeli najmodernejše omrežje na svetu, toliko vzdrževanj smo že dali skozi. Da se ne bom samo pritoževal: ura je 13h in je že nazaj. Kar pa ne pomeni, da ne bo spet crknilo.

Ma, naj gredo nekam, monopolisti... Ko bi človek lahko vsaj izbiral!

Nobenemu računalničarju ne verjamem, da ima UP-TIME 99.98. Že zaradi elektrike je to pač preprosto nemogoče imet.

Se opravičujem za nedosegljivost. Kriv sem sam.

Zadnjič smo dali obrezat smreke. Enkrat sem jaz to naredil, matral sem se in matral, a le naredil. Najbrž ni bilo preveč dobro, a je vsaj nekaj bilo.

Tokrat nismo imeli časa. Pa tudi vse se je že tako razraslo, da je bilo potrebno poklicati mojstre, da naredijo malo lepše.

Tako sem na koncu odštel 260€, da mi je nekdo pošlihtal vrt, bi lahko rekel. Ker jaz nimam časa. Moram delat, da zaslužim denar, ki ga potem lahko dam drugim mojstrom za dela, ki jih jaz ne morem opraviti, ker nimam časa, ker moram delat... WTF???

Še veliko takih, zaključenih krogov bi lahko našel pri sebi.

Al smo čudna civilizacija... Vse je mal zmešano in, čeprav logično, brezveze.

In kaj naj s tem počnem, zaboga?

Občudujem vas ženske. Dobre ste, vsaka vam čast.

Ampak tudi jaz nisem za stran vržt. Bom že nekak opral, pa čeprav bo potem vse rozi.

Da ne bi kdo mislil, da je tole od celega tedna. To sta dva dni... Se pravi še trikrat.

Za kazen dvajsetkrat napiši: Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač!

Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač.

Včeraj sem delal majhen poskus. V trgovini sem si kupil enga sharka, da bom preizkusil ali res kaj pomaga pri naporih. Se bom bolje počutil?

Najprej sem se spraševal ali na ga srknem pred ali po teku? Mitja mi je svetoval po. No, pošteno bi bilo PO, sem si rekel, da ne bom slučajno preveč tekel in da se bom PO teku nato bolje počutil in hitreje prišel k sebi.

Poskus je USPEL!

Malce sem namreč pozabil - no, nisem pozabil, a mislil nisem prav veliko -, da sem tekel ob 23h. In sem presnet zvarek spil okrog polnoči. In potem spat. Ja, seveddddaaaaaa.

Do dveh sem bil zombie.

Dokazano v prvi osebi, da poživlja. Če ne nič drugega pa vsaj spat ne moreš. Počutil pa se nisem nič bolje. Edino zdajle, zjutraj, sem - spet - ves zmahan in zaspan.

Pa je lahko človek še bolj butast??? Križana gora.

Sem se že sprijaznil, da bo z mojim tekom pač takole. Od 22, 23h naprej. Super...

Prva misel, ko se spraviš iz tople postelje, od toplega, mehkega malega telesca, ki se stiska k tebi, odkar sta skupaj zaspala, je: NE GREM TEČT, saj nisem nooooor.

Potem si predstavljaš gajbo, celo dve, razočaranje v očeh ljubljenih in vso zafrkancijo, ki bi se sprožila, če ti slučajno ne bi uspelo. Rajko bi napletal stoletne zgodbe, Wega bi prenehal tečt, Hirkani ne bi prišla nikoli več naokrog, Urša bi se lahko tudi obril, kaj veš!? Ne morem jim tega narest. Uauuuuuhhh. In greš spet v temo. Sam. Zaspan. In upaš, da si tudi tokrat ne boš zlomil noge.

Ampak zdaj sem imel vsaj uro. Ha!

In kakor jamram pred tekom in se mi nič ne da in mislim, da ne bo šlo nikamor... Po pravici povedano, tudi MED tekom o tem razmišljam! Pa vseeno sem danes pretekel:

2.746m, 17 minut ter 1.700m, 11 minut. Skupaj torej 4.446m. Ravno prav.

Zdajle, ko je naporov konec, se mi zdi, da je bilo kar fino in sploh ne hudo. Zakaj tega prej in vmes ne mislim???

Ampak tale tema je res nevarna, čisto na koncu je malo manjkalo, da se nisem zvrnil direktno na nos po asfaltu. To bi bilo luštno presenečenje.

A jutri je pa počitek? Super, se bom lahko izležaval na kavču in gledal v luft. Aha, aha, aha-aha-aha. Japajade.

Ta teden sem JAZ Glava Družine! Vsi se morajo pokoravati meni in samo meni. Mati so na drugi strani sveta in ne morejo nič. Vse štiri vogale nosim jaz.

Japajade.

Takole je bilo danes, do zdajle, ko bo šel tamauček počasi spat:

grem ponj v vrtec. Greva potem še na bencinsko, ker smo spet na koncu in potem še v trgovino. Če ne bi šla v trgovino, bi moral bonbone kupit na pumpi. Komaj sem se izmazal. Razvajeno dete. Že v službi sem kupil pedala za Mitjev kolo, in takoj, ko sva prišla domov, letim ven, šraufat pedala. Ker Mitja potrebuje kolo, ker gre na lokostrelstvo, drugače ga moram jaz vozit. Seveda je domači MOJSTER kupil napačna pedala... Pa je šlo 3,25€ u luft. Seveda sem to šele potem opazil, ko sem vso embalažo že razdrl. Grrrrr. Kaj pa zdaj? O, bomo napumpali drugo kolo, ni problema. A tudi to se pokaže kot dvorezen meč. S tisto malo pumpico (stara je romala v smeti) se NE DA napumpat niti tricikla, kaj šele moško kolo. Zakaj sploh dajejo to zraven, jajca... Pedala in pumpa romajo v koš, vedno več kletvic visi v zraku. Grem pogledat notri. Notri tamauček s pokakako rito tuli SEEEEEEM ŽEEEEEE!!! in skače naokrog. Fino. Zraven si s spuščenimi hlačami umiva roke in vleče brisačo toliko časa, dokler ne odtrga nosilca. No, kletvice so vedno bolj pogoste. Kaj čem? Tamaučka obujem, usedem se v avto in Mitjo odpeljem. Pridem nazaj in imam natanko 7 minut časa, ko že prikoraka Popisovalec. Ja, ravno danes smo na vrsti. Super! Seveda se nisem nič pripravil in besno premetavam papirje. Nekje je napisano, koliko kvadratov je vse skupaj, hudiča! Preden najdem sploh kaj, se že vse zmeniva. In gre. Ula, to je bilo pa hitro! Zdaj grem pa končno lahko jest! Se usedem in jem. Oooo, miline. Oččččččiiiiiiiii se sliši od zunaj... Ja, kje pa je Leander? Zunaj, moker ko miš. Preoblekel bi se rad. Ok, se greva preobleč, res je moker od glave do pete. Pa nazaj jest. Leander bi tudi jedel. O! A res? Jaaaaaa! No, pa še tamaučku pripravimo. Nekje vmes priskaklja domov Tadeja in pove milijon stvari. Treba je bit pozoren, nikoli ne veš, kaj ti bo prodala! Meni vsa hrana obleži nekje vmes med požiralnikom in želodcem, kaj sem sploh se matral s hrano. A maš kaj denarja, moram v trgovino? Pa hitro pejt, moram po Mitja, ne bom spet tamaučka s sabo vlekel... Samo da zapre vrata, jaz stečem ven. Po Mitjo do Doba. Pa nazaj. Pejt še kanto za smeti pospravt, jaz pa pospravit hrano za sabo. Ura je pol osmih. Je*emti. Potem mi prinesejo še CD s slikami od pohoda, tamauček se hoče igrat, Mitja se uči, jaz prepričujem vse, da moramo sodelovat, ker jaz nisem Mama in ne bom za njimi pospravljal itd.

Ura je pol devetih, pišem kolikor se da hitro, ker mora tamauček počasi spat in rito prat. Danes moram pa še teč in ne bi rad spet šel spat ob polnoči.

Hudimana, a bo vsak dan takole?

Vse naše stvari gredo počasi v maloro.

- potekel trial štoparice na N80 - kupit moram uro, da ne bom več tekal z mobitelom naokrog,

- baterija v navadni uri je spustila dušo - kupit baterijo (kar ni drago, je pa neverjetno težko!),

- gume na Espaceu bodo spet drugo sezono zanič, če ne bom letnih kupil,

- gume na Vitari štejejo šesto (6!) leto. Mater, če bi še kdaj take dobil! Neuničljivo... Ampak počasi gredo tudi proti malori. Ni čudno, da porabi bencina ko večji traktor.

- Mitja je (spet) odtrgal pedal na biciklu - kupi nova pedala (jaz mojster sem ga še zašraufal, ko sem ga dajal dol, tako, da sem na koncu potreboval Francijevo pomoč in njegove velike rolcange - kdo pa še ve, da sta pedali levi in desni, grrr!),

- pumpo za bicikl sem iz same jeze zabrisal v smeti, ker je bila ena izmed najbolj neumnih stvari, kar sem jih kdaj videl. - Kupi novo pumpo! (Presneto, nikakor ne dobiš več tistih navadnih, modrih pump. Vse je neka vesoljska roba, do katere nimam kaj veliko zaupanja.)

- TV v dnevni sobi je čez vikend crknil. Kar tako, iz dobre volje. Kako hudirja naj zdaj kavo pijem? (Kavo pijem ko tamauček risanke gleda.) - Kaj naj nov TV kupim??? Morda je zdaj, ko Helene ni doma, ravno pravi čas, kaj? :) Mmmm, en LCDjček...

- Sem prestavil SiOL Tv na zgornjo TV pa zdaj kar naprej barve so, pa barve niso. Bo šlo tudi to tja, v maloro?

Tudi regres je bil premalo za vse tole. Pa na morje it za prvi maj, pa Helena bo v daljnih krajih malo dlje, pa obleč se je treba, pa, pa, pa, pa. I, kje bi vzel?

Kaj je dober dan za jamranje, kaj? Najbolje, da vse zapravim, se potem ne bom več sekiral!

HA, ideja!: preživljal bi se s tekom! Če da vsak za gajbo in čevapčič... ;)

N80 sploh ni slab telefon.

Ampak, da pa ima vsak butast mali SE odštevalnik časa in štoparico, tale Symbian, full-blown OS, pa ne vem še kaj, pa ne?!

Brez veze.

Sem si zadnjič gor naložil Handy Clock. Pa sem seveda dobil samo 7dnevno različico, ki se je ne da na lahek način zmuvat, da bi delala še kaj več. In zato sem danes ostal brez merjenja časa. Samo tako, na palec približno.

Že tako so me otroci zafrknili, ko so prišli prej domov, jaz sem za danes že proglasil dan počitka (spet) in dan brez teka. Tamaučka že ne morem doma pustit samega, ne? Pa sta prišla prej domov. Ojej.

Pa je bilo treba it spet ven, v temo. Tečt.

Ja, pa sem šel, kaj sem pa hotel drugega. Po poroki, fino nažrt in "spočit". Brez ure.

Pa mi je šlo kar fino, brez težav, ker pa se mi je vseeno malo mudilo, sem naredil malo manj ponovitev. In sem pretekel najprej 2.048m, malo hodil in potem še 905m. Prvič v življenju sem pretekel 2km! Juhej! Pa sploh ni bilo tako hudo! Jupijaja, jupijupija, jupijaja, jupijupija...

Časi so bili, tako, res na palec: 14 minut in 7 minut. Čeprav sem mi je zdelo, da sem drugi tek opravil s kar precej boljšim tempom. No, ja. Nisem preveč na telefon gledal, zaokroženo na minute ne vidiš nič.

Sem razmišljal, da bi si tisti HC kar kupil, ampak s telefonom je res brez veze tečt. Kaj, če me kdo pokliče? Pa je ne bom govoril vmes, kaj? Torej si grem jutri kupit eno štoparco. Nič kaj posebnega, nisem profesionalec. Toliko, da bom videl, koliko kaj tečem. Se pravi da mora imet velike številke, drugače bodo roke prekratke... Me že malo vid daje. Ej, starost ti moja, kje...

Ma, sem kar ponosen nase. Sem in tja, redko sicer.

Helena, med tekom sem pa nate mislil, saj veš, a ne? Kako se moraš imeti fino na drugem koncu sveta! Upam in želim ti, da bi uživala čimbolj!!!! Kakor vidiš, mi tukaj samo garamo... ;)

Za prvi dan brez Helene, smo si izbrali kar poroko. Najboljše, da začnemo z največjim žurom! Če to preživimo, potem vse ostalo ne bo več problem.

Seveda smo preživeli...

Jaz sem jih pa takole čakal z rižem! Joj, sta ga dobila...

Na koncu nas je čakal še ognjemet!

Čeprav sta tamaučka dva že počivala. Kar tam, v najbližjem kotu.

Poroka je bila prav super. Jaz sem morda malce preveč asocialen, priznam, da ne znam stikov navezovat kaj preveč dobro. Ponavadi si pomagam z alkoholom, vendar pa to včeraj ni bila pravšnja opcija. Sam s štirimi otroci imam nekaj preveč odgovornosti. Kako je čisto drugače, če sta dva, kaj? Še posebno moški že kar privzeto vzamemo, da bo ženska domov vozila... Pri nas seveda ni nič drugače. In ker Helena skoraj nikoli ne pije, si to pravico in dolžnost vedno vzamem sam.

Tokrat pa nisem mogel nič. No, zdržali smo do pol dveh, ob pol štirih pa smo se pritrogali domov. S samo enim kratkim postankom, sem se moral malo razgibati in se naužiti svežega zraka. Tadeja je sicer sedela zraven mene ravno zato, da jaz ne bi sučajno zaspal. A je kmalu uspavala samo sebe.

Poroka je vedno tak, neke vrste specifičen žur. In takega ga je treba tudi jemat. Zato se mi zdi, da je bilo prav super!

Edino žalostno je to, da bomo danes spustili en tak lep dan. Se nobenemu nič ne da...

Petek 13-ega je vedno lep dan. Torej sem ga izkoristil za tek. Spet.

Potem seveda, ko smo vse ostale stvari kolikor toliko opravili. Kar pomeni, da sem spet šel tečt, ko je bila že tema. Na, ja...

Danes sem si zamislil petkrat po šest minut, kar da skupaj pol ure. To pa je ravno čas, ki ga bom - približno - porabil za Mura Challenge. Seveda vsega še ne zmorem v enem kosu, zato sem vse lepo razbil na kar pet ponovitev.

Moram reč, da mi je šlo kar v redu, čeprav nekje v sredi ni kazalo na to, sem hotel že obupat, skrajšat na tri-krat, se usest, se zjokat. Ampak potem sem bil trmast in sem opravil vse do konca. In prav lepo se je izšlo ravno pred hišo...

Trenutno niso več noge problem, temveč dihanje. Zdaj pa sem že zadihan, ja. Se kar pozna, ta ena minuta več. Upam, da se bodo pljučka navadila in sproducirala malo več kisika, da mi ne bo treba dihat kot kitu. Seveda ne gre skozi nos, je mnogo premajhen za vso tisto količino zraka, ki ga moram zajeti vsak meter... In potem imam še suha usta in... Ah.

Užitek? Japajade. Luštno je edino na koncu, ko veš, da si dal skozi in si ponosen nase. To pa je luštno, priznam.

Res pa petki niso najbolj primerni za tekaške podvige. Vedno je kakšno pivce nekje. Ki ga potem besno ven daješ skozi tek. Drugič si moram kako drugače prištimat tale petek.

Takole je pa šlo - seveda približno, kolikor se le spomnim, kje sem začenjal in kje končal: 970m, 950m, 880m, 820m, 860m. Skupaj nanese 4,58km. Je videti, da se kar zaletim od začetka... No, ko tole pretečem v enem kosu, sem pripravljen! Mravljinci so se pojavili šele čisto na koncu četrte ponovitve. Z drugimi nogavicami. WTF?

Jutri oddamo Heleno na avion, mi pa jo mahnemo na nečakovo ohcet. Težko, da bom kaj tekel jutri, morda šele v nedeljo, če ne bom čisto povožen. No, vsaj kakšne 2 x 7minut bi pa moral stisnit, vsaj v nedeljo! 

Ja, drugi teden smo miške same doma! Joj, kaj bomo rajale... Pomfrit pekle, se slabo prehranjevale, bile razpuščene in še in še!

Začetkov smo vsi veseli, koncev pa nikakor. A na žalost spadajo zraven, so del življenja in jih je potrebno sprejeti. Včasih si je sicer bolje zatisnit oči in ne videt, a dogaja se vseeno.

Tega pa se dobro zavemo le, ko tak konec pride zelo blizu nas.

Brez znakov poškodb, kot, da bi (za)spala.

Pa tako veselje nam delajo, prepirajo se in se kopajo v naši mlakuži. Tadejo celo zbujajo, tak kažin delajo zjutraj. Včasih moraš kar paziti, ker se lahko zaletijo vate, ko se pretepajo. Pozabijo na ves svet okrog sebe.

Siničke so bolj umirjene, vrabčki pa delajo čisti kaos. Pa še tako radi se zbirajo v velikih skupinah. Da se potem lahko kregajo med seboj.

Smo pa, za nasprotje te slike, zadnjič opazili mlade siničke, ki jih je mama pazila in so se že (na)učili letat. In življenje gre naprej.

Čeprav je zmrzovalo cel teden in je padal sneg, je naša marelica nekako preživela!

Juhu! Še je pravica na tem svetu! In to jo je kar nekaj! Nekaj jo je pomrznilo, veliko pa jo je preživelo!

Morda pa se letos najemo marelic, kaj?

Še zdaj mi je žal, da je nisem pred dopustom pokril. A če bo kaj zrastlo, bomo pa morali kak žur naredit!

Zamenjava. Tokrat uspešna.

Enkrat lansko leto sem se odločil, da zamenjam svoj stari brivnik. Takrat se je vse skupaj slabo končalo, saj sem po treh dneh začel spet uporabljati starega. Malce prepozno, sem že bil povsod porezan. Braun pač ni moja firma, če se enkrat navadiš na Philipsa, si celo življenje njihov. Zamenjava firme se torej ni obnesla.

Vendar pa puljenja dlak ob britju nisem več zdržal, nekako raje imam, da jih brivnik reže. In s težkim srcem, res težkim, stari mi je služil nekje 10-12 let, kdo bi se spomnil?, sem ga šel zamenjat. Zdaj sem kupil spet Philipsa, ne nasedam več, in ne niti najcenejšega. Ker pa nisem mogel iz svoje kože, sem vzel takega, ki je bil vsaj v akciji! No, res pa je, da je imel vse tisto, kar sem hotel in da svojih zahtev nisem nižal samo zaradi akcije, kar se meni sicer rado dogaja.

Stari je pa šel direktno v smeti. Da si slučajno ne bi (spet) premislil.

Obstaja pa en problem, kateremu še ne vem rešitve. Brivnik je namreč strašansko tih in kar naprej pritiskam gumb za vklop. Stari se je drl na vse pretege in te je zjutraj prav fino zbudil. Pa še vsi so vedeli, da si v kopalnici. Zdaj pa je vsega tega jutranjega bujenja konec. Res, vsake par minut pogledam ali sploh dela, a je treba napolnit baterijo? Pa še vse je tako mehko, upam, da ne bom vsega polomil.

Tale mehki, nežni "hrsk, hrsk, hrsk" res ni prav nič v primerjavi z veselim "BZZZZZZZZZZZZZZZ" starega.

Za brauna pa sploh ne vem, kam sem ga spravil. Ga iščem že par dni, morda se je v zemljo vdrl. Saj obljubim, da ga ne bom več uporabljal, našel pa bi ga vseeno rad. Z dolgimi koraki za mano prihaja naš Mitja, ki ga bo že znal ponucat. Počasi bo kar moral svoj puhek postrgat dol.

Jasno, da sem ga slikal, a nede?

Končno en dnevni tek. Je mnogo bolje, vsaj vidiš, kam stopaš.

In glej, glej, tokrat nič mravljincev. Zdaj pa naj si zapomnim, kako sem si zavezal superge in katere nogavice sem imel? Sem že vse pozabil.

Štirikrat po pet minut, malce hitreje. Potem pa še uro in pol košarke. Mislim, da bom jutri počival.

Če se privlečem do postelje. Ajde, čao...

Zgleda, da bo nočni tek postal kar stalnica. Preprosto ni časa. Pa kolikor govorim, da grem od sedmih do osmih teč, se vedno najde kaj bolj nujnega.

In tako tekam ponoči. S čimer sicer ni nič narobe, je pa malo težje, saj z lučko ne vidim vseh lukenj in potem sem in tja nerodno stopim. Kar bi pa znalo biti nerodno.

Včeraj me je bilo še strah - bogve zakaj - medveda. Kar naprej sem pogledaval levo, desno, nazaj in samo čakal, da bo kakšen medved ali pa podivjan pes skočil izza grmovja. Pojma nimam, kaj me je pičilo. Pa ravno medveda, kje sem ga našel??? V Krtini??? Še na Kureščku se ga nisem nikoli bal, a tam so res bili kar naprej. Zgleda, da me je tisti avto zadnjič prestrašil...

Je pa zato tek hitreje minil, ker se nisem ukvarjal z njim. E, ja, vsaka stvar ima svoje dobre in slabe plati. Samo izkoristit moraš ta dobre, pa je.

Pet ponovitev po pet minut. Vmes sem pa hodil, najprej minuto potem dve, dve in pet. Po tretji ponovitvi so me začeli prijemati mravljinci v desnem stopalu. Sem se že prej pozanimal, kako kaj s tem, a nihče ne ve kaj veliko. Večinoma gre za problem superg. Si bom drugače zavezoval, morda najdem pravilno postavitev. So pa ti mravljinci zoprni in se jih ne moreš znebiti. Pa med tekom počneš vsega boga, na koncu sem tako nabijal v tla, da me je celega treslo ko šibo na vodi. Ampak je pomagalo. A sem se vseeno moral pred zadnjo ponovitvijo sezuti in nogo fino razmigati, da so prenehali. Zato pet minut počitka pred ta zadnjo.

Tempo počasen, je bilo pa luštno, priznam. Končno sem se malo preznojil. Zjutraj bi mi bilo še najlepše teč, a se nikakor ne morem k temu spravit...

Mura Challenge - še 45 dni, 1071 ur, 64225 minut, 3853466 sekund. Ravno za dva teka!

Psihološka vojna se je začela.

Stvari se komplicirajo, nasprotnika se skuša onemogočati. Še malo, pa bodo padle prve podle, vojna bo postala vedno bolj umazana...

Psihološka pripravljenost bo še najpomembnejša. Torej se je potrebno še malo vzpodbuditi. Zato sem sklenil, da si pomagam še z eno gajbo! Torej, če pretečem tistih piškavih 4,43km z 20,3m višinske razlike, si sam kupim takoj še eno gajbo.

Zdaj tečem torej za dve gajbi! Interes se povečuje. Na 184m bosta v žep padli kar dve pločevinki. Če bom poslušal žvenketanje, mamljivih klopc sploh ne bom opazil! HA!

Mura challenge, torej!

No, pa smo le zlezli na tega Primoža!

Po dolgem času poslušanja in govorjenja o njem, smo se le odločili, da gremo končno preverit, kaj je res in kaj ne.

Ker smo se že toliko naposlušali, smo natanko vedeli kam in kako, sicer pa je v takih, dela prostih dnevih, nemogoče kamorkoli zaiti. Samo pridružiš se reki ljudi, ta pa te ponese proti cilju.

Oba tamaučka sta se dobro odrezala, tanajmanjši je bil nazaj grede kar malo zmatran, nosila pa sva ga pravzaprav malo. Se je zelo dobro držal in je večino hodil. Res je, da nismo šli hitro, do gor smo potrebovali kar kakšno urico in pol. Flori pa itak potrebuje samo malce motivacije. Potem sploh ne opazi, da hodi. No, vse čestitke obema!

Dan je bil prekrasen, zaradi otrok smo šli počasi, prav en lep sprehod smo imeli torej. Za vse skupaj smo porabili kar tri ure in pol, ne vem kaj se vedno tako vlečemo. A tamaučka moramo malo navadit hoje, da ga bova lahko večkrat jemala s seboj. Prav rada bi šla večkrat kam, pa se je vedno treba boriti z varstvom in podobnim.

Mislim, da bomo šli še!

Od spodaj.

Pa od zgoraj.

Pa še nekje vmes. Kar naprej smo se ustavljali: pit, jest, bonbona, palico, kamen, lulat, nosit, plezat, gungat.

Je bil počivalni dan, zato nič teka. Takle izlet pa ne sodi v nobeno kategorijo, je šlo prepočasi. Še majice mi ni bilo potrebno zamenjat, kar se ne zgodi velikokrat.

Moramo res pojest hrane za celo leto? Šunke, potice, hreni, kruh, vse se šibi pod težo dobrot.

Pa je res potrebno delati vse s takim pompom, s takim pretiravanjem? Hočemo svetu, sosedom dokazati, da ne stradamo, da nismo revni, da si lahko privoščimo?

Pri nas smo iz leta v leto bolj skromni. Razsipavanje in nažiranje mi gre vedno bolj na živce. Ne vidim več nikakršnega smisla. Ne rečem, da je fino kaj dobrega pojest, a se nažirat do onemoglosti? Imeti 25 različnih vrst hrane za kosilo?

In potem vsak dan jamrati, kako smo revni in kako nam gre slabo...

Japajade.

Kakor nam kdaj paše, kajne?

Kaj že praznujemo? Se to kdaj vprašamo? Ne nažirajte se preveč, hrane ni v izobilju pa tudi nobene prave potrebe ni. Druga vojna je že zdavnaj mimo...

Vseeno vam želim vesele praznike.

Sem šel pogledat, kaj sem spisal lansko leto na to temo. Tole me je kar presunilo:

-----

Kako pa kaj vaša Velika noč? Šunka, jajca, hren? Ste težji za par kil? Se mi zdi, kot da gredo tile prazniki v povsem napačno smer... Vsi se nažiramo kot da bo jutri zmanjkalo vsega. Na mizah mora biti hrane, da se kar šibijo. Čemu in zakaj? Ali nimamo že tako vsega preveč? Hočemo samo sosedom pokazat, da si lahko tudi mi privoščimo? Skromnost in podobno je pa kje??? Te hrane je v splošnem mnogo preveč. Kot da se še spomnimo časov lakote med vojno. Pa se jih ne. Nažiramo pa se skoraj do nezavesti... Eh...

Mi smo bili letos bolj skromni. Pisank pa smo naredili čisto dovolj.

----

A se ponavljam, kaj? S skoraj istimi besedami... Ojej.

Nisem in nisem našel včeraj vsaj malo časa, da bi šel teč.

Ampak sem šel vseeno, ob 23h. Zapodil sem se čez črno polje, z lučko v rokah. Pravzaprav je bilo prav luštno. Lučka me ni nič motila, mir in tišina je pa tudi bila. Skoraj. Če tečeš ob avtocesti, ni miru in tišine...

In ker ni ne miru in ne tišine, tudi ne slišiš, ko se ti za petami pojavi avto, sem skoraj v jarek skočil, tako sem se ga ustrašil. In to sredi polja, bogu za ritjo, ob enajstih ponoči. Malo je manjkalo pa bi me fantje s sabo vzeli, vrata so že odpirali, veliko je bilo pregovarjanja v stilu, boš že dal tistih 30€ za gajbo. No, ko sem sveto obljubil, da pridem za njimi na pivo, sem lahko odtekel še preostali del do doma.

Okrogla dva km sem zmogel, v treh intervalih. Na pivo sem pa seveda tudi šel. Je pasalo, ker sem jo lahko po drugem hitro stisnil.

Danes sem pa tekel kar deset minut skupaj, nič me ni matralo, niti zasoplost, le noge imajo sem in tja kako krizico. Opazil pa sem, da moram malo več delati na psihološki pripravljenosti. Po petih minutah se začnejo v glavi oglašati glasovi: pa zakaj sploh tečeš? A si čist munjen? Kva pa je s tabo? Zakaj? Zakaj? Zakaj? A res nimaš tistih 30€? Koga pa briga ali ti pretečeš 5km ali ne? Koga? Itd., itd., itd.

Ja, na temu bo treba delat. Pričakovati je, da bom tekel okoli pol ure, torej je treba te pol ure lepo glavico zamotiti s čim drugim, ne pa da se bo ukvarjala sama s seboj.

Na koncu sem bil tako trmast, da sem pretekel okoli 2,7km. Po 6:40 na km. Bolj počasi sploh ne gre, ker bi potem hodil, a hitreje tudi ne. Čim se malo zaletim, takoj plačam, zato počasi!

Smo pa danes spet cel dan delali zunaj, celo malo barve sem dobil! No, vsaj Helena tako pravi! Podirali, žagali, pospravljali. Jutri in pojutrišnjem bomo težko kaj bolj glasnega počeli, prazniki so.

Večerni tek pa tudi kaj dobrega prinese, vsaj vidiš, kdo vse te pride pogledat ponoči.

Jutri malo počivam s tekom, bova šla skupaj s Heleno preizkusit jutranji tek, ob 6h. Mora biti lepo, če bo le lepo jutro! Bom bolj delal na večih intervalih po manj km in z več hoje.