Poglavarka Veliko Oko.

Uporabna zadeva, tale sladoled.

Danes smo 31. maja. Enaintridesetega maja!!!

Kam je šlo vseh teh pet mesecev, me ne spraševat, pojma nimam.

Ravnokar je bilo tukaj še novo leto, eto, zdaj pa kar konec maja. Mater, kako vse leti. Še malo pa bo šel sonček spet dol.

Starejši kot sem, hitreje gre. In brzina čisto nič ne popušča, kvečjemu sem in tja zaznam le pospeševanje. Kje se to neha? Ob Koncu?

Včasih si prav želim, da bi bil dva dni doma in da pod milim nebom ne bi imel kaj počet. Da bi mi bilo dolgčas in to prav prekleto dolgčas. Pa se po drugi strani zavedam, da ne bi šlo. Čez dve uri bi me začela rit srbet in bi bilo konec dolgčasa. Ampak, če bi bil dolgčas potem bi se čas vleeeeekel, kajne? In bi šlo počasi. No, vsaj zdelo bi se mi.

Pa kaj čem, v življenju mi še nikoli ni bilo dolgčas. Čisto nikoli, čeprav sem presedel v prazno kar nekaj časa, a dolgčasa nisem občutil nikdar.

Ko bi vsaj, zdaj že malce v letih, kaj manj potreboval spanja. Pa nič, še vedno sem ves matast, če ne spim 8-9h. Kar pomeni, da sem kar naprej matast.

Sem vsaj včeraj celo popoldne bral knjigo, odganjal vse stran od sebe in jo na koncu le prebral. Grishama pač ne moreš nehat, še dobro, da v knjižnici nimajo prav vseh njegovih knjig, bi bil doma čisto odtujen.

Ko pa je toliko zanimivih stvari na svetu, ki bi jih rad počel, se z njimi ukvarjal. Na tone jih je. Poleg vsega pa se še najraje ukvarjam s stvarmi, ki niso ne nujne, ne potrebne. Tisto, kar je nujno in kar se *mora*, tisto je pri meni zadnje na lestvici. Ampak mori me pa vseeno. In to je tak zanimiv dead-lock, ki ga težko odpravim.

Najbolje bi bilo, da neham jamrat in spravim svojo rit k delu, anede?

Danes sem bil pa v Arboretumu. Blizu nas.

Pa ne v parku ampak na Golf placu. No, zraven njega. Golf igrišče sem samo slikal, travca je res enkratna.

Pa še zjutraj je tako lepo dišalo, stisnjeno med gozdove v mokrem jutru.

Jah, všeč mi je bilo. Ampak vseeno ne tako, da bi začel golf igrat, toliko pa ne.

En dan Celje, en dan Arboretum, mater, kdaj bom pa kaj naredil???

Ker vidim, da veliko ljudi išče: "rezultati teka Gradiško jezero", bom tule link navedel, kje se to dobi.

Sem jih zadnjič vse poslikal. Pametna ideja, anede?

Rezultate IV. teka okoli Gradiškega jezera 2007 dobite:

Mladina, En krog - 4,2km, Dva kroga - 8,4km, Trije krogi - 12,6km.

Za vse nastopajoče v okviru ŠD Krti pa tule.

Upam, da boste zdaj našli tisto, kar iščete.

Prosim, prosim.

Vse se je zakompliciralo, zdaj, ko pri nas dva piševa blog.

Vsak s svojim fotoaparatom na telefonu in enim skupnim fotkičem. Oba ponavadi na istih dogodkih.

Čigav torej je dogodek? Kdo ima moralno pravico do njega prvi? Bo drugi le še odmev prvega ali kaj drugega?

Če se pogovarjaš o stvareh, ni hudič, da se potem zgodi, da hočeva oba pisat o isti stvari. Kako rešiti ta vozel?

Čigave so fotografije, kdo lahko kakšno vzame in predvsem kdaj: prvi, drugi?

Potem pa še športno društvo. Kdo lahko in kdo mora poročat in kdo lahko kaj naredi?

En fajt sva že imela, rezultat je bil, da sem užaljeno brisal svoj prispevek. In zraven užaljeno tulil, da: ne, nikol več ne bom o tem pisal, kr ti dej! Na, mej vse!

No, ja.

Se bova pa kdaj ponavljala, kaj 'čmo. Bova pa kdaj isto pisala, saj vsak piše s svojega stališča. Morda pa zna bit zanimivo, morda.

Me prav zanima, kolikokrat se bo to zgodilo. Hm.

Včeraj sem bil cel dan v Celju. Je bilo čisto luštno in v redu.

Morda smo le malo preveč hodili in jaz sem šantal nekje deset metrov za ostalimi.

No, vse bi bilo v redu, če ne bi danes pogledal, kako sem kaj včeraj tole Celje kaj poslikal.

Ven sta namreč prišli le dve (2) skrajno patetični sliki, ki jih seveda najraje ne bi dal na tale blog, ker sta res čisto mimo. A hkrati jih prav moram dat, da se vidi, kam poškodovan gleženj pripelje človeka. Do takih slik! Ker nimaš nikoli časa in kar naprej nekaj ali nekoga loviš.

Nja, res patetično.

In potem bom čez deset let gledal slike in: hej, Celje! In bo to tole? O, križana gora...

Čeprav sta Wega in Vreme že vse napisala in sem tudi jaz nekaj obvestil pa se vseeno spodobi, da malo več povem o Mura Challenge. Kaj to sploh je?

Začelo se je s tole mojo objavo. Urša nas je sprovociral in vmešal gajbo. Vreme je pravilno sklepal in jaz sem mu nasedel.

Naslednji dan sem že prodana duša.

Vreme objavi ves moj zarečeni kruh. Noter pade še Wega.

Vreme začne z udarci pod pasom, a jaz se že pripravljam.

Skratka, to je začetek. No, saj potem se vse odvija s svetlobno hitrostjo. In kar naenkrat je tu 26.5. ko se je treba dokazat. Vmes se pojavi še poškodba, a treba je stisnit zobe in preživet. Tu ni trta mrta.

Vse ostalo je Zgodovina.

Meni, Vremenu in Wegi tek uspe. Izbrali smo si najbolj soparen dan v letu, da dokažemo lastne sposobnosti. 31 stopinj v senci nas dela še bolj ranljive, a vseeno suvereno pretečemo celotnih 4,4 km.

Vreme se izkaže in izgubi stavo z nasmeškom na licu. Tekaški srenji je pridobil še eno dušo.

Wega doda stavi še bonus v obliki 5l Heinekena. Če bi to prej vedel...

V čevapčič, ki je tudi predmet stave, lumpa zamaskirata pekoč feferon. Moje izurjeno oko ga sicer opazi, a ga tudi z veseljem pojem. Stava je stava, kaj čmo!

Vreme za tek naredi celo številke, za nagrado pa prejmemo še stekleničke s pristno Muro. Neverjetno. Poleg tega nas cela družina prav kraljevsko pogosti.

Med tekom sklonim glavo in sem čisto tiho. Ker me zadaj kar naprej nekaj špikata in govorita o počivanju: dajmo se no ustavit, bomo tole predebatiral! Nikakor se ne pustim (z)motiti. Ni zdravo, kaj vem, kakšne naklepe imata.

Zapisničarka nas na biciklu komaj lovi, ker smo tako hitri!

Do večera smo pri Vremenovih na parceli in se imamo fajn. Še Helena se je sprostila in končno užila malo miru. Otroci se savnajo v šotoru, tamauček nagaja puncam, kolikor se le da.

Res, nekaj preprosto lepega. Vse se začne čisto tako brezveze, a na koncu z tega izpade nekaj pomembnega. Ljudje z 'neta, nepoznani, a kot da bi se poznali že dolgo, dolgo časa. Nekaj skupnih interesov, skupnih zanimanj, odprtost ljudi in to je ves recept. Da se imaš lahko fino, da lahko uživaš. Ima Wega čisto prav, net nas ne bo razdružil, prej združil, le stran, s katere ta net jemlješ, moraš pravilno obrnit.

Pravzaprav drugega ne morem reč kot: HVALA. Vsem.

Za nami se praši:

Zapisničarka noro goni bicikl, da bi nas sploh ujela:

Piskec ima zaveznike vsepovsod! Ga bodrijo in ga spodbujajo:

Punce si lahko vsaj malo oddahnejo od tamaučka:

Potem pa že letimo nazaj:

Stekleničke s pristno Muro v spomin:

In srečni zmagovalci nad seboj (in nad 31 stopinjami):

Tako. To je vse. Morda se bo tradicija nadaljevala, morda ne, a nekako verjamem, da se bo.

Pravzaprav smo čisto pravi norci. In tudi prav je tako.

V soboto je bil dopoldan še en tek, na katerega sem se pripravljal, a je na koncu od nas šla le Flori.

Za pretečenih 1200m ji vsekakor iskreno čestitam!

Mene med temile ni bilo. Kar je bila dobra odločitev, gleženj namreč tega ne bi zdržal. Muro je še nekako zdržal, danes pa je že ves otekel, zatekel in nabrekel.

Bogve koliko časa sem bom cajtal, da saniram poškodbo. Če bom sploh še kdaj lahko normalno tekel.

Pa tako sem si želel...

Mura Challenge mi je uspel! YESSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSS!

Prišel čez cillj,

dobil gajbo

in čevapčič

. In to je to.

Vsekakor bi se na prvem mestu zahvalil obema mojima sotekačema, Vremenu in Wegi. Brez njih bi bilo tole mnogo težji zalogaj.

Kot drugo pa Marjetki in Rajkotu za vse pripravljene dobrote.

Kot tretje pa vsem nam, ker smo bili dobra družba, pravzaprav se že dolgo nisem imel tako fino.

Le upam lahko, da tole kdaj ponovimo!

4,4km, 28:22, 175/97%, 457kCal, 6:28/km. Pri 31 stopinjah v senci.

Zdaj grem pa crknt v posteljo, gleženj mi bo odpadel, nažrl sem se pa ko hudir... Jutri kaj več.

Jutri je TA dan.

Tisti pravi.

Vreme je gajbo že kupil.

Ne vem, če bom zdržal ta pritisk.

Malo sem živčen.

Celo nervozen.

Je*emti gleženj.

Zdrž, zdrž, zdrž, zdrž, zdrž, zdrž, zdrž, zdrž.

Morati ne uporabljam preveč rad. Ni mi blizu in ob njem se ne počutim prav dobro. Prevečkrat izrabljena beseda, da bi ji sploh še verjel in ji zaupal.

Čeprav, včasih, le včasih, pa pride tudi meni prav. In se spet ugriznem v jezik, a tako je. Človek je poln nasprotij, izključujočih si nasprotij, pa si ne more pomagat. Med nasprotji voziš kot pijan kolesar in se sem in tja kam zaletiš. Z buškami in izkušnjami znaš vedno bolje voziti, a za kako novo buško je še vedno čas.

Mura Challenge je en tak morati zame.

Če dobro pogledam, je prelomnica v mojem življenju. Ne po celi črti, a je v veliko plasteh. Prvič v življenju sem se začel ukvarjat s športom. Morda je to posledica let, morda kaj drugega. Morda samo predprejšnjomesečni obisk zdravnika, kjer je ugotovoljeno, da že malo po zemlji dišim. Morda. Najbrž pa je kar vsega po malo, zavito skupaj v celoto.

In take stvari terjajo odločitve. Odločitve, ki so pomembne, saj so življenjske. In sežejo dlje, kot si lahko v tem trenutku predstavljam. A verjamem, da je takšna odločitev potrebna, nujna in meni v prid.

In tako ena, za nekatere čisto nepomembna in mala stvar, lahko dobi naziv morati.

Če Mura prestopi bregove, če pada toča, če padajo prekle, če me podijo strele, če mi razpade gleženj, če se mi drevo podre na glavo, če je potres, če je sploh karkoli, umika ni! Mura Challenge se mora pretečt. Poškodbe gor ali dol, sem ali tja. Na tehtnici so mnogo večje težave in mnogo več vsega, da bi se tega sam zavedal, kaj šele drugi.

Na tehtnici je usmeritev, na tehtnici je določena življenjska pot, na tehtnici je, ufff, veliko...

Zavedam se, da je s poškodovanim gležnjem prava neumnost tečt in da bom lahko še bolj trpel in imel mnogo več težav, kakor jih imam zdaj. Vendar pa verjamem, da jih bo v vsakem primeru manj, kakor, če ne grem tečt.

In to je to. Opravičilo? Vam, ki mi iskreno svetujete? Sebi?

Hvaležen sem za nasvete, a tele komplicirane stvari, kot je tu opisana, še tak dober nasvet ne more rešit. S tem moram opravit sam in tudi bom. Pa ne samo zato, ker sem trmast, temveč zato, ker verjamem, da je tako prav in da mi bo prineslo mnogo več dobrega, kot pa slabega.

Sebe nekako poznam, zavedam se: če ne bom pretekel, bo šel ves tek v franže in velika verjetnost je, da ne bom nikoli več tekel. Čimbolj se bom v soboto trudil, večja verjetnost je, da bom tekel še dolgo, dolgo. In kaj je en gleženj v primerjavi z zdravjem naslednjih xx let?

Opraviti moram z Muro, opraviti moram z nejevernimi, opraviti moram z gležnjem, opraviti moram s SEBOJ. In to bo najtežje in tega se bojim ko hudir.

Ah, pa še gajbo MORAM zaslužit, anede?

V avtu vstaviš mp3, naštimaš na 24 (are you nuts?) in gremo!

Svašta nam se događa,
mozgove nam tupe,
u život kreće samo dio nas.

U životu prolazi samo vjeran pas.

(Termiti, Vjeran pas)

Po šestindvajsetih letih poslušanja še vedno enako močno, in še vedno isto zadane.

Tako ti vedno lebdi pred očmi: successful=vjeran pas. In se nočeš it tega. Če imaš pa še genske predispozicije takšne, potem pa itak drugače ne more bit. Obrobje, rob, tam mi je mesto.

Klinc, enkrat panker, zmeri panker.

Še dobr...

Avtorske pravice mi gredo vedno bolj na živce.

Vedno bolj je namreč vse zakomplicirano. Zdaj moraš že za vsako stvar pazit, da ne boš koga "oškodoval". Človek je spet vse to zavil v neštevno število zakonov, uredb in smernic, da se noben več ne znajde. Vsak si že kaj lasti, povsod moraš pisat in navajat kdo je kaj rekel, napisal, slikal, kaj jaz vem kaj še vse.

Prej ali slej bo tudi osnovna programska koda intelektualna lastnina in če boš napisal "If p=0 Then", hop, plačaj 5 centov. Če boš rekel "čurimuri", hop, 2 centa. Bog ne daj, da daš na svoj blog kakšno tujo sliko. Najprej je potrebno vprašat, navest vir, plačat itd.

Saj razumem zakaj vse to. Razumem tudi, da veliko ljudi od tega pač živi. Razumem tudi to, da so med nami taki, ki se s tem potem okoriščajo na račun drugih. Pravzaprav vse razumem, a mi gre tudi zelo na živce.

Skrbi me, ker je vse tako zapleteno, in skrbi me, da se bo zapletlo le še bolj. Ljudje nikoli nobene stvari ne poenostavimo, kvečjemu jo še bolj zakompliciramo. In kaj bomo potem?

Samo še kregamo se, kdo je komu kaj vzel, ukradel in čigavo je kaj in kdo bi moral zaslužit, pa ni. Itd. Itd. Itd.

Zato se z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu lahko prosto razpolaga. Povedati s kje je vzeto, je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na svojo odgovornost.

Stojim na stališču, da nikakor ni moj problem, če mi kdo kaj "ukrade", temveč samo njegov.

Mama zemlja ima svoj ciklus, malo sem, malo tja. Saj je človek tudi del narave in če se bo uničil, se bo pač uničil. Kdo bo pa jokal? Vesolje?

Jaz v človeka čisto verjamem, je tako žilav, da bo v vsakem primeru ostalo kako seme, se ni za bat.

Je pa en dan vroče ko pes,

drug dan pa celo v Krtini najdeš kaj takega okoli hiše:

Po celem travniku raztrosena. Vsaj škode nismo opazili nobene. Edino bananovec je malo nasrkal in je zdaj malce perforiran, ampak to ni kaka velika škoda. Je samo odvisno kdo ga prej ujame: tamauček ali toča. Glede na to, da mu je tamauček že dvakrat polomil ubogi en list, toča pa ga je samo malo naluknjala, je toča zanj mnogo manj nadležna.

Hruške, marelice, grozdje, vrtnice, rože, vse se je dobro držalo.

Zadnje dni se s Heleno kar dosti pogovarjava o web 2.0, o novih tehnologijah in podobno. Ugotavljava, da sva približno na isti valovni dolžini, ona bolj z organizacijsko socialnega vidika, jaz čisto s tehničnega.

Baše naju edino tamauček, ki kar naprej tuli: mam'ca, očiiii, mam'ca, očiiii. No, pa še tisoč drugih malih stvari, za katere tamauček res ni kriv. In tako ne ostane kaj veliko časa za pogovore in je najbolj primeren čas, ko se voziva v/iz službe. Kar pa je tudi malo zoprno, zjutraj si še ves zaspan, popoldan pa imaš polno glavo in se hočeš vsaj malo spucat.

Mah, kaj... en dan si bova morala vzet dopust, vse tamaučke in malomanjmaučke v vrtec in šole, midva pa na dooolgo jutranjo kavico kam debatirat. Eh, jaz bi to počel vsaj štirikrat na teden, pa mi ne dajo... Šmrk.

V tejle naši krtina.com je namreč boga in pol. A urejeno ni nič, oziroma je totalni kaos, kar je meni sicer všeč, ampak ljudje nič ne najdejo. Kako najti povezave, kako sploh opisati naše spletno mesto? Pa blogi, pa take in drugačne skupnosti, pa domače življenje, pa družina, pa starši, pa še ne ustvarjen poskus nišarjenja, pa storitve na milijon načinov, pa društva, pa hišna avtomatizacija, pa... Saj še sam ne vem več, kaj vse sploh imamo!

Ker pa sem jaz tehnični človek in vedno najdem tisto, kar 'čem, bo morala kar Helena napisat kdaj kaj več. Meni je vse jasno in dostopno ampak ko gledam druge ljudi, kako klikajo po kakšnih spletnih mestih, postanem kar živčen in grem ponavadi raje stran, preden se čisto razkurim.

Jebela cesta pa gleženj...

Pa ja ne bom zdaj, tik pred koncem, moral odnehat??? Pa bo šla gajba v maloro, dve gajbi celo???

Res me je po Golici vse bolelo, a vzel sem si cel dan in tričetrt počitka. Vendar pa me je danes, tam nekje okrog 3,5km začel bolet gleženj. In hudiča, zdaj, po teku, sem pa res trd, in boli... Ma ne morem verjet!!!!

Pa prav počasi sem šel, sem si lepo rekel, da ne smem pretiravat. Rezultat je itak čisto nizek, samo prešvical sem se fino.

4km, 30:02, 162/86, 440kCal. Prva dva km 14:34 pri 161/85, druga dva km 15:27 pri 164/87. Prav lepo, nežno, 7:30/km.

Pa še vse ostalo je bilo prav enkratno, tek po robu nevihte. Vsake toliko časa me je osvetlilo in me je bilo kar malo strah, da ne pride vsa tista črnina nadme. S polja bi se pri tistih strelah moral hitro pobrat. Že tako sem vedno poskočil, ko se je nebo razsvetlilo. Tudi par kapljic dežja je prineslo, a moker sem bil bolj zaradi sebe.

Kaj naj zdaj? Počivam do sobote ali naj kaj migam? Naj grem v soboto na oba teka? Ma, res, tega pa res nisem čisto nič rabil. Ampak Mura Challenge moram opravit pa čeprav po kolenih, hudiča, no...

Pa ni čisto gleženj, tega lepo premikam, tista mišica od gležnja navzgor na zunanji strani ali kaj je že... Me je že od Golice naprej bolelo, pa ne vem ali zaradi gojzarjev, da se je kaj drgnilo ali zaradi česa drugega. Ma, zarad enega hribčka, hudimana. Kaj moram po vsaki taki stvari počivat štirinajst dni al kaj???

U tri krasne...

Sem in tja se vse tako lepo pokrije.

Naprimer:

IV. Srečanje Vremenskih navdušencev

ter

.

@/36ł"%")#=$/"%%$!č. Fini datum, tale 9.6. Vsi ga tako radi uporabljamo.

Zdaj tuhtam, kako bit na dveh koncih naenkrat. A to gre?

Še dobro, da je ZEVS (šele) ob 13h. Ampak vseeno bom kar nekaj predavanj moral spustit. Le kavo in kekse še dobim in off you go. Morda pa mi uspe priti na žur?

Ma, za zaposlene ljudi je treba vse vsaj dva meseca prej napovedat... Grrr.

Čeprav ne vem, kaj sploh delam. Najvišje točke dobivam za Dorka, torej sem čisto socialno neprilagojen in resnično nedružabno bitje. Jaz pa organiziram Srečanja in se prijavljam na Kongrese... Kaj mi je, hudiča?

Tole je vse, česar se lahko nadejaš, ko vse crkne. Pa še to po kar precej urah, ko tavaš v temi, kje je napaka.

-----

Težave v delovanju omrežja

Spoštovani uporabniki!   Obveščamo vas, da je zaradi rednih vzdrževalnih del v noči iz ponedeljka, 21. na torek, 22. maja prišlo do nepričakovanih težav. Motene so storitve IP TV in prikazovanje spletnih strani.   Napaka se odpravlja in bo odpravljena v najkrajšem možnem času.   Opravičujemo se vam in vas prosimo za razumevanje.

-----------------

Bo to zdaj, odkar smo prišli k mami nazaj, k Telekomu, večkrat? Le upam lahko, da ne...

Pa nisem bil samo jaz dol, zjutraj je mrknilo pol Slovenije pa tudi do nekaterih zunanjih strežnikov nismo mogli.

Sicer jim pa čisto nič ne zavidam. Tudi naprave, ki stanejo ogromno denarja imajo čisto iste težave, kot tiste za 30€. In ko vidiš zaradi česa vsega morajo dslame nadgrajevat, te kar malo stisne. Tale IT industrija je res lopovska.

Evo, zaradi tega:

----

Prekinitev bo trajala do 15 min na posamezno centralo.

Prekinitev načrtujemo zaradi nadgradnje programske opreme BA6012CX s kodo MVSN0A34, ki bo odpravila reset naročniških plošč na BAN in nedelovanje Sagem modemov ob izpadu napajanja.

----

To je bug, ki bi ga pričakoval pri napravi za 5€, ne pa pri kao "vrhunski tehnologiji".

Kaj čem drugega: se opravičujem. Da sem bil dol.

Malo sem še zmatran. Od naše nedeljske Golice.

Zjutraj, ob 7h je že prišel avtobus. Ker je bil to družinski izlet, smo si omislili kar doubledeckerja. Za vse zanimivo!

66 nas je bilo, čeprav je bilo prijavljenih kar 86. Vendar vedno kdo zadnji dan odpove, nekateri pa se zjutraj preprosto ne prikažejo. Na vasi gre to pač malo drugače.

Skupinsko smo naredili kar takoj, ko smo prišli do Planine pod Golico. Kar se je izkazalo za dobro idejo, ker potem nisem nobene več poslikal. Smo se čudili, kako to, da smo edini, a še preden smo začeli hoditi, so bili za nami že štirje avtobusi! Ob nedeljah je gneča!

Narcis oz. Ključavnic je letos ta čas bolj malo, so že večinoma odcvetele, a kakšen, z njimi poraščen travnik, se še najde!

Tamauček je čisto celo pot prehodil sam. Res je, da sem se malo potrudil in da sva oblezla čisto vsako skalo in da je stal na čisto vsakem štoru, a prilezel je gor brez čisto sam! Res je, da smo hodili kar dve uri in pol, a kaj je to proti večnosti! Lahko mu samo čestitam! Motivacija je važna, motivacija!

Gor, pri koči, je bila strašanska gneča, a prostor se je še dalo najti. Od nas štirih je proti vrhu krenila le Tadeja, mi trije smo ostali kar pri koči. Za tamaučka je bilo to čisto dovolj.

Za dol pa seveda čisto druga pesem. Fantje nekako ne znajo ravno pridno hodit, zato mi je tamauček večinoma visel na roki, ker je kar naprej padal. Pa sem ga potem raje dal kar v nahrbtnik.

Seveda ni trajalo dolgo, pa je veselo spal. Jaz pa sem moral hoditi ves mehak v kolenih po kar dobri strmini navzdol. Ni čudno, da me danes kar nekaj mišic čisto konkretno boli. Vsemu teku navkljub.

Ampak dol sem pa le prišel, kot pravi popotnik!

Po izletu nas je čakal še piknik, s katerim smo imeli obilo težav. 70 ljudi je težko spravit v gostilno, anede? Pa smo si omislili plac, a se je izkazalo, da je naš avtobus previsok, da bi do tja sploh prišel. In tako nam je preostala le trenutna improvizacija, ki pa se je konec koncev izkazala za čisto uspešno!

Nekje okrog Vrbe, zremo proti Stolu! Plac smo našli, sicer ne ravno najboljši, a golaž smo pa le lahko pogreli in ga tudi, slastnega, pojedli!

Vse smo imeli namreč s sabo, čisto samozadostni, čisto preskrbljeni! Ah, to je prava organizacija!

Upam, da so bili vsi zadovoljni, prav tako kot mi štirje! Dan je bil dolg in prelep, izlet krasen, golaž enkraten, družba pa... ah, kaj bi govoril: izredna!

Pogumnih se drži sreča.

Jaz edino tega ne vem, ali se mi tek kaj pozna. Do Koče smo s tamaučkom hodili dve uri in pol, kar je pravzaprav sprehod. Res je, da sem bil še čisto spočit in da mi tudi enkrat niso nagajale ne noge, ne sapa. Morda zaradi teka, morda pa tudi zaradi počasnosti. Pot navzdol je bila seveda težja, z dodatnimi 20-imi kilami na hrbtu in s previdnim korakom je seveda malo težje. A se mi zdi, da nisem bil tako utrujen, kot bi moral biti. Sicer me danes vse nekaj boli, a se temu nič ne čudim. Vseeno je presneto strma pot! No, recimo, da tek pomaga!

Pri nas imamo en tak super, uh in oh sesalnik. Res je super, uh in oh. Problem je le v tem, da ga prav nihče ne mara. Preden ga sestaviš, je treba že spat. Skratka, priprav je mnogo več, kot je potem veselja z njim. Res, da zna vse in še marsikaj več, a tisto "več" itak nikoli ne uporabljamo.

Ker je bil drag ko svina, sem, gorenc kot sem, prepovedoval nabavo novega. Kaj bomo zdaj kupovali novega, ko pa smo pol leta živel na kreditu, da smo si tega privoščili? Nisem nor.

Vsa sreča, da smo takrat zraven dobili še enega takega, na palico, nič posebnega. A se je na koncu izkazal za veliko bolj uporabljanega.

A pri nas doma prej ali slej tudi najboljše materiale mine potrpljenje in gredo rakom živžgat. Tako ali tako ga je že pol leta držal skupaj le lepilni trak. In sem na koncu moral popustit, čeprav osebno mislim, da se tisti, uh in oh, še ni čisto amortiziral.

No, saj je vse trajalo še dva meseca, preden se ni Helena res razjezila in šla ponj. In zdaj ga mamo.

Me prav zanima, koliko časa bo zdržal.

Uh in oh pa je pristal pri meni v kleti in mi dela družbo in nekako moram najti njegovo uporabnost. Trenutno mi ne pade nič pametnega na misel...

Zadnjič sploh nisem smel nikamor, povsod so se nekaj pripravljali, tiho govorili za vrati, skratka vse skrivali pred menoj.

Ampak pri temle sem pa padel dol in kljub boleči radovednosti, nisem otrokom več težil.

"Ni vstopljeno za Aleše!"

Ja, pa nisem vstopal, a ne?

Danes je bil en tak mali tekec. Ali se mi je pa samo zdelo. Po bitki smo lahko vsi generali, kajne?

4km, 24:57, 171/93, 392kCal. 6:13/km.

Dva sva šla. Res človek malo hitreje teče v družbi. Čudno pa vseeno, da se nisem prav veliko namatral, obrati dobri, čas pa, hm, najboljši do sedaj.

Ampak vmes sem se moral enkrat ustavit. Sicer za tri sekunde, ampak... Se mi je vezalka odvezala, neverjetno. Kaj, če se mi kaj takega zgodi na Mura Challenge??? Bom moral še enkrat tečt, madona...

Bo treba malo popazit na tele vezalkice, anede? Z odvezanimi pa tudi ni priporočljivo tečt.

Vreme in Wega sta danes odtekla svojih 10km v Radencih. Sem pregledal rezultate in lahko se samo priklonim. Vsaka čast, fanta!

Ah, knjige.

Bral sem do pol treh in sem danes zaradi tega malo uničen.

Potrebno je bilo ogromno volje, da sem sploh šel ob pol treh spat, sem hotel kar še brat.

Sem pa naredil popoldanski spanček, da ne bo jutri, na Golici, kdo tam naokrog spal.

Ah, knjige.

Danes smo šli pa naši štirje okrog Gradiškega. Sem jih končno uspel še par prepričat.

Tadeja je tudi tekla in ji je šlo kar v redu, Helena in tamauček pa sta se s kolesom furala naokrog. Helena je potem šla še s kolesom do doma in je bila čisto navdušena. Lepi, mirni kraji so tam okoli nas, v tem letnem času se je enkratno potikati naokoli.

4km, 26:00, 174/96%, 424kCal, 6:30/km. Danes je šlo čisto lepo, od začetka počasi, da se ogrejem, potem pa v tistem tempu, ko se ti zdi, da bi tekel kot Forest. Pa čeprav sem minuto in enaidvajset tekel čez 180 obratov. Presneti klanci, ne gre manj, ne morem pomagat!

Ob takih lepih večerih je takle tek okoli Gradiškega res enkraten. Vse žari, jezero je živo, labodi, race in le par sprehajalcev. Mir, tišina, pravzaprav en tak spokoj, ki ga težko najdeš kje drugje.

Nekako moram dosečt, da se s kolesom pripeljem tja, odtečem krog in s kolesom domov. To bi pa bil malo boljši trening. Ampak kje najti ves ta čas???

Zadnje dni sem spet malo zmeden. Opažam, da to pride vedno, ko se kak posel konča in preden se česa novega lotim, sem v stanju totalne zmedenosti.

Ideje se kar vrstijo, vse bi rad naredil naenkrat, a se vse skupaj sprime v veliko črno kepo in ne naredim nič. Časa nikoli nimam toliko, da bi v miru razmislil, če pa si čas že vzamem pa vedno prej zaspim, preden sploh kaj razmislim. No, saj vemo, kako moški razmišljamo, a ne? Samo naspat se moramo. To pa je malo težje.

In potem se ta velika črna kepa motovili po moji glavi in se vrti gor in dol, ravno toliko, da je ne morem zgrabit. In potem par dni ni nič od mene. Vlačim se naokoli kot kak zombie in nisem od nobene koristi.

Čudno je vse skupaj. Vendar se ponavadi vse dobro izteče. Ideje se skristalizirajo, slabe odpadejo, neuresničljive gredo spat, uresničljivih in hkrati dobrih pa se hitro lotim. Veliko lepše bi bilo, če bi vse to lahko počel pri polni zavesti, ne da moram čakat, dokler se stvari same ne pošlihtajo. Grrr.

Sicer pa me te dni pestijo zanimive stvari. ZEVS forum je v polnem pogonu, a je ostalo še na tone dela. Helium čaka na boljše čase, je že navajen. Prijavil sem se na Blogres pa pojma nimam zakaj in kaj naj bi tam sploh počel. Isti dan imam še IV. Srečanje ZEVSa. Včeraj nisem šel tečt, ker so švigale strele ko nore, a imam vseeno slabo vest. Priprave na Golico vzamejo tudi nekaj časa. Na tablo nisem še nič narisal. Kaj naj s krtina.com? Notri je vse od vsega, niti najmanjšega pojma nimam, kako bi jo uredil, da bi se kaj našlo. Služba? Ah, pustimo to. Vsaj blog pišem. Pa še Hano sem končno uspel napalit. Ha.

Saj niti ni tako hudo, anede? Saj je petek vendar, človek!

V vsaki slavi je vedno tudi kanček ironije.

Nekje na gorenjskem, idilična, a odmaknjena vasica.

Na roko spisano, lepo, a z napakami, nalimano direkt na kontejner za smeti.

Edina beseda, ki se mi že od včeraj podi po glavi ob pogledu na fotko: patetično...

V nedeljo gremo s Krti na Golico. 73 je že prijavljenih! Enkratno.

Vendar pa to povzroča tudi nekaj težav. Kam jih dat, kje pojest kak golaž, kje kaj popiti? Gostilne postanejo premajhne, koče tesne. 70 ljudi ne moreš spravit za šank.

Zato smo šli domači trije včeraj malo raziskovat gorenjske lepote in kotičke. Morda pa se kje najde kaj primernega! Vklopili smo vse svoje gorenjske naveze, če kdo kaj pozna, iskali znance in povezave z različnimi društvi, gasilci, td-ji, šd-ji.

Včeraj je bil pravzaprav en tak lep dan. Vsaj meni so taki všeč, sveži, še mokri, z vlečenjem meglic, ko vse kaže, da se je dež končal in da bo naprej lepo. Sneg v višinah, mrzel gorski zrak in na tone vlage. Juh, super!

Pa še prvič (ja, priznam) sem bil na Planini pod Golico. Kakšen super skoraj letoviški kraj imajo tile jeseničani! In vse lepo urejeno.

Na Golici še malo snega, a ga bo najbrž pobralo do nedelje. Malo bo škoda, ker je tamauček prav zahteval sneg. Upam, da pozabi do takrat.

Pri jezeru v Žirovnici/Mostah je prav en super piknik plac, a zgleda, da se plačuje. No, za jezerom jih je potem še polno. Placov namreč. Dolinica pa je enkratna!

Pri lovskem domu imajo celo medvede, očija, mamico in dva (2!) mladička. Ker sem boječ človek in ker spoštujem živali in jim ne lezem v r*t, je bilo tole najbližje, kar sem se jim približal. Bo morala Helena pokazat kako sliko mladičkov... Ta mali plezajo, da je veselje, očka je pa OGROMEN. Jaz bi se samo še sesedel, če bi ga srečal v živo. No, to je ena od izkušenj, ki jih pravzaprav ne bi rad izkusil. Prav nič je ne potrebujem.

Cel lovski dom je prav lepo uštiman. Tamauček je seveda navalil direkt na peskovnik in avto je bil še od znotraj tak kot od zunaj.

Potem smo se vozili še malce po vaseh, špilali japonce (se na hitro ustaviš, skočiš iz avta, poslikaš in greš naprej) in se ustavili še na kavici. In žalostno sredino popoldne se je spremenilo v prav enkraten, lep izlet.

In čeprav je bilo vse v meglicah, mokro in prav hladno (7 stopinj), je prav to meni nadvse všeč. V ozadju se kaže sonček, vse je sveže in diši, vse gre lahko samo še v smeri boljšega. In kaj je v tem lepšega?!

Avseniki že vedo zakaj.

Stric'Guglova analitika je dobila nova oblačila.

Resnici na ljubo se mi zdi, da niso samo nova oblačila, ampak je kar veliko stvari spremenjenih. Nisem pa si še vsega ogledal, je preprosto preveč.

Kakor na vse novosti, se bomo navadili tudi na tole. Parkrat sem še šel na "old interface" potem sem si pa rekel, da bom za vedno na starem ostal, če ne bom novega probal. Saj je od začetka težko in grozno in (spet) nimaš pojma in ne veš zakaj gre. A se navadiš in potem je večinoma bolje.

Pridni so tam gor, pridni. Oh, če bi bil le jaz tako...

Tale blog nima vsega skupaj nič obiska. Če ne bi bilo agregatorjev, bi bolj tanko piskal... No, ja, saj ni tako hudo.

Končno so v Geo Overlayu kakšna pametna imena malce večjih krajev. Prej so bili vedno kraji, ki si jih moral iskati z lupo. Najhujši so bili Beltinci. 83% obiskovalcev je bilo od tam! Super. Zgleda je nekdo pogledal karte tudi za ta del sveta. Ali se je pa celo kdo od naših potrudil in popravil v kakšnem geo orodju.

Če pride v vas plin, se ne sprašuješ ali ga boš vzel ali ne. Vzameš ga, a ne?
Če pride kanalizacija, isto.
Če ti začne Telekom/T2 vlečt optiko, isto.
Če pride nova analitika, spet isto.

Na živce mi gredo ljudje, ki v vidu šparanja nočejo ne plina, ne kabelske, ne interneta, ne... ničesar. Potem pa čez dve leti skačejo od soseda do soseda, ker niso prej videli pet metrov pred sabo, in žicajo ali se lahko priključijo. Ali pa še tega ne...

Razvoj, infrastruktura gre naprej. Nimaš drugega, kot da vzameš vsaj jajca, ki ti jih ponujajo. Saj jih boš vzel prej ali slej, le če bo slej, boš vse tiste, ki skrbijo za infrastrukturo, zaje*al.

Se vidi, v katerem poslu sem, a ne?

Monty Python je že dolgo tega s skečem o Spamu postal nesmrten tudi v računalništvu.

Naš Mitja se zadnje čase rola od smeha, ko gleda Life of Brian in vse njihove nemogoče skeče. Zdaj hočeva navdušit še punce, ampak ta bo malo težja. Nekako nimajo razumevanja za ta tip humorja.

Vsak dan dobim na tone spama, google mail se pri tem izkaže za najbolj zanesljivega, vse gre v vsiljeno pošto. Na druge naslove pa dobivam in dobivam in dobivam. Pri pošti sem zelo strikten in striktno mečem vse v koš, od verižnih pisem, ponudb, filmčkov, pa tja do kakšnega pametnega maila. Bolje preveč kot premalo, si pravim in kolnem.

Ampak sem in tja pa kakšen, že na daleč smrdeč po spamu, mail le odprem. Prav firbec me matra, kaj neki so si danes spomnili, da bi pritegnili mojo pozornost. Pa je treba priznat, da so eni dobri. Presneto dobri. Te kar prime, da bi sodeloval.

Citiram:

-----------------------------------------------

4a, Av.Leopold Sedar Senghor,
Dakar, Senegal.
 
Dear Friend,

Nekaj je bit hiter, čisto nekaj drugega pa zmatran.

Bil sem malo bolj hiter, a mnogo bolj zmatran. Kolikor se trudim, vedno delam podobne napake. Sicer nisem edini, a mi to čisto nič ne pomaga.

Sem si rekel, da bom danes poskusil malce hitreje. Pa sem se zaletel. In skoraj crknil na pol poti... Ne gre mi v bučo, da ne smem prehitro začet, sploh ne brez kakšnega boljšega ogrevanja. Pol časa se potem borim z dihanjem potem sem pa že zmatran in gre utrip dol peklensko počasi. Pa mora iti malo dol, če hočem v tiste klance splezat.

Morda bi šlo še malo hitreje, a na tekmovanju ne smem pozabit: vsaj km, dva za ogrevanje, da pridem na normalno dihanje, če pa za to ne bo časa, pa moram začeti poooočasi!

Takole je čisto brez veze, se samo matram, učinka pa ni velikega. Če pa grem lepo počasi, sicer ne bom hiter, le malce počasnejši, se bom pa vsaj imel mnogo bolje!

4km, 25:05, 176/97%, 414kCal, 6:17/km.

Prvo polovico sem naredil v 11:33, ampak dva presneta klanca sta v drugi polovici. Tam me pa zmanjka...

Čeprav se mi zdi, da so klanci vseeno malce lažje pretečeni, kot je bilo to od začetka. Se mi to samo zdi?

No, 24 ur Primoža nad Kamnikom se je srečno končalo.

Najboljši je prišel gor natanko 19-krat! Devetnajstkrat! Govori se, da je na koncu komaj hodil in zgledal bolj kot invalid, a prišel pa je!

Naslednji mu je bil z 18-imi vzponi čisto za ritjo, a so ga na koncu izdala kolena.

Potem so se rezultati kar vrstili, naš najboljši Krt je bil gor desetkrat. Pa se mi zdi, da ponoči niso veliko hodili, bolj so čebljali gor v gostilni.

Zdaj ne vem ali jim je treba čestitat ali jih kam odpeljemo, v kakšno ustanovo?! Norci, ne moreš drugega rečt...

Če vzamemo ta manjšo razdaljo, da je 3,5km v eno smer, to znese 7km gor in dol. * 19 = 133km.

Heh, drugo leto pa še jaz. Vsaj trikrat. No... mogoče, nič ne obljubim. Raje ne.

Najhujša mora je, če ti na pikniku zmanjka pijače ali hrane.

Je bolje, da se kar v zemljo zakoplješ. Kar predstavljam si, ko gosti ob zamahu večera tulijo, da so žejni! Brrrr...

Jaz to ponavadi resno vzamem. Skoraj preveč resno.

Ampak saj ni 'blema. Meso se da zamrznit, pijača pa ostane do naslednjega, če že prej ne spraznimo vsega. Včasih je pa tudi dobro kaj imet doma, če že kdo pride, anede?

Oglje sem moral kupit v drugi štacuni. Ni šlo več v voziček. Hm, tale špar ma premajhne, čeprav je takole naložen zgledal celo večji kot v bližini parkiran smart.

Pa ne mislit, da je prav veliko ostal! Ni, ne!

Spet je bil čas za Florijine plesne nastope. Malce čuden čas, petek ob 18h, ampak kaj čmo.

Punce (in fanta) že prav super plešejo. Če se jih spomnim par let nazaj... je zdajle koordinacija lastnih gibov čisto nekaj drugega.

Pa še diplome za vse pridne. Čestitam!

Tamaučka seveda diploma ne zanima preveč, raje navdušeno kaže svoje ninjaželve tatoo.

Pa so za letos končali, drugo leto pa spet.

Danes sploh nisem imel namena. Sem vedel, da bo vse skupaj en jajc. Pa me je potem Stane le klical in nisem mogel drugega, kot da grem...

Na koncu sploh ni bilo tako slabo, me je pa danes bolelo vse. Čisto VSE! Od pet pa do las. Vse mi je šlo na živce, dihat nisem mogel, superge so smotane, noge bolijo... Oh.

Ampak po teku je bilo pa fino. Prav super. Zdajle grem spat, jutri bom kot nov!

4km, 26:22, 169/92%, 407kCal, 6:36/km.

Res čudno. Mislil sem, da sem počasen, kar se kaže tudi pri 169 obratih, a čas sploh ni slab. Pa sem bil utrujen, ves prekajen in zmačkan od včeraj. Se pravi, da nisem imel ravno najboljšega dne. Ampak rezultat tega ne prikazuje. Prejšnji tek se mi je zdelo, da se mnogo več trudim, bil sem na 172 obratih in vse, a sem bil samo 20s hitrejši. Nič ne razumem.

Še vedno ne.

Pa smo še uradno prestavili moja leta za eno naprej.

Najprej domači, s torto.

In darilom, da bom lahko uresničeval svoje "grandiozne" ideje.

Sem moral reševat posebno zaguljene enačbe, da o ne govorimo o mojih sivih laseh, ki so predmet posmeha.

Ah, hvala prav vsem! Vsi ste prav super, darilo je enkratno, torta pa je bila za prste polizat!

Popoldan pa še žur, kjer smo pekli in pekli in pili in se veselili.

Ni čudno, da sem danes malce zmatran...

Sem že povedal, da imam rad paperback knjige, a ne? Najbrž bom še kdaj.

Tile dve sta popolnoma novi, sveži, dišeči po tiskarni, direkt iz Amerike. Helena prinesla. Skupaj s posvetilom!

Kar solzice sem dobil na oči, tako sem se raznežil...

In predvčerajšnjim sem se po dolgem premoru, ko nisem mogel čisto nič brat, končno lotil Ludluma.

Problem je, ker zdaj ne morem nehat...

Lepo grem tečt vsake dva dni. Tudi danes okoli Gradiškega, prav prijetno je tam okoli. Morda bi res moral probat še enkrat zjutraj, po mojem bi bilo fantastično. A kaj, ko ne zmorem vstati.

Danes sva bila samo dva. Ostali žulijo kolena na Primoža. Nazadnje, ko sem jih klical, že četrtič! Opa.

Danes natanko 4km, 25:57, 172/94%, 418kCal, to je 6:30/km. Super, kaj naj rečem. Sem čisto zadovoljen.

Res pa je tole na moji meji. Hitreje si ne bi upal tečt. Morda malce pospešim še dol po klancih, a v klance nikakor ne. Torej je to zaenkrat moja meja. Sicer se ne zmatram prav veliko ampak bolj se mi pa ne zdi pametno.

Ja, ja, pa človeka res prime.

Sem in tja pa se zgodi tudi kakšna zmaga. Še dobro, če ne bi obupali...

Uspelo nam je postaviti nov forum, čisto na novo, čisto od začetka, na lastnem prostoru in z lastnimi močmi.

http://forum.zevs.si

ki bo nadomestil starega vreme-si.net in bolj povezal Portal ZEVSa, forum, postaje, storitve in vse, kar paše v ZEVS.

V vsaki slabi stvari se torej najde kaj dobrega, celo prepričan sem, da znamo čez nekaj let govoriti o tem, kot o priložnosti!

Pa še nekaj velikega imamo v paci ampak o tem še ne smem govoriti. Če nam uspe, boste že sami videli. Je pa Once In A Lifetime, Do or Die priložnost. Držim pesti in se trudim.

Poleg vsega pa je treba it na plesni nastop, tečt, organizirat piknik, pisat ponudbe, pisat opravičila, pošiljat epošto, pisat razlage, se pogovarjat, blažit, gladit, nabavljat, pospravljat, jest, spat, položnice plačevat, otroke poslušat, otroke vozit... pa najbrž še polovice nisem napisal. Da ne govorim o tem, da hodim v službo. In da je tam en cel drug svet.

Hiperaktivnost ni moja vrlina, je*emti...

Mah, kaj, včlanite se v ZEVSa, boste vsaj vedeli kakšno bo vreme. Pa še fajn srečanja mamo. Tko.

Pa mi vi povejte, kako naj imam normalen pritisk, ko je pa treba:

- skočit iz službe med delom,
- se prebijat med totalno gnečo z avtom do Metelkove,
- se tolažit, da: saj to ni toliko denarja, ko parkiraš v garažni hiši,
- se tolažit, da boš čakal le pol ure, ker pred ordinacijo čaka danes samo 249 tetk,
- se tolažit, da morda te pa zdravnica danes ne bo vlekla za ušesa.

Seveda je narasel na 148/110. In potem me je še hecala, da ni tam nobenih belih halj. Jaz sem pa zavijal z očmi in si prislužil kontrolo čez tri tedne. Spet.

Ampak šel sem pa tja z namenom, da ji povem, da tečem! Vedno me je palila z njenim tekom in podobno, jaz pa sem vedno zatrjeval, da sem raje mrtev, kot da tečem. O tem, da sem požrl ponos in vse tone zarečenega kruha in vse ostalo, raje ne bom govoril, in sem se, meni nič, tebi nič, na veliko hvalil z mojih tekom.

Pa je bila zadovoljna! Končno... Sem si oddahnil, evo, končno sem jo pomiril, končno me bo spustila iz krempljev!

Japajade.

Po malce hvale in navdušenja, malo utihne, me pogleda, dvigne desno obrv in izstreli: "Ste kdaj pomislili na kolo?"

Ma, pejt u &%$"#%#/(()"&/"%"$#&%#(#()... Arggghhhhhhhhhhhhh. K moja mama, nkol zadovolna... Vedno se da malo več, malo višje, malo hitreje, malo..., kaj? Grrrrrrrr.

Ah, kaj bi govoril. Tole še dolgo ne bo pošlihtano. Najbolje, da se kar navadim. Metelkova, Hir Aj Kam, Hir Aj Go.

Presneto moram pazit, kaj pri njej govorim, včeraj je celi ordinaciji prebrala, kaj zapiše v moj list: "dobil kolo za rd. Po pol ure kolesarjenja se je moral kar uležat." Ma, madona, cela ordinacija v smeh, skupaj s študentom. Še sreča, da so vrata debela, drugače bi se smejalo še vseh 248 tetk pred vrati.

Mislim... take stvari imam v svoji kartoteki.

Potem pa mej normalen pritisk.

Danes pa sem ponosen nase. Sem in pika!

8.182m. 54:30 pri 172/94, 875kCal, kar da 6:38/km.

Juheeeeeej. Brez problemov, brez pretiranega naprezanja, pravzaprav čisto lepo. Tekel bi še en krog, če ne bi bilo presnetih klancev, tisti me malo zmučijo.

Prvi krog, 4km: 26:24, 172/94, 6:36/km.

Drugi krog, 4.182m: 28:06, 172/94, 6:42/km.

Vidim, da zmorem. Tudi Mura Challenge ne bi smel biti problem. Ampak skoraj ura je malo preveč, se mi preprosto ne da tečt. Bom raje vadil na enem krogu, bi moralo biti dovolj.

Sva se pa danes ravno srečala s kolegom, sva tekla skupaj oba kroga. Druga dva sta prišla ravno na koncu prvega kroga, a sta odtekla krog ravno na meji 20 minut. Super so tile fantje. Pripravljeni za Gradiškega!

Se je pa ravno, ko sva začela tečt, usul dež kot iz škafa. Bila sva premočena do kože! Ampak dežek je bil prav fini, nič mrzel, pihalo ni, pravzaprav čisto luštno. Sem pa dobil drug problem: po teku, ko sem se preoblekel, so me neusmiljeno začele bolet bradavičke.

Ne moreš verjet.... Koliko težav ima lahko človek. Sem komaj zvozil do pivca za regeneracijo...

Kaj naj si nabavim podložke za dojit, če bo slučajno dež??? Križana gora, ej. Nekaj bo treba imet za Plan B. Če bo dež, bom spet ves bogi in bom vlekel majico s sebe.

No, ja, zdaj je za mano. 8km, si kar ne znam predstavljat... Mater, sem dober!

Pa smo včeraj le postavili par metrov nove ograje. Še dobro, da so prišli mojstri, najprej smo gledali v tisto ograjo ko teleta.

Malo je treba urediti okolico igrišča, šolarji tako radi plezajo po ograjah, da se hitro v