Zadnje čase opažam, da se zapletam v določene zanke.
Ena takih je izjava od zadnjič, da sem asocialen.
Vendar sem isti dan gostil doma druščino, naslednji dan pa sem cel dan hodil med ljudmi na turnirju, se z njimi pogovarjal, skratka se socialno udejstvoval polna dva dni.
Hm. Kdo je zdaj nekonsistenten, oziroma, po domače: kdo laže?
Zdajle že dva dni tuhtam o tem, kaj je res in kaj ni. A se skrivam pred sabo, drugimi, kaj sploh počnem in kako ti dve stvari spravit skupaj. V glavi si moram definirat asocialnost, neprilagojenost, družabne stike in vse, kar je s tem povezano. Je asocialnost le priročen izgovor, ko se mi kaj ne da? Ko se na zadevo ne spoznam? Ko me kaj ne zanima?
Po vsem sodeč sem čisto dovolj družaben. Jasno je, da sem včasih tudi rad sam, a to ni prevladujoče. Ne bi se sicer opisal kot najbolj družabnega, a kot nedružabnega se tudi ne morem. Torej sem nekje vmes, kot vedno in kot je tu tudi vsa večina ljudi.
Zgleda, da je težava nekje drugje. Natanko isto opažam pri mojih otrocih. Dokler ne veš kaj in kako, stoj ob strani in opazuj. Ko se enkrat na družbo navadiš, potem pa udri! ;) In se me ne da spravit več stran...
Spoznavanje ljudi in prijateljevanje je zame odgovornost, zato take reči počnem z naporom. Ljudi moraš poslušat, se jim posvetit, jih poskušat razumet, zvedeti kaj o njih in si to celo zapomnit. Človeka obravnavam kot celoto, nikogar ne morem oceniti v kratkem času pogovora, to sem že davno nehal počet. Ali je še kaj težjega? Ni čudno, da se namatram...
Samo površinski odnosi pa me pravzaprav niti ne zanimajo. Nimajo nobene vrednosti in so predvsem izguba časa. Da lahko rečeš: ja, tega pa poznam? Ah, poznam... Japajade.
Morda bi lahko kdo razumel, da sem previden, a to ni to. Pravzaprav nisem nič previden, v osebne stike se spuščam z dušo in telesom, vendar skušam dati času čas.
Če zraven dodamo še, da nisem človek, ki bi vsiljeval svoja mnenja, ali sploh kar nekomu razlagal, kaj si mislim, potem se vse skupaj še zaplete.
Torej najprej vedno stojim ob strani in opazujem. Se zelo počasi vključujem, govorim le na direktni nagovor in podobno. Opazujem. Različni ljudje namreč terjajo različne načine govora, različne vsebine, različna obnašanja. Ker sem precej prilagodljiv in ker me ne moti oblika, temveč se zanimam za vsebino, mi take stvari ne predstavljajo problema.
Ja, res. Nisem povsod in vedno enak. Celo zelo različen sem, vendar ne v sami vsebini, različen sem v načinu govora, v načinu podajanja vsebin. Zakaj in čemu, ne vem, vem pa, da sem prilagodljiv in da me to ne moti in ne ovira. Lahko bi bila celo prednost, saj lahko tako naslavljam večino ljudi brez težav.
Lahko bi seveda takoj vprašal, katera od oblik pa je tista prava, moja osnovna, tista, v kateri se najbolje počutim? A tiste osnovne, bazne oblike ni, je le skupek vseh in vsaka posamezna. Ena ali druga, vseeno, oblika je le oblika in - pri meni - ne šteje veliko.
Ko govorim z Mamo, ne kolnem, tudi po nesreči ne. Ko govorim z otroci tudi ne (no, včasih je potrebno kaj podkrepit, priznam). Ko govorim s Heleno, malo. Ko sem cel dan na Turnirju pa kolnem. Kot "ta velik", kot strela! Že v tem je razlika, kaj šele vse ostale stvari: izbira besed, kratki, dolgi stavki, pomeni in podobno.
Ljudi ne ocenjujem po družabnem, finančnem ali kateremkoli drugem statusu in tudi ne zaupam ocenam drugih. Ljudi moram spoznati, si ustvariti mnenje sam, a to se ne naredi v dnevu, dveh. Ker je človek kompleksno bitje, je zato potreben čas.
Od mene bi težko pričakovali, da bom kdaj o kom rekel, da je car ali pa faca. Zelo težko. Lahko, da me človek nasmeji, da je inteligenten in da se da z njim vse pomenit, zmenit in se imet dobro. Čisto lahko, a če doma - le naprimer - pretepa ženo, zame že ne bo nikoli faca. Vsi imamo svoje temne plati, tudi carji in tudi face. Mislit si, da je kdo nima, je brezveze, morda celo malce neodgovorno.
Človek si zasluži pozornost in potrebno se mu je posvetit.
Sem (si) pojasnil ali sem vse samo dodatno zapletel?