Ženski nogomet.

Jutri v Krtini. Ob 10h.

Priprave so končane. Začnemo spet ob 7h zjutraj.

Cel vaški praznik. Cel dan dela.

Jep, naporno bo!

Ko gre vse narobe, ga ponavadi še sam biksneš. Tako, da je celota lepo zaokrožena.

Zato sem, sebi v opomin, sestavil navodila, kako se v takih situacijah obnašaš.

• Ko prideš domov iz službe, so vsi lačni, zato se spraviš takoj, skoraj v paniki, kuhat kosilo.
• Čeprav že od včeraj veš, da plina ni, si to pozabil. Ko hočeš torej zavret vodo, obupano viješ roke in govoriš pred otroci neprimerne besede.
• Ker so VSI presneto lačni, mučeniško spraviš plinsko bombo izpod korita in se spokaš v avto.
• V avtu imaš končno mir, zunaj pa dežuje, torej se lepo odpelješ do prve bencinske. Naša je na Viru.
• Na mobilca ne odgovarjaš. Pha, nimaš časa ukvarjat se z nepomembnimi zadevami.
• Na bencinski kupiš plin, sebi pa čokoladko. Ker si bil priden in si rešil družino.
• Šele zdaj pokličeš ženo nazaj. Ponosen, ker si že vse opravil.
• Ko te vprašajo, kje hodiš toliko časa, se začni razburjat, da je to težko in da opravilo ni primerno za vsakogar! To lahko počnejo samo izkušeni!
• Stavek: "sem te hotela prej samo spomnit, da plin že celo leto prodajajo v Krtini. Si pozabil?" gladko preslišiš.
• Popraskaš se po glavi, če ti slučajno rastejo oslovska ušesa, a se vseeno z dvignjeno glavo odpelješ proti domu.
• Doma se pretvoriš v "low profile". Še maček te ne opazi. Hitro zmontiraš bombo in še hitreje skuhaš. V tišini.
• Če boš dobro skuhal, ti bo vse oproščeno.

Pa res ne bi bilo treba, da v časih, ko gre vse že tako ali tako narobe, še zrno dodajaš zaradi lastne pozabljivosti in neumnosti! Res ne...

Ja, čas je že! Za prvi kostanj.

Zunaj je tema in dežuje. Ravno prav za peko kostanja. Ko se stiskaš pod marelo, si svetiš z lučko, dim ti sili v oči, deževne kaplje pa ti padajo za vrat.

Super.

Potem si pa privoščiš pečen kostanj in spiješ dobro količino kuhanega vina.

In si samo še za spat.

Celo uro sem šel danes prej iz službe. Sem se počutil ko driska. Siten na kvadrat.

Pridem domov, pa najprej vse rože pometane po tleh. Veter jih je malo pometel, sem se torej najprej moral z njimi ukvarjat. Potem stopim v hišo in me takoj napade maček. Preden mu ne daš jest, ni načina, da bi karkoli drugega naredil. Še lulat ne moreš. No, fino, evo, zdaj pa ena mala kavica. Jok! Ni mleka. Sem že tulil po celi bajti, še dobro, da nikogar ni bilo doma. Še maček je nehal jest in se je skril nekam za kavč...

In ko se poknem na kavč, da bom vsaj petnajst minut počil, driiiiing, telefon. Uuuuuuuuuuuu... Na hitro sem ga odrajtal in seveda zaspal. Zbudil se v grozi pet do štirih, da sem moral letet kot sneta sekira po tamaučka v vrtec. Pojma nimam, a sva kaj pozabila, je bilo danes vse na njem, jaz sem bil še preveč zmeden.

Tako me je že fejst prijemalo, da bi komu kaj hudega naredil.

In čeprav se mi ni dalo ven, najraje bi se levil na kavču, sem se zbrcal v rit in se odpravil izganjat hudiča.

7.049m, 46:55, 170/92%, 729kCal, 6:39/km. Ker sem začel jezen, sem seveda hitro planil in sem se tudi hitro zmatral. In potem je bila vse skupaj ena velika muka.

Sicer pa je čisto prav. Sitnobo in jezo je bilo treba spraviti ven, jih izgnat. Upam, da se mi je posrečilo, zdajle sem še malo preveč zmatran, da bi natančno vedel...

Vsaj jamram ne več!

Enkrat, davno nazaj, je Roza na neki predstavi prav v znanstvenem stilu razložil, da jam'r ni enako jarem.

S tem se načeloma strinjam, vendar pa me sem in tja začne glodati črv dvoma.

Tako, kot danes. Ko mi postane jamranje res en velik jarem, ki se ga ne morem znebit. In jamram gor in dol in levo in desno.

Vse jamranje seveda spremlja velika količina neopravljenega dela in včasih se mi zdi, da je prav to tudi glavni vzrok. Več kot je dela, bolj jamram. In potem toliko jamram, da imam - jasno! - še manj časa, delo se seveda nič ne zmanjša, kvečjemu le poveča. Seveda to povleče za seboj še malce več jamranja.

Ko bi šel ven, na okno, balkon, in se zadrl: "Pejte vsi skp lepo u ku*ac!"

In tako sam sebe preganjam sem in tja. Že vnaprej vem, da brez izhoda, brez rešitve. Pa si ne morem nič. Najraje bi jo stisnil domov, pod odeje, spat, se skrit, izginit.

Mogoče je pa krivo le to je*eno vreme. Pa mir.

Ko se spusti mrak, mir in tišina. Ko ni več preveč vroče in ko ni že preveč mraz.

Vsaj pri nas se vse tako lepo umiri, malo preden pride luna.

Ko pa pade noč, navalijo nočni tiči, takrat čar izgine.

Ma ja, zakaj pa ne?

Kolikor je opaziti, se je tek po blogih kar razmahnil. Poleg tega se približuje Ljubljanski Maraton, za katerega je pametno vsaj malo potrenirati!

Ponedeljek, 1.10., 17:30, Gradiško jezero.

En krog je dolg 4,2km. Lahko pa jih odtečemo x. Kakor kdo želi.

Čas naj ne bi bil važen, bolj važno bo, da tečemo skupaj. Ideje, ki padajo med tekom, so ponavadi zanimive.

Zaenkrat smo najavljeni trije, štirje. Sami blogerji seveda, kar pa ne pomeni, da drugi niso vabljeni. Kdor pač utegne. Načeloma se lahko pridruži tudi kdo z biciklom.

Do Gradiškega jezera se pride po AC do izhoda Lukovica (0,70€ iz LJ), levo, čez most in spet takoj levo. Od tu naprej pa so čisto lepe oznake. Od izvoza do jezera je 1,7km. Iz Lj je približno 20 minut do tja.

Prideš?

Jaz se pa kar vnaprej nekaj razburjam.

Ma ja, danes so čisto drugi časi. Mojstri pridejo, naredijo svoje, in ko prideš iz službe, je vse pici pici.

Še luknjo ti pokrijejo, da ti otroci not ne padejo. A pustijo ravno toliko luknje, da se pa maček lahko igra. Neverjetno, prav na vse mislijo.

Zakaj domov nikoli ne dobim takih mojstrov? Enkrat sem moral enega še enkrat poslat v trgovino, ker je cevi skupaj dal in jih ni mogel dat narazen, drugič pa sem šel raje spat, drugače bi sam delal... Jih nisem mogel več gledat, sem preveč živčen.

Ampak, da ne bom hvalil dneva pred nočjo, raje počakam še na to, kako bodo omarico noter seštemal. Morda pa hiša razpade, nikoli ne veš...

Se bom potem veselil. Če bajta seveda ne bo razpadla.

Noben pameten človek ne reče Mojstru, da se ne mudi. Vedno moraš zahtevati, da je narejeno že včeraj!

Ampak tokrat smo se poslužili motoviljenja: "ne, ne, saj ni treba", "saj se ne mudi", "oh, kakšen dan kasneje...", "ma, nima veze", "jutri, pojutrišnjem, kadarkoli".

Nekako nama ne bi bilo v veselje, da bi tekači na Izzivu skakali čez brvi, ne bi imeli kje parkirat in bi brodili po blatu.

Plinovod je huda reč, Krtina je že dva meseca razkopana. Čisto blizu nas so že.

Me pa zdaj seveda zanima, ali bomo v tem mesecu sploh prišli na vrsto. Ko sem tako (ne)premišljeno privlekel aduta iz rokava...

Danes je bil bolj len dan. Kar je tudi čisto prav.

Sicer bi moral narediti en regeneracijski tek, a sem si rekel, da čisto nor pa še nisem.

Še kosila ni bilo treba kuhat, ker bomo še cel teden jedli ostanke od izziva. Super.

Le pospravili smo vse in popoldne malo odbezljali v gozd, na sprehod, po kostanj, po gobe, po žir in želod. Da bo tamauček kaj v vrtec nesel. Tako, lepo počasi, brez ihte in nervoze. No, slednjega je bilo vseeno kar nekaj, ker je tamauček kar naprej težil. Ampak taki otroci so, anede?

Smo pa kar nekaj gob našli, za eno večerjo je že bilo. Tale je bila ena izmed manjših, a zato lepših.

Veliko sem razmišljal tudi o Izzivu. Gostitelj ni namreč nikoli čisto prepričan, ali je bilo vse ok in ali so se gostje počutili v redu. Vendar je bilo, po odzivih sodeč, vse ok, kar me veseli. Taka srečanja veliko dajejo in to daleč odtehta vse tegobe organizacije in priprav.

In če preštejem le blogerje, je bil Izziv tudi eno od ne tako majhnih srečanj blogerjev, bilo nas je namreč kar 6. Fjuuu, kar ne moreš verjet.

In kolikor se je tek razpasel tudi po blogih in okoli blogerjev, me skrajno veseli, da sem morda imel vsaj nekaj malega pri tem.

Po takih preizkušnjah in veselju in druženju in... moram jutri spet v službo. Madona, direktno v posmeh...

Ura je deset zvečer in jaz sem malo zmatran...

Začelo se je davno nazaj, enkrat zjutraj sva bila gostitelja še vsa nasmejana, a tudi presneto živčna.

Po pravici povedano, je Hana že včeraj do enih ponoči pripravljala zadeve. Jaz sem pa sladko spal in se "pripravljal".

Prva je prišla Karmen. Tudi ona je že dolgo nazaj nekaj pripravljala.

Hudič je bil le v tem, da pred tekom ne moreš jest dobrot... Grrrr.

Potem sta prišla še dr.Wega in Vreme in zadeva je postala resna! Potrebno se je bilo odpraviti na pot.

Vsak je dobil svojo številko, če se slučajno izgubi. Kakšen traktor bi ga sigurno znal dostavit nazaj. Eni so rekli, da so to letnice rojstva, drugi, da so to leta. Kakor komu paše, anede?

No, začetek smo zastavili zelo resno! Kakor se spodobi! Karmen si je z nizkim štartom zelo prizadevala za zmago!

Pa smo jo odpujsali, novim dogodivščinam naproti. Ter proti novim rekordom.

Tu smo že na 5,5km. Jaz telefoniram ali me lahko kdo pride pobrat, ker ne morem več, Wega z zadnjimi močmi teče proti vodi, Vreme se pritožuje, da so nepridipravi daljšali kilometre, Karmen pa stoično prenaša vse tegobe treh norcev. Ana se pa dela norca iz nas, ker tako počasi tečemo...

Medtem, ko mi obvladujemo Gradiško jezero, se matramo po njegovih klancih in strminah, spremljevalna ekipa hrani labode in si lahko vsaj malo odpočije od napornega dela strežbe zahtevnih tekačev.

Vendar je veselja kmalu konec, zahtevneži že letijo proti 9,5km, kjer bodo spet zahtevali svojo vodo, izotonične pijače, hrabrenje in podobne neumnosti.

Še skupinska fotka, Gradiško nam bo ostalo v lepem spominu, vsaj jaz se ne spomnim, da bi ga kdaj tako hitro in enostavno pretekel... Mimogrede, 4,2km...

Seveda pa ni časa za počitek, odhlačati je potrebno rekordom naproti. Karmen ga je dosegla 500m naprej, s svojimi prvič pretečenimi desetimi kilometri.

Potem se je še dogajalo, moj rekord, ko sem šel čez 13km, ter Weginih 900km v letošnjem letu!!!!

Pravzaprav ne vem, kdaj je vse skupaj minilo, vendar smo bili en, dva, tri, na cilju.

Srečni, ne preveč zmatrani, skratka več kot zadovoljni, da nam je uspelo. Vsem.

Če pozorno gledate, se na desni strani vidi ročica, ki drži kozarec vode. Z njim je Wega dobil dobrodošlico.

Direkten zadetek.

Torej. Krtinski Izziv je bil uspešno izveden. Pretekli in preživeli. Vsi.

Še gasilska zmagovalcev, ki smo si jo presneto zaslužili.

Vsak je dobil priložnostno darilo, DIPLOMO za uspešno prestano preizkušnjo,

ter košček Krtine v spomin.

Na koncu pa smo fantje še eno zapeli, evo, jaz že razmišljam o pevski sekciji.

No, na koncu smo pa samo še jedli, pili in še malo jedli. Pa še malo pili in še malo jedli. In tako naprej.

Iz srca bi se zahvalil vsem tekačem, brez njih jaz danes ne bi zmogel tega, kar sem!

Iz srca bi se zahvalil tudi celotni spremljevalni ekipi, ki je skrbela za nas, da smo celoten Izziv sploh preživeli. Bili so na tesnem s časom, saj smo leteli ko hudir, a jim je vseeno uspelo.

In iz srca bi se zahvalil tudi vsem ostalim, ki so kakorkoli pomagali pri organizaciji dogodka.

Meni je bilo luštno. Pravzaprav še mnogo več. Bilo je enkratno, tako, ko je vedno. Optimizem in dobra volja podirata rekorde. Ne bi rad rekel, da smo bili zmagovalci, a sem prepričan, da smo danes naredili zase veliko. S takšno podporo, kot smo jo imeli, med seboj in od vseh ostalih, to sploh ni bilo težko.

Resnično upam, da to ni bilo zadnjič, in da se bodo taki in podobni dogodki še vrstili. Sicer pa svojega navdušenja ne morem skriti, a ga tudi nočem. Imel sem se resnično fajn in sploh in oh. Meni BO ostalo v spominu.

Ej, 15km!

15.000m, 1:53:00, 164/87%, 1706kCal, 7:30/km. Super!

Hvala Vsem!

Spet sem padel na šajbo. Ali pa tudi ne.

V smislu priprav na jutrišnji tek, sem namreč pojedel cel lonec makaronov. Nekdo je pač rekel, da je to treba narest na predvečer napornih tekov. Da ogljikovi hidrati dajejo energijo.

Jebela cesta, samo še vlačim se gor pa dol po bajti, še dihat ne morem, toliko sem se nažrl...

Če bom še jutri tak, bo tek bolj ubog.

Saj komentar ni potreben, kajne?

Malo sem pa moral iti pogledat našo traso...

Hm, nekaj blata je, Radomlja je nekaj malega poplavila. Upam, da se posuši do sobote. Sicer pa sem jaz prišel čez, tako, da ni hudega.

Tudi klanci niso prav nič grozni. So šli mimogrede. Prehojeni, seveda.

Sem pa seveda šel samo do Gradiškega pa nazaj, dodaten krog okoli jezera bom delal pa v soboto, kaj bi se danes matral. Že tako je hudir, ker take dolžine kar nekaj časa vzamejo. Kot, da nimam še milijon stvari za počet, kje naj tečem še uro, dve...

11.300m, 1:21:33, 167/90%, 1247kCal, 7:12/km. Evo, lepo počasi, brez matranja, čisto enostavno in lepo.

Hm, čeprav bi bilo bolje, da bi tekli v škornjih.

Pa tisti klanci so od hudiča.

Grozni!

Neverjetni!

Dolgiiiiii in strmiiiiii!

Kdo od nas štirih bo čoln s sabo vlekel?

Be Afraid, Be Very Afraid!

Malo pa moram moralo zbijat, anede?

Me pa res zanima, kaj počne traktorist na sredini slike?

Bo pospravil pridelek? Bo pokosil travo? Pregleduje stanje kolovoza? Išče prehod?

Glede na to, da so tole naši kraji, je možakar najverjetneje moj sosed. Malo me ima, da bi ga našel in povprašal...

 (C) TheAnswer, Zevs forum

Vedno me impresionira, kaj vse si ljudje ne izmislijo, da morajo nekatere stvari početi ravno takrat, ko pač mislijo, da jih morajo. Pa če gre cel svet v maloro.

Čemu, hudirja, se je treba vozit sredi poplavljenega polja? Kakšne prav velike koristi od tega jaz res ne vidim. Prej celo kopico težav.

Ali pa samo nisem dovolj pameten.

Na Sončni Strani Alp my ass.

Kar naprej dež. Neurja. Vsake par let povodnji.

Edini narod na katerikoli strani alp, ki je moral pogruntat kozol'c, da mu vsaj trava suha ostane, si je šel zmislit tak slogan.

Ironija pa taka.

Kmalu bomo vsi dobili nove plačilne/kreditne kartice. Razni eurocardi, vise, bančne in podobne kartice, bodo vse - ali vsaj večina - po novem po EMV standardu.

Kar pomeni, da bodo kartice imele čip. Kar tudi pomeni, da jih bo treba v POS vtaknit, ne samo podrgnit po njem.

No, pri nas je vedno nekaj "early birdov", ki take novotarije že imajo in z njimi veselo plačujejo tam, kjer je to mogoče. Na nov način, seveda, z vtikanjem v POS. Prav takega imamo namreč v našem bifeju.

Skrbi me le to, ker so dosedaj še vsi - po plačilu - kartico preprosto pozabili v napravi. In niti osebje ni tega opazilo...

Tole bo še zanimivo. Upam, da je še ne dobim tako kmalu...

Še celo pri nas, kaj šele drugje po Sloveniji... Groza.

Jaz pa hodim v klet in gledam, kdaj jo bo zalilo. In kaj potem počneš? Z vedrom vodo ven vlačiš? Kličeš gasilce? Ma... kot, da nimajo danes povsod veliko dela...

Eh, preveč odnešenih mostov sem videl, ko sem bil majhen, da bi zdajle mirno spal...

Pa pri nas sploh ni hudo. Pač je voda visoka, to pa je tudi vse.

Sem šel pred kako urco malo traso za naš tek iskat. Kakšna pametna ideja! Sem skoraj sredi polja ostal, v jezerčku... Ej, se ni za hecat, polja so poplavljena do konca, tudi džip ne pomaga prav veliko...

Brihtna buča se je potem vrnila lepo domov.

Naš tamauček se je včeraj igral z legokockami. Med legicami imamo tudi motorje, na katere lahko spraviš kakšnega legočlovečka.

Kar naenkrat se začne z motorjem podit naokoli.

"Kaj pa zdaj delaš?"
"Bežim!"
"Bežiš? Pred kom pa?"
"Pred policaji..."
"Zakaj pa???"
"K sm lump!"

No, na koncu ga je policaj vseeno ujel in ga strpal v zapor. In tam je čepel, s človečkom, ves nesrečen v improvizirani hiški-zaporu.

Čisto nič po očiju!

Pa mu kar naenkrat pade na pamet ideja.

K hiški pripelje še enega človečka, spravi ven iz zapora ta prvega, oba posadi na motor in spet začne dirkat po sobi.

"Ja, kaj se je pa zdaj zgodilo?"
"Moja punca me je prišla rešit!"

In sta se odpeljala direkt v sončni zahod.

Čist po očiju. Na ženskah svet stoji.

Tako zelo počas sem šel danes, da nikoli še tako. Sem moral prav pazit, da si nisem nogic zapletel, ko sem delal take čisto drobcene korakce.

Bilo pa je fino, danes sem lahko celo razmišljal vmes, nisem samo pazil na to, da preživim. Ali pa je bilo to zato, ker mi gre služba tako prekleto na k****, da je že kar hudo. Morda res ne bi bilo slabo, da bi si omislil čisto nekaj drugega...

Me je prešinilo zadnjič, ko sem tekel s Komne. Mater, če lahko tečem celo uro po hudi strmini direktno navzdol, torej z nogami ni prav nič narobe. In to po celem dnevu hoje. Kondicijo torej imam. Ampak v hrib sem pa še vedno počasen, najbolj počasen, sicer vztrajen, a vseeno počasen, čuha puha. Torej moram trenirat telo, ne noge. Srce, dihanje in podobno. Tekel sem že 12,5km, za daljše proge nisem, ker se mi preprosto ne da, najbrž pa bi lahko. Če se ne obremenjujem, lahko tečem še kar naprej.

Torej moram delati bolj na celotni kondiciji, kar pa bo malo težje. Vsaj napredek bo dosti bolj počasen.

No, ja. Bomo videli. Počasi, pa bo.

7.049m, 55:01, 163/87%, 815kCal, 7:48/km. Uau, pa je res bilo počasi. Hja.

Mah, čisto nič se ne sekiram. Tudi za to, da dva tedna nisem tekel, ne. Sem pa v hribe hodil. Briga me. Deset kilometrov lahko pretečem mimogrede, tega si letos v maju še zamislit nisem mogel... To je pa tudi vse, kar šteje.

Tale vikend smo se odvajali od računalnikov na splošno.

Nič tipkanja, nič brskanja, niti razmišljanja skoraj nič. Vsega skupaj sem presedel za tistim, ki mi žre drugače ure in ure mojega življenja, bore malo. Kar je vsake toliko časa tudi čisto prav.

Lep vikend je poskrbel za to. Zraven pa še vse rastlinje, ki nas je že skoraj zaraslo. Tako je bilo potrebno kosit, pa obrezovat, pa strižt, pa spet kosit, pa žagat, pa grabit, pa na koncu še vse pospravit.

Kar dobro smo se nadelali, moram priznat. Sem se pa tudi - končno - naspal. Nič kaj dosti se nisem pretegnil, lepo počasi je šlo. Še celo ležalnik sem kar nekaj uporabljal, kar je skoraj neverjetno.

In tako smo zadovoljni. Precej.

Težko pa je združevat vse svetove. Ko sem enkrat notri, ko sedim za računalnikom, me je skoraj nemogoče spravit ven. In obratno: ko sem enkrat zunaj, ko v možgančkih preklopi stikalo, me pa notri ne spraviš več. Da pa bi vsakega po malem, eeee, to pa ne gre! Eno ali drugo, nobenega polovičarstva.

Kaj čem, naenkrat lahko počnem samo eno stvar...

Glede na našo dolgotrajno tekaško tradicijo,

razpisujemo:

KRTINSKI IZZIV

Sobota, 22.9.2007, 11h, Krtina.

Nekje okroglih 10 kilometrčkov bo za pretečt, odvisno še od trase!

Udeležba za Vreme, Wego, in mene obvezna, ostali po želji. Prijave obvezne.

Kaj za pit in za pojest tudi bo. Spremljevalne ekipe bodo. Slabega vremena ne bo.

2007: Mura Challenge, Borških 10.000, Krtinski Izziv 

Tokrat pa nisem jaz krivec! Ha, sicer ne vem, kako nam je uspelo, zgleda pa, da imamo še večje mojstre doma!

Maček na sliki nima veze s sekiro. Tam je pač bil. In kakor je velik in kakor me gleda, se mu tudi ššššššcccc ne upam rečt... Nekaj že mora bit na tem, ker mu tudi Helena pusti ležat na prtu, kar prej še v sanjah ne bi pomislil.

Gremo kupit novo, danes se zapodimo med rastje, ki nas je skoraj zaraslo. Brez sekire ni uspeha.

Morda bi jo lahko na nov štil nataknil, a je tako skrhana, da je brez veze. Vsi, vključno z mano, so tolkli z njo povsod. Saj je bila že bolj malo sekira...

Včeraj se na roditeljskem našega tamaučka v vrtcu nikakor nisem mogel preriniti v zadnje vrste. Zato sem obtičal v prednjih, kar je že skoraj nezaslišano. Drugič moram priti vsaj deset minut prej! V prednjih vrstah se ne počutim dobro.

Dve uri, ej! Dve uri smo motovilili, gor in dol, levo in desno. In to v vrtcu! Kaj bo šele drug teden na gimnaziji? 8 ur???

Popisal sem cel A4 list papirja, na gosto, na robovih, spodaj, zgoraj, skratka cel list popisan. Da ne bi česa pozabil, oziroma predvsem zato, da bi lahko potem vse skupaj doma lepo spredaval. Kar sem potem tudi naredil, že za samo branje sem porabil okrogle pol ure.

V vrtcu pa je bila seveda okrog vsake stvari debata. In debata. In spet debata. Po večkrat. Vsako božjo stvar smo vsaj dvakrat obrnili okoli. Od spred in od odzad.

Vmes, nekje po uri sedenja na stolčkih za tamale, sem - priznam pri polni zavesti - pomislil, da bi bilo treba mamam prepovedat udeležbo na takih sestankih. Ali pa bi naredili roditeljske za očete posebej in za mame posebej. Ne pa za starše, kar tako, povprek!

Prepričan sem, da bi očetje opravili vse, čisto vse, v slabe pol ure. Zdaj pa smo bili debatni krožek, mislim, da so bile še najbolj zaščitniške mame s fantki. Ojdip je dobro razvit, fantki pa znajo izkoriščat mame do konca in še naprej...

Naš se še s slovenščino matra, kaj rabi še angleščino, križana gora! Pri štirih letih... Da si bo zapomnil kakšne besede, da bo poznal zven jezika? Oh, madona, no... Samo za angleščino smo porabili vsaj 20 minut, saj gredo k angleščini lahko le starejši od petih let. In potem smo razglabljali, kako je svet nepravičen, ker podpetletniki ostanejo brez angleščine, ki bi lahko neprecenljivo prispevala k njihovem razvoju.

In tako je šlo še o rolanju, smučanju... kaj jaz vem, čemu še vsem... Za štiriletnike.

Jaz mislim, da smo že čisto nori. Otroke silimo, da bi čimveč znali že v najzgodnejših letih. Da bi lahko postali uspešni, jim je treba nudit čimveč, čimbolje, od jutra do večera in še ponoči. Od njih nič več ne zahtevamo, le kar naprej jim vse omogočamo in jih silimo v našo, lastno, smer.

Saj ni čudno, da niso več samostojni, saj nikakor ne morejo več biti.

Kdo jih bo pa naučil Življenja? Z vsem, kar spada zraven: solze, smeh, trpljenje, žalost, sreča. Tudi tega se morajo naučit, s tem se bi morali vsaj znati spopadat.

Mi pa za njih skrbimo preprosto preveč. Zavijamo jih v vato, strežemo jih odspredaj in odzadaj, vse jim prinašamo k ri*i, kar naenkrat pa jih potem vržemo v življenje: zdaj se pa znajdi sam! Saj ni čudno, da so pubertete vedno hujše, saj se mladostniku kar naenkrat cel svet spremeni.

Zase mislim, da imam do otrok eno samo nalogo: da jih pripravim za življenje. Ne za lepo, prekrasno življenje, temveč za realno življenje. V njem morajo znati sami najti svoje trenutke lepote in sreče.

Bitka s pipo je dobljena. Huraaa!

Ampak za vsak slučaj je še vedno lavor pod odtokom, nikoli ne veš, mogoče je zmaga samo prehodna...

Mi gredo pa pipe na živce. A ne morejo označit, katera cev je za toplo in katera za mrzlo vodo? Je treba res šparat na vsakem koraku? Popolnoma jasno je, da sem cevi obrnil, kljub temu, da sem pazil prav na to. Ampak, ko ves zverižen ležiš pod koritom, klešče te žulijo v hrbet, kaplja pa ti direktno za vrat, so vse cevi enake. Samo upaš, da boš čimprej končal, ker ti bodo drugače roke odpadle.

S ključem je tako fino vrteti matice po 1/244-inko naprej. Ker preprosto ni prostora. Če bi si pa hotel prostor naredit, bi pa moral pol kuhinje razsut. Ah.

Ja, in kdo se je spomnil, da je ravno pravšnji ključ 11??? 11? Vse je 10 ali 12, od kje zdaj 11? Vsaka jajca morajo biti nekaj po svoje. Še dobro, da sem ključ po več urah iskanja le našel, zakopanega in pozabljenega od vseh, nekje globoko v kleti.

Sem hotel potem domačim prodat, da sta zdaj topla in hladna voda zamenjani, da naj to sprejmejo kot izziv. Pa ni bilo kakšnega velikega navdušenja. Celo še huje. Takoj sem moral spet direkt pod korito.

In sem moral vajo ponovit. Jebela cesta. Tudi nekaj krepkih je padlo. Čez pipe, vodovodne napeljave in vodovodarje na splošno.

Resno razmišljam, da bi odprl nov blog: Prigode domačega mojstra z dvemi levimi rokami. Se je že kar nabralo tehle stvari...

Ostalo mi je polno nekih ventilov, podložk in čudnega materiala. Od kje neki???

Nikoli ni miru...

Zdaj popoldneve preživljam lepo zleknjen, pod pomivalnim koritom v kuhinji.

Vodo tankamo v banji.

Danes grem kupit novo pipo. Potem, ko sem kupil že nov ventil. Ampak ni bil ta glavni krivec.

Morda pa tudi pipa ne bo. Kdo bi vedel.

Če ne bom končal v doglednem času, nas bo zunaj zaraslo, še iz hiše ne bomo mogli.

Tale bo še dobra. Že zdaj je bitka zanimiva.

Kot prvo se zahvaljujem sreči, da nisem administrator na Siolu.  Ta bo najbrž z ekrana prepisoval glasove iz komentarjev na listek in delal črtice. Nato bo vse nekam vnesel, da bo lahko posortiral in zbral glasove. Uff, ne... ne... nočna mora.

Če bodo to še kdaj delali, pa bi bilo res morda dobro razvit eno malo spletno stran, anede? Po mojem bi se to splačalo tudi za samo enkrat. Kakšen tehnično podkovan bloger bi to lahko naredil za < 100 € v dnevu, dveh.

Kot drugo pa so zanimivi komentarji.

Naprimer o pošteni in pravični izbiri.

Kot vem, je Siol komercialna firma, kaj imajo torej tu zraven pravičnost, poštenost in ostala navlaka? Ko se je Siol odločil, da bo imel hišne blogerje, jih je izbrala neke vrste komisija. To nekaterim ni bilo všeč. Ko zdaj izbira ljudstvo, spet drugim ni všeč. Pa smo tam. Koga pravzaprav briga? Postavili so svoja pravila, kako do takšnega izbora priti in to je to. Nič drugega ni.

Naprimer o kvaliteti piscev.

Veliko se spet govori o kakovosti. Pa čeprav se v naslednjem trenutku izkaže, da ima vsak povsem drugačna merila. Torej že na daleč lahko vidiš, da ne gre za kakovost, kako naj ljudstvo izbira kakovost? Se je to že kdaj zgodilo? Ljudje pač izbirajo popularnost. V tem seveda ni nič hudega, zakaj ne? Zabava se mnogo bolj prodaja, kot vsi klasični ruski pisci skupaj. Siol se vsaj ne dela, da nas bo kulturno ali kakovostno osmislil.

Bistvo je v obisku, v prepoznavnosti, morda celo v videnih reklamah. Čim več, tem bolje. Večerova poteza je dobra, Siolova še toliko boljša. K sebi bodo zvlekli precejšnje število blogerjev, če pa že ne, bo pa vsaj obisk mnogo večji. In to šteje, kajne?

S tem je tako, kot s pornografijo. Polovica sveta tuli, kako naj se jo prepove, druga polovica pa zapravlja. In če industrija pornografije obrne mnogo več denarja, kot Hollywood, zakaj bi se kdo v tej industriji potemtakem sekiral?

Moje osebno mnenje je, da je že delanje skupnosti okoli posameznih ponudnikov, za same blogerje nevarna zadeva. Z zelo malim vložkom dobi ponudnik mnogo več, kot si je lahko predstavljal. Izbor na ta način, kakršen je, pa je sploh cinizem najvišje vrste.

Rojeva se nova elita. Kar je - konec koncev - tudi prav, skupnost jo prej ali slej potrebuje. Vendar se bo razvila s pomočjo nas samih, zavrtena pa bo v smer in dobrobit Siola. Jasno.

Scena se bo definitivno dokončno razbila in razdelila. Zamere bodo pustile globoke rane, čeprav o tem nihče ne bo govoril. A poznalo se bo, dolgo časa se bo poznalo. Ljudje smo hitro zamerljivi, sploh če nimamo enakih možnosti. Kuhanje zamere je edino, kar nam preostane.

Zaverovanost vase je dobra le do neke mere. Če jo je preveč, mnogo prej škodi, kot naredi dobrega. Ogromno blogerjev obsoja pisce, ki smetijo in, ki niso dobri. Velik del scene se strinja s tem, da je v sami sceni "ogromno smeti". Jaz sam se kar naprej sprašujem in gledam naokrog, da bi opazil, kje neki pa so te smeti??? Pa jih do zdaj še nisem opazil. Ljudje imajo svoje načine, kako pisati, kaj opisovati, na kakšen način in zakaj. Kdo pa sem jaz, da sodim?

In kdo si Ti, da sodiš?

Že samo razmišljanje o smeteh, je delanje kakovostnih razlik. Pomeni biti "višje", pomeni biti "boljši". Pa smo tam, berače je treba spravit s poti, manjvredne pa pustiti v hribih, volkovom.

Nekateri blogi so ti všeč, drugi pač ne. Ne more ostati pri tem? Je treba ostale zmerjati, jih dajati v nič, jih obsojati? Ene bereš, druge ne. Enim komentiraš, drugim ne.

Vsem trem izbrancem prav nič ne zavidam. Za njih se bo bloganje korenito spremenilo. Najprej jih bo mučil notranji pritisk, nato pa še pritisk množice. Pa ja ne, da kdo misli, da ga ne bo? En sam napačen prispevek lahko pokvari dolga leta dela in dobrih prispevkov. Množica, ki čaka v vrsti na svoj trenutek, ne odpušča nikakršnih napak.

Niti ene same.

Vendar bom vesel z vsemi tremi izbranci, kakorkoli že, razvija se. Morda mi ni smer povsem všečna, a bolje neka smer, kot brez smeri. Kdo pa sem jaz, da bi sodil, kajne?

Srečno, torej!

Pripis, 13.9.07
Ves čas, kar se dogaja tale izbira, sem nekaj pogrešal, pa niti sam ne vedel, kaj. Končno sem danes spoznal, ko je Človek pripopal svoj trackback v temo, čeprav jo je spisal dva dni prej. Odstop, to je seveda tudi del te igre! 

Mene dvigala vedno razjezijo. Še posebno takrat, ko jih je več skupaj. Prihajajo, odhajajo, ponavadi brez kakršnegakoli reda. Kličeš za dol, se ustavi in te popelje gor.

Kakor, da bi šel na ogled mesta...

Ali pa samo nam, smrtnikom, pač ni dan vpogled v logiko dvigalskih sistemov. Saj verjamem, da je dobra logika vredna veliko, a dozdeva se mi, da v naša vedno vgrajujejo najbolj poceni robo. Ki ne komunicira z drugimi dvigali, brez posebnega sistema, velja le pravilo prvega klica.

In potem se vedno razburjam in cepetam pred njimi ali v njih, ko se voziš gor in dol, kot kak cepec.

Obstaja pa en sistem dvigal, ki pa me vedno navduši. Čeprav sem prvič, ko sem se vozil z njimi, bil zapeljan nekam čisto drugam. In potem skoraj nisem več našel nazaj, saj dvigal preprosto nisem znal uporabljat. Dokler ne greš, pač ne veš.

V sklopu so štiri dvigala, na vsaki strani pa stoji ena takale konzola. Bistvo je, da dvigalom prej poveš, kam greš in ne šele potem, ko stopiš vanje. Ko si noter, ni nobenega gumba za nadstropja več. Ne moreš si premislit.

Odtipkaš nadstropje, konzola pa ti pove, katero dvigalo te po popeljalo do tja: A,B,C ali D. Pa še smer ti pokaže > ali <.

Neverjetno uporabno in učinkovito.

Je pa edini tak sistem, kar sem jih videl. Morda jih res nisem videl veliko, nekaj pa že.

S temle čudom tehnike se greš lahko igrat v Stolpnico BTCja, Ljubljana. S trinajstega nadstropja je prekrasen razgled. Pa še za jest je kar v redu.

Pozabite na trnke, vabe in podobno. To so preživete stvari in ribištvo samo otežujejo.

Pogruntali smo namreč nov način, kako loviti ribe. Preprost, učinkovit in poceni. Ravno prav za današnje čase.

Takole se jih pravilno lovi:

S ta velikimi še nismo poskusili, a najbrž bi šlo. Kakšne večje roke bi prav prišle, če pa jih ni, pa tudi prav.

Ti dve "girici" sta šli nazaj v vodo, nč bat. Nič hudega se jim ni zgodilo, razen tega, da sta bili nasilno odvzeti od hrane. Kar pa je po drugi strani lahko dobro, kakor se ribe tam mlatijo za hrano, hodijo po suhem in podobno.

Elektronska pošta je res prava killer aplikacija. Velik del krivde za razmah spleta je res najbrž najbolje pripisati kar njej.

Deljenje informacij in povezanost sicer nista najhitrejši in trenutni, a svoj čar nosi najbrž ravno v tem. Zakasnitve niso tako hude, da bi bile informacije že stare, najbolje pa je to, da ti ni potrebno biti kar naprej na razpolago. Vsake toliko časa se lepo usedeš in prelistaš sporočila. Na nekatera lahko odgovoriš takoj, druga pa lahko pustiš tudi čakati. Vse je torej na tebi samemu, kako boš razpolagal s svojim časom in delom. Kar je seveda prednost.

Sporočila so kratka, jedrnata in usmerjena v tisto, o čemer bi se rad pogovoril. Večinoma brez nepotrebne navlake. Pri tem lahko čez spraviš katerekoli vsebine, še mokro cunjo bi lahko spravil čez, če bi se potrudil...

Elektronsko pošto uporabljam že vrsto let, že zdavnaj sem nehal štet leta.

A še vedno me presenetijo načini njene uporabe. Najraje od vseh imam telefonsko elektronsko pošto.

Najprej ti pošljejo email, v istem trenutku pa ti že zazvoni telefon. Medtem, ko bereš sporočilo, ti ga še zdeklamirajo po telefonu.

Po vsakem takem pogovoru še vsaj dve minuti strmim v prazno in se počutim nekako nategnjenega.

Ah, tehnologija se resda menja, a nekateri procesov zaradi tega že ne bodo menjali. Ni čudno, da je potem vse samo še bolj zakomplicirano.

Tisto, v virtualnem svetu najpomembnejšo?

Tisto, s katero se boriš, ko nastajajo tvoji zapisi?

Tisto, preko katere si povezan v ta svet?

Moja je stara že deset let in kljub vsem mlajšim naokoli, je ne zamenjam brez boja. Ker je preprosto fenomenalna.

Pa moja ljubezen do IBMja gor ali dol. Tole so naredili enkratno, je treba priznat.

P.S.

Šele popoldan sem opazil, da je slika malo "blurred". Super, očala bodo kmalu na poti... Po pravici povedano pa pride to čisto prav, se vsaj umazanije ne vidi. No, saj ne rečem, da je umazana, no... ;)

Že od nekdaj sem precej navdušen nad Google Maps. V zemljevide lahko gledam ure in ure in si razbijam možgane kje je kaj.

Pogled iz zraka zna biti včasih precej nenavaden, nanj se moraš privaditi, drugače ne razločiš nič.

Zgleda, da je Google spet malo posodobil karte našega ozemlja, tokrat so na vrsti predvsem Julijske alpe. Sam tega ne bi niti opazil, a so mi uporabniki na Panoramio servisu popravili lokacije slikic. Glede na prejšnjo ločljivost nisem ravno veliko zgrešil. Je pa zdaj ločljivost čisto do predzadnje, kar je več kot super.

Aljaževega doma na Triglavu pa nisem in nisem odkril. Igra senc naredi svoje in po desetih minutah ti ni več jasno, kaj sploh gledaš. Kredarico in Planiko se dobro vidi, stolpa pa ne najdem za živo glavo.

Jasno, da sem šel še enkrat po naši poti na Krn. Še slikat mi ne bi bilo treba toliko, ko bi vedel, da se zdaj vse tako fino vidi.

Tole so kasarne na poti od Krnskega jezera proti Komni. Skrivajo se med hribčki, da jih čez hrib ni bilo mogoče zadet. Neverjetno, kaj so vse počel v WW I. Ljudje smo res nori.

Naj slike povedo več, kakor lahko jaz.

Iz Lepene, sobota zjutraj.

Koča pri Krnskih jezerih, kmalu nato. No, vsaj dve uri.

Krnsko jezero, že spodaj v daljavi.

Mahamo jo proti Krnu. Direktno. Ampak je daleč...

Toliko daleč pa spet ne, da ne bi mogli splezat gor!

Kako so lačne ribice, lahko jih z roko loviš!

Naslednji dan pa čez Komno, proti Bohinju!

Vijugasta pot, gor in dol, a prekrasna!

Dokler na koncu, na Komni, ne uzremo Bohinjskega jezera.

Veseli, da smo tu, a žalostni, da se je končalo.

S Komne do dol sem tekel in ubiral vsako bližnjico. Ena ura. Noge zdržale. Super. Ponosen.

Vsak izlet je boljši. Ta je bil enkraten! S Krti se splača it!

Mački že vedo, kako je treba.

Ja, zakurili smo. Ni čudno, kaj?

Najbolj uživa maček, potem otroci, potem pa midva.

Jutri greva na Krn, v sneg, rabiva malo toplote s seboj.

Danes je nekdo rekel, da so lastovke že šle.

Ma, ne........

Zdajle sem sicer malo gledal naokoli, a ko jih rabiš, nobene ni. Zdaj pa me je postalo malo strah.

Če so res že šle, potem zima res ni daleč. Najboljši pokazatelji so.

Samo še po nebu gledam, morda pa le ni res!

Včeraj sva zamenjala posteljnino.

Poletne odeje so šle globoko v omaro, na posteljo pa je prišla ena velika, zimska, topla odeja.

Strah, da se zimska posteljnina ne bo ujemala z novo podobo spalnice, je bil odveč. No, jaz tako ali tako tega ne bi opazil. Bistvo je, da je toplo, ne pa da se ujema...

Danes zjutraj sem že resno razmišljal o tem, da bi vsaj zjutraj začel kurit. Prav fin občutek je, ko se zjutraj umivaš z ledenimi rokami. Bljak.

Še na terase se mi ne lušta več hodit. Sssseeee nnneeee mmmmooorrremmm vvveeeččč pooogggooovvarrrjjjat nnnorrrrmmmalnnno...

Ah, cela je*a.

Temu lahko mirno rečem, da je ena od bitk dobljena. Čeprav noben še ne ve niti kako, niti od kje, niti zakaj.

Morda se je premaknilo kje drugje, morda pa so naša prizadevanja obrodila sadove. Kdo ve? Kar me malo jezi, ker se ne ve, komu pripisat zasluge.

Nekdo jih sigurno ima, stvari se ne dogajajo kar same.

Torej: v Krtini smo dobili tablo kraja! Juhu, končno!

Za druge to ni nič, za Krtino pa je to kar nekaj. Krtina je namreč deljena na zgornji in spodnji del. Vmes pa teče regionalna cesta Želodnik - Moravče. V spodnjem delu je več hiš, v zgornjem pa je šola. Torej morajo šolarji čez zelo prometno cesto. Pa še hiše gledajo na cesto, pa gostilna Rok ima izvoz direkt na cesto... In podobno.

Do sedaj smo imeli dve tabli kraja, ena je bila na zgornji strani, druga na spodnji. Kar je pomenilo, da si po cesti lahko vozil 90km/h. Super.

Mene je strah te ceste. Če si pešec, je 90km/h kar dobra hitrost, skoraj nobeden se ni šparal.

Že kar nekaj let nazaj je intervenirala šola, pa KS, pa bogve kdo vse, a se nič ni premaknilo. Ob AC smo dobili le malo boljši in osvetljen prehod za pešce, pa še to tam, kjer ga nihče ne uporablja.

Toda zdaj! Zdaj pa imamo tablo direktno na glavni cesti! S tem tudi omejitev 50km/h. Upam, da bo kaj bolje!

Še midva s Heleno sva tablo opazila šele tri dni kasneje... Pa ravno okrog table sem v nedeljo postavljal znake za šolsko pot. A je nisem videl. Neverjetno. Včeraj pa: "Glej, glej! TABLA!!!" Helena pa: "Kaj tabla? Saj je bila vedno tukaj?!" ... Evo, tako gledamo vozniki table... Groza.

Torej je zdaj pravi čas, da bi policaji kaj zaslužili, noben tega namreč še ni opazil...

Poleg tega smo dobili še par znakov za 70km/h pred in za krajem. Super. Hvala, komerkoli že!

Torej, Had, malce bolj previdno, še ena ovira na poti!

P.S.

Ne priporočam nikomur, da snema med vožnjo. Jaz sem zato pozabil zavit v trgovino in sem moral motovilit potem vzvratno, zato sem pa skoraj podrl znak za delo na cesti. Malo je manjkalo. Ufff.

A tale naš ABC dela samo, ko so temperature višje od 15 stopinj?

"NI TABLICE" kar naprej izpisuje.

In potem moram zavijat nazaj na drugi pas za plačevanje, kjer se seveda soočim s človeško prizanesljivostjo. Ko moram čakat, ker se vedno najde kakšen, ki me za živo glavo ne bo spustil v kolono. Ker iz njega se pa že ne bom norca delal, raje se zaleti prejšnjemu avtu v rit.

Pa celo poletje je bilo vse čisto ok, celo s petdeset na uro je šlo čez.

Evo, zdajle pa malo mraza in hop... NI TABLICE! Ma, kaj ni tablice!!!

Se moraš prav ustavit, da jo spozna in to na čisto določenem mestu, par metrov prej. In čakaš, kdaj te bo kdo naprej porinil ali pa vsaj neučakano pohupal. Saj ni čudno...

Tako je prispetje na cestninsko postajo vedno muka in stres. A me bo tokrat spustilo, ali me ne bo... Grrrr. Res je škatlica že bolj stara, morda bi moral novo kupit, ampak, ker sem gorenc, tega ne bom še kmalu naredil. Že za tisto drugo sem domače mučil par let, preden smo jo res nabavili. Te pa ne menjam. Da še darsu dajem, kar tako...

Se spravim sam baterijo menjat? Hm, ideja, kaj?

Danes je na Gimnaziji Poljane zagorelo!

Nekaj časa sploh noben ni vedel, zakaj gre. Tiste v zgornjih nadstropjih so spravili ven šele čez čas.

Nobenega požarnega alarma. Nikoli nobene vaje. Brez panike, kar je dobro, a se mi zdi, da s premalim zavedanjem, kaj lahko požar naredi.

Kakor zgleda, so bili gasilci edini, ki so stvar vzeli presneto resno, saj so pripeljali vsaj tri gasilske avte.

 (C) by Mitja

Tokrat je zagorelo le v kuhinji in je bilo vsega hitro konec. Mislim pa, da se na teh koncih sveta mnogo premalo zavedamo same požarne varnosti. Ko bo pa kaj hudičevo narobe, bomo pa spet iskali krivce.

A ni to malo brezveze?

P.S.

Ne vem, če bi bila pesmica: "Še nikol se nismo tolk smejal..." zdajle prav primeren. Vem pa, da smo mi na to kar naprej upali, seveda brez zavedanja, kaj to pomeni...

Je pa res, da sta šla naša dva dve uri prej domov.

Poleg tega je bil na šoli tretji rok Mature. Kako bo zdaj s tem? Razveljavljeno??? Polno težav...

Super. Po hiši imamo že web kamere, promet z računalnika otrokom tako ali tako spremljam, beležim klike in obiske na sumljive servise, v bančne izpiske jim - jasno - gledam sproti, žepe vedno obrnem naokoli, na pregled omare nikoli ne pozabim. Sem spadajo še preverjanje zadaha ob vrnitvi domov, zaklenjena vrata ob 21h, da se ja ve, kdaj pridejo domov, no, pa še kako malenkost bi lahko našel.

Zdaj pa sem končno dobil še možnost nadzorovanja v šoli. Končno! Veliki brat v meni je stegnil lovke in takoj sem se šel prijavit. Jasno!

Portal na prvi pogled zgleda čisto v redu, zdi pa se mi, da to ni le e-redovalnica, temveč mnogo več. Morda. Ne vem. Nisem imel časa.

Ker sem hitro obupal.

Ok, razumem, da potrebujemo digitalno potrdilo. To ne bo problem, taka poteza mi je celo všeč! 

V postopku lepo piše, zakaj potrebujemo digitalna potrdila in zakaj in čemu je namenjen elektronski podpis. Vsi podatki se preverjajo, davčne številke šibajo gor in dol. Do tukaj vse lepo in prav.

Potem pa pride tretji korak:
"Ob prvem obisku eRedovalnice uporabnik izbere povezavo Podpora z nadaljnjimi navodili. V besedilu klikne na povezavo Izjava. Da bi šola lahko omogočila vpogled v ocene otroka, je namreč za dostop potrebno šoli predložiti izpolnjeno Izjavo.
Podatki, ki jih je uporabnik vnesel pri registraciji, bodo na Izjavi že izpolnjeni. Izjavo uporabnik natisne, dopolni z manjkajočimi podatki, podpiše ter odnese oziroma pošlje na šolo."

Opala.

Že zavijam z očmi, že vidim, kam pes taco moli. Seveda pa to ni vse. Konec je prefinjen, točka 5.:
"Dokument Odobritev dostopa v eRedovalnico uporabnik dobi osebno na šoli ali po pošti. Na obrazcu je izpisano osebno ime otroka in aktivacijska koda zanj."

Saj ne vem, ali bi sploh kaj komentiral... Otroci bodo pač ostali brez nadzora, vse bo klavrno propadlo in iz njih najbrž nikoli nič ne bo. Iz mene pa še manj.

Morda sem res za luno, ampak Elektronski podpis pojmujem kot nekaj, s čimer zadevo podpišeš. Anede? Kolikor vem, e-podpis ni dovoljen le v nepremičninskih poslih in njim podobnih.

Zakaj, hudiča, je torej treba pri vseh e-zadevah še neke papirje printat, jih pošiljat in se sploh zaje*avat z njimi? Kako vedno združujemo stare in nove prijeme? Kako vedno z novimi tehnologijami opremimo celoten proces, ki je že tako za luno, namesto, da bi uvedli čisto nov proces, ki bi izkoriščal nove tehnologije v popolnosti?

Čisto možno pa je, da nekdo preprosto ni vedel, kako bi hranil take Izjave. Najbrž se mu je zdelo, da je pač potrebno vse hraniti v papirju. S podpisom. Takim na roko.

Ni čudno, da vsi projekti Brezpapirnih pisarn na koncu povzročijo še mnogo več papirja. Na koncu vse, čisto vse, v drugi kleti sprinta pridna tajnica in hrani v arhivu. Za vsak slučaj, ker računalnikom ni za zaupat. Ali pa zato, ker se tako pač dela.

Tole nam ne gre še najbolje. Poskusim naslednje leto.

Tole današnje vreme je pa čista žalost. Dobesedno.

Vlaga, tema, mraz, mokrota, gneča, jajcanje, dežniki...

Že vidim, da bodo tole čisto depresivni dnevi.

Morda bi res lahko uzakonili, da moramo v takih dnevih obvezno ostati doma, lepo zaviti pod odejo, na toplem.

Nikakor si ne predstavljam, da bi moral zdaj v šolo. Še v temi, ves moker v noge do avtobusa, kjer bi eno uro stal do postaje, prišel ves premražen v šolo, kjer bi me še kak prfoks, enako depresiven zaradi vremena, mučil in svoje travme lomil na meni.

Ah, sreče, svoje sem že dal skozi... Davno, davno, a poškodbe še vedno ostajajo, vsaj tako zgleda.

Potem me pa še razjezijo takile kreteni. Verjamem, da imajo poln kufer razlogov, zakaj in čemu so pametnejši od vseh nas, a me to čisto nič ne briga. Takim bi jaz avto zaplenil za tri mesece, pa naj se jim mudi, kolikor hoče. Seveda se je malo za njim pripeljala še cela četica. Medtem, ko nekatere razumem, ker so šli pač pri naslednjem izhodu dol z AC, čeprav je bilo do tam še par km, pa bi nekaterim res kaj grdega storil, ker so odstavni pas izrabili le za to, da se spet zgužvajo na naš pas. Ne moreš verjet, da so lahko ljudje tako brezobzirni, preprosto ne moreš verjet... Pa grem stavit, da so jih polna usta o brezobzirnosti drugih voznikov in o tem, kako drugi ne znajo peljat in o slabi kulturi vožnje in in in in.   

Najbolj zanimivo pa je, da to vedno drugi počnejo, kaj?

Saj ni čudno, takle dan, kako pa naj bi bilo drugače...

Tralala.

Pa mi je uspelo. Tri kroge okrog Gradiškega! Tri bloody kroge!

12.600m.

Dolgčas za znoret.

Tečt niti ne tako hudo, pravzaprav čist luštno, ampak dolgčaaaas. Kaj naj počnem eno uro in pol??? Razmišljat ne morem, muzike se mi ne da poslušat... potem se pa več ali manj vrtim okrog iste teme: teka. Mah, dolgcajt, saj pravim.

12.600m, 1:26:29, 171/93%, 1367kCal, 6:52/km.

1. krog: 27:58, 169/92%, 6:40/km,
2. krog: 28:36, 172/94%, 6:48/km,
3. krog: 29:53, 170/92%, 7:07/km.

Po koncu drugega kroga sem šel mal pit, od tu sigurno minuta pribitka. Torej bo šla desetka okrog 70 minut. Lepo počasi. Morda pa mi uspe celo bolje, na Gradiškem me matrajo klanci, tam jih pa ne bo. Ampak na manj kot uro pa ne bom računal. Nekje od 60-70 minut bo čisto ok.

Počasi je šlo, a sem se raje šparal za dolgo furo. Kaj sem pa vedel, ali sploh pretečem...

No, pa sem. Tralalalalalalala!

Končno!

Vsega sem znosil nazaj v klet. Orodje namreč. Tja, kamor tudi spada.

Seveda sem vse skupaj kar ruknil na mizo, nič pospravil. Prej ga ne pospravim, dokler ne bodo že vsi skakali do stropa. Ali pa ko bom hotel biljard igrat. Ma, ne dotaknem se ga cel mesec!

Jasno pa pri pospravljanju orodja ni šlo vse, kot bi moralo. S tistim celim kupom sem se moral ustavljati v vsaki etaži in podelati stvari, ki so me čakale že dolgo, dolgo. Končno sem celo zvočnik pritrdil nazaj. Hm, dol sem ga dal, ko smo peč postavljali. Lansko leto. Hm, hm.

Res je, na nekatere stvari moramo čakati dolgo. Priznam, da nisem prav priden v teh zadevah. Imam sicer milijon izgovorov, a zdajle ne štejejo. In v teh trenutkih resnice tudi popolnoma razumem Heleno, kako ji je grozno, če mora kaj takega zahtevati od mene. Seveda tega že jutri ne bom več priznaval!

Po eni strani sem vesel, da mi je uspelo vso to omaro narediti s svojimi rokami. Pravzaprav sem navdušen, ponosen in še vse, kar paše zraven. Po drugi strani pa sem nadvse vesel, da je tega konec.

Ma, ja, nekaj časa orodja nočem videt. Grrr.

Po eni strani, se mi zdi, da smo bili še včeraj na dopustu. Kar zame pomeni, da se je ravnokar končala šola.

In zdaj evo, je že konec počitnic. Nekam hitro gre vse tole.

Kakšnih velikih priprav nismo imeli, otroci se kar sami lepo pošlihtajo. Dva srednješolca, ena šolarka in en vrtičkar. Najbrž bo še največ dela, ko bo šel tamauček v šolo. Sicer bi šel najraje že zdaj, a bo moral še dve leti počakat.

Uff, dva srednješolca... Ta bo še težka.

Danes smo po Krtini še lepili plakate Šolska pot. Kar nekaj smo si jih spravili, da jih bomo še lepili med letom. Naše krtinsko križišče je namreč prijazno kot strela, še posebno za šolarje. Še jaz grem s strahom čez, kaj šele taki mali pikci...

Upam, da nam rata kdaj krožišče uvest.

Sicer pa: končno! Spet malo discipline in reda. So se že kar malo razvadili, nobenega dela, kar bluzenje in izguba časa. Ha, zdaj bo pa vse drugače!

Spet en malo daljši pohod. Po poti štirih slapov smo tokrat šli, čez Bohor.

Čeprav je bil daljši pohod, smo uspeli videti le tri slapove. Že tako je bilo hoje kar za dobrih šest ur.

Priprave za na Krn.

Vstali smo že ob čisto nečloveški uri, 4:30. Pokanje vseh otrok, vožnja do Krškega in organizacija, pač terja svoj davek.

Je pa zato enkratno videti Krško polje v meglicah ob sončnem vzhodu! Otroke sva pustila pri sorodnikih, mi pa smo jo mahnili naprej.

Po Poti štirih slapov, ki te popelje kar čez dobršen del Bohorja.

Same grape, useke, grebeni, tale Slovenija je res čisto razdrapana, grapa pri grapi. Plazit se skozi njih je enostavno super, lahko pa je tudi malo nevarno. Ponekod je potrebno celo malo plezat, kar ni nič hudega, problem je le v tem, da je ob vodi pač vedno vse mokro in spolzko.

Videli smo čuda zadev, poleg samih slapov še mnogo drugih stvari, nekatere pa smo tudi izpustili, ker je bilo preprosto premalo časa.

Ena najstarejših trt, ki je skoraj res debela kot kakšna lipa... Ameriške sorte.

Seveda se v takih grapah vedno najde tudi kakšna bolnišnica.

Za konec pa še Koča na Bohorju.

Potem smo pa kar direktno sestopili v dolino. Je bilo dovolj za en dan. Kar se je izkazalo za dobro, ker nas je skoraj dež ujel. No, mene je, ker sem moral zložit stvari v prtljažnik. V zadnjih sekundah! Kakšno načrtovanje, anede?!

Ker pa smo pri Požunu kar naprej govorili o ribah in o ribah in še malo o ribah, ni bil hudir, da so se Heleni tako zaluštale ribe, da smo jih morali it iskat.

Pa smo imeli na koncu še ribjo pojedino. Mljask.

Domov smo se privlekli ob desetih zvečer. Ni čudno, da sem danes malo zmatran...

Vse slike pa v galeriji. Mater, v gozdu, pri takih kontrastih, je nemogoče slikat...