Odkar pomnim, delam torte za rojstne dneve na isti način.

Bogve zakaj, ampak tako je. Vsi so vedno zadovoljni, še vse torte zmažemo kar se da hitro. Zakaj bi torej nekaj spreminjal, delal drugače? Saj jih je le pet na leto - zase je pač ne delam jaz -, to pa ni toliko, da bi se jih lahko preveč naveličali.

Včeraj pa sem naredil eno majceno napakico.

Heleni sem naročil, kaj naj kupi za torto, ker je ravno šla v trgovino.

Uuuu, napaka, napaka, napakica...

"A veš... sem mislila... a bi ti... kako bi povedala... saj veš...", takole nekako je začela, ko je prišla iz trgovine. In potem iz vrečke potegne neko čisto drugo kremo za torte in zaigra na meni ljubo vižo:

"A veš, da je tale krema mnogo bolj poceni? Jih dobiš pet za ceno ene tiste, tvoje!"

Opala, sem si mislil. Seveda sem takoj videl, kam pes taco moli, toliko jo pa že poznam! Panika, panika, panika!!!!!

"Ja... pa sej... a nismo že mal naveličani vedno iste?... Pa tole tako fino zgleda... Oooo, lej TOLE čokolado!" in potegne ven spet nekaj čisto drugega...

"Arrrgghhhhh...."

No, potem sem se le še malo razburjal, omenjal njena peciva, v katera se JAZ ne vtikam, a vse to bolj zaradi lepšega, ne morem se kar tako vdat! A je bilo takoj jasno, da sem se že vdal. Saj ne morem drugega, ko vidim iskrice v njenih očeh!

Ker punca ima na koncu koncev čisto prav.

Od -3,2 do -3,7.

Pa se danes res ne morem pritoževat, da je bil mraz. No, mogoče je bil, ampak ga nisem čutil. Oblečen za rusko zimo, mi ne pride več blizu.

In ker ne morem jamrat zaradi mraza, lahko zaradi česa drugega. Ali pa bom danes malo prizanesljiv in ne bom jamral.

Sploh nič jamral.

Čeprav bi najrajši. Vsaj malo.

Eno majčkeno?

Čist, čist malo?

Ne?

Ah. Pa nič.

5.208m, 34:32, 170/92%, 541kCal, 6:37/km.

Sem pa delal prvi krog (do tja) počasi, za ogrevanje: 18:07 (6:57/km pri 166/89%), drugi krog (nazaj grede) pa sem pospešil, kolikor sem mogel, ampak... ne, ne, sem obljubil, da ne bom jamral: 16:25 (6:18/km pri 175/97%).

Ja, nič, pod 6/km nikakor ne bo šlo, to že vidim. Tudi na 3,6km ne... Šmrc. Kolikor lahko iz teh rezultatov razberem, bom tekel  nekje 6:30/km. Pa bom dal vse od sebe. Če bom prišel pod 22 minutami okrog, sem faca!

Mater, kakšen tekač! Prav rojen za tek, še posebno hiter!

Japajade.

(Tole ni bilo jamranje!)

Danas je Dan Republike
I stari je popio malo
Na televiziji Lepa Brena
I stari se sjeća ratnih vremena...

Zabranjeno Pušenje, Dan Republike

Še ne v sto letih se je na mestu, kjer stojim, zamenjalo najmanj pet držav.

Za vsako od njih so se ljudje borili, jo častili in zanjo umirali.

Domovina. Z velikim D.

Enkrat največja, drugič osovražena, enkrat pozabljena, drugič ljubljena.

Država.

Zgrešeni pojmi. Popolnoma.

Sem otrok sveta in svet je moj dom. Upam, da bo človek zmogel toliko volje, da bo prerasel okvire svoje zaplankanosti. Čeprav se ni za bat, da bi bilo to kmalu...

Ni kaj, res smo enkratni vozniki. Vsi znamo, vsi smo najboljši, najbolj spretni, najhitrejši, vse obvladamo in vsi vozimo enkratno!

Le, da je skoraj vsak dan takole:

Tole je okrog 17-18. ure. Skoraj vsak bloody dan...

Štiri nesreče in pet zastojev. Super vozniki smo.

Aja, seveda: tisti drugi so čisti kreteni!

Pobrano s HeliUma. Jasno.

Kako naj gre človek v takem tečt? Ko je zunaj minus? Ko je vse temno, črno?

In sem se obotavljal in obotavljal in še malo obotavljal.

Pri nas, na vasi, je ob 21h že skoraj popoln mir. Ni ga čudaka, ki bi hodil naokrog, ljudje se ne sprehajajo v takih večernih urah. Je preveč tema in preveč mraz. Edinole v krogu 100m okrog gostilne je kaj živega, drugje nič. Še psov ne vodijo na sprehod. Avti so edino sprejemljivi.

Nič. Tema. Ajde spat.

Ne pa da greš v takem tečt. Sopihat v tak mraz, se matrat in zbujat pse naokoli.

Ampak ni bilo druge, sem moral it. Sem si obljubil in čeprav sem se dolgo upiral in se že skoraj izmuznil, me je vseeno kar malo držalo. Pa sem sam s sabo zdilal le za okroglih pet kilometrčkov, bo čisto dovolj.

In sem navlekel nase vse, kar imam. No, skoraj. Res pa je, da toliko oblečen nisem še nikoli tekel. Pa kapa, pa rokavice, pa trenirka, pa jakna, pa lampa, pa... Saj se bom komaj premikal!, se mi je zdelo.

Pa sem le pomolil nos ven, se zmuznil skozi vrata in bil hitro navdušen, saj me ni nič zeblo! Juhej!

Ampak potem, čez deset minut, je pa nekdo pečko prižgal...

In sem se spet soočil s problemom, tokrat drugačnim: kako se slečt in kako pospraviti v dva mala žepka vse stvari, ki ti gredo v napoto? Med tekom. Ko imaš v eni roki veliko lampo?

Saj je na koncu kar šlo. V napoto mi stvari konec koncev niso bile, sem jim bil hvaležen, da so me od začetka grele. So me pa malo noge bolele, je pač težko začeti, če takole kampanjsko tečeš.

5.208m, 34:13, 170/92%, 537kCal, 6:33/km.

Noben se me ni ustrašil.

Ker nisem nobenega srečal.

Google Maps je dodal nov gumb - terrain.

Mater, nikjer pa ne najdem, kako se to sprogramira. Tudi jaz bi to gledal!

Malo jim je že težko sledit, moram priznat. Kar naprej neke novosti, potem moraš pa lepo sam odkrivat, kakšni so APIji, če so sploh že. Hackati mapse se mi pa nekako ne da, oziroma nimam prav veliko časa za take štose.

Saj jih čisto razumem. Najprej lastna rit. Potem šele api-ji...

In kakor sem nekje drugje videl, se da iz mapsov pridobiti tudi že višino. In ko narišeš pot, ti zna lepo pokazat relief. Hm, če dobro pomislim, zna to tudi kakšen drug sajt - naprimer mapmyrun, a se mi zdi, da dela to nekako po svoje. Če bi pa to bilo v samih mapsih...

Ali pa samo jaz ne znam, hja. Še ne znam, da se popravim.

Najlepše je, ko se zbudiš, vstaneš in ugotoviš:

da ti je zmanjkalo kurilnega olja.

Super.

/&%#%#*)#(

Zdajle mi že voda malo teče v grlo. Direkt noter, s pritiskom.

Izgovorov je bil en mali milijon. Še zdaj jih imam na zalogi. Od bolečega grla, prehlajenosti... pa do tistega, najbolj zoprnega: MRAAAAAAZ.

Kakorkoli že, štirinajst dni (14) nisem tekel. Sram me bodi. In me tudi je. Malo.

Ampak Barbara se bliža, jaz pa takole? Rajko že sprašuje, jaz se pa odkašljujem. Vsi nekaj tečejo, jaz pa meditiram.

O, ne!

Pa sem danes šel. Kaj sem pa hotel drugega...

A kdo ve, kaj se je zgodilo s Kremnom - nvatlasom? Upam, da ga ne bodo čisto pokvarili. Same spake še dobivam, nikakor si ne morem zračunat poti, zato je tole mali približek. Upam, da bo na koncu naneslo več! Hehe.

Jasno je, da sem šel počasi, anede?

8.494m, 1:02:38, 168/91%, 961kCal, 7:24/km. Opa, zelo počasi... Ampak je za pričakovat, takole po dolgem času.

Hja, tekel sem pa le! Juhej!

Jutri pa malo krajše, a malo hitreje! Moram vadit kratke proge.

Ne, jaz pa v soboto nisem bil ne na osnovnošolskem, ne na maturantskem srečanju. Ne vem, kaj je vse prijelo, a tele obletnice se vrstijo povsod... Ali pa imajo to samo ženske.

Jaz sem se udeležil V. Srečanja vremenskega društva ZEVS in vremenskih navdušencev.

Sredi gričkov nekje nad Trebnjem se nas je dobilo nekje šestnajst. Za naše malo društvo kar super!

Gostitelja Irena in Tomaž sta nas razvajala na vseh koncih. Že prostor je bil preprosto enkraten, Hram, na novo krit s slamo, notri pa urejen ravno prav za kakšen žur. Če bi jaz imel kaj takega, bi bilo presneto nevarno. Ne bi me spravili več ven...

Še cviček je bil enkraten, pa ga ravno ne cenim ne vem kako! Da o drugih pojedinah ne govorim! Perutnine bi pojedel še več, pa mi je bilo že malo slabo... (Perutnina so bili princes krofi v obliki nekih ptičev... - ne vem, sem prehitro jedel!) Res, gostitelja sta tako lepo skrbela za nas, da mi je bilo presneto žal, da moram še odpeljat domov. Najraje bi kar tam ostal in žural dolgo v noč, kdo pa bi se branil vsega tistega cvička. Tako pa sem moral biti mona in gledat cviček le od daleč.

Napletli smo nekaj novih vezi, utrdili stare. Malo sem jih moril z uradnim delom, a ne preveč. Saj se tudi ne pustijo. Kar je čisto prav!

Problem je, ker nas je malo. Ko je baza majhna, ne moreš ravno pričakovat, da bodo vsi vse znali. Sicer pa imam raje mojstre za vreme, kot za računalništvo. A upam, da smo spletli nekaj novih vezi, ki znajo rodit kaj presneto zanimivega. Elektroniki so zelo dobrodošli v tem fohu.

Skratka, cel dan smo preklepetali, se menili in razpravljali o nekdanjih in o bodočih dogodkih. In se na koncu zmenili, da nam mogoče uspe prirediti prvo mednarodno srečanje nekje spomladi. Kar bi bilo nadvse zanimivo in dobrodošlo.

Dela nam ne bo nikakor zmanjkalo! Toliko odprtih stvari, da jih v parih letih ne poštimamo!

Kar ne morem razumeti.

Ljudem pišeš po elektronski pošti, a ti preprosto ne odgovorijo. Ne pa ne.

Kako? Zakaj? Čemu?

Zadnje čase sem napisal kar nekaj emailov, različnim ljudem, tudi državnim uslužbencem, podjetjem in tako naprej. Od enega samega podjetja sem dobil odgovor. Drugi so modro(?) tiho. Pa nič takega nisem napisal, nekaj vprašanj, to je pa tudi vse.

Preprosto ne zmorem razumet, kako ni nobenega odgovora. Ljudje zbrišejo moj email? Kaj si rečejo? Jim stoji moj email nekje zgoraj, a se ne upajo odgovorit? Ne znajo odgovorit?

Ni čudno, da gre vse tako počasi in se nikamor nič ne premakne, če se še na en email odgovarja več stoletij...

Kaj pa vem, mogoče sem pa jaz čuden???

Vsaj to. Ker tečem nič.

Malce preveč je zadnje čase mraz. Pa še časa ni, vsak dan imamo kaj tja do osmih zvečer. Potem me pa ne spraviš več ven. Nisem nor.

Upam, da bo drug teden bolj prijazen, čeprav dvomim. Čim bo bolj toplo, bo pa dež. Eh. Potem pa tekaj naokoli.

Pa še tema.

Tako košarka pride prav, se potrudim, da se kar fino namatram, naskačem in natečem. Drugače bo brez veze, ne? Malo pa moram za Barbaro vadit, mater. Ene parkrat bo pa treba še pot pod noge vzet okoli Krtine...

Sem pa opazil, da se kondicija pozna. Končnoooooooo! Mnogo lažje in mnogo bolje igram zdaj, kot sem prejšnje leto. No, še vedno sem počasen in štorast, a mnogo manj, kot je bilo to vidno lansko leto.

Saj mogoče pa iz tega fanta še kaj bo!

Še vedno se upiram.

Vsi smo že malo pomrznjeni, a jaz se ne dam. Kurilne sezone še ne bomo uvedli tako kmalu! Zjutraj in zvečer peč sicer zalaufa, predvsem zaradi tople vode, takrat se tudi spusti toploto po hiši, a to je vsega skupaj dve uri na dan.

Zaenkrat laufa kamin, ki itak ogreje dnevno sobo mnogo bolj, kot bi jo centralna. Ampak drugod je pa res kar mrzlo.

Počasi bo pa vseeno treba razmišljat o tem, anede? Če ne mi bo res kdo pomrznil...

Morda čez kak teden, za ta teden je napoved malo otoplitve! Morda pa zdržimo do božiča, do trinajste plače/božičnice, ko bo spet vse šlo za blesavo nafto...

Pa imamo že lepo plin napeljan do hiše... ampak, da bi ga začel uporabljat... bo treba prvo peč zamenjat, pa dimnik, pa radiatorje, pa napeljavo... pa še ceneje ne bo nič.

Ah, kl*nc, naj bo poletje!

Pa smo dali skozi še en izlet s Krti.

Tokrat je bil to najbolj burjasti izlet. Prepihalo nas je podolgem in počez, vseeno pa smo se imeli enkratno. Tako, kot vedno.

Štiri ure in pol smo se podili preko treh dolin, od Sočerge, do Hrastovelj. Od čisto majhnih, do starejših.

Meni se malo pozna vsa pridobljena kondicija, tudi tek se - končno! - pozna. Vsaj tako se mi zdi. Hoja mi ni delala nobenih težav, nekaj časa sem celo tekel s tamaučkom štuparamo. Še posebej pa sva tekla navzdol. To mi celo zelo paše, kolena mi mnogo manj trpijo. Zanimivo.

Pihalo je pa sto na uro. Jaz sem sicer burje malo navajen (če se jo sploh da navadit), sem pa tudi nase navlekel vse, kar se je dalo navleči. Ko te enkrat začne zebst, se moraš presneto potrudit, da te neha. Se je zaradi tega mnogo bolje dobro pripravit. Tako me na koncu ni prav nič motila. Kar nekaj časa smo sicer hodili v zavetju, a gor na Kuku je pihalo, da je tamaučke kar prestavljalo. Pa starejše tudi.

So pa nekatere gostilne zanimive. Če naročiš 37 kosil, jih moraš 37 plačat. Pa čeprav jih prinesejo samo 34... Sami smo si krivi, če otroci nočejo jest... Eh, ampak kregati se je brez veze, samo slab okus ti ostane. Poleg tega pa plastični prt, ki prekriva "pravi" prt, kaže na usmerjenost gostinskega obrata. Poceni množični turizem.

S Krti mnogo bolj cenimo prijaznost in domačnost. Večinoma se odločamo le za kakšne čorbe, tokrat smo si naročili mnogo več. Saj hrana je bila prav ok, refošk je prekrasen, a vseeno si upam trditi, da mene pri Škrgat ne bodo več videli. Pa če jo italijani še tako cenijo...

Človeku mora ugajati več stvari hkrati, da je zadovoljen. Čeprav mu burja prepiha kosti, se namatra pri hoji, ga zebe in vse boli, je lahko še vedno na koncu presneto zadovoljen. Po drugi strani pa je lahko hrana odlična, vino super, cena ugodna, pa ne bo zadovoljen. Le celoten vtis šteje, anede?

Evo naših dveh še enkrat pod kamnitim mostom istrskih ušes.

Plezanje pod balvani je seveda obvezno. Zvoki se razlegajo prav nenavadno, tudi cesta, ki je daleč spodaj, se sliši nekje zgoraj...

Pa še ena gasilska na vrh Kuka, kjer nas je skoraj odpihnilo.

Se mi pa je včeraj prvič zgodilo, da sem si rekel dan prej: ah, saj so baterije polne na fotoaparatu! Saj imam še rezervno s sabo!

Japajade.

Obe sta bili prazni! Porabljeni od bogve kdaj prej. In ker nisem preveril, sem naredil le okoli 20 slik. In sem tovoril fotoaparat večinoma v nahrbtniku. BUČA! So bili pa vsaj drugi bolj pridni in vestni... Saj ni bilo časa slikat, kar naprej se moraš ukvarjat s tamaučkoma, vedno nekje zadaj se trudiš, da bi ujel skupino. Pa tega nosit, pa drugega nosit, pa... Ah, kje bom še slikal! Že tako sem bil oprtan kot ta zadnja gorska mula...

Zakaj gre v izkopano luknjo mnogo več materiala, kot ga je šlo ven?

Vsako sajenje rož ali dreves že pokaže na ta fenomen. Izkoplješ luknjo, vso izkopano zemljo pa lepo spraviš. Drevo daš v luknjo, torej jo že malo zapolniš. Okrog daš še malo zemlje, take "taprave" za sajenje. In potem vso tisto zemljo, ki si jo prej lepo shranil, postrgaš in jo daš nazaj.

In vedno jo je premalo.

Vedno.

Zdaj si predstavljam, da izkopljem veeeeeliko luknjo. Za dvorišče, naprimer. Pustim en kup zemlje, traktor odpelje ostalo. Sigurno ni vsega skupaj za več kot 20 kubikov. Luknja je prostorna, čisto ok, po opravljenih meritvah je njene prostornine za 35 kubikov.

Hm, kaj jih je izginilo 15?

Potem začnejo hodit tovornjaki s peskom. Pa eden, pa drugi, pa tretji, pa četrti. Ja, mater, 40 kubikov je že... Pa še ni čisto dovolj, še drugo vrsto peska za na vrh, še dodatnih 10 kubikov.

Sklepni račun je torej takle: zemlji odtrgaš za 20 kubikov snovi, s čimer narediš 35 kubikov veliko luknjo, to pa zasuješ s 50 kubiki druge snovi.

Nekako ni najbolj racionalno ali pa meni matematika nikakor ne gre...

Jah, ko imaš enkrat na dvorišču Stroj, se zgleda začnejo množiti kar sami.

Vsakič, ko pridem domov, me pričaka nekaj drugega. Enkrat bager, drugič traktor, tretjič...

Včeraj me je pričakala tale mrcina, parkirana direktno na sredi dvorišča:

Uau! Sicer res malo starejšega tipa, malo stolčena in obrabljena, a čisto uporabna in delujoča.

Z dvema prestavama, celo! V drugi tole že tako šiba, da moraš kar fino stopiti... Zaganjanje je seveda ročno, kar sicer ni hudega, le pozabit ne smeš na to, ko mrcino parkiraš.... Če boš pozabil in jo parkiral na nepravo stran ob hišo, boš moral it po drug stroj, da jo bo premaknil. No, meni se (še) ni zgodilo!

Jasno, da sem jo takoj dobil v roke, hop, gremo gor in dol. In gor in dol. In gor in dol.

Še danes se eno majčkeno tresem.

Tole je oglasno sporočilo. Zanalašč. Saj tako ali tako sebe kar naprej reklamiram...

HeliUm - povezan v svet

HeliUm je spletna storitev, ki v geografski obliki predstavlja najrazličnejše podatke. Tehnično zasnovana na Google Maps, se trudi prikazovati pomembne in zanimive podatke po Sloveniji in bližnji okolici.

Zaenkrat so v storitvi zajeti naslednji podatki:

• prometna opozorila po Sloveniji,
• števci prometa po Sloveniji,
• spletne kamere v bližnji in daljni okolici - smučišča, trajekti, ceste, zasebne,
• vremenske postaje po Sloveniji,
• vremenske napovedi,
• vremenske slike.

Dodajanje dodatnih sklopov je enostavno in hitro, saj je storitev zasnovana predvsem na uporabnosti predstavljenih podatkov. Omogočeno je tudi dodajanje lastnih dogodkov in priporočanje dogodkov drugim članom skupnosti storitve.

Uporabniški vmesnik je dobro znan iz storitve Google Maps, nadgrajen pa je le s posebnostmi storitve. Premikanje in določanje položaja posameznega dogodka je torej enostavno in dodobra obdelano ter znano. Sama geografska karta je bistven element storitve, desni del ekrana pa je namenjen izbiri dogodkov, ki posameznika zanimajo.

Prometna opozorila po Sloveniji

- uradna opozorila portala www.promet.si v skoraj realnem času - obnavljanje stanja na deset minut. Vsak dogodek je prikazan s predstavitveno ikono, ki na daleč ponazarja vrsto dogodka. Geografska lokacija pa natanko določa, kje se je dogodek zgodil.

 Slika prikazuje dnevno jutranjo gnečo v okolici Ljubljane.

Števci prometa po Sloveniji

- uradni števci prometa s portala www.promet.si. Trenutno je na voljo 25 števcev na najpomembnejših in najbolj obremenjenih vpadnicah in cestah. Različna stanja pretočnosti se izkazujejo z različnimi barvnimi ikonicami, tako je zagotovoljeno, da je pregled podatkov hiter in enostaven.

 Slika prikazuje stanje števcev prometa.

Spletne kamere

- trenutno je zajetih 306 spletnih kamer po Sloveniji in njeni okolici. Med zajete spletne kamere spadajo:

• kamere cestnih podjetih (Drsc, Dars),
• kamere različnih smučišč po Sloveniji, Italiji in Avstriji,
• kamere hrvaških cest, cestninskih postaj in pristanišč (HAK),
• kamere v zasebni lasti, objavljenje na spletu,
• javne kamere mest, podjetij in organizacij.

Preko spletnih kamer si je enostavno ogledati vremenske razmere, stanje na cestah, stanje v pristaniščih in podobno. Podatki so v realnem času samih spletnih kamer, ki se lahko razlikuje od kamere do kamere.

 Slika prikazuje vse v storitev vključene spletne kamere.

Vremenske postaje

Z vključenih vremenskih postaj storitev pridobiva vse podatke o stanju vremena v danem trenutku. Trenutno je v storitev zajetih 63 vremenskih postaj. Podatki se obnavljajo na deset minut. Vsaka postaja opravlja več meritev, v začetnem ekranu je predstavljena temperatura. Večina postaj izvaja naslednje meritve:

• temperatura,
• zračni tlak,
• vlaga,
• smer in hitrost vetra,
• količina padavin.

Storitev zajema podatke naslednjih vremenskih postaj:

• postaje vremenskega društva ZEVS,
• raidoamaterske zasebne vremenske postaje,
• ostale zasebne vremenske postaje,
• vremenske postaje različnih društev, organizacij in podjetij.

Važen podatek pri zajemu podatkov z vremenskih postaj je tudi čas nastanka podatka, zato so v realnem času predstavljeni le podatki, ki niso starejši od ene ure.

 Slika prikazuje vključene vremenske postaje po Sloveniji ter temperaturo, ki so jo zabeležile.

Na tak način je pregledno predstavljeno vreme preko celotne Slovenije.

Vremenske Napovedi

V HeliUm so vključene štiri vremenske napovedi:

• 10-dnevna vremenska napoved ZEVS,
• vremenska napoved ARSO,
• vremenska napoved RTV Slovenije (ARSO, v drugačni obliki),
• vremenska napoved DHMZ.

Na enem mestu si je možno hitro ogledati vremensko napoved z različnih koncev.

 Slika prikazuje pregled vremenske napovedi ZEVS.

Vremenske slike

Vremenske slike prikazujejo več različnih meritev, modelov in posnetkov vremenskih dogajanj. Nekateri modeli napovedujejo, nekateri pa predstavljajo trenutne slike v ozračju. Zaenkrat je zajetih sedemnajst različnih vremenskih slik:

• radarska slika padavin - ARSO, Lisca,
• radarska slika oblačnosti - ARSO,
• radarska slika refleksije - Fossalon, Italija,
• radarska slika padavin - ARPA, Italija,
• radarska slika padavin - Bilogora, Hrvaška,
• radarska slika padavin - OMSZ, Madžarska,
• radarska slika oblačnosti - DHMZ Srbije, Srbija,
• radarska slika oblačnosti - EUMETSAT,
• radarska slika oblačnosti - INW/TU-Graz,
• animacija oblačnosti - Intellicast, WSI Corp.,
• nevihte in udari strel - Wetterzentrale, Nemčija,
• CAPE in Lifted Index - Wetterzentrale, Nemčija,
• fronte in pritisk - KNMI,
• smer in hitrost vetra na 10m, +6h - Aladin,
• količina padavin, 12Z - GFS, Wetterzentrale,
• temperature na 2m, 12Z - GFS, Wetterzentrale,
• temperature po Evropi - Wunderground.

 Slika prikazuje radarsko sliko padavin ARSO.

Na enem mestu je torej zbranih sedemnajst uporabnih vremenskih slik.

Podrobnosti

Vsak dogodek ima svoje lastnosti iz katerih lahko izvemo nekaj dodatnih podatkov, kot so naslov spletne strani, naslov elektronske pošte lastnika slike oziroma podatka. Čeprav se že ob dotiku ikone prikažejo pomembni podatki, pa se s klikom na ikono in izbiro >podrobnosti<, pri nekaterih podatkih pridobi še nekaj več podatkov.

Podrobnosti Števca prometa:

Podrobnosti Prometnega opozorila:

Podrobnosti Spletne kamere:

Vremenske postaje imajo več podatkov, zato imajo celo dva podzaslona Podrobnosti. V prvem so zajeti osnovni podatki vremenske postaje:

v drugem pa trenutno zajeti podatki. Če pa je lastnik vremenske postaje član ZEVS, pa je možen tudi prikaz grafa izmerjenih podatkov, ker se jih hrani v arhivu:

Ostali sklopi

V ostalih sklopih je zajeto še naslednje:

• registracija uporabnikov storitve,
• omogočanje stalne prijave,
• nastavitev začetnega pogleda geografske karte,
• sporočanje med uporabniki,
• pregled članstva,
• menjava jezika (SLO, ENG),
• priporočanje posameznih dogodkov,
• različni prikazi nekaterih dogodkov (zadnjih 5/10 vpisov, 5/10 najbolje ocenjenih, pregled vseh časovno veljavnih...).

Na voljo pa je še nekaj splošnih informacij o HeliUm-u in o razvijalcih.

Spletna aplikacija je trenutno v Alfa verziji 2, kar pomeni, da so nekatere funkcionalnosti še omejene, kar pa bo kmalu urejeno!

Verjamem in upam, da storitev streže s pomembnimi podatki, ki tako postanejo uporabne informacije. Zbrane na enem mestu in v preglednem vmesniku zagotavljajo enostaven in hiter dostop!

Odprti smo za najrazličnejše predloge, katere podatke še vključiti in kje jih pridobiti. Z veseljem sprejemam tako pohvale, kakor tudi kritike. Storitev bo omogočala predvsem pregled uporabnih informacij, zato z besedo na plan!

Izbral sem si same dobre komade, si nataknil slušalke in s telefonom vred odpeketal v mrzlo noč.

Čez deset minut ni bila več mrzla ampak čisto topla, pravzaprav vroča.

Po pravici povedano sem hotel teči okrog Gradiškega, kakšne tri kroge. Pa me je bilo - sramote! - strah. Zunaj taka trdna tema, celo mlaj, jaz naj pa tečem tam naokrog čisto sam, samcat? Pa še z muziko v ušesih, da ja ne bom videl, ko me bo napadla kakšna podivjana pošast. Japajade.

Sem šel raje tukaj po svojih poteh, blatu in podobnem, sem pa moral za dolžino združit dve poti.

Muzika, ja, muzika...

Zanimivo. Ampak se mi zdi, da se to ne bo prijelo pri meni. Najprej je to, da imam levo uho neposlušno in mi slušalka kar naprej ven pada. Potem: ritma nobenega, če sebe ne slišim. Dihal sem sem in tja, kar nekaj povprek. Ker se nisem slišal. Kar naprej sem gledal nazaj, če me podi kak traktor, nikoli ne veš, slišiš pa tudi nič. Preveč motenj, torej.

Sem si pa izbral muziko, ej. Na Totenhosne in Green Day si sicer precej hiter ampak tudi precej zmatran. Nekam sem si naložil tudi Čuke, ki jih Wega noče in noče sprobat, ampak jih nisem uspel slišati. Pojma nimam zakaj... Kam so izginili? GBH s svojim komadom City Baby Attacked by Rats je pa sploh čisto posebna štorija. Čisto možno, da sem se zraven drl... In letel. Hm.

Pa še en klic sem imel vmes, vendar so moji možgani to pogruntali šele čez deset minut. Šele potem, ko sem spoznal, da empetriji nekako ne morejo preskakovat. Sem najprej mislil, da je en komad slab in je preskočilo na drugega, a sumljivo je postalo, ko se je trenutni ugasnil in spet začel prejšnji. Vendar je *tilt* naredilo šele čez kaka dva kilometra... Pametna buča, kaj čmo.

Sem pa zdajle utrujen, kot že dolgo ne. Noge me bodo jutri bolele ko strela, že zdajle čutim. Malo sem pretiraval, skoraj cel teden pa nisem tekel. Pa še ves sem razbolen od lopatanja, tako, da itak ne bom vedel, katera bolečina kam paše. Super.

Ker sem pač trmast, sem šel danes malo hitreje, kot bi smel in kot bi bilo priporočljivo. Ampak sem se hotel malo namatrat. Saj bo še čas za počasne teke, anede?

Čeprav, zdajle ko gledam uro... Ma, kaki sem bil hiter. Nič nisem bil hiter, čeprav se mi je zdelo, da letim. Hja, kako občutek vara. Prav počasnela sem bil. In zakaj sem se potem namatral? Komaj pretečem 12km? Ja, super... Še dobro, da nisem šel na Sladkih6, to bi bilo blamaže.

12.257m, 1:21:23, 171/93%, 1278kCal, 6:37/km.

To sem razbil na naslednje kroge:

7049m, 48:47, 169/92%, 754kCal, 6:54/km - za ogrevanje,

2604m, 15:58, 6:08/km - malo hitreje,

2604m, 16:38, 6:23/km - že malce zmatran, kaj?

oziroma bolje predstavljeno, ker sta zadnji dve postavki tja in nazaj:

5.208m, 32:36, 173/95%, 525kCal, 6:15/km.

No, ja, nekaj pa je. Vsaj zeblo me ni. Ha!

Slišim, da je v naši luknji že pesek.

Seveda se ga je nabralo kar nekaj več, kot smo planirali. Zaenkrat 40 kubikov, bomo videli, če bo dovolj...

Mater, je to enega materiala.

In spet je nasrkala Helena, ki je ostala doma zaradi anginoznega tamaučka. Namesto, da bi imela mir, mora zdaj vse skupaj koordinirati. Tovornjake, traktorje in vse vpletene.

Meni pa ni prav hudega, ker bo že vse narejeno, ko bom prišel domov...

Tale vikend je bil eden zadnjih, ko je še bilo vreme in ko smo imeli vsi vpleteni čas.

Zato je bilo pravzaprav nujno, da se spravimo tole delat, čeprav sem se upiral na vse pretege. Še v petek zvečer sem skoraj odpovedal bager. Pa mi ni uspelo...

Na Sladkih6 me je vleklo, vleklo kot strela. Zgleda pa, da bo moralo to počakati do naslednjega leta. Če bom takrat sploh še tekel...

Začelo se je pravzaprav zelo nedolžno, najprej ena mala luknjica, iz katere je izginil naš bazenček. Hm, zakaj smo ga sploh imeli???

Nato nadaljujejo otroci z odmetavanjem peska s ceste - pri nas nič ne gre stran!

Robnike je tudi potrebno spravit, morda pa čez sedem let prav pridejo. Gorenjci, kaj čmo.

Takole je zgledalo, preden je prišel Stroj.

No, in ko je Stroj prišel, je bilo konec zabave in prčkanja po zemljici. Zadeve se je bilo potrebno lotit resno.

Na koncu se je še stroj namatral, končali smo že kar v temi.

Naslednje jutro nas je pričakalo takole:

"Kupček" zemlje smo si prihranili, ostalo večino je odpeljal traktor. Vse pa res ne potrebujemo...

Še Leander se je spraševal, kam neki je vse izginilo?

Zraven so konec storili še vsi štori na drugi strani, skratka vse, kar se je dalo potegniti s Strojem ven.

Potem smo položili še lep, snežno bel filc, ki ga je bilo zaradi njegove snežne beline prav škoda. Potem pa tamauček hop z umazanimi čevlji po njem. Pa mački. Pa mi vsi... Oh, me je kar srce bolelo...

Ampak to je približno to. Še malo kopanja, popravljanja, spravljanja kamnov in smo zaključili.

Do peska.

Potem pa naprej. Upam, da bo ta teden fertik. Če ne bo valjarja, se bom pa z avtom vozil gor in dol.

Z novo fazo v našem življenju začenjamo zdaj torej resno in delovno. Tako je tudi prav!

Vedno, ko pridem prej domov kot Helena, se takoj spravim kuhat.

Sicer je to bore malokrat, saj večinoma hodiva skupaj v službo. Ampak sem in tja pa se zgodi.

Skoraj v večini primerov so potem makaroni na sporedu. Res, skoraj vedno. A pri nas se nihče ne pritožuje, vedno jih z veseljem pomlaskajo, pa kolikor jih že skuham.

Makarone je seveda najhitreje in najlažje naredit. Pa še veliko jih je, se lahko najemo tudi kot pujsi. In edino, kar potrebujemo doma, so makaroni. Omako pa znam narediti iz česarkoli. Magari samo iz začimb. Se ne sekiram ali je kaj doma ali ne, preprosto uporabim vse, kar imamo.

Je pa nekaj res. Karkoli uporabim, vedno, ampak res vedno, imajo makaroni isti okus.

Hm.

Pa lahko uporabim ribe, meso, nič, whatever: okus je vedno enak.

Hja, dokler bodo lačna usta zadovoljna, svoje taktike ne bom spreminjal.

Pa da ne bi kdo mislil, da ne znam kaj drugega skuhat, ha! Ko sem bil na porodniški, sem vsem lačnim ustom vsak dan kuhal. In to vedno nekaj drugega. No, ja. Malo sem vrtel pet, šest jedi, saj niso opazili...

Pa še eno lepo lastnost ima moje kuhanje: vedno pomijem vse za sabo.

Ja, ja, res je... zdajle sem lačen kot zverina... Huaaa.

Ker je prvi november že mimo. Ker sem že konec oktobra na dveh mestih opazil novoletne lučke. Ker sem bil lansko leto - vsaj zgleda tako - prepozen.

Dragi Miklavži, Božički in Dedki Mrazi!

Meni je čisto vseeno, kdo mi tole prinese. Zmenite se med seboj sami.

Letos nimam liste želja, ki vas je - po mojem skromnem prepričanju - lansko leto malce zmotila in se niste mogli odločiti. Letos je želja ena sama.

Velika.

Veeeeeeelika.

Največja.

Je pa tudi draga, to je res.

Ampak glede na to, da sem bil letos priden in da bom priden še v prihodnje, bi mi morda lahko pogledali skozi prste.

Sicer pa je to mučilna naprava, z njo bom namreč moral še mnogo bolj tekati naokoli. Kar pomeni, da mi namenjena užitkom, temveč napornemu in dolgotrajnemu delu. To sigurno odtehta nekaj denarja...

Ker bi brez GPSja živeti ni, je Garmin Forerunner 305 najbolj primerna izbira.

Sam sem preveč škrt, da bi si jo privoščil, sem pa videl, da je ponavadi v http://www.hartlauer.si/ za dvajset evrov cenejša. Poglejte še na http://www.bolha.com, včasih se morda kaj najde.

V upanju, da nisem bil spet prepozen in da se ne bodo stvari zakomplicirale,

vaš piskec.

Zadnjič sem šel mimo nje in si nisem mogel pomagati. Fotoaparat se je sam usmeril proti njej in že je škljocnilo.

Tudi, ko se peljem po cestah in avtocesti, vedno maham kameram. Ker pač vem, kje stojijo. "Čao mama!", tulim.

Malce taka, napol profesionalna deformacija, kaj?

Takole sliko pa tale kamera sporoča svetu:

Zelo rad jo gledam, čakam, kdaj bo sneg. Tam bo sigurno prej!

Upam, da na Drscju ne bodo jezni in da tole ni kaka skrivnost...

Včeraj sem se spet udeležil torkovega K-rožnika. In spet je bilo super.

Škoda je le, ker je zame tale Rožnik malo daleč.

Sem pa danes uspel teči cel čas, cel prvi klanec, od Čada pa do vrha! Sem kar malo ponosen. Sicer je šlo pooočasi, a je šlo. Ostali so me morali kar dolgo čakati, najbrž bi me morali manj, če bi hodil...

Sem pa Wego prosil, da ne greva spet čez tisti hudi klanec... Wega pa, ker je prijazen fant, me je popeljal čisto do vznožja, da sva potem lahko vzela tisti presneti klanec čisto od spodaj, od začetka do konca. Madonca... Tistega pa ne zmorem, še hodit je težko, kaj šele tečt.

Zato sem štel, da smo naredili 10km. Če jih je bilo zadnjič 9,5, potem jih je bilo sigurno 10.

Je pa res, da danes malo čutim noge. Zanimivo.

10.000m, 1:09:57, 168/91%, 1071kCal, 7:00/km. Za klance zelo v redu. Dol ne gre nič kaj hitreje, ponoči sploh pazim na svoje sklepe. Še dobro, da je imel Wega s sabo dobro in veliko luč.

Analiza je pa potem sploh fina. Ha!

Ja, ja, po vsakem dežju in to... Saj vemo, anede?

Zadnjič je bila neka svetovno-sistemska napaka. VSI so imeli težave. Ali pa je bilo samo preveč rujnega čez praznike, s sestrico sva namreč enkrat ponočevala do 2h, dokler se pač ni teranček ves popil... Hja.

Tako je bila pa danes s tekom čisto druga pesem. Še dobro, če ne bi pa šlo res vse v maloro.

Torej bo vse v redu, čez zimo bom počasi nabiral kilometre. Za bazo, bi rekli poznavalci. Jaz bom pa tekel tako... po svoje. Kolikor in kjer se mi bo pač dalo.

Začnemo tudi z vadbo v telovadnici, to bo še dodatno. Malo košarke mi ne bo škodilo.

Naredil pa sem si tudi razpredelnico, kamor bom tole vse vpisoval, počasi moram nehat s temi "pr'norcih". Se že ponavljam.

Tukile.

5.208m, 32:12, 171/93%, 508kCal, 6:11/km. No, danes sem se malo zaletel, sem hotel čimhitreje priti čimdlje. Če me začnejo noge bolet, da ne bom mogel tako hitro odnehat... Pa še ponoči nimam ravno kakih primernih tras.

Opoldan se je tudi pri nas naredil prav lep, sončen dan. Zato me je zvabil ven, na lahkotni tek, ki bi me malo sprostil, da bi še zadnji dan počitnic lahko užival.

Japajade!

Res je, da rad jamram, ampak tole je pa preveč... Zdržal sem namreč natanko dva kilometrčka, potem so mi odpadle noge in sem se moral, hočeš nočeš, ustaviti.

Nato je šlo samo še slabše, uspeval sem tečt po 300-400m, ostalo sem pa hodil.

Le na koncu mi je uspelo skup spacat zadnji kilometer.

Upam, da na poljih ni bilo nobenega, ker sem tulil in seveda govoril precej grde besede.

Na koncu je čisto malo manjkalo, da bi zadegal vse tekaške stvari v kanto za smeti. Čisto malo.

Ne vem, res ne vem, zakaj moram toliko trpet ob tem teku? Čemu? Kar naprej imam težave, le konci so kolikor toliko ok. Ampak zakaj moram toliko vlagat v to? Ma, še ene parkrat se mi to zgodi, pa ne vem, če bom še zdržal. Je*emti tek u tri krasne. Saj sem le tri dni počival, čemu zdaj take bolečine, tak presnet muskelfiber? Tudi zadnje dni se nisem kaj dosti matral, nekaj malega smo hodili, a nič pretresljivega... ČEMU???

Sem mislil v torek na k-rožnik malo pogledat. In kako naj grem? Hodit, madona? Nekaj je bit v zen skupini, nekaj drugega pa se ne privleči do cilja.

Mah, kl*nc, nič mi ni jasno in to me JEZI kot strela.

7.049m, 53:44, 159/83%, 759kCal, 7:37/km. Skupaj s hojo. Grrrrrrrrrrrr.

Jutri in pojutrišnjem še probam in če bo spet cela štala, naj gre vse u pm. Tako. Dost mam.

Vsako leto oktobra si privoščimo en mali izlet.

Letos pa se je vse malce zamaknilo v november. S čimer ni nič narobe, smo vsaj dobro izkoristili počitnice.

Vreme je bilo lepše od lepega, takega tudi naročiti ne bi mogli. Zato smo nadvse zadovoljni!

Nas pa pozna jesen vedno vleče na primorske konce, malo zaradi toplote, veliko zaradi neverjetnih barv. Vsega smo imeli letos spet v izobilju. Zadnji dan pa še malo dela na prijetnem sončku.

Začeli smo v četrtek dopoldan in se odpeljali proti gorenjski, malo pa se moramo ozreti tudi za hribi. Že v okolici Radovljice so nas pričakali, čisto na sveže zasneženi.

Pot nas je peljala naprej, v Italijo, mimo Trbiža do Rajbeljskega jezera. Če ne bi tam naredili postanka za malico, bi bil že greh...

Otroka sta sicer zmetala pol plaže v jezero, a sekirali se nismo kaj preveč.

V hribih je bilo malce hladneje, a vseeno prav prijetno.

Skok čez Predel nas je nagradil s prekrasnim razgledom na Mangrt in Jalovec, oba odeta v snežno belo odejo. Kontrasti teh dni so bili res prav neverjetni. Fotografije še zdaleč ne morejo pričarat vseh različic polnih jesenskih barv.

Ustavili smo se še v Logu pod Mangrtom in v dan spomina na mrtve prižgali še našo svečko.

Naslednja postojanka je bilo raziskovanje trdnjave Kluže in njene okolice. Slikanje z mojim znanjem pretežko, kontrasti so preveliki.

Predor je otroka navdušil, v vsak kot smo morali pomoliti nos, obrniti vsak kamen.

Ko pa sta hotela splezat direkt na vrh po temle:

je bilo pa dovolj šale. Slika za spomin in marš v avto!

Kamor leze Flori, hoče seveda tudi Leander... Potem pa prepričaj enega ali drugega, ha!

V Bovcu se nismo kaj veliko ustavljali, žičnica tudi ne obratuje, razgledi pa seveda spet fantastični.

Smo jo kar hitro mahnili proti Boki, nekje je treba kaj energije porabit, se malo sprehodit, drugače nam bodo v avtu še noge odpadle.

Vode ni prav veliko, a šumenje se vseeno sliši kar daleč. In smo jo mahnili kar po strugi, sigurno veliko bolj zanimivo plezanje čez balvane, kot karkoli drugega.

Čeprav kar malo nevarno, tamauček je pač še majhen, kakšne skale so presneto velike zanj. Flori pa navdušena do skrajnosti, smo jo komaj spravili iz soteske nazaj.

Jasno je, da sem moral poslikat prav vsak hrib, ki se je kazal tam naokoli. Vsi obsijani v kontrastih, neverjetno. Slik na kupe, le kaj bom z njimi? Najprej Rombon:

potem pa še Krn izza vogala:

Hitro se je večerilo, v Kanalu je bila že poštena tema. Smo hoteli tam nekje spat, a nam ni bilo usojeno, hotel je bil namreč poln do zadnjega kotička. Tako nam je spet ostala le Nova Gorica oz. Solkan, kjer smo odšli kar v Hotel Sabotin, ki je bil pa zadnjič poln. No, zdaj nam je uspelo tam spat. Smo pa uspeli nabrati še toliko energije, da smo šli zvečer malo gledat svečke na Solkansko pokopališče. Ki ima mimogrede prekrasno lego, pogled na osvetljeni želežniški most je enkraten!

Zjutraj pa seveda čimprej naprej. Spet v Italijo. V Gorici sva se spomnila na najboljše bombone na svetu, ki jih prodajajo tam nekje v industrijski coni. Sva jih iskala že dve leti, a nikoli našla. Pa sva rekla, hajd, gremo pogledat, mogoče nam pa tokrat uspe!

In glej, začuda! Seveda smo trgovino našli! Po dveh letih iskanja je naš trud poplačan!

Japajade... FERIE... Jebela cesta. Zaprto za dopust, bi napisali naši na oni strani meje...

No, pa vsaj vemo, kje to je! Pa drugič.

Ker je bilo morje blizu, smo morali tudi preverit, ali je še slano. Tamaučka sta se prepričala, prepričala sta pa se tudi, da je že kar precej mrzlo. Tako so odšle nekatere ideje o kopanju in podobno. Hvala bogu.

Potem smo jo pa mahnili čez, na cesto proti Sočergi, v tri doline, ki smo si jih podrobno ogledali. V Hrastovljah je prekrasna cerkev in tabor:

nad samo Sočergo pa kraški rob, poln zanimivosti!

Le na koncu nas je malo z(a)motilo tole:

Pa pridi zdaj s štiriletnikom tukaj čez... Cincali in mencali smo kar nekaj časa, a umik ne bi bil prav nič lažji. Zato se je tamauček spremenil v opico, se mi obesil spredaj okrog vratu in sva šla.

En kup adrenalina sva porabila oba s Heleno, to moramo priznat. Ni bila najbolj pametna ideja... Tudi hoja po robu kraškega roba je zanimiva s stališča starša. Kar naprej se namreč dereš... Huh.

Do teme smo potem še raziskovali prelepo pokrajino, se sprehajali in uživali. Na koncu pa se spravili spat k mojim staršem v okolico Sežane.

Ker naslednji dan je bil bolj deloven, skrajni čas, da se oberejo kakiji.

Končno pa je v celi družini toliko pridnih rok, in meni ni več potrebno plezat po vseh teh drevesih. Jih imam že iz mladosti kar dovolj... Pa še ene dvajset kil sem težji, kako naj plezam... Saj bi vse polomil.

Na koncu pa le še skok do doma.

Najlepše pri vsem tem pa je tale trenutek, da je jutri NEDELJA... Juhu, juhu, juhu... Si kar ne morem predstavljat, da bi moral že jutri v službo... Malo pa se moram odpočit od vseh teh lepot! Še dolgo jih bomo premlevali v glavi...