V zadnji dan leta 2007 sem se zbudil, kot, da bi me nekdo celo noč pretepal.

Prav super za kakšne novoletne aktivnosti in ponočevanja!

Vročina le še raste, pri 38.1 se je zdajle ustavila. Počasi bom začel govorit nesmisle in to bo moje praznovanje. Prav enkratno.

Se pa vlečem že cel dan kot megla, jasno, z vročino, slabostjo in glavoboli ne morem prav veliko počet. Še za v klet se oblečem, kot, da bi šel ven, ker me kar naprej zebe.

Še dobro, da nisem moral česa velikega danes počet. Pa sva s tamaučkom pazila en na drugega. Oziroma on bolj name, kaj čmo.

Kakorkoli mi je tole leto zdaj zagodlo, sem vseeno z njim zadovoljen. Zelo zadovoljen. Čisto lahko, da je nekako prelomno, kar nekaj idej se je rodilo v tem času. Sicer bodo izpeljane v naslednjih letih, a pripišemo jih lahko dvatisočsedmemu.

Veliko dela je bilo opravljenega, veliko. Nič kaj dosti nismo zabušavali, zelo malo časa je šlo v nič. Zato pa je minilo, kot bi mignil. In tako je tudi prav.

Veliko raje gledam naprej, kot nazaj. Zato lahko 2007 rečem le: adijo!

Vse me boli. Še posebno danes. Takega muskelfibra pa že dolgo ne...

No, ja, sicer pa je vseeno.

Desetko smo pretekli, v nič kaj zavidljivih razmerah. Sicer pa jih nismo prav nič opazili, saj smo kar naprej nekaj nakladali. Narava okrog nas je blestela, vse v ivju, snegu, prav enkratno!

Saj sem se delal sitnega, a mi ni šlo najbolje, med tekom me pravzaprav nič ni motilo in sem bil več kot zadovoljen. Še celo vse klance sem pretekel in se nisem na celi progi niti enkrat ustavil! Kar je zame pravi uspeh. Zadnjič jih nisem mogel.

Res je, da smo najbrž zaradi tega imeli malo slabši rezultat, čeprav še vedno boljši. Tek v klanec mi gre pač počasneje kot hoja. Pa sem pri tem še oba fanta bremzal.

Ponosen sem, če povem po pravici. Ponosen nase in na oba fanta. Ponosen na Heleno, ki se je tudi pogumno spustila na celih deset km. Prav nič ni tole mačji kašelj, pa še sama je morala hodit, kar je čisto drugače, kot v ekipi.

Ni kaj, srčni smo bili. Spet!

Slik je tokrat dosti manj, to gre pač pripisati neugodnim vremenskih razmeram. Tako niti spremljevalna ekipa ni bila potrebna.

Po teku pa še pogostitev, kot še dolgo ne! Tja do treh zjutraj sem zdržal, več pa ni šlo. Tudi 10l smo skrajšali na 9l. Kar pomeni, da je bilo piva ravno prav!

Po dolgem, dolgem času druženje, kot si ga lahko samo želiš! Mirno in spokojno, brez tekanja, živciranja in podobnih stvari. Vse se je ustavilo, mi pa smo se fino imeli. In če bi zapadlo tri metre snega, da še štirinajst dni ne bi mogli nikamor, nas prav nič ne bi motilo.

Ne bi kaj preveč zahval pisal, saj veste, da sem vam presneto hvaležen, kajne?

10.380m, 1:18:11, 173obratov, max 187 obratov, 947kCal, 7:34/km.

Še dolgo se ne bomo domenili glede dolžine. Ampak saj to ni važno. Približno takole je šlo.

In ja, uspeli smo! Pri minus pet ali tu nekje.

Rezultat prejšnjih B10 smo izboljšali, sicer ne za veliko, ampak za nekaj pa le. Pa še jaz sem tekel celo progo, s čimer sem druga fanta sigurno malo zabremzal.

Skratka, ponosni smo lahko!

Več podatkov bo še sledilo, tole je online javljanje.

Mater smo norci!!!!!

Si pa nisem mislil, da bo takole zapleteno. Po parih urah raziskovanja sem namreč tam, kjer sem v začetku bil. Lahko sem pa celo par korakov nazaj. Če črto potegnem pod vse, opazim, da nimam pojma. In to je edini izkupiček vsega zbiranja informacij. Super.

Omislil sem si namreč nakup .si domene.

Kar bi moralo biti otročje lahko. Vsaj tako sem si mislil, glede na izkušnje kupovanja ostalih domen.

Japajade.

Vse svoje domene (.com, .net ipd.) sem dozdaj kupoval pri active domain. Neverjetno - otročje - lahko. Vse, kar potrebuješ, je kartica. Enkrat sem malo raziskoval in sem si izbral pač njih. Kar nekaj zadev dobiš zraven in to ravno tiste, ki jih potrebujem. Za slabih deset dolarjev na leto pri njih dobim:

• domeno,
• kolikor hočem poddomen,
• preusmeritev na katerikoli IP hočem,
• preusmeritev e-pošte in to kolikor hočem,
• vse skupaj lahko spreminjam kadar in kolikor hočem.

Vsaka sprememba se pozna prej kot v dveh urah. Res, z njimi sem popolnoma zadovoljen, upam, da bo tako tudi ostalo.

Seveda sem šel s takimi izkušnjami tudi na slovensko sceno, na lov na .si domene. Pa zgleda, da sem malo uštel. Tole namreč nikakor ni lahko. Sploh ne enostavno. Na koncu si niti približno ne predstavljam, kako naj to sploh izpeljem in koliko me bo to sploh stalo.

Moje želje so naslednje:

• ker imam svoj web strežnik, bi rad preusmeritev na svoj IP - ta se načeloma zelo redko ali pa celo nič ne spreminja,
• če že imam domeno naprimer mojdomena.si, bi rad takoj tudi email info@mojadomena.si, ki bi bil preusmerjen na nek drug obstoječ email,
• poddomene pridejo še kako prav, ne vem zakaj bi moral samo pri eni (www) ostat.

Meni se te želje ne zdijo prav zapletene niti ne toliko nenavadne.

Ker pa nikjer nisem mogel najti niti enega ponudnika, ki bi mi ponujal vsaj približno nekaj takega, zdaj ne vem, ali sem jaz butelj, ali pa tega res nikjer ni.

Hudimana, na koncu začne človek razmišljati o postavitvi svojega DNSja, pa email strežnika, pa... ampak to se mi preprosto ne da. Mašinerije je doma že tako ali tako preveč. Da pa bi zaradi ene domene gostovanje vzel, je pa vseeno malce neekonomsko.

Malce sem računal da domenco, ampak tudi tam nič pametnega našel.

Zdaj, na koncu, se mi zdi, kot, da smo v tej ljubi deželi spet nekaj pametnega pogruntali. Nekaj čisto po svoje. Tako kot vedno, ko se trudimo z regulacijo in usmerjanjem. Samo težave povzročamo vsem naokoli sebe in to čisto brez potrebe. Zraven pa pojemo še cel kup danih obljub, kot so naprimer .si domene za fizične osebe... In vse to se nekako ponavlja in ponavlja, pri vseh možnih stvareh, ne samo v računalništvu. Navadni ljudje se pa je*emo iz dneva v dan kar naprej.

Torej, če ima kdo kako idejo, kako bi morda lahko le prišel do mojih želja, prosim!

Se mi zdi, da bom drugače raje pri vseh ostalih domenah ostal in .si pustil pri miru.

Zadnje pol leta hitimo, da na naše smetišče spravimo vse, česar ne potrebujemo.

Odločeno je bilo namreč, da deponija odpadkov v Dobu preneha obratovat s 1.1.2008. Dosegla je že najvišjo višino, ki je bila določena s strani države.

Seveda pa se je vse zakompliciralo. Namen je bil odpadke vozit v Celje, kar pa podraži odvoz za štirikrat, na kar pa država ne da privoljenja. Jasno, ne?

Torej ostajamo pri našem smetišču, o katerem imajo vsi veliko povedat, še najbolj to, da Dobljani živijo od njega na veliki nogi. Tako se sem in tja sliši kaka privoščljiva beseda o tem, kako bo življenje na Dobu po zaprtju deponije. Seveda, saj smo ljudje. Ne maramo, da kdo boljše živi od nas. Za tiste, ki slabše živijo pa nas boli briga... Torej napadamo dokler nismo na vrhu, potem se pa branimo.

Jah, zanimivo. Ampak mene to nič kaj dosti ne gane. Na smetišče sem odpeljal že skoraj vse, kar se je dalo in kar je bilo smetišču namenjeno. Razen salonitk s strehe garaže. Te bodo pa še malo počakale. Da se garaža porihta.

Je pa na smetišču vedno zanimivo, tamauček vedno sili tja, kot, da bi prodajali sveže žemljice. Čeprav smrdi in čeprav je vse usrano, blatno in raztreščeno... kaj pa vem... vedno se mi zdi, da fantki tja radi zahajamo. Polno zanimivih stvari, čeprav odsluženih, razbitih in polomljenih.

Ko jih tam v kotu vidim, prašne, zapuščene in razbite, se mi kar milo stori. Vse, čisto vse, bi vzel s seboj domov...

Jah, včasih dobiš darilo, ki ga sploh ne pričakuješ. Od nekoga, od katerega bi najmanj pričakoval.

Zato pa je bilo to res pravo presenečenje.

Iprom mi je poslal Slovar spletnih izrazov z naslovom: Under construction; v nastajanju.

Zdi se mi čisto kul ideja. S polno praznimi stranmi, kjer lahko vpisujem manjkajoče fraze, besede in podobno.

Ja, meni se zdi prav luštno.

Zdaj ga moram samo še začet uporabljat. Ta bo težja, upam pa, da bo šlo...

Če je kdaj čas, da ste doma, je to danes. In jutri. In pojutrišnjem.

Za vse bo še čas. Naj se te par dni vse skupaj malo ustavi. Nikamor ni treba noret, nikamor ni treba hitet. Vse se bo še dalo postorit.

Sicer pa je zunaj sneg, led in mraz, samo še kaj se vam lahko zgodi.

Bodite srečni in veseli, zato vam Krtinci vsem voščimo Vesele Praznike!

Sem se že navadil. V takih časih se to rado dogaja, človek pa se tudi iz izkušenj veliko nauči. Vsako leto je isto, kot pokvarjena plošča.

Zato sem le stoično odkorakal iskat denar, ko so POSi po celem BTCju prenehali delovati.

Vendar to ni bila lahko naloga. Najprej čisto na sever, do bankomata, kjer sem se na petah obrnil takoj, ko sem videl vsaj petnajst ljudi v vrsti. Potem sem bil pameten in zvit kot lisica in sem šel do drive-in bankomata, čisto na jugu. Ha! Pa vas mam, sem si mislil! Bistre buče, kot sem jaz, ne more nič ustaviti!

Japajade.

Bankomat so popravljali... Ma, ne moreš verjet!

Potem sem se sukal okrog enega bankomata, ampak je bil že prazen, kmalu nato se je to dogodilo tudi drugim. Super. Tako sem samo počasi odšetkal čisto nekam drugam, ven iz BTCja, tam dvignil denar - hura! - in odšetkal spet nazaj.

Kaj pa čem...

Vse za tisto majčkeno prgrišče baterij. Kako bi šele bilo, če ne bi imel še vseh daril... Ojej, si sploh ne predstavljam, najbrž bi komu vrat zavil.

Mrzli smo, ko odpove tehnika, ničesar več ne moremo. Kar pa - pravzaprav - sploh ni slabo. Vsaj ne zapraviš toliko. Morda bi pa moralo to postati pravilo. A ne bi bilo fajn? Naprimer od 20.12. do 5.1. nič ne dela, noben POS, noben bankomat?

Samo še našim otrokom bi moral to nekdo razložit, pa bi bil mir.

Po eni strani se mi pa zdi, da sem samo jaz padel v ta mrk... Nihče se namreč ni pretirano jezil ali razburjal. Kar mi je bilo precej čudno. Ali pa smo že vsi navajeni predbožičnih mrkov, kaj?

Računalničar? Računalnikar? Računalničkar?

Bogve.

Za ženski spol pa še malo težje.

Na Igu ji rečejo računalnikarica:

Super. Samo nekako se ne morem navadit. Še enkrat samkrat nisem prav ponovil. Hm.

Inverzija...

Na živce mi gre.

Zakaj se eni lahko kopajo v sončku, na več kot desetih stopinjah, drugi moramo pa zmrzovat?

Jebela cesta.

Sreča, da smo danes dobili trinajsto plačo, božičnico, whatever. Bo vsaj malo omilila inverzijo v denarnici...

Sicer pa zgleda, da bom vso porabil za kurjavo zaradi te presnete inv... inv... ma, ne!

Koliko???

Dvanajst dni?

O, mater! Pa to samo zato, ker sem tam nekje stekel tista dva kilometrčka, da Garmina sprobam. Resno torej nisem tekel od Barbare.

Priden.

Danes sem se pa le zbrcal ven, v temo in na -3,8 do -4,2 stopinje Celzija. Res je tudi, da sem se brcal kar nekaj časa, me še zdaj r*t boli...

Ha, Garmin mi je progo celo malo podaljšal. Juhuhu!

Skratka, da ne bom preveč nakladal o bolečih nogah... takole je šlo:

5,22km, 38:32, 162 obratov, max 178 obratov, 494 kCal, 7:22/km. Dvignil sem se za 102m, dol sem pa šel 86m. Vmes so mi hišo prestavili na hribček, visok natanko 16m.

No, ja. Ni ravno vrhunsko, sem pa zadovoljen, da sem se sploh spokal ven. Hitreje preprosto ni šlo, danes ne zaradi dihanja, ampak zaradi nog. Niso hotele pa da jih... Sem pa vsaj obrate končno držal nekje bolj spodaj.

Še Garmin me ne spravi v to presneto temo in ta mraz.

Malo pa se moram pripravljat za zadnji letošnji tek, anede?

Ne, ne, s tole garažo še nisem končal. Še zdaleč ne...

Mater, ko bi prej vedel, da bo toliko dela... Bi bilo najlažje malo ogenjčka podkurit, potem pa novo šupo v bau-whatever kupit.

To bi bilo sicer najlažje, a človek se mora malo prepuščat izzivom, anede?

Zamujene priložnosti gor ali dol, garažo je treba prestavit in morda res zgleda, da smo se tega lotili na prav neverjetno počasen način, pa temu ni čisto tako. Saj gre kar v redu. V zakup je potrebno vzeti, da se dela večinoma le čez vikende, v tem mrazu pa tudi to ni ravno najbolj prijetno. Gre pač počasi, a premika se.

Še preden sem ji spodkopal temelje, jo je bilo - garažo namreč - treba še čisto spraznit. Kar spet ni bil ravno mačji kašelj, divja trta jo je prepredla skoz in skoz. Pa še tone materiala se je nahajalo pod streho. To ščistit pa je bil projekt enega celega dne.

Vse to bo treba skurit. No, to sploh ne bo problem, problem bo samo to vse razžagat...

Takole pa se trta razleze čez vse pore:

Sem se moral prav pošteno borit. Z mačeto in podobnimi pripomočki za v džunglo.

Nekje vmes pa je še nekaj takega padlo dol. Uff, vsaj zaradi tega sem čisto vesel, da je zima...

Za slike mi je treba oprostit, med delom se mi malo tresejo roke.

Ampak zdaj smo pa že zelo daleč. Samo še streho je treba dol vzet, salonitk se je treba znebit seveda, nabavit novo in celo garažo prestavit.

Na žalost se mi niti približno ne sanja, kako. Ampak bomo že nekako. Če je volja, je tudi pot.

Če se grem čez teden psihično naporne igre, se moram čez vikend temu primerno uravnotežiti.

S fizičnimi igricami seveda.

Tokrat je bila - spet - na vrsti garaža. Kakor že toliko vikendov nazaj, mi je požrla še tega. Hm.

Pa sem si sposodil - spet - mašino, da je šlo malo lažje, no, vsaj tako sem mislil.

Ampak osem temeljev je zahtevalo svoj davek.

Takole sem jih obdelal, dokler niso popustili!

No, na koncu so popustile tudi moje roke. Pri zadnjih dveh mašine sploh nisem mogel več držati v rokah, tako je bila težka. Pojma nimam, a nekdo ji je gor privezal še dodatnih 50kg. Na koncu sem samo še ležal na tleh in mašino porival. Za kaj več ni bilo več moči...

Moram povedat, da je prav fino delati pri -1 stopinji, ko si ves premočen. Super občutek, še posebno, če malo pihlja. Da se ne bi prehladil, sem seveda sem in tja spil kak šnopček.

Čisto mogoče je pa tudi, da sem s šnopčkom malo pretiraval - ker bil je reees mraz! - in zato nisem mogel več mašine držat? Ah, kdo bi vedel...

Delo sem opravil, kar edino šteje! To, da sem potem padel spat kot ubit, nima s tem prav nobene zveze več...

Če sem opisal že avtomat, potem tudi polavtomatom ne smem delati krivice.

Je namreč presneto lep, črno rumen, ves svetleč. Že na daleč se mu vidi, da je močan ko hudir in da ga nič ne more presenetiti. Zdi se, da bom z njim lahko počel vse! Da me ne bo pustil na cedilu, kot že toliko polavtomatov pred njim. Zdi se, da bo njegovo ogrodje dovolj tudi zame in da ne bo popustil pod mojimi nehvaležnimi rokami.

Če ne drugega, greš iz trgovine zadovoljen. Za 15€ si dobil nekaj težkega, nekaj nevarnega, nekaj kar je!

In le upam, da ga ne bom prekmalu polomil...

Pa še to: dela ko urca! Brez podmazovanja gre čisto brez zatikanj! Preizkušeno!

Sicer komaj, ampak sem.

Novega mesta imam dovolj za nekaj časa. Sploh sem sklenil, da se kar nekaj časa ne bom vozil v tisto smer. Mi gre na živac. Pa še vsi tisti kombiji...

Sicer pa ni problem v delu, problem je v meni. Jasno, ne? Problem je, ker me zadeva zanima in namesto, da bi vse skupaj vzel le kot navadno delo, odrajtal svoje in šel naprej, mene prime in me Zanima. Z veliko začetnico. In se spuščam v podrobnosti. In filozofiram. In dajem notri sebe. In domov hodim z glavo, ki jo komaj spravim skozi vrata.

Pa ne vem ali ima kak smisel.

Po drugi strani pa sem presneto zadovoljen. Spoznal sem nekaj presneto dobrih ljudi, nekaj presneto dobrih strokovnjakov in pri vsem sem se presneto veliko naučil. Pa še presneto zaslužil.

In mi je zanimivo - zdaj ko sem čisto izmučen in samo še čakam, da padem spat -, da sem nadvse zadovoljen. Da mi je uspelo in da je šlo pravzaprav brez problemov. Nisem stisnil repa med noge, suvereno sem se držal ves čas. Nihče me ni izkoristil, izrabil ali kakorkoli obrnil.

S takimi stvarmi mi potem raste zaupanje. Morda pa res nekaj stvari vem. Morda pa res...

Sem in tja je dobro primerjati svoje znanje. In videti kje je tvoje mesto. V mojih letih in mojem fohu lahko hitro zaspiš in te čas povozi.

No, se še držim. Kar v redu, fant.

Trenutki, ko sem ponosen sam nase, so redki, a zato toliko bolj slastni.

Beli kombiji so povsod.

Zjutraj se prebudijo okoli štirih in se načrtno razlijejo po cestah.

Ni jih lahko opaziti, a pozorno oko jih ujame na milijone.

Do sedmih se prevažajo gor in dol, a potem skrivnostno izginejo za par ur.

Nato pa spet odidejo na ulice, vozit in preganjat vse ostale nesrečne voznike.

Lahko jih srečate kjerkoli, na dvorišču, na cesti, pred gostilno, na avtocesti, v hribih, pred trgovino... povsod.

Le pozorni morate bit.

V tisočih oblikah so, skupno imajo le to, da so beli. In da so kombiji. Kar je zelo podobno besedi zombi. Kombi - zombi.

Je to res le naključje?

Nekateri se namreč dobro skrivajo, izogibajo očesu, kot, da jih je sram. Nočejo biti opaženi? Nočejo, da vemo, da so vsepovsod?

Nekateri se plazijo 60 po avtocesti, nekatere opaziš le kot zmazek na svoji levi, ko je že zdavnaj prepozno.

Tudi če niso beli, verjemite... Natanko taki so kot beli kombiji, le barva je drugačna. Skrivači.

In glej čudo, ko pade noč, ko ura odbije sedmo ali osmo zvečer, se vsi poskrijejo. Nikjer nobenega. Zombiji?

Obstaja pa tudi podvrsta, tista najbolj prijazna, tistih se celo jaz ne bojim, tistih me ni strah, ko se pokažejo njihove luči v obsegu mojega pogleda:

Taki beli kombiji so mi všeč.

Za vse ostale milijone belih kombijev na tem svetu, pa bi zgradil poseben svet ali pa vsaj posebne ceste...

Mater, sem v zamudi. Tudi teh, enostavnih slik, preprosto ne morem spravit gor.

Zdajle je pa res že malo pozno, a vseeno.

Miklavž je bil tudi pri nas. Obiskal je krtinsko šolo in vse otroke, ki so prišli na Miklavžev sejem. Tudi našega tamaučka.

Sicer ni hotel nič zapet (naš tamauček, ne Miklavž) - obstal je kot vkopan -, darila je pa vseeno vzel.

Saj potem je prišel tudi k nam domov, ampak to pa že itak vsi vedo.

Pa parkeljni so tudi prišli.

Zadeva je vsaj malo nerodna, če moraš vzet dopust, da greš lahko potem nekam drugam delat.

Še najmanj nerodna! Cel jajc je tole...

Kaj vse ne delamo za ljube denarčke, anede?

Ah, ta teden sem cel v Novem mestu. Prav super se je vozit gor in dol. Že po enem dnevu imam dovolj.

Pa še delo je zelo naporno. Ampak mislim, da bo šlo. Bomo že nekako.

Nekako.

Ja, res je, samo še s kartami bom težil.

Še posebno na tak dan, ko smo se vozili malo sem in malo tja. V vse smeri, skoraj.

Ena taka lepa nedelja, ravno pravšnja za vozit.

Najprej dopoldan proti jugo zahodu, v Horjul. Seveda sem probal, kako je kaj z ljubljanskim obročem. Tja smo torej šli takole:

Kar je zneslo 44.48km in za kar smo porabili 37:41.

Nazaj grede smo šli pa okoli Lj:

za kar smo pa naredili 46.49km, ampak smo porabili "le" 33:57.

Popoldan pa še proti vzhodu, v iskanje koče, ki smo jo seveda našli. Ufff, na sanjskem mestu. Sanjska koča. Na 883 metrih, smo videli še plahte snega! Tile lovci so od hudirja, kake lepe koče imajo, jej, jej.

Nazaj seveda čez Zlato polje in čez hribe, brez veze hodit po istem, anede?

Tako, da smo se danes kar malce navozili. Ufff.

Ne vem, a se mi zdi, da sem samo jaz navdušen nad takimi slikami in grafki in prikazi. Ostalim 99,99% populacije se to ne zdi niti vznemirljivo niti pomembno.

Jaz pa uživam. Ha!

Moja želja po temle Garminu je bila res velika.

Pred časom sem celo pisal uradnemu zastopniku, če mi ga dajo na test. Da sem bloger in da jim bom malo reklame naredil. Pa so me - sicer zelo prijazno - zavrnili.

Zgleda, da so imeli čisto prav. Na koncu sem ga kupil, pa tudi reklamo bom naredil. Kaj čem, nad kakšnimi stvarmi sem pač navdušen. In svoje navdušenje moram izrazit. Pa tudi, če bi bilo obratno, ne bi bilo načeloma prav nič drugače.

S stvarmi, ki jih imam, imam nek odnos. Moj blog je osebne narave in tu se ukvarjam z zadevami, ki jih opažam, izkusim in podobno. Če povem v katero gostilno sem šel jest, je to reklama? Je reklama, če opišem svoja doživetja z Garminom? Zdi se mi, da nekateri v tej smeri močno pretiravajo in vse peljejo v smer, da je *vse* reklama. Meni se ne zdi tako. Madona, saj na radiu nočejo povedat niti imen gostiln, da ne bi bila to "reklama". Čudni časi so to.

Če je to reklama, naj presodi vsak sam. Morda je, morda ni. Pravzaprav bi lahko rekel le: "couldn't care less" oz. po domače: briga me.

Tole pa je zadevščina, ki sem si jo tako močno želel in na koncu izrazil tudi močno željo vsem trem možem, ki nas obiščejo v decembru. In se je obrestovalo.

Forerunnerja ne smemo jemati kot uro, sicer to tudi je, a njegova uporabnost ni v sami uri. Že trajanje baterije, ki je deset ur, nam to nekako onemogoči. Pa tudi za na roko je kar velika, celodnevna uporaba ne bi bila ravno najbolj prijetna.

Čas je pri njem le eden od podatkov, ki jih je pač potrebno zajeti, da imamo lahko popolno sliko o svojem treningu.

Priznam, da si ga nisem želel samo za tek. Uporabimo ga lahko na mnogo različnih načinov. Eden je sigurno šport, tukaj ga bom uporabljal za tek in za bicikel. Potem za hojo v hribe. Pa kar tako. Pa za izlete z avtom. Pa... Najbrž bom pa še kaj pogruntal.

Veliko veselje imam z risanjem poti po kartah, s podatki o poti in podobno. Tu pride naprava kot naročena. Njen gps je preklemano natančen in nezahteven. Lovi skoraj povsod in tudi skoraj povsod je natančen. Edino višina ga malo vrže iz tira, a to je narava vseh gpsjev. Problem tudi od daleč ni prav enostavno rešiti, kaj šele od blizu. Če bi bila zemlja okrogla, bi še šlo, ampak takole... geoid, karkoli že to pomeni.

Zame je torej kot naročen. Pri teku mi ne bo več treba risati, meriti in iskati kart, ampak bom kar šel tečt. Kar tako. In bom lahko potem lepo vse podatke popredalčkal in obdelal. Izrisal grafe in porisal vse karte, kar jih imam. Ko bom šel z biciklom, mi ne bo treba s sabo jemat še druge naprave in potem prenašat podatkov in jih prepisovat in podobno. Ko bom šel z avtom na izlet, bom točno vedel, kje sem se vozil, kdaj in koliko hitro. Ko bom šel v hribe, bom imel celo pot prav lepo spravljeno, skupaj z vsemi kartami.

Če to ni ravno prav zame, pa nič ne rečem...

No, zadnjič sem šel na en mali tek, ravno toliko, da ga preizkusim, da si spravi par podatkov. Pa potem sem ga v službo vzel, prižganega seveda. Da sem narisal pot, narisal hitrost na karto. In se je vse izšlo.

Danes sem se bolj ukvarjal s priključki in možnostmi samega GPSja. Kaj lahko in kaj ne morem početi z njim. Za tek bo še dovolj časa, tam se bom tudi precej še namučil, preden spoznam vse prednosti in vse možnosti, ki jih nudi. Saj je navsezadnje naprava osebni trener. Me je kar malo strah, ali ga bom sploh kdaj v celoti obvladal!

Naprava ima priključno posteljico, kar je malce nerodno, a čisto razumljivo. Težko bi imel vmesnik v sami uri, potem bi težko govorili o kakšni vodoodpornosti.

Kontakti zgledajo v redu, bomo videli kako bo, ko bodo malo utrujeni, zarostani in ko se bo material malo utrudil in ne bo več tako lepo sedel v posteljico in nežno rekel: klack. Zaenkrat kaže dobro.

Kabel, ki si ga je Garmin izbral, je ena boljših pogruntavščin. Prevečkrat sem že videl posebne izvedbe kablov, ki jih moraš potem nositi s sabo, imaš samo enega in podobne neprijetnosti. Tako pa so izbrali standarnega. Hvala bogu.

In paše v fotoaparat in še kam. Tako imamo zdaj tri take kable. En je v službi, en doma, en pa za rezervo vedno s seboj. Težko se mi bo zgodilo, da bom ostal brez podatkov, kadar jih hočem, zaradi enega kabla. Seveda bi se lahko spomnili in posteljico naredili kar s kablom. Pa se niso. Zgleda je nekdo vseeno razmišljal.

S takim kablom lahko namreč uporabiš tudi dodatne zadevščine, ki pridejo zeeeelo prav. Naprimer tole:

Za kar sem dal enkrat enega starega jurja. Saj veste, koliko stanejo takile polnilci, tisti, ki so "kao" dovoljeni? Mnogo preveč.

Kar pomeni, da ga lahko lepo polnim na elektriko - tukaj dobiš kabel zraven, na USB in v avtu. Več pa skoraj ne rabim. S takim načinom si je Garmin najbrž naredil malo škode (ker ne proda še zraven polno pritiklin), po drugi strani pa so meni potem taki proizvodi prijazni. Uporabniku prijazni. Ker se mi zdi, da je nekdo mislil tudi name, da se mi doma ne zapleta na milijone posebnih in specialnih kablov.

Merilec srčnega utripa je enostaven in pravzaprav eleganten. Dovolj velik in dobro prilegajoč. Sicer sem ga uporabil šele enkrat, bo moral svojo obstojnost še dokazat. Predvsem me zanima, na koliko časa bom menjal baterijo. Zaenkrat torej čisto kul.

Potem sem pa danes malo bolj na programsko stran pritisnil. Najbolje je, da se čimprej spraviš na Garminovo stran in si naložiš vso novo programsko opremo. Nikoli ne veš, koliko časa ura stoji v trgovini, jaz sem napredoval za dve verziji pri uri in tri verzije pri GPS čipu. In tri verzije pri programih za obdelavo podatkov. Hm. Zdaj sem torej na GPS: v3.0 in Verziji 2.80 za uro.

Garminov training center je čisto soliden, moti me le zaprtost njihovih podatkov, nobenega pametnega izvoza v kaj drugega. In si je potem potrebno pomagati še z drugimi programi, če želiš prenesti zadeve kam drugam.

Moje potrebe so namreč približno takšne:

• program za obdelavo podatkov o treningih,
• prikaz podatkov na karti Slovenije,
• prikaz podatkov v Google maps,
• uporaba GPSja pri Oziju, Netstumbler in kakšnih drugih programih.

Prva točka je ok, dobiš zraven. Druga je že malo težja, pretvorba podatkov je malo težja, odločil sem se za GpsBabel. Zanimivo je, da ne morem pretvarjat podatkov kar med samimi podatki, ampak jih z GpsBabelom direktno poberem z ure in jih pretvorim v Oziju lastne podatke. S tem pa lahko potem rišem po karti Slo in po Google Maps.

Zadnja točka pa je malo težji zalogaj. Programi namreč večinoma pričakujejo GPS na serijskem vmesniku. Forerunner pa ima USB. Sicer Ozi nekaj podpira USB, a meni ni nič uspelo. Netstumbler pa seveda ni imel pojma o kakem USBju, program je pa tudi že par let na verziji 0.4.0 in nič ne zgleda, da bo kdaj bolje.

In potem se je začelo iskanje, ki je trajalo kar nekaj časa. Načeloma bi moral dobit virtualni serijski vmesnik, ki bi pretvarjal med usb in serijskim ter pri tem pretvarjal še garmin kode. Jah, super in enostavno, ane? Na koncu sem le našel enega, problem je le v tem, da je le 14 dni free. Upam, da ta čas najdem še kakšnega bolj free, kot samo štirinajstdni free. Program se imenuje Franson GpsGate in je pravo čudo programiranja. Pravzaprav sploh nimam pojma, kaj vse podpira in kaj vse zna, saj me je zanimalo samo pretvarjanje. In zato mi ga je malo škoda kupit, kaj čem z vsem, če ne potrebujem vse ostale navlake?

Zanimivo pri tem je, da ima tudi Garmin en tak virtualni gonilnik, a le za svoj sprejemnik GPS 18. Kar bi še šlo, če le ne bi imel naprave zakodirane prav v programski opremi. Grrr. Zakaj je temu tako, morda še razumem, ni pa to čisto pošteno. Z mojega vidika, seveda.

Ampak s tem GpsGate pa potem delata in Ozi in Netstumbler. Brez problema, takoj in zelo natančno. Se pravi, da se lahko grem z njim čisto pravi wardriving. Super. In tako so moje želje glede GPSja uslišane. Zaenkrat. Dokler se ne spomnim česa novega.

In tako zdaj skačem gor in dol po hiši in prepričujem ostale, da je že skrajni čas, da gremo kam v hribe. A zgleda, da bom moral malo več tečt, vsaj čez tole zimo...

Sicer pa se zdajle spravim še na Motionbased. Da vidim, kako to zgleda!

Miklavž je totalen Car! Zakon! D'Best! Super! Špica!

Ma, cela štala...

Ampak car je pa čisto zares!

Upošteval je namreč mojo željo, slišal me je iz daljave, moj krik, in se nanj odzval! Zato sem mu neizmerno hvaležen.

Ampak sem moral pa takoj stvar preizkusit, kar pomeni, da sem se spet podal v mraz, pod ničlo... Pa nisem niti opazil, je bilo veselje preveliko!

No, malo sem odtekel, tako za pokušino, potem sem pa dve uri čepel za računalnikom in se čudil in probaval in delal čuda in ne-čuda. Moram enkrat malo več napisat...

Prišlo pa je ven tole:

In tole:

Pa še malo:

Ne, ne, ni še konec:

Podatkov torej za premleti kolikor hočeš! Morda jih bo pa to tudi zame dovolj, kaj? Vsaj nekaj časa bo držalo!

Se pravi:

• v programu imam lepo vse spravljeno in prikazano, vse važne in nevažne podatke,
• pot lahko napopam na karto Slovenije,
• pot lahko napopam na Google Maps.

Juhej, pa smo - končno -uspeli! Seveda vse ne gre najbolj lahko, a o tem drugič. Edino, kar še ostane, je, da se ure navadim, da bom znal gledat nanjo tudi med tekom... To mi namreč še ni uspelo, preveč podatkov se pretaka povsod naokrog. Poleg tega se dajo vsi ekrani naštimat... Ufff, to bo še dela!

Če pa kdo ve, kako se znebim zamika v Google Maps (glej zadnjo sliko!), pa kar na plano z besedo! To je edino, kar še ne dela čisto prav.

In da ne bo kdo mislil, da je to samo za tek - takole se mi cjazimo v predrago službico:

Po tejle poti:

Oh, še veliko se bo pisalo o temle...

Juhu, huhu, upam, da ne bom preveč zanemarjal otrok, žene, službe in vsega ostalega. Včeraj sem jo še v posteljo vzel, hm. Pod blazino, da je kdo ne sune!

Sedemnajst, sedemnajst,
mlad, perspektiven kader,
sedemnajst, sedemnajst,
namesto glave radar!

Pankrti, Sedemnajst

Včasih smo bili res perspektiven kader. Upam, da je temu tako tudi danes. Mi svoje perspektivnosti nismo ravno najbolje izkoristili, upam, da jo bodo današnje generacije bolje.

Torej, Tady... sedemnajst je pa že kar nekaj. Nekaj naredi iz teh sedemnajstih in naprej, ne kot jaz, ki se jih pravzaprav ne spomnim in so mi ušle med prsti.

Začetek je in bo težak, a verjemi, da bo šlo le na bolje!

Pri sedemnajstih moraš trpet nove recepte za torte:

Pri sedemnajstih dobivaš ultra pomembna in uporabna darila:

Pri sedemnajstih ti stari težijo in delajo govore, za katere itak ne veš, kaj hočejo povedat:

In pri sedemnajstih moraš še vedno pihat svečke, kot takrat, ko si jih imela tri:

Jah, nekatere stvari ljudje vlečemo daleč naprej. Naj ostane preteklost tudi del tebe, kljub temu, da si zazrta v prihodnost.

Tole sicer ni čisto navaden avtomat, ker ima svoje ime: Petromat. Čeprav bi mu - vsaj po mojem - bolj pristajalo Petrolmat.

Kaj vem, kateremu Petru sem zdaj dal denar.

Res je, hitreje je bilo in čisto brez zapletov. Na koncu sem še prišparal, ker nisem nič dodatnega - kakor to vedno naredim - kupil v petrolovi trgovini.

Sem imel pa strašansko slab občutek, ker nisem šel nič v trgovino in ko sem odpeljal, sem kar naprej gledal v vzvratno ogledalo, kdaj bo kdo za mano tekel. Potem sem pa še doma čakal, ali bo kakšen policaj prišel na vrata, češ: "pobegnili ste s pumpe, brez da bi plačali!".

Po mojem bom imel račun spravljen še kako leto... Tako, za vsak slučaj.

Malo sem se ustrašil, čisto lepo povem. Kdo se pa ne bi, če bi dobil takole pismo?

Takoj pomisliš na to, kje, kaj in kdaj si ga kaj pihnil. Slaba vest ali samo strah pred državnimi organi?

Samo, da vidiš na kuverti napisano Policija, si že fertik. Tudi, če se potem izkaže, da sploh ni nate naslovljeno.

Pa sem že mlel, kje me je radar ujel, čeprav načeloma zanikam, da vozim prehitro!, mlel, kje sem prevozil kakšno rdečo (to tudi načeloma zanikam), mlel, kje sem ga biksnil.

Potem sem pa raje še naslov prebral in en majhen kamen se mi je odvalil od srca. Na Zevsa je bilo naslovljeno. In mi je takoj kapnilo.

Saj sem sam Policiji pisal. Za odslužene varnostne kamere, če bi jih lahko donirali.

Pa se tako lepo in suhoparno opravičujejo, da jih nimajo... Hja.

Morda kdaj drugič. Samo ne me več strašit.

Ah, sem moral kar popravit... tole.

Kar potem pomeni: 3.290m, 20:02, 6:05/km.

Ma, vsa veselja mi vzamejo ali kaj???

Kakor je bila nedelja namenjena teku, tako je bila sobota namenjena reševanju fizikalnih problemov. Težkih problemov.

Našo garažo moramo namreč spraznit. Da jo bomo lahko premaknili.

Ampak to ni tako enostavno, notri je en milijon potrebnih in nepotrebnih stvari. Ok, nepotrebne odpeljemo na smetišče, ostanejo le še potrebne. Super. Ampak teh je približno pol milijona. Kam pa te dat?

I, v klet, seveda!

A če pogledamo, je naša klet mnogo manjša, kot garaža. Pa še polna je. Klet. No, in tu nastane težak fizikalni problem. Ki ga je vsekakor potrebno rešit, drugače garaže ne moremo spraznit in... in... ne moremo naprej, anede?!

No, tole sem slikal samo bicikle. Pa še pri tem naj omenim, da manjka še en tricikel in še en bicikelček od tamaučka.

Deset biciklov torej. Pa dva skiroja. Pa... pa... pa... Ojej. Ko sem tole videl na dvorišču, se mi je kar milo storilo. Kam naj vse to vtaknem? Kako naj vse to spravim v ubogo klet?

Včasih se potem zadeve same rešijo. In tudi ta se je. Klet sem lepo pospravil, zložil vse skupaj in počasi začel seliti stvari iz garaže vanjo.

Pa je šlo. Tja do konca. In še zdaj ni prav nič bolj zafilana, kot je bila prej, ko vse te robe sploh notri ni bilo. Zanimivo.

Dva avta robe pa sta šla na smetišče, to je pa tudi res! Ampak pospravljanje in zlaganje dela čudeže! Preverjeno v živo!

Lepo smo praznovali, tole zaščitnico rudarjev, Sv. Barbaro.

Štirje blogerji, štirje tekači, štirje najboljši.

Že to, da smo se opogumili in smo šli, je veliko, je mnogo več, kot sem kdajkoli pričakoval. Še ne eno leto nazaj sem tulil, da ne bom nikoli tekel.

Hja.

Pa smo šli. Nismo bili najhitrejši, bili pa smo srčni. Srčni.

E-kipa, ki si je zaslužila torto. Zaslužila, ker smo poskusili, ker smo zdržali, ker smo - preprosto - bili tam.

Stokrat hvala Karmen, Wegi in Vremenu. Brez vas to ne bi bilo mogoče. Svoje hvaležnosti najbrž ne bom nikoli znal izraziti na primeren način, a vedite, da sem vam hvaležen. Zato, ker smo. Pravzaprav preprosto, a tudi mnogo bolj zapleteno, kot bi si lahko predstavljal!

Odtekli smo. Bili smo sicer 43., zadnji, a to v nobeni meri ne zmanjša našega uspeha. Jaz sem nase ponosen in ponosen sem na svoje sotekače!

Le upam lahko, da bomo še kdaj takole skupaj tekli, prav želel bi si! Občutki, ki plešejo okoli mene v takih primerih, so namreč nekaj čisto posebnega, čisto nekaj novega. In temu se ne bi rad odpovedal, tega ne bi rad izgubil. 

In zato bom še, sem in tja, v mraku in mrazu in temi in hladu, šel ven in tekel. Iz takega preprostega razloga.

3.600m, 20:02, 181/>100%, 328kCal, 5:34/km. Uauuuu. In to s klanci! S preklemanimi klanci! In ja, dal sem vse od sebe, kakor sem si zadal, 181 povprečnih obratov na to kaže! Če priznam, sem jih imel 193, ko sem pritekel skozi cilj. Malce pretiravanja, a za tole se je splačalo. Na 3,6km si še upam.

Pa še klanci so me malo presenetili in zje*ali. Hm.

Čeprav... tale rezultat, 5:34... mater, nekdo se je moral zmotit, saj sem letel!!!!

E-kipa Srčnih Bravo!

Vsaj enkrat na stopničkah!

Seveda pa sami ne bi bili nič brez podporne ekipe! Ne pozabite, da ena še slika - ta najbolj obremenjena. Včasih mi je kar fino, da tečem in si mi ni treba ubadat z denarnicami, fotoaparati, ključi, iskanjem izgubljenih otrok, čakanjem na tekmovalce, slikanjem tekmovalcev... Saj ne veš, kaj je bolj naporno...

In ker opažam, da je naša torta povsod malo spacana, takšnale je odšla od doma:

To, da se je malo spacala med vožnjo, pa ni naša krivda!

Pa še Krti, ki smo jih uspeli napalit za eno ekipo in ki so bili daleč boljši! Super! Tekanje se širi tudi po Krtini! Čestitam!

P.S. 4.12.2007:

"Krog je uradno dolg 3.290Km". Če to ni svinjarija...

Torej sledi 3.290m, 20:02, 181/>100%, 328kCal, 6:05/km. Saj sem vedel, da se bo nekdo zmotil. Grrrr, ne pridem pod šest pa ne pridem... Ampak roko na srce, pri tistih klancih je tole zame super rezultat, nimam kaj jamrat!

Evo, pa smo v veselem decembru. Najbolj napornem delu leta.

Kot, da ni bilo leto že tako ali tako naporno... bo zdaj še višek sezone!

Pa bomo že nekako. Namenila sva se, da bo letos skromno. Skromna darila, skromna praznovanja. Ne sme jih biti preveč. Pravzaprav sva se trem zabavam že odpovedala. Začetek je obetajoč.

Družinsko bomo praznovali dedka mraza za božička, za novo leto pa se nam otroci potepejo. Letos sva vse spustila, naj gredo, saj so že dovolj stari.

Midva pa mir. Bova končno lahko knjige brala. Saj praznikov bo tudi kar nekaj.

Pa tako ali tako imava polno dela, prazniki nama bodo predvsem koristili. Drugo leto se bodo odvijale pomembne spremembe!

Hm, no glede skromnosti morda malce nakladam, vseeno upam, da bo moja želja uslišana!