Včeraj sem dobil poračun za elektriko. Super, spet bo vse malo dražje.

Naša povprečna poraba je v letu 2007 narasla za 7% v primerjavi z letom 2006. 10% smo povečali nižjo tarifo, za 4% pa višjo. Tako zdaj porabimo že 584kWh na mesec.

Kljub temu, da kar naprej hodim po bajti gor in dol in ugašam luči za vsemi našimi nemarnimi porabniki energije. Kar naprej! Še posebno kopalnica je na udaru. Po mojem se tam luč sploh nikoli ne bi ugasnila, če je ne bi jaz kar naprej - kar naprej! - ugašal.

Sicer pa tudi jaz nisem ne vem kako priden in šparoven... Pa mašino tja, pa mašino sem, pa novo zraven, pa testirat to, pa testirat drugo. Ah.

Naokrog pa govorimo, da smo ekološko ozaveščeni. Da ločujemo smeti. Da pospravljamo za sabo. Da recikliramo. Da... Pri tem pa porabimo daleč preveč energije in s tem vse skupaj izničimo.

Ko bom velik, bom imel sončne celice. A prav?

Vem, da tegale bloga ne berejo ravno programerji, a mogoče mi pa rata, pa bo kdo slučajno vedel kakšno pametno povedat.

Jaz sebe nimam ravno za programerja, čeprav nekaj malega znam. A delam - kakor vse stvari - bolj po svoje, najbrž bi se kak pravi programer za glavo držal, a meni to ne seže ravno do srca. Lahko bi rekel, da je to en tak hobi, veselje, ko nekaj narediš s svojimi rokami. Ja, lahko bi še naprej delal omare, ampak... Kucanje na tipkovnico mi je pač bližje. Po naravi sem len, najlepše je sedeti v komot stolu z ekranom pred sabo. Če pa potem tisto, kar naredim, še dela, je pa mera sploh polna.

Gre seveda za Helium. Nekaj pa me matrajo kamere in to take, dinamične. S samimi slikami kamer večinoma ni problemov, ponavadi so zadeve take, da imajo organizacije to lepo narejeno. Zadnja slika je naprimer webcam.jpg in to je to. S tako sliko ni nobenih težav in jo lahko čisto lepo prikažem v okencu.

Potem pa so tu tisti, ki zadeve naredijo čisto po svoje. Dinamično, zapleteno, neučinkovito. Ne vem zakaj, a sigurno imajo svoje razloge za to. Včasih se sprašujem, da mogoče ravno zaradi mene in meni podobnih sajtov. Kdo bi vedel?

Eden od takih problematičnih je naprimer tale. Slikice so. Vse zgleda ok, vendar samo na prvi pogled. Posamezne slikice se namreč ne da prikazati v oknu pod img tagom. Zakaj ne, mi je čista uganka, ampak se je preprosto ne da.

Zato se moram zateči k iframe tagu, ampak to mi ni preveč všeč. Še posebej ne, ker ima sajt povsod naštimano nekakšno živo sliko in vedno šiba pol minute slikice gor in dol. V strani je javascript, ki to dela in se ga ne morem znebit. In tako vedno, ko prikažeš slikico, vse skupaj traja pol minute. Čeprav slikica že izgine, ko se odmakneš od nje, se zadeva še vedno izvaja. Zanimivo.

Sem raziskoval, kako bi se tega rešil, ampak mi ni kapnilo nič pametnega na misel. So pa kamere z avstrijskih avtocest, ki se mi zdijo zanimive.

Ideja? Kdorkoli?

Enkrat sem se že o tem razburjal. Ampak ni čisto nič pomagalo. Še vedno se namreč razburjam.

Kar naprej, pravzaprav.

Evo, zadnje čase sem spet napisal kar nekaj emailov, kjer sem ljudi nekaj spraševal. Nič kaj težkega, nič zapletenega. Vprašanja, na katera bi dal lahko vsak odgovor.

Ampak ne. Ne. Odgovarja se pač ne. Sploh ne po elektronski pošti. Koga briga. Saj se vedno lahko izmažeš, da pošte sploh nisi dobil.

Ma ja, čisto se razkurim. Čakam teden, dva, pa pošljem še enkrat. In eto, pošiljal bom celo življenje, če bo treba, hudirja! Razmišljam, da bi jih pošiljal na vsake pet minut, mogoče se me bo kdo potem naveličal in tudi kaj odgovoril.

Pa, jebela cesta, saj tale email ni tukaj od včeraj, da ne bi vedeli, kako se z njim ravna! Da ne bi vedeli, da bi bilo pa mogoče lepo kaj odgovorit.

Ma res, že pri pisanju tega sem se spet razkuril... in najbolje, da kar končam in grem spet prepošiljat vsa tista pisma. Grrrrrrrr.

Ko Limbarsko pogledaš iz Krtine, se ti zdi, da je sto kilometrov stran.

Saj se je na sliki skoraj ne vidi, ni res?

Ampak, če si vztrajen in če imaš s seboj dobro družbo, prideš lahko do tja direktno od domačih vrat.

Do vrha smo potrebovali slabe tri ure, potem pa še urico do Moravč, tam pa smo imeli dovolj in nas je pobral avtobus in nas odpeljal nazaj v Krtino. Celotna pot je torej nanesla:

3:49:10, 15.79km, povprečni obrati 130, max pa 163, 14:30/km v povprečju. 1134kCal, 796m višinske gor in 726m dol.

Sploh ni slabo za otvoritev sezone. Se pa pozna, da nič ne tečem, še danes sem polomljen in vse mi nekaj zateguje. Še posebno dol je bila muka, me je kar hitro matralo koleno. Se bo treba aktivirat, kaj? Skrajni čas!

Pa smo bili hitrejši, kakor piše na smerokazih! In to celo v nasprotno smer - v hrib.

Na vrhu pa krofi, kot se pač za januarski pohod s Krti spodobi!

Če fino pomislim, bi moral takole pot preteči v najmanj dveh urah, da bi lahko razmišljal o kakem teku trojk... Arghhh.

Jaz pa takole, počasi in razbolelo naslednji dan. Ojejej. So pa vsaj obrati bili čisto normalni in nič kaj visoki.

Ni kaj, izlet je bil super! Več slik pa v galeriji!

Čeprav še sam ne vem. Morda je bila sobota prekrasno zafrustriran dan ali pa zafrustrirano prekrasen dan? Kdo bi vedel?

Jasno mi je le to, da je bil dan tako lep, da sem ga večino prespal. Ostali del pa prečepel v kleti s knjigo v rokah. Kadar me tamaučki niso morili.

Lahko je drugim soliti pamet, pri sebi pa si ponavadi bos. In medtem, ko se njim obzorja že jasnijo, si ti v globokem sra*ju.

Pa so me vabili ven, na sončka. Pa se nisem dal. Nekaj je bil omenjen je bil celo tek, ampak jaz sem imel toliko težav sam s seboj, da sem kar pihal. In je šel en lep dan po gobe, tek pa tudi.

Ja, lenoba je gonilo napredka. Se strinjam. Edino lenoba me lahko požene v službo v ponedeljek ob 00:45. Druge sile, kateri bi se uklonil, še ni bilo... Tako pa je lenoba kriva, da vse odlašam do zadnjega, celo malo čez, da dobim odlog, a tudi v drugo ne gre čisto nič bolje. Dokler voda v grlu ni že previsoko. Dokler ne grgram.

Sicer pa sploh ne vem, zakaj jamram. Ura je 6:15 in jaz tole pišem. Kar pomeni, da sem naredil tisto, kar bi moral že davno. Kar pomeni, da je bila nočna čisto uspešna. In če bodo še ostali zadovoljni, se bodo morda tudi meni razjasnila obzorja.

Ostala bo le še zaspanost. Kake tri dni, potem bo pa vse ok.

Če bi dal našo staro hišo za avto, najbrž ne bi bilo dovolj. Še kakšnega otroka bi moral primakniti, potem bi si pa lahko privoščil, tistega, največjega!

Ja, veliki so! Nekateri ogromni. Ampak jaz imam raje malo manjše, luštkane. Pa tudi takih je bilo kar nekaj. Za vse okuse. Tisti veliki so preglomazni, Evropa pa premajhna. Si kar predstavljam, kako priletiš s tisto kišto v kakšno italijansko mestece. Se ne izvlečeš ven cel mesec...

Ker sva kar naprej iskala tamaučka v katerem avtu se skriva, sem bolj malo slikal. Pa še to slabo. Hm, vedno isti izgovori, kaj? Kot vedno, ima boljše slike Helena. Ona slika, jaz dokumentiram.

Tamauček je bil nekaj časa čisto navdušen. Potem je bil čisto navdušen, ko je odkril cevi iz katerih piha. Potem je bil pa navdušen, da bomo kmalu šli. Za njega bi pa res lahko rekel: prišel, videl, odšel. En, dva, tri.

Jaz priznam, da so mi bili kombiji še najbolj všeč. Vendar pa lahko stanejo še malo več kot kakšen avtodom. Na vseh domovih je bil lep napis na debelo osnovna cena. Ta se ti ponavadi niti ni zdela tako visoka. Ampak, ko si videl ceno razstavljenega modela (napisano na manjše), me je pa ponavadi vrglo malo v depresijo. Čisto enostavno je namreč še enkrat višja. In če potem kombi stane 60k...

Na koncu sva se odločila, da še nisva dovolj velika. Da morda bi bil še najbolj primeren Caddy Max. Ah.

Iz prve roke lahko tudi potrdiva, da je bil Chef res priden in deloven. Ne poseda samo ob lanternah in razmišlja o svojem obstoju.

Ah, potem smo se pa odpravili proti domu in se tako zatopili v pogovor, da smo... sva...

... pozabila ta drug avto pred službo...

Mojstra in pol!

Kar je povzročilo enmljon težav, ampak to je pa že druga zgodba.

Ma, Nergač me je napalil. Kaj čem.

No, oba je napalil. In se greva kar danes naslajat in firbce past.

Enkrat sem že preživel en mesec v avtodomu in priznam, da mi je bilo všeč. Huh, kje so tisti časi... Ko smo najeli avtodom kar v Borovljah, Avstrija, drugje jih še niso dajali v najem. Sicer je bil majhen, nas pa pet, ampak vseeno je bilo kul. En stari, majhni Peugeot, ki se je na koncu še pokvaril.

Jej, jej, edina stvar je šla, ki je v Britaniji niso mogli takoj zamenjat. Volanska letev oz. nekaj takega. Saj so imeli vse rezervne dele, le, da so bili za na drugo stran... Potem smo morali pet dni čakati v Gretna Green-u, da je šlo naročilo v Francijo in nazaj. Jasno so bili vsi pub-i naši, saj drugega skoraj nisi mogel počet. Celo Kilkenny sem se naučil pravilno izgovarjat.

In, ker je v vsakem slabem tudi nekaj dobrega, smo tam spoznali enkratno škotsko družino, ki sem jo poštopal, ko se je avtodom s prosto vrtečim volanom ustavil sredi ceste. Potem sem bil še ene trikrat gor, na Škotskem, oni pa trikrat dol. Na žalost smo potem, po dolgih letih, izgubili stike. No, za njimi mi je pa resnično žal. Ena od redkih stvari, za katere mi je žal. In za katero se kar naprej prepričujem, da bo treba nekaj naredit glede tega... Pa še do danes nisem. Lenoba lena.

Ja, z avtodomom se vedno kaj dogaja, ne? Ko smo potovali z drugimi avtodomi, ki so bili vsi še enkrat večji od našega, a sta ven stopila le dva. Mi pa smo kapljali en za drugim. So vsi samo buljili, kam neki so se balkanci stlačili...

Čeprav mi še danes ni jasno, kako sem zmutil, da nam ni bilo treba prav nič plačati. Saj toliko denarja itak nismo imeli. Vse, kar še vem, je, da sem kar naprej visel na telefonu. Od centrale lastnika avtodomov v Nemčiji, prek izposojevalca v Avstriji, do mehanika na Škotskem. Na koncu mi jih je uspelo tako skupaj spravit, da so se med sabo vse zmenili.

In takrat je bilo tudi prvič in zadnjič (upam!), ko sem pozabil denar doma. Še danes si ne predstavljam, kako nisem skočil iz kože. Po avtodom je bilo treba it čez Ljubelj v Borovlje. Ok. Pa ga pripeljat v Lj. Naložit. Super. Potem pa smo krenili, jasno čez Ljubelj - je treba šparat. In - kako posrečeno - natanko pri Borovoljah pogrešim denar. Ojejejejej. Nazaj! Seveda smo potem stali najmanj eno uro na Ljubelju, ker smo bili sumljivi, se kar naprej fijakamo čez mejo... Mi pa na minuto natančno naštiman trajekt čez Rokavski preliv. Kaj smo potem leteli! Celih 100km/h!

Danes bi se mi utrgalo, toliko stvari je šlo takrat narobe. V mladih letih to nekako bolj stoično prenašaš. Po domače: briga te. Na koncu se ti pa še fino zdi...

Ja, gledat gremo, kište velike!

Mater, še danes sem ves zmatran...

Kar naprej me grabi zaspanost in ves sem nekaj zarjavel... Včeraj sem igral košarko... ma, bolje, ko je sploh ne bi. Sicer pa sem imel namen, da je sploh ne bi igral, a potem nisem mogel le gledat. In sem se šel štulit zraven. Zadel sem itak katastrofalno, le zmatral sem se.

En vikend ga žuram in kaj... bom imel še tri tedne posledice?

Nič kaj pametnega ne morem narediti, če sem zaspan. Večinoma potem samo o tem razmišljam. Kje, kdaj in kako bom položil glavo na blazino. Čimprej.

Pa sem vedno mislil, da bo z leti prišla tudi potreba po manj spanja.

Japajade. Še več ga mora bit, se mi zdi...

A samo jaz to opazim, ali pa se mi samo dozdeva?

Prometno leto je razdeljeno na par obdobij. Eno obdobje se začne septembra, drugo nastopi po novem letu, tretje pa je poletno.

Prvo obdobje je popoln kaos. Ki se stopnjuje vse do novega leta. Vse je zabasano, povsod neznanska gneča. Sploh za vožnjo v službo, neverjetno, da sploh kdaj pridemo... Potem pa se kar naenkrat, takoj po novoletnih praznikih, vse spremeni. Kar tako, CAK! In gneče ni več. No, vsaj takrat, ko mi hodimo v službo, je ni več. Čisto po pravici povedano: gneča je še vedno, a jo je mnoooogo manj, kot jo je bilo pred novim letom.

Zakaj in kako?

Celo jesen sem vozil po stari cesti do Ljubljane, ker se je bilo čez Vir skoraj nemogoče prebiti do AC. Čakal si in čakal. Zdaj pa, kar naenkrat, spet vse frej. Čaka se največ en semafor, kar je toliko kot nič.

Kolikor vem, se bo zdaj spet počasi gostilo, nekam tja do srede junija, ko bo gneča spet velika. Potem so pa tu dopusti in bo vse - spet - spremenjeno.

Tole spreminjanje prometa opažam že vrsto let, a še nikoli nisem pogruntal, v čem je stvar. Še posebno me mori novoletni preskok. Se ljudem po novem letu ne da več? Hodijo kasneje v službo? Prej? Priznam, da nimam pojma, kaj več pa tudi ne raziskujem, konec koncev *toliko* me pa spet ne zanima.

Mi pač hodimo celo leto v službo približno ob istem času. Vedno enako, pol ure gor ali dol, kakor se pač uspemo porihtat. Še najbolj verjetna mi je razlaga, da se ljudje malo razvadijo po praznikih in poležijo malo dlje. Tako se tista gneča premakne na kasnejši čas.

Ah, kaj pa jaz vem! Sicer me pa res ne briga. Le želel bi si lahko, da takole - če že ne more biti še bolje - ostane čimdlje časa. Se človek vsaj pelje, ne pa da kar naprej stoji v koloni.

Čeprav, takole, na koncu, me pa vseeno malo gloda... tale veliki misterij.

Če sem prej pisal o bremenih, lahko v protiutež napišem tudi kaj lepšega. Vse je namreč nekako izravnano.

In ta vikend je bil totalni odklop. Tridnevni.

Že dolgo nisem bil tako odklopljen, brez skrbi, sproščen in sploh in oh... V družbi samih prijateljev se da presneto uživati.

Recept je pa takle: vzameš dvajset do trideset ljudi. Pelješ jih daleč v hribe, vsaj nad 800m, namatrati se morajo, da pridejo do tja. Najbolje nekam čisto na samo. Nekam, kjer stoji kakšna lovska koča. Poskrbiš za tone hrane in hektolitre pijače, seveda pa si morajo vsaj večerjo skuhati sami! Kakšen program ni obvezen, malo pa pomaga, da ne zaspijo prehitro... Ko enkrat prebrodijo krizo, so pa že v stanju prepevanja...

S tem je poskrbljeno, da ti jih bolj malo pobegne pred jutrom.

Trije smo šli že v petek zvečer malo zakurit. Da ne bo preveč mraz. Seveda smo lepo kurili do ene dveh, skurili pa celo ga... ah... pustimo to. Posledica kurjenja je bila, da smo bili malo skurjeni.

Ampak to nas ni odvrnilo, da ne bi vstali že ob pol šestih. Do enajstih sem šel še domov, odspal eno kitico, naložil vse potrebno v avto, miril slavljenko in bil še enkrat pri koči. Je bilo treba še veliko stvari pripravit preden pridejo gostje. Da ne govorim o tem, da sem moral še enkrat dol in gor. Po meso. In vse tiste dišave slastnih krvavic so me dodobra pozdravile kurjenja prejšnje noči... Pa svež gorski zrak, seveda!

Imel sem celo malo programa za našo žrtev, malo se pa je morala dokazat! Še zdaj ne vem dobro, kako je ta moj program izpadel. Ko bereš vprašanja in kviz pred publiko, se namreč čisto drugače sliši, kot se je slišalo, ko sem pisal v samoti kleti. Bogve, če se je kdo sploh kaj smejal...

Ampak sekiral se nisem preveč.

Sekiral se tudi nisem, ko sem prijel za kitaro. Ker me ni noben ven šuknil, sem seveda postal pogumen in na koncu sem znal zaigrati že skoraj vse. Kar je pri meni zeeeeeelo redko... Ponavadi namreč ne znam nič. Ampak malo je jeger pomagal, malo pa borovničke.

Zunaj se je kuhal golaž, ki je bil na koncu slasten kot že dolgo ne! Seveda smo ga polizali do konca.

Peli smo kar daleč v noč, že dolgo ne toliko. Vsaj meni je bilo super, prav rabil sem nekaj takega, sproščujočega. Žal mi je bilo edino za ruskimi žalostinkami, pri čemer pa smo se naslednji dan strinjali, da se potem ne bi dobro končalo... Ruske so namreč zadnji stadij. Za njimi je samo še postelja...

Sekiral pa sem se, ko sem moral pokazat Aproksimacijo. To sem se pa res sekiral. Sploh, ker sem nekaj zafrknil in najprej deset minut kazal Abstrakcijo. Ampak mi je uspelo. Hm. So pogruntali.

Ja, na koncu smo zdržali do petih s pomočjo pantomime. Družinska igra, kaj čmo. Spet sem bil mali fantiček, ki ni in ni hotel nehati.

Ampak ob petih je bilo pa že vse nekako takole:

in treba je bilo spat. Vsaj do osmih, ko nas je prekrasen dan zvabil ven, na Črnivec. Težka je bila, čeprav je bilo samo pol ure do tja, matral sem se ko hudir. Ampak sonček je bil prekrasen, družba enkratna in potem je bilo vse ok. Nazaj sem prišel spet čisto v redu.

Edino, ko se ne bi spet tako presneto najedel... Ah.

Pa še potem smo se kar obirali, pot v dolino megle ni nobenemu prav dišala. A treba je bilo pospravit, se poslovit.

Sicer pa... spomine in prijatelje sem vzel kar s sabo. In jih imam kar pri sebi. Vedno.

Tale čas mi ni najbolj naklonjen. Preveč skrbi, preveč organiziranja, preveč odločitev, ki jih je potrebno sprejeti.

Vse ostale stvari potem stojijo in čakajo na boljše čase. Zdi se, kot, da prihajajo v valovih, ta teden to, drug teden tisto. Na žalost pa se ne morem posvetiti vsem naenkrat, to je zame pretežko.

Nekatere zadeve so zapletene. Preveč zapletene. Ljudje znamo vse zakomplicirati do konca. In še malo čez.

Breme odločitev je lahko presneto težko. Nekateri položaji ti ne dopuščajo, da bi se odločil enostavno, osebno. Misliti moraš na vse, na tisoč stvari, na ljudi, na višje cilje. Posebno meni to predstavlja zelo zapleteno osebno zagato. Sem namreč oseben človek, rad se odločam in s tem nimam nikakršnih težav, seveda le v primeru, da te odločitve veljajo le zame. Ko pa začne moja odločitev vplivati na druge ljudi, vse skupaj postane preveč naporno.

Ko si stisnjen v kot, ko z leve in desne letijo očitki, ko nikomur ni nič več prav... Karkoli narediš, res - karkoli, izgubiš eno stran. V malih skupnostih je to lahko nepopravljiva škoda za samo skupnost. Kako se torej odločiti? Imeti svoj prav? Gledati na lastne koristi, na tisto, kar čutiš, kar bi rad? Ali gledati na interese skupnosti? Se poskusiti izviti iz primeža prisile, izsiljevanj?

Ne gre. Na žalost. Nekoga je vedno potrebno razočarat. V takih primerih ni zmage, ni zmagovalca. S(m)o samo poraženci, nesrečniki. Če lahko izbiraš le med slabim, pač izbereš tisto manj slabše, pa čeprav lahko osebno veliko bolj boli.

Nisem za te štose. Sem človek sodelovanj, neizpuščenih priložnosti, predanosti. Lahko se le razrešim odgovornosti, lahko jo le predam na višji nivo. V roke vsem.

Čisto na koncu me bo bolelo, ker sem vrgel puško v koruzo, ker se nisem boril, ker mi pravzaprav ni uspelo. Vendar je za človeka pomembno, da ve, kje so njegove meje, do kam lahko gre. Važna izkušnja za vnaprej, dragocen napotek, kje naj se tvoje vpletanje konča in od kje naprej moraš prepustiti zadeve iz svojih rok.

Kot vedno, iz vsake, še tako slabe stvari se lahko naučiš kaj dobrega. Vse je v barvah, v drobnih delcih, le znati jih moraš poiskati. In zaradi tega nisem prav nič žalosten. Konec koncev je bilo prav fino, bilo je zanimivo obdobje. Verjamem tudi, da so temelji postavljeni, na njih se lahko gradi naprej. Če že ne šteje kako drugače, šteje meni, v osebno zadovoljstvo. Kar je pravzaprav dovolj.

Za dobro sosedskega društva:

Moto klub ROKOVNJAČI, v soboto, 09.02.2008 ob 16h, na smučišču Kandrše, organizira 4. Zimski moto tabor. Gre za srečanje družabne narave, namenjeno predvsem članom moto klubov, lokalni družbi in ostalim navdušencem nad tovrstnim športnim dogajanjem.
 
Rdeča nit dogodka bo tekmovanje s pležuhi oziroma spust s poki. Tekmovalci se bodo najprej pomerili v kvalifikacijah, najboljših 32 pa naprej v paralelnem tekmovanju. Uradni trening bo v petek 8.2.2008 ob 18h na smučišču Kandrše.
 
več pa na --> http://www.mkrokovnjaci.com 
  
ANZE KOCAR, gsm: 041/60 20 36
 
e-posta: predsednik@mkrokovnjaci.com 

Zna biti presneto zanimivo. Kolikor vem, so Rokovnjači prav dobra družba!

Če ti kurilnega olja zmanjka v nedeljo, ti ga lahko pripeljejo šele v torek.

To ste vedeli, kajne?

Pa to nima samo slabih posledic. Fino je, ker je danes torek. Se je pocenilo.

En dan smo pa že zdržali... Smo kurili kamin, je bilo prav fino. Do zjutraj je zdržalo...

Seveda, pri nas smo ekološko ozaveščeni in zato odpadke ločujemo.

Na vasi imamo tri otoke, kamor potem lahko nosimo papir, plastenke, steklo in pločevinke. Niso pa ti otoki čisto zraven, se pravi, da se moramo do tja odpeljat. Naložit zadeve v avto in jih odpeljat.

Kar načeloma delamo kar pogosto. Vendar ne tako pogosto, kot bi želeli. Ponavadi takrat, ko v špajzo ne moreš več stopit. Takrat se kdo razjezi in odpelje večino škatel.

Zato pa doma potem potrebuješ en prostor, kamor vse to odlagaš. Ta prostor je pri nas špajza. Zraven kuhinje je v tistem trenutku za odlaganje vedno najbolj primerna. Seveda se s časom v njej nabere boga in pol. Toliko, da niti noter ne moreš več stopit. No, takrat je dovolj vsega in se večino odpelje. Vendar ne vse. Po kotih, škatlah, pod škatlami in tako naprej, vedno ostane še kar nekaj robe. Ker se vedno mudi, odpeljemo le tisto, kar je najbolj na očeh in najbolj pod nogami.

Vsake toliko časa pa je treba tudi špajzo pospravit. V celoti.

No, takrat pa je zanimivo. Zanimivo zato, ker najdemo stvari, za katere sploh ne vemo, zakaj jih imamo, oz. najdemo takšne, ki smo jih iskali že dooolgo časa.

V tokratnem pospravljanju smo našli:

• steklenico whiskyja, ki sem jo dva meseca nazaj besno iskal in iskal pa ne našel,
• šteko mleka na katero smo čisto pozabili,
• 150€ v petdesetakih, kar pomeni, da so bili tam vsaj dve leti,
• par deset malenkosti ob katerih zavzdihneš: aaaa, glej, tukaj si!

Vse je še kolikor toliko za razumet, človek pozabi, ampak mleko mi pa nikakor ne gre v račun... Hm.

Zato pa ne smemo prevečkrat pospravljat, je potem veliko bolj zanimivo!

Včeraj sem tako hitel z objavljanjem (ali pa sem samo zvečer preveč tekočine nadomestil), da sem svojo krvno sliko preprosto pozabil pripopat.

Moj krvna slika je namreč takšnale:

Hitro teče, brez problema, ena taka, lepa 0. Za vse potrebe.

Hm, za las je šlo danes.

5:15 Driiiing.

Grrr, mrrrr. A ste NORI? Šu, šu... Grrr...

6:15 Juhu, vstati bo treba!

Mater! Grr, javsk, joj, oj, mjau, mjau, mjau... Ah... "Ja, ja, saj grem..." Cap, cap, cap do kave...

6:45 Sredi britja me popade strašansko dobra ideja: "Danes ne greva z dvemi avti! Saj ne morem dat krvi, ker sem preveč popil včeraj!"

Ufff, evo, pa sem rešen... Kamen se odvali od srca.

10:00 Kljuc, kljuc kljuva nekje zadaj, v glavi: Pa ti res ne bi šel? Si se ustrašil, kaj?

"Ma ne, ne morem, ne smem. Ne morem dat nekomu takele krvi. Pa itak sem avto doma pustil. Ne gre. Pa pika!"

13:00 Mater, sem moral it Zlobo brat! Dopust! Kakšna fantastična ideja!? In zakaj se jaz na to nisem spomnil??? A??? Čisto lepo bi doma ostal, španciral naokrog, pil kavo štiri ure, blogiral gor in dol po netu... Ampak ne! Jaz sem moral v službo, jasno!

14:30 Najbolje, da se opravičim. Tipk, tipk email Hadu: "Sorry, ne morem, moja kri ni za druge!" Na, zdaj sem pa pohan in pečen!

15:30 Kljuc, kljuc: Ustrašil si se, kaj? Pa ne daaaaaa se ti... Ja, ti revček ubogi, no...

15:35 Kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc.

15:40 Kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc.

15:45 Na poti proti vrtcu: "Ti, kaj pa ti praviš? Mogoče... no... ja... kaj pa če bi vseeno šel?... A? Ma... ne... saj ne vem... mogoče no...

16:10 Avto samo še obrnem in letim nazaj v Lj.

Ah, načela, odločitve in vse ostalo! 

Pustim si puščat kri, pa še Saša, Zloba, Had, Pi.roman, matejMM, fish, sosed, strojnik, clovek in feniks.

Najem se, potem gremo pa še nadomestit manjkajočo tekočino.

In za las rešim dan. Ker sem zadovoljen. Hvala vsem!

Dobro mi je služila in bil sem več kot zadovoljen z njo.

Ampak brez GPSja pa pri meni ne gre. Zato zdaj sameva sama v škatli. Najraje se sploh ne bi ločil od nje, a potrebujem je tudi ne. Morda pa najde novega lastnika, ki jo bo uporabljal in s tem upravičil njen namen.

Torej: prodajam športno uro Casio CHR-100. Točno tole:

Vse tole paše zraven:

Škatla, navodila, HR monitor in vrečka(?) za HR:

Uf, sem opazil, da sem jo slikal že 9.12.! Pa šele zdaj objavil... kar nekaj odlašam, kaj? Šmrc.

Spisek lastnosti je dolg, najbolje, da si ga ogledate tule. Tukaj so pa še celotna navodila.

Kupil sem jo natanko 16. aprila 2007, torej garancija še velja.

Za 89€ je vaša.

Je tole napaka ali pravo ime radia? Ali pač samo premalo prostora?

Ker sem zadnjič sprčkal vse programe na avtoradiu, jih zmoram zdaj spet iskati nazaj. No, bolj počasi mi gre, res je, vsaj mesec dni že to počnem, pa sem prišel šele do številke 3. Hm.

No, včeraj pa sem na vožnji iz službe iskal kaj dobrega, ker mi gredo na živce reklame. In glej ga, zlomka! Kar naenkrat je bilo radijskih postaj na kupe. Na kupe! In to same take postaje, za katere sem prvič slišal... Prav presunilo me je. Od kje kar naenkrat taka poplava radijskih postaj? In kako, da jih vsaj polovice sploh nisem poznal?

Ampak tole Lubljano sem pa moral slikat. Hudič je, če ti za eno črko zmanjka prostora. Potem moraš bit pa inovativen.

P.S.
Ljubljana... pa kaj je to sploh za eno ime??? Ponovite si Ljubljana tridesetkrat, pa mi povejte, kaj pomeni...

Hvala bogu, da naši otroci bolje poznajo osnove fizike in podobnih znanosti, kot pa jaz.

Hvala bogu tudi, da se mi vsaj malo svita, za kaj gre, drugače bi jih hitro lahko obtožil čarovništva.

Nič privezani, nič prilepljeni. Kar sami stojijo.

P.S.
Najbolje uspeva puncam z dolgimi lasmi...

Želje rojstnodnevcev je pač potrebno upoštevat!

Redki so, a tudi med nami so taki, ki ne marajo prav posebej čokoladnih tort. Natanko ena je taka, če smo iskreni.

Zato sem ji lahko naredil le tisto drugo: kremšnite. Saj so zgledale kot kakšna torta, torej čisto v redu. Seveda smo bili vsi čisto zadovoljni, od celega pladnja jih je danes bore malo ostalo...

Zamolčano število svečk je naredilo precejšen ogenj:

njihovo pihanje pa cel oblak dima!

Glavno praznovanje nas še čaka, včeraj smo bili zbrani le v družinskem krogu.

Upam, da smo slavljenki pripravili en miren in zadovoljen dan.

Vse najboljše!

Mogoče ima pa tamauček kaj talenta?

Eh, jaz nikoli ne vem. Pri tej moderni umetnosti je pač tako. Čeprav je najbrž tudi tu enako: nekdo te mora znat prodat.

Bogve, koliko dobrih stvari gre v nič, zato ker "producenti" tega ne opazijo.

Drugače pa tale post nima zveze ne z včeraj, ne z jutri, ne z danes. Slika mi je pač padla v oko, ker jih vedno poslikam v vrtcu. Mlajši od mene bi rekli: kr neki.

Jah, no... Ni boljše ali slabše od česarkoli drugega.

S statistiko res že dolgo nisem težil. Ampak konec leta pride letna statistika, obračun, ki ga je potrebno spravit tudi na blog.

Saj bom čisto kratek.

Tole so raw podatki, obdelani z awstats. Sem in tja jih tudi kdaj pozabim obdelat, tako, da kaj manjka... Ni kake velike škode.

weather.krtina.com

• 4.419 Unique Visitors
• 6.052 Number of Visits
• 8.459 Pages
• 67.277 Hits
• 503,77MB Bandwidth

automation.krtina.com

• 1.393 Unique Visitors
• 2.750 Number of Visits
• 3.299 Pages
• 9.426 Hits
• 179,94MB Bandwidth

krti.krtina.com

• 4.076 Unique Visitors
• 7.467 Number of Visits
• 117.259 Pages
• 503.881 Hits
• 10,58GB Bandwidth

HeliUm.krtina.com

• 14.114 Unique Visitors
• 27.487 Number of Visits
• 90.386 Pages
• 673.586 Hits
• 10,56GB Bandwidth

www.kermauner.net

• 13.051 Unique Visitors
• 15.166 Number of Visits
• 28.662 Pages
• 187.697 Hits
• 6,41GB Bandwidth

www.krtina.com

• 1.101.329 Unique Visitors
• 3.443.659 Number of Visits
• 13.477.829 Pages
• 47.693.434 Hits
• 232,31GB Bandwidth

Čez ubogi stari strežnik na 933Mhz stočenih torej dobrih 260GB podatkov...

Jasno je, da so podatki v Google Analytics čisto drugačni, ampak za obremenitev strežnika so pa tile nedvomno pravilnejši.

Kaj bi dal za eno 10/10Mb optiko!

Včeraj sem prijel v roke knjigo Nazca ali nekaj podobnega, ki jo je Mitja dobil za novo leto.

Zanimiva zadeva, me je kar pritegnila, v hipu sem prebral kakih štirideset strani. Notri so tudi fotografije, a v žepni izdaji so fotke pač takšne, kakršne so lahko. Črno bele, skoraj nič se ne vidi. Sploh jaz, čez štirideset, ne vidim nič na njih.

Pa sem pomislil, da grem lahko gledat na google maps, čez Helium. Super ideja! Prostor so tako lepo opisali, da jih bom sigurno našel, ker pa so tako velike, se jih bo sigurno tudi videlo. Pravzaprav čisto "v živo"!

Japajade.

Tole se vidi:

Ja, ja, podobe so že tam, a glej ga zlomka... Nekdo se je igral in - kot zgleda - čez narisal jebene^{(C) Chef} krožce...

Tisoče krožcev. Ja, ti hudič, no... Pa prav pridno se je igral, čisto vsako podobo je šel pokvarit. Od prve do zadnje. Ni pokvaril celotnih podob, le razmerja je hotel uničit.

In mu je čisto uspelo.

Za denar se da vse naredit, kaj?

Zdaj razmišljam, da bi čez našo hišo narisal kak pohujšljiv simbol ali vsaj kako čebelico. Samo še pametnega dopisa googlu se spomnim...

Ma, človeška neumnost in še kaj drugega, ne pozna meja.

P.S.
Skoraj sigurno je, da je to že kdo prej opazil, a ker sem še po celem dnevu tako razkačen, ne grem tega preverjat, pa če me tepeš!

2008 se je zame začelo čisto drugače, kot se je končalo 2007. Od celodnevne vročine starega leta, v novem letu ni ostalo prav nič!

Čeprav z vročino, sem zdržal do 4h, preden sem padel spat. Malo me je matralo, kako bo v 2008, ali se bom prebudil spet ves zmahan in pretepen.

Pa ni bilo nič od tega. V sredino prvega dneva novega leta sem se zbudil kot prerojen.

Ni kaj, dobro sem začel! Že iz tega razloga je popolnoma razumljivo verjeti, da bo 2008 zelo dobro leto!

Seveda upanja in želje so in so zelo pomembne, vendar si z njimi noben od nas ne more prav nič pomagati. Lepo je, da ljudje mislijo na nas, a šibanje SMSov v novem letu vidim le kot vodo na mlin mobilnim operaterjem. Voščilnice so voda na mlin pošti in podobnim. Veliko raje se z ljudmi, ki mi kaj pomenijo, dobim, pomenim, kakšno rečemo, si pogledamo v oči... saj človek ve.

Kaj čem z voščilnico, ki mi vošči vse vse vse vse najboljše, če človeka nikoli ne vidim, ne slišim, nimam z njim stika? Tako ali tako je vsako leto samo čas, ki teče, 1.1. je le meja, ki si jo je zadal človek sam.

Čisto vsak navaden dan je dober za dobre želje in voščila. Zakaj ravno novo leto? Zakaj je takrat *treba* to počet?

Ker gre meni to počasi res na živce, smo letos večino voščil opustili.

Leto 2008... Polno planov, a nič zaobljub. Čemu zaobljube?

Doma imamo en kup planov. Velikih planov, ki se počasi že uresničujejo. Te bo treba speljat, tako ali drugače, le od nas samih bo odvisno. Prav nobena zaobljuba, želja ali voščilo ne bo pomagalo. Pomagalo bo le trdo delo, dobra organizacija in nič drugega. Zato gremo počasi, korak za korakom. Vem, da je pred nami polno preprek in težav, a te so ravno in samo zato, da se premagajo, da se rešijo. Niso tam zato, da obupaš in da vržeš puško v koruzo. So le izzivi, ki jih moraš prebroditi, se z njimi spopasti. In tega me pravzaprav prav nič ni strah.

Navdušen sem celo. Tako, kot sem navdušen nad samim življenjem. Ker ga rad živim, brez tega, da bi vedel vnaprej, kaj se bo zgodilo. Pot mi je presneto važna, pot. In zato se podajamo na novo pot polni zanosa, idej in veselja. Nihče ne reče, da ne bo naporno, naporno bo kot hudir, a, hej, brez vložka ni nagrade! Bolj kot se matraš, večja je nagrada, ko uspeš nekaj narediti.

Zato sem prepričan, da bo 2008 uspešno! Ker se ne bomo dali!